Številka: U-I-220/04-11
Datum: 13. 4. 2006

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo Franca Nelca iz Škofje Loke in drugih, na seji dne 13. aprila 2006

Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine Cerknica (Uradni list RS, št. 51/96, 61/96, 131/03 in 125/04), kolikor predpisuje plačevanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na območju počitniškega naselja Gorenje Jezero, se razveljavi.

1. Pobudniki izpodbijajo Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine Cerknica (v nadaljevanju Odlok), kolikor predpisuje plačevanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju nadomestilo) na območju počitniškega naselja Gorenje Jezero. Navajajo, da jim je Občina na spornem območju prodala neopremljena stavbna zemljišča, na katerih so si zgradili počitniške hišice (približno 80 hišic) in jih opremili z električnim omrežjem, ne pa tudi z vodovodnim omrežjem, saj imajo le rezervoarje za kapnico. Po 58. členu Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. – v nadaljevanju ZSZ/84) naj bi se nadomestilo plačevalo le za zemljišča, ki so opremljena z vodovodnim omrežjem, zato naj bi bil 6. člen Odloka, kolikor na tem območju nalaga plačevanje nadomestila, v neskladju s citirano določbo Zakona. Odlok naj bi sporna zemljišča tudi arbitrarno vrednotil s točkami (prvotno s 120 točkami in nato s 15 točkami) v primerjavi z zemljišči v bližini, na katerih prebivajo občani stalno (s 5 do 10 točkami), zato je v izpodbijanem delu v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Podobno naj bi Ustavno sodišče že odločilo v odločbi št. U-I-49/2000 z dne 30. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54/02 in OdlUS, 95) in v odločbi št. U-I-336/02 z dne 22. 1. 2004 (Uradni list RS, št. 10/04 in OdlUS XIII, 2).
2. Občina odgovarja, da se pobudniki zmotno sklicujejo na objave izpodbijanega akta, saj iz njihovih navedb izhaja, da izpodbijajo Odlok. Po 58. členu ZSZ/84 naj bi se nadomestilo plačevalo tudi na območjih, ki so določena za stanovanjsko ali drugo kompleksno gradnjo. Počitniško naselje Gorenje Jezero naj bi bilo takšno območje kompleksnih gradenj, saj so te na njem načrtovane s prostorskim planom in s prostorskimi ureditvenimi pogoji. Odlok naj bi v tretji alineji točke b drugega odstavka 1. člena Odloka predvideval plačevanje nadomestila tudi na turističnih območjih, zato se pobudniki neutemeljeno sklicujejo še na njegovo opremljenost z vodovodnim omrežjem. Vrednotenje stavbnih zemljišč s točkami naj bi bilo v izvirni pristojnosti Občine. Na podlagi Dogovora o usklajevanju meril za določanje območij, na katerih se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, in meril za določanje višine tega nadomestila (Uradni list SRS, št. 19/86 – v nadaljevanju Dogovor) naj bi Odlok razporedil počitniška območja v II. cono in jih ovrednotil s številom točk. Pri tem naj bi upošteval, da so počitniški objekti manjši od objektov, namenjenih stalnemu prebivanju, čeprav so stroški njihovega komunalnega opremljanja zaradi konfiguracije terena pogosto celo višji. Vsi lastniki zemljišč naj bi plačevali približno enak znesek nadomestila. V bližini počitniškega naselja naj bi sicer živeli občani tudi stalno, vendar lastniki počitniških objektov na območju živijo prostovoljno oziroma iz drugačnih razlogov in nagibov, kot so na njem občani s stalim prebivališčem. Zato naj bi bilo različno vrednotenje njihovih zemljišč utemeljeno.

3. Pobudniki na podlagi Odloka plačujejo nadomestilo na območju počitniškega naselja Gorenje Jezero, zato izkazujejo pravni interes. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
4. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-347/02 z dne 11. 3. 2004 (Uradni list RS, št. 29/04 in OdlUS XIII, 16) že presodilo, da je po 5. točki prvega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 – v nadaljevanju ZUreP-1) prenehal veljati Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 – v nadaljevanju ZSZ/97), razen prve alineje 56. člena v delu, ki se nanaša na nadomestilo. Na podlagi te določbe ZSZ/97 je v veljavi ureditev plačevanja nadomestila, kot izhaja iz VI. poglavja ZSZ84. To ureditev dopolnjujejo 180. člen ZUreP-1 in določbe 218. do 218.d člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZGO-1), ki med drugim natančneje opredeljujejo stavbna zemljišča, za katera se lahko odmerja nadomestilo.
5. Odlok v 6. členu razvršča območja stavbnih zemljišč, za katera se plačuje nadomestilo, v cone. Pri tem v II. cono uvršča območje počitniškega naselja Gorenje Jezero. Pobudniki očitajo zlasti, da navedeno območje ni opremljeno z vodovodnim omrežjem, zato je Odlok, kolikor jim za zazidana stavbna zemljišča na njem nalaga plačevanje nadomestila, v neskladju z 58. členom ZSZ/84.
6. Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-386/96 z dne 12. 2. 1998 (OdlUS VII, 27) že navedlo, da iz 58. člena ZSZ/84 izhaja, da občine lahko določijo plačevanje nadomestila za stavbna zemljišča mestnega značaja, za stavbna zemljišča na območjih, urejenih s prostorskimi izvedbenimi načrti, in za stavbna zemljišča zunaj teh območij, če so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. Za zadnja ob navedenih stavbnih zemljišč torej ni pomembno, s kakšnimi prostorskimi izvedbenimi akti so urejena, temveč le, da so dejansko komunalno opremljena. Pri stavbnih zemljiščih mestnega značaja in pri stavbnih zemljiščih na območjih, urejenih s prostorskimi izvedbenimi načrti, se namreč takšna komunalna opremljenost predpostavlja oziroma izhaja iz prostorskih izvedbenih načrtov. To pomeni, da lahko občine določijo plačevanje nadomestila le za komunalno opremljena zemljišča. Tudi 180. člen ZUreP-1 ter določbe 218. do 218.d člena ZGO-1, ki natančneje opredeljujejo zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, za katera se lahko odmerja nadomestilo, tega ne spreminjajo. Četrti odstavek 218.b člena ZGO-1 zato le za nezazidana stavbna zemljišča natančneje določa, kdaj se šteje, da so ta zemljišča oziroma zemljiške parcele na njih komunalno opremljene. (*6) Za zazidana stavbna zemljišča citirana določba Zakona tega ne predpisuje, saj zanje komunalno opremljenost najmanj z vodovodnim in električnim omrežjem predvideva že 58. člen ZSZ/84.
7. V obravnavanem primeru gre za območje stavbnih zemljišč, ki so urbanistično načrtovana s prostorskimi ureditvenimi pogoji in so na njih počitniški objekti. Po drugem odstavku 218. člena ZGO-1 ta zemljišča sodijo med zazidana stavbna zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami. Komunalno opremljenost zanje predvideva 58. člen ZSZ/84. Ker sporna zemljišča sploh niso komunalno opremljena z vodovodnim omrežjem, kot to predvideva 58. člen ZSZ/84, je Odlok, kolikor zanje nalaga plačevanje nadomestila, v neskladju s citirano določbo Zakona. Ustavno sodišče je zato ta del Odloka razveljavilo. Ker je Ustavno sodišče izpodbijani del Odloka razveljavilo že iz navedenega razloga, ni ocenilo še drugih očitkov pobudnikov.

8. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi tretjega odstavka 45. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnici in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.