Št. Up-608/04-14
Datum: 20. 4. 2006

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe A. A., d. d., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z. pri Z., na seji dne 20. aprila 2006

Sodba Višjega sodišča v Mariboru št. I Cpg 367/2003 z dne 5. 4. 2004 se razveljavi in se zadeva vrne Višjemu sodišču v Mariboru v novo odločanje.

1. V gospodarskem sporu je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je pritožnica (A. A.) od mladoletnega povzročitelja nezgode in zavoda, pod čigar nadzorstvom je bil mladoletnik v času škodnega dogodka, nerazdelno zahtevala povrnitev zneska 571.902 SIT (z zakonskimi zamudnimi obrestmi), ki ga je kot odškodnino izplačala oškodovanki. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je druga tožena stranka (Zavod za vzgojo in izobraževanje V.) vložila pritožbo. Višje sodišče je njeni pritožbi ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko zavrnilo. Svojo odločitev je oprlo na stališče, da škoda, ki je predmet tega postopka, sploh ni v vzročni zvezi z opustitvijo nadzora druge tožene stranke, temveč z ravnanjem lastnika vozila, ki prvemu tožencu ne bi smel prepustiti vozila zaradi njegove mladoletnosti in neopravljenega vozniškega izpita. To dejanje imetnika vozila je po oceni Višjega sodišča pomenilo prekinitev vzročne zveze za drugo toženo stranko.
2. Pritožnica v ustavni pritožbi nasprotuje odločitvi Višjega sodišča in zatrjuje kršitve pravic iz drugega odstavka 14. člena, 22. in 23. člena Ustave. Višjemu sodišču očita, da je brez glavne obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, in ji s tem odvzelo možnost izjaviti se o odločilnem dejstvu, tj. dejstvu, da je škoda v vzročni zvezi z ravnanjem lastnika vozila, ki je prvemu tožencu prepustil vozilo, in ne v zvezi z opustitvijo nadzora druge tožene stranke. Pritožnica izrecno poudarja, da v postopku ni imela možnosti izjaviti se o tem dejstvu, ki se je na novo pojavilo v izpodbijani sodbi. Po njenem mnenju je nevzdržno in nesprejemljivo, da izpodbijana sodba temelji na dejstvu, ki ga nobena od strank v postopku ni niti zatrjevala niti dokazala. Pritožnica zatrjuje še, da je sodišče v tej zadevi odločilo drugače, kot sicer redno odločajo sodišča v Republiki Sloveniji. Pri tem se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cp 13/98 z dne 13. 5. 1998. Predlaga, naj Ustavno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne Višjemu sodišču v novo odločanje.
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-608/04 z dne 23. 2. 2006 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) jo je poslalo Višjemu sodišču v Mariboru ter v skladu z 22. členom Ustave drugi toženi stranki iz gospodarskega spora ter stranskemu intervenientu v postopku in jim omogočilo, da na ustavno pritožbo odgovorijo. Na poziv Ustavnega sodišča se je odzvalo Višje sodišče, ki v svojem odgovoru zavrača očitke pritožnice. Navaja, da bi pritožnica morala pojasniti, ali je prvi toženec prišel v posest vozila, s katerim je povzročil škodo, s soglasjem zavarovanca (tj. lastnika vozila) ali brez njega. Od ugotovitve tega dejstva je po stališču Višjega sodišča odvisno, ali je zavarovanec izgubil zavarovalne pravice in mora škodo povrniti sam. Višje sodišče je prepričano, da je razlaga predpisov (v konkretnem primeru pritožničinih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti) v sferi uporabe prava in samo v tem okviru je v izpodbijani sodbi opozorjeno na zgoraj omenjeno dejstvo. Višje sodišče poudarja, da ne gre za novo (samovoljno) dejansko trditev. Odgovor Višjega sodišča je bil poslan pritožnici, ki pa se do navedb v odgovoru ni opredelila.

4. Pritožnica zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Zatrjevano kršitev utemeljuje z navedbo, da ji je bila glede dejstva, ki ga je Višje sodišče opredelilo kot odločilno, odvzeta pravica do izjave. Po zatrjevanju pritožnice je Višje sodišče brez glavne obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, in ji s tem odvzelo možnost izjaviti se o odločilnem dejstvu, tj. dejstvu, da je škoda v vzročni zvezi z ravnanjem lastnika vozila, ki je prvemu tožencu prepustil vozilo, in ne v zvezi z opustitvijo nadzora druge tožene stranke. Pritožnica izrecno poudarja, da v postopku ni imela možnosti izjaviti se o tem dejstvu, ki se je na novo pojavilo v izpodbijani sodbi.
5. Ena od temeljnih pravic, ki izvirajo iz 22. člena Ustave, je pravica do izjave. Za zagotovitev kontradiktornega postopka je bistveno, da ima vsaka stranka možnost, da predstavi svoja stališča tako glede dejanske kot pravne podlage spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke in o rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki. Vsaka stranka mora imeti možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev. Bistvo pravice do izjave je v zagotovitvi možnosti stranke, da lahko vpliva na tek in rezultat postopka, ki zadeva njene pravice. Ta pravica sodišču preprečuje, da bi svojo odločitev oprlo na dejstvo, o katerem se stranka v postopku ni imela možnosti izjaviti (tako npr. odločba Ustavnega sodišča št. Up-312/03 z dne 15. 9. 2005, Uradni list RS, št. 87/05).
6. V obravnavani zadevi je Višje sodišče svojo odločitev oprlo na stališče, da škoda, ki je predmet tega postopka, sploh ni v vzročni zvezi z opustitvijo nadzora druge tožene stranke, temveč z ravnanjem lastnika vozila, ki prvemu tožencu ne bi smel prepustiti vozila zaradi njegove mladoletnosti in neopravljenega vozniškega izpita. To dejanje imetnika vozila je po oceni Višjega sodišča pomenilo prekinitev vzročne zveze za drugo toženo stranko. Kot pojasnjuje Višje sodišče v odgovoru na ustavno pritožbo, je od ugotovitve dejstva, ali je prvi toženec prišel v posest vozila, s katerim je povzročil škodo, s soglasjem zavarovanca (tj. lastnika vozila) ali brez njega, odvisno, ali je zavarovanec izgubil zavarovalne pravice in mora škodo povrniti sam. Gre torej za pravno odločilno dejstvo, od ugotovitve katerega je odvisna odločitev sodišča o zahtevku zoper drugo toženo stranko. Sodišče prve stopnje se z ugotavljanjem tega dejstva ni ukvarjalo, saj ga nobena od strank v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala.
7. Ker gre za pravno odločilno dejstvo, mora sodišče strankam v postopku omogočiti, da se do njega opredelijo. Višje sodišče je s tem, ko je odločilo, da bo samo spremenilo prvostopenjsko odločitev glede druge tožene stranke, strankam (predvsem tudi pritožnici) to možnost odvzelo. Kot poudarja pritožnica, odločitev Višjega sodišča temelji na dejstvu, ki ga nobena od strank v postopku ni navajala ali izkazovala. Prav okoliščina, da je bilo na sporno dejstvo opozorjeno šele v izpodbijani sodbi Višjega sodišča, bi narekovala drugačno postopanje Višjega sodišča, in sicer razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v delu glede druge tožene stranke in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, z napotkom, naj sodišče prve stopnje razišče oziroma ugotovi dejstvo, na katerega je opozorilo Višje sodišče. S tem bi bila strankam dana možnost, da se do tega dejstva opredelijo.
8. Ker Višje sodišče ni postopalo v skladu z zgoraj navedenim, je pritožnici odvzelo možnost, da bi se lahko opredelila do dejstva, od ugotovitve katerega je odvisna odločitev sodišča o zahtevku zoper drugo toženo stranko. S tem je kršilo pritožničino pravico do izjave v postopku, ki je sestavni del pravice iz 22. člena Ustave. Glede na navedeno je Ustavno sodišče odločilo, da se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne Višjemu sodišču v novo odločanje. Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku odločiti ob upoštevanju razlogov, ki so narekovali sprejem te odločbe. Ker je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo že iz navedenih razlogov, se ni spuščalo v presojo drugih pritožničinih očitkov.

9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.