Številka: Up-87/04-14
Datum:    11. 5. 2006

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. in B. B., obeh iz Ž. pri Ž., ki ju zastopa C. C., odvetnik v Z., na seji dne 11. maja 2006

Sodba Višjega sodišča v Celju št. Cp 1514/2002 z dne 13. 11. 2003 se v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, razveljavi in se zadeva v tem delu vrne temu sodišču v novo odločanje.

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku pritožnikov (v pravdnem postopku tožnikov) za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode. Toženi stranki je med drugim naložilo, naj pritožnici plača odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 1.100.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, tj. od 19. 6. 2002 dalje, pritožniku pa 700.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Višje sodišče je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je pritožniku priznalo še odškodnino v višini 50.000 SIT, v preostalem pa je pritožbi pritožnikov kot neutemeljeni zavrnilo.
2. Pritožnika izpodbijata zavrnilni del sodbe Višjega sodišča le v delu, v katerem je bilo odločeno o obrestih. Zatrjujeta, da Višje sodišče ni odgovorilo na njuno pritožbeno navedbo, da bi sodišče moralo uporabiti določbo 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – ZOR), kot je to storilo Vrhovno sodišče v zadevi št. II Ips 312/98 z dne 28. 10. 1999. Sodišči naj bi glede teka zamudnih obresti razsodili v nasprotju z utečenim odločanjem Vrhovnega sodišča, saj bi jima v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča z dne 26. 6. 2002(*1) (v nadaljevanju načelno pravno mnenje) morali prisoditi zamudne obresti vsaj od 1. 1. 2002 dalje. Sodiščema očitata, da nista navedli razlogov za takšno odločitev, saj naj bi Višje sodišče v obrazložitvi govorilo le, da dolgoletne sodne prakse pred 1. 1. 2002 v posamičnem primeru ni mogoče spremeniti, ni pa zavzelo stališča glede teka zamudnih obresti po 1. 1. 2002 in tudi ni odločilo o priglašenih stroških takse za pritožbo. Zaradi vsega navedenega naj bi bili pritožnikoma kršeni pravici iz 22. in 23. člena Ustave.
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo dne 4. 4. 2006 sprejel v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču v Celju, v skladu z 22. členom Ustave pa nasprotni stranki v pravdnem postopku, ki na ustavno pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožnika trdita, da Višje sodišče ni upoštevalo načelnega pravnega mnenja, s katerim je Vrhovno sodišče pred izdajo drugostopenjske sodbe spremenilo do tedaj veljavno sodno prakso. Po vsebini torej izpodbijani odločitvi očitata, da odstopa od sodne prakse. Ta očitek je pomemben z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Iz te ustavne določbe namreč izhaja zahteva, da sodišče strank ne sme obravnavati neenakopravno, tako da bi v posamezni zadevi samovoljno in arbitrarno odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Pravica do enakega varstva pravic v postopku namreč presega zgolj zahtevo po enakopravnem obravnavanju strank v enem postopku, zato morajo sodišča v različnih postopkih v enakih zadevah pravo načeloma uporabiti enako. Vendar Ustava ne prepoveduje kakršnega koli odstopa od sodne prakse, pač pa le samovoljen oziroma arbitraren odstop. Gre za zahtevo, da sodišče, če se odloči, da bo od uveljavljene sodne prakse odstopilo, razloge za to posebej obrazloži (kar predvsem predpostavlja, da sodno prakso tudi pozna). Ustavni vidik (ne)dopustnosti odstopa od sodne prakse torej ne pomeni, da Ustavno sodišče presoja materialnopravno pravilnost izpodbijane sodbe, pač pa le, ali je odstop od sodne prakse ustrezno (v procesnem smislu) obrazložen.(*2)
5. Vrhovno sodišče skrbi za enotno sodno prakso (109. člen Zakona o sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. – v nadaljevanju ZS). Načelno pravno mnenje je eden izmed instrumentov za zagotovitev tega cilja (110. člen ZS). Zato je v primeru, ko Vrhovno sodišče sprejme načelno pravno mnenje o določenem vprašanju, treba odstop od tega mnenja obravnavati enako kot odstop od enotne sodne prakse.
6. Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča, na katerega se sklicujeta pritožnika, spreminja dotedanjo sodno prakso, ki je zakonske zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo priznavala (šele) od dneva izdaje sodbe dalje. Po načelnem pravnem mnenju pripadajo oškodovancu od uveljavitve Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. – OZ), to je od dne 1. 1. 2002 dalje, če zamuda ni nastala pozneje, zamudne obresti do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od sodbe sodišča prve stopnje dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. To načelno pravno mnenje je Vrhovno sodišče sprejelo dne 26. 6. 2002 in se nanaša na pravna razmerja, ki imajo enako podlago kot obravnavano (odškodnina za nepremoženjsko škodo). Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo še pred sprejemom tega načelnega pravnega mnenja, dne 19. 6. 2002, Višje sodišče pa je razsodilo dne 13. 11. 2003.
7. Sodišči sta zamudne obresti prisodili šele od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Sodišče prve stopnje je odločilo še pred sprejemom navedenega načelnega pravnega mnenja. Višje sodišče pa je na pritožbeno navedbo, da bi sodišče od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo – skladno z načelnim pravnim mnenjem – moralo priznati zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe oziroma vsaj od 1. 1. 2002 dalje, odgovorilo, da se je od leta 1991 dalje izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe, te prakse pred 1. 1. 2002 pa v posamičnem primeru ni mogoče spremeniti. Višje sodišče s temi razlogi le navidez odgovarja na pritožbene navedbe, saj se ne posveča nosilnim razlogom za odstop, kljub temu da je bilo v pritožbi zoper prvostopenjsko odločitev na načelno pravno mnenje izrecno opozorjeno. Načelno pravno mnenje se nanaša na začetek teka zakonskih zamudnih obresti po 1. 1. 2002, torej tudi na obravnavano zadevo, pri kateri je bila prvostopenjska sodba izdana dne 19. 6. 2002. Z utemeljevanjem, zakaj v obravnavani zadevi ni mogoče odstopiti od stare sodne prakse, Višje sodišče ni odgovorilo na pritožbeno navedbo o uporabi načelnega pravnega mnenja. S tem pa je bila pritožnikoma kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
8. Zato je Ustavno sodišče sodbo Višjega sodišča v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Glede na to ni bilo treba presojati obstoja drugih zatrjevanih kršitev.

9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Objavljeno v: Pravna mnenja št. 1/02, str. 11.

(*2) Podrobneje o tem A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 315 in nasl.