Številka:  U-I-153/04-15
    Datum:     11. 5. 2006

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Primoža Rasporja iz Ilirske Bistrice in drugih, ki jih zastopa Tomaž Petrovič, odvetnik v Ljubljani, na seji dne 11. maja 2006

1. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine Ilirska Bistrica za obdobje od leta 1986 do leta 2000 in družbenega plana Občine Ilirska Bistrica za obdobje 1986 do leta 1990 – dopolnjen 2003 (Uradni list RS, št. 46/04, 63/04 – popr. in 65/04) se zavrne.
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka o lokacijskem načrtu za vetrno elektrarno Volovja reber in 20 kV kabelske povezave in 110 kV povezovalni daljnovod RTP Ilirska Bistrica–RTP Volovja reber (Uradni list RS, št. 46/04) se zavrne.
3. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 13. člena Uredbe o vrstah prostorskih ureditev državnega pomena (Uradni list RS, št. 54/03 in 68/05) v delu, ki se nanaša na vetrne elektrarne, se zavrže.
4. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Sklepa Vlade Republike Slovenije o ugotovitvi usklajenosti predloga Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin aktov Občine Ilirska Bistrica z obveznimi izhodišči prostorskih sestavin planskih aktov Republike Slovenije, št. 350-00/2001-183 z dne 28. 4. 2004, se zavrže.

1. Pobudniki izpodbijajo Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine Ilirska Bistrica za obdobje od leta 1986 do leta 2000 in družbenega plana občine Ilirska Bistrica za obdobje 1986 do leta 1990 – dopolnjen 2003 (v nadaljevanju Prostorski plan) in Odlok o lokacijskem načrtu za vetrno elektrarno Volovja reber in 20 kV kabelske povezave in 110 kV povezovalni daljnovod RTP Ilirska Bistrica–RTP Volovja reber (v nadaljevanju Lokacijski načrt), ker načrtujeta gradnjo vetrne elektrarne na Volovji rebri. Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (v nadaljevanju DOPPS) naj bi imelo status društva, ki deluje v javnem interesu na področju narave, pobudnika kot fizični osebi pa naj bi bila domačina in lastnika zemljišč na območju predvidene gradnje vetrne elektrarne. Prostorski plan naj bi bil v neskladju z 28. členom Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 in nasl. – v nadaljevanju ZUreP-1), ker naj bi bila prostorska konferenca sklicana šele dva meseca po sprejetju programa priprave izpodbijanega akta. Pripravljalec izpodbijanega akta naj zainteresirane javnosti ne bi obvestil o prostorski konferenci, zato naj bi bil Prostorski plan v neskladju s 44. členom Ustave. Na drugi prostorski konferenci naj bi bilo onemogočeno vpogledati v gradivo smernic nosilcev urejanja prostora. Prostorska konferenca naj bi bila vodena arbitrarno in samovoljno, zato naj bi bila izpodbijana akta v neskladju z 10., s 24., s 26. in z 28. členom ZUreP-1. Pobudniki navajajo, da je Ustavno sodišče v podobnih primerih (odločba št. U-I-296/00 z dne 3. 7. 2003, Uradni list RS, št. 70/03 in OdlUS XII, 68 in odločba št. U-I-298/95 z dne 27. 2. 1997, Uradni list RS, št. 15/97 in OdlUS VI, 23) ugotovilo, da so bili izpodbijani akti v neskladju s 44. členom Ustave. Izpodbijana akta naj bi bila v nasprotju z načelom zaupanja v pravo, ker naj bi šlo za neskladje v 10. točki 4. člena Prostorskega plana in v 21. členu Lokacijskega načrta, ki naj bi opredeljevala sporno območje znotraj pričakovanih naravnih vrednot, hkrati pa naj na tem območju ne bi bilo naravnih vrednot. Zavod Republike Slovenije za varstvo narave, Območna enota Nova Gorica (v nadaljevanju Zavod), naj bi dal negativno naravovarstveno mnenje, Agencija Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju Agencija) pa naj bi ugotovila neskladje z državnim planom. Zavod naj bi junija 2003 pripravil smernice za spremembe in dopolnitve Prostorskega plana. V smernicah naj bi bila prikazana zavarovana območja in območja, predlagana za zavarovanje, podan naj bi bil pregled širših zavarovanih območij z varstvenim statusom. Občina pa naj ne bi upoštevala nobene od zahtev Zavoda. Do uveljavitve Pravilnika o določitvi naravnih vrednot naj bi se po 49. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 119/02 – ZON-A) uporabljali strokovni predlogi za določitev naravnih vrednot, ki sta jih pripravila Zavod Republike Slovenije za varstvo narave in Agencija. Zato naj bi Zavod v naravovarstvenih smernicah prikazal zavarovana območja in območja, predlagana za zavarovanje, vključno z varstvenim režimom, ki naj bi bil opredeljen v obveznih izhodiščih prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana Republike Slovenije. Isti dan, ko naj bi bila uveljavljena oba izpodbijana akta, naj bi začela veljati tudi Uredba o ekološko pomembnih območjih (Uradni list RS, št. 48/04 – v nadaljevanju Uredba o EPO), ki naj bi v celoti urejala območje spornega posega. Zavod naj bi v smernicah zahteval pridobitev mnenja o sprejemljivosti prostorske ureditve z vidika varstva narave. V dodatnem mnenju naj bi Zavod navedel, da načrtovana sprememba Prostorskega akta ne upošteva pogoja, določenega v 2. členu Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/03 – v nadaljevanju OdPSDP). Načrtovani poseg naj bi po mnenju Zavoda ogrozil ugodno stanje nekaterih ogroženih živalskih vrst in njihovih habitatov, zato naj omilitveni posegi ne bi bili mogoči. Zavod naj bi že na prvi prostorski konferenci zahteval izdelavo dodatnih strokovnih podlag, ki naj bi bile podlaga za presojo sprejemljivosti načrtovane spremembe plana. Gradnja vetrnih elektrarn naj bi imela negativen vpliv tudi na velike zveri (ris, volk). Prostorski plan naj bi bil v neskladju z državnim planom, ker naj ne bi vseboval vsebin ohranjanja narave. Iz dopolnilnega mnenja Agencije št. 35003-25/2004 z dne 6. 4. 2004 naj bi izhajalo, da v tekstualnem delu Prostorskega plana niso bila vključena vsa obvezna republiška izhodišča glede naravnih spomenikov (Mala Padežnica, Grda Draga, Ponikve v Dancah in Račiške ponikve). V kartografskem delu pa naj bi bilo vse označeno z isto šrafuro, zato naj bi bil kartografski del plana nepregleden. Postopek usklajevanja, ki naj ga bi dne 31. 3. 2004 vodil Urad za prostorski razvoj Ministrstva za okolje in prostor (v nadaljevanju Urad), naj bi bil zaradi odklonilnih stališč Zavoda in Agencije neuspešen. Urad naj bi v svojem strokovnem mnenju z dne 14. 4. 2004 le delno upošteval mnenje Zavoda in Agencije. Upoštevan naj ne bi bil Zakon o regijskem parku Škocjanske jame (Uradni list RS, št. 57/96), ki naj bi določil Volovjo reber kot vplivno območje parka. Celotno sporno območje naj bi spadalo v območje predvidenega regijskega parka Snežnik, kjer pa naj bi bila gradnja vetrnih elektrarn prepovedana. Iz naravovarstvenega mnenja Zavoda naj bi izhajalo, da izpodbijana akta nista usklajena na področju ohranjanja narave. Upoštevana naj ne bi bila obvezna izhodišča državnega plana. Poleg Zavoda in Agencije naj bi vetrnim elektrarnam nasprotovala tudi Inštitut za raziskave v energetiki, ekologiji in tehnologiji in Znanstveno raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Ministrstvo pa naj bi se oprlo le na mnenji dveh »neodvisnih institucij«, izdani po tretjem odstavku 29. člena ZUreP-1, ki pa naj ne bi upoštevali Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 56/99 in nasl. – v nadaljevanju ZON). Zato naj bi šlo v tem primeru za kršitev načela zaupanja v pravo.
2. Pobudniki izpodbijajo tudi 13. člen Uredbe o vrstah prostorskih ureditev državnega pomena (v nadaljevanju Uredba) v delu, ki se nanaša na vetrne elektrarne. ZUreP-1 naj bi v 14. členu določal, katere so prostorske ureditve državnega pomena. Za objekte državnega pomena naj bi bila izdaja gradbenega dovoljenja v pristojnosti Ministrstva za okolje in prostor. Navajajo, da je z izpodbijano Uredbo Vlada določila izjemo, za kar ni imela pooblastila v ZUreP-1. Vlada naj bi z Uredbo arbitrarno in nezakonito izvzela iz teh ureditev polja vetrnih elektrarn z nazivno močjo 10 MW in več do uveljavitve strategije prostorskega razvoja Slovenije. Vlada naj za to odločitev ne bi imela stvarnega in upravičenega razloga. S to določbo naj bi Vlada prenesla odgovornost sprejemanja odločitev na občine, ki pa naj bi bile podvržene močnim enostranskim vplivom (kapitala). Pri objektih državnega pomena naj bi veljali strožja pravila in nadzor glede strokovnosti vodenja postopkov, upoštevanja načela zakonitosti ter spoštovanja rokov.
3. Pobudniki izpodbijajo tudi Sklep Vlade Republike Slovenije o ugotovitvi usklajenosti predloga Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin aktov Občine Ilirska Bistrica z obveznimi izhodišči prostorskih sestavin planskih aktov Republike Slovenije (v nadaljevanju Sklep), ki ga je Vlada sprejela po drugem odstavku 172. člena ZUreP-1 dne 28. 4. 2004. Po mnenju pobudnikov naj bi ta Sklep imel naravo splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, zato naj bi ga bilo mogoče presojati. Vlada naj bi sama ugotovila, da Prostorski plan ni usklajen z obveznimi izhodišči državnih planov glede zasnove varstva naravne dediščine. Sama obrazložitev Sklepa naj bi bila pomanjkljiva, zato naj se ga ne bi dalo niti preizkusiti.
4. Občina odgovarja, da pobudnika Primož Raspor in Marijan Benigar kot lastnika zemljišč nimata neposrednega interesa za vložitev pobude, ker zemljišča lahko še naprej prosto uporabljata. Šele z razlastitvenim postopkom naj bi bilo neposredno poseženo v pravico oziroma pravno korist pobudnikov. DOPPS kot društvo, ki naj bi delovalo v javnem interesu na področju ohranjanja narave, naj prav tako ne bi imelo pravnega interesa. Občina navaja, da pravica zastopati interese ohranjanja narave v vseh upravnih in sodnih postopkih, ki jo vsebuje 137. člen ZON, pobudnika DOPPS nikakor ne legitimira za vložitev pobude za presojo ustavnosti in zakonitosti pred Ustavnim sodiščem. DOPPS naj bi bil upravičen nastopati kot zastopnik javnega interesa ohranjanja narave le v tistih postopkih, v katerih naj bi bilo sploh možno govoriti o zastopniku javnega interesa. Pobuda Ustavnemu sodišču pa naj ne bi imela neposredne povezave z varovanjem javnega interesa. Občina obširno pojasnjuje sam potek postopka izpodbijanih aktov ter meni, da sta oba izpodbijana odloka sprejeta v skladu z ZUreP-1. Dne 6. 2. 2003 naj bi bil sprejet program priprave Prostorskega plana. Občina naj bi v postopku presoje vplivov na okolje zagotovila študijo poleti 2003, ki naj bi jo izdelala pooblaščena družba Aqvarius in s katero naj bi se seznanili vsi zainteresirani. Avgusta in septembra 2003 naj bi bile izdelane strokovne podlage, dne 19. 8. 2003 naj bi bila sklicana druga prostorska konferenca za lokacijski načrt. Te prostorske konference naj se predstavnik DOOPS ne bi udeležil. Vsem udeležencem konference naj bi bilo omogočeno vpogledati v gradivo. Ker se druge prostorske konference naj ne bi udeležil noben izmed pobudnikov, naj bi bilo nerazumljivo, od kod pobudnikom podatki in stališča o kršitvi 10., 24., 26. in 28. člena ZUreP-1. Vsem zainteresiranim, ki so želeli vpogled v gradivo, naj bi bilo to omogočeno, kar naj bi izhajalo tudi iz uradnih zaznamkov o opravljenih vpogledih. Javna razgrnitev naj bi potekala od 12. 9. 2003 do 12. 10. 2003 v prostorih Krajevne skupnosti Ilirska Bistrica in Krajevne skupnosti Knežak. Javne razgrnitve naj se pobudniki ne bi udeležili. Javna obravnava osnutkov naj bi bila opravljena dne 29. 9. 2003 v prostorih Osnovne šole Antona Žnidaršiča v Ilirski Bistrici in dne 30. 9. 2003 v prostorih Krajevne skupnosti Knežak, ki naj bi se je udeležil Primož Raspor, vendar naj v razpravi ne bi sodeloval. Pobudnika DOOPS in Marijan Benigar naj se javne obravnave ne bi udeležila. Stališča do pripomb, danih na javni razgrnitvi in javni obravnavi, naj bi sprejel Občinski svet na 10. seji dne 30. 10. 2003. Nato naj bi bil pripravljen dopolnjen predlog obeh izpodbijanih aktov, ki naj bi bil ponovno poslan nosilcem urejanja v prostoru za pridobitev mnenj. Vlada naj bi dne 28. 4. 2004 sprejela Sklep, v katerem naj bi Občini predlagala, da usklajeni del Prostorskega plana sprejme, neusklajene dele pa odpravi. Občina naj bi navodilo, dano v sklepu Vlade, upoštevala. Občina navaja, da sklep Vlade, kot najvišjega organa državne uprave, v celoti nadomešča smernice in mnenja, ki sta jih v postopku sprejemanja prostorskih aktov oblikovala Zavod in Agencija, in da so bile smernice v očitnem nasprotju z drugim odstavkom 29. člena ZUreP-1, ki določa, da morajo nosilci urejanja prostora v smernicah konkretizirati določbe veljavnih predpisov, ki se nanašajo na predvideno prostorsko ureditev. Pri izdelavi smernic naj bi Zavod in Agencija upoštevala predpise, ki naj v času izdelave smernic še ne bi bili uveljavljeni. Uredba o EPO, Uredba o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah (Uradni list RS, št. 46/04 in nasl.) ter Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (Uradni list RS, št. 46/04 in nasl.) naj bi začele veljati šele 1. 5. 2004. Glede na to naj bi bila pobuda tudi po meritorni plati povsem neutemeljena.
5. Vlada odgovarja, da je Uredba sprejeta na podlagi 14. člena ZUreP-1, ki določa prostorske ureditve državnega pomena. Pri pripravi Uredbe naj bi bile poleg kriterijev, določenih z ZUreP-1, upoštevane tudi določbe prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana Republike Slovenije ter določbe drugih zakonov in podzakonskih aktov. Pri določanju tistih ureditev, ki morajo izpolnjevati kriterije, da segajo na območje več občin oziroma katerih vpliv sega na območje več občin in so zaradi svojih gospodarskih, socialnih in kulturnih in varstvenih značilnosti pomembne za prostorski razvoj Republike Slovenije, pa naj bi bilo pri njihovem določanju upoštevano zlasti to, ali so določene v prostorskih sestavinah dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana Republike Slovenije, in ali je v drugih zakonih, državnih programih ali podzakonskih aktih izkazano, da so zaradi gospodarskih, socialnih, kulturnih in varstvenih značilnosti pomembne za prostorski razvoj Republike Slovenije. Prostorske sestavine dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana Republike Slovenije naj bi lokacijsko določale le nekatere energetske objekte (modernizacija in gradnja HE na Soči, Savi, Dravi, črpalna HE Avče), za druge pa naj bi bili določeni le kriteriji za prostorsko umestitev (postavitev elektrarn na veter na območju celotne Slovenije). Pri pripravi strokovnih podlag za Uredbo naj bi bilo ugotovljeno, da so elektrarne z močjo nad 10 MW zaradi svojih gospodarskih značilnosti pomembne za prostorski razvoj Republike Slovenije, da pa naj do uveljavitve strategije prostorskega razvoja in prostorskega reda ne bi bilo mogoče načrtovati tistih elektrarn, ki naj lokacijsko ne bi bile določene v prostorskih sestavinah dolgoročnega in srednjeročnega plana z državnimi lokacijskimi načrti, zato naj bi bilo predlagano, da se že v sami Uredbi določi, da se do uveljavitve strategije prostorskega razvoja Republike Slovenije polja vetrnih elektrarn ne štejejo za prostorske ureditve državnega pomena. Zato naj bi bila trditev pobudnikov o arbitrarnosti neutemeljena. Vlada meni, da so navedbe pobudnikov, da je določba 13. člena Uredbe v neskladju z Nacionalnim programom varstva okolja, s predlogom Strategije prostorskega razvoja Slovenije, z ZON in z drugimi predpisi, neutemeljene, saj Uredba kot splošni pravni akt določa le vrste prostorskih ureditev državnega pomena, ne pa tudi njihove prostorske umestitve. Prostorska umestitev konkretne prostorske ureditve naj bi se v skladu z ZUreP-1 določila šele v prostorskih aktih. Vse določbe v zvezi s pripravo strokovnih podlag, pridobivanja smernic in mnenj nosilcev urejanja prostora in seznanjanja javnosti naj bi bile enake tako za pripravo občinskih kot državnih prostorskih aktov, zato takšen kriterij nikakor ne more biti postavljen za določanje, katere naj bi bile prostorske ureditve državnega pomena.
6. Glede izpodbijanega sklepa pa Vlada meni, da izpodbijani akt nima narave splošnega akta in zato zanj ni mogoče ugotavljati skladnosti z 21. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS). Izpodbijani sklep naj bi se nanašal le na Občino Ilirska Bistrica oziroma na konkretno razmerje med občino in državo glede ugotovitev skladnosti predloga prostorskega akta Občine z obveznimi izhodišči prostorskih sestavin državnih planskih aktov in naj ne bi vseboval abstraktnih pravnih pravil. Vlada odgovarja, da je v izpodbijanem sklepu ugotovila, da je predlog Prostorskega plana neusklajen z obveznimi izhodišči prostorskih sestavin planskih aktov Republike Slovenije v delu zasnove varstva naravne dediščine. Pri izdaji sklepa naj bi bilo upoštevano mnenje Agencije št. 35003-25/04 z dne 23. 2. 2004 in dopolnilno mnenje z dne 6. 4. 2004. V citiranih mnenjih naj bi Agencija ugotovila, da v tekstualnem delu niso našteta obvezna republiška izhodišča, kot so naravni spomeniki Mala Padežnica-mrazišče, Grda Draga-mrazišče, Ponikve v Dancah in Račiške ponikve. Poleg tega naj bi bila pomanjkljivo povzeta republiška izhodišča glede ohranjanja narave. Prav tako naj bi bil grafični del nepregleden. Zato naj bi Vlada ti dve mnenji v izpodbijanem sklepu upoštevala ter Občino pozvala, naj neusklajenosti odpravi. Vlada naj bi v postopku presojala in ocenila, da je predlog Prostorskega plana pripravljen v skladu s pogoji iz četrtega odstavka 2. člena OdPSDP. Na zavarovanih območjih naj bi bila gradnja energetskih objektov in naprav z močjo 1 MW možna, če je v skladu z aktom o zavarovanju. Na drugih zavarovanih območjih pa naj bi bili dopustni posegi pod pogojem, da se ne spremenijo lastnosti, zaradi katerih je del narave opredeljen za naravno vrednoto, oziroma da se ohranja ugodno stanje habitatnih tipov ter ugodno stanje rastlinskih in živalskih vrst ter njihovih habitatov. Predlagane spremembe in dopolnitve Prostorskega plana naj se v času ugotavljanja usklajenosti ne bi nanašale na zavarovana območja, prav tako pa naj ne bi predstavljale ekološko pomembnega območja, zato naj bi bile usmeritve glede varstva narave le priporočilne. Tudi iz Uredbe o posebnih varstvenih območjih, območjih Natura 2000 (Uradni list RS, št. 48/04 – Natura 2000), naj bi bilo razvidno, da naj se vetrne elektrarne ne bi nahajale med posebnimi varstvenimi območji. To sporno območje naj bi se nahajalo med ekološko pomembnimi območji, kjer pa naj bi bili vsi posegi in dejavnosti dopustni v skladu s 5. členom Uredbe o EPO. Občina naj bi gradivo, ki ga je poslala Uradu, dopolnila z oceno vplivov na okolje za segment narave, ki ga je izdelala pooblaščena družba Aquarius. Po tej oceni naj ne bi prišlo do izumrtja katere od živalskih ali rastlinskih vrst. Kot negativni vpliv vetrne elektrarne pa naj bi bila izguba določenega dela površin na sami lokaciji vetrne elektrarne, in sicer do 5% v štiristometrskem pasu. Vlada naj bi pri izdaji Sklepa upoštevala ugotovitve iz navedene ocene vplivov na okolje.

7. Pobudnik Primož Raspor ima na območju, ki ga urejata izpodbijana akta, v lasti zemljišče. Ta nepremičnina je predmet razlastitvenega postopka, torej pobudnik izkazuje pravni interes za izpodbijanje Prostorskega plana in Lokacijskega načrta. V pravni interes drugih pobudnikov se zato Ustavnemu sodišču ni bilo treba spuščati.
8. Pobudniki očitajo, da je postopek priprave in sprejemanja izpodbijanih aktov potekal v neskladju z določbami ZUreP-1.
9. Občina je začela s postopkom sprememb in dopolnitev Prostorskega plana že leta 2001, ko je veljal še Zakon o urejanju prostora (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. – ZUreP). Prostorski plan je bil sprejet po uveljavitvi ZUreP-1. Ta v tretjem odstavku 171. člena določa, da se postopki o pripravi in sprejemu sprememb in dopolnitev prostorskih sestavin planov, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljujejo in končajo po določbah ZUreP-1, pri čemer se ne uporabljajo določbe o prostorski konferenci. Zato je zatrjevanje pobudnikov, da prostorska konferenca ni bila sklicana pred sprejemom programa izpodbijanega akta, neutemeljeno.
10. Zatrjevanje pobudnikov, da sta izpodbijana prostorska akta v neskladju s 44. členom Ustave in z določbami 10., 24. in 26. člena ZUreP-1, je neutemeljeno. Pravica iz 44. člena Ustave je klasična splošna ustavna pravica, katere bistvena značilnost je, da vsem državljanom jamči možnost do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev v skladu z zakonom. Po 10. členu ZUreP-1 ima vsakdo pravico biti obveščen o postopkih priprave in sprejemanja prostorskih aktov ter o drugih zadevah urejanja prostora. V obravnavani zadevi je bila javnost obveščena tako o javni razgrnitvi obeh izpodbijanih aktov kot o javni obravnavi, ki se je je udeležil le pobudnik Primož Raspor. Določbi 24. in 26. člena ZUreP-1 urejata le obvezne priloge prostorskega akta ter njegovo hrambo, pobudniki pa ne navajajo razlogov neustavnosti teh dveh določb, zato jih Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti. Obravnavane zadeve tudi ni mogoče primerjati s presojo, ki jo je Ustavno sodišče opravilo v odločbi št. U-I-298/95, v kateri je Ustavno sodišče odločilo, da ni mogoče sprejeti sprememb prostorskih aktov, če predhodno niso bile javno razgrnjene ali obravnavane. V tej zadevi pa ne gre za tak primer, ker sta bila oba izpodbijana akta tako javno razgrnjena kot javno obravnavana, vendar pobudniki možnosti dajanja pripomb niso izkoristili.
11. Dne 29. 8. 2003 je bila za lokacijski načrt sklicana 2. prostorska konferenca. Vabilo za to konferenco je bilo objavljeno dne 22. 8. 2003 v Primorskih novicah in na Radiu 94 (od 19. 8. 2003 do 21. 8. 2003 trikrat na dan). Po 28. členu ZUreP-1 je prostorska konferenca namenjena gospodarstvu, interesnim združenjem in organizirani javnosti, zato pobudnika kot fizični osebi nista mogla sodelovati. Po navedbah Občine pa se te prostorske konference ni udeležil predstavnik DOOPS. Zato zgolj z zatrjevanjem o arbitrarnosti in samovoljnosti vodenja 2. prostorske konference pobudniki niso izkazali neskladja z 28. členom ZUreP-1.
12. Po javni razgrnitvi in obravnavi je Občinski svet dne 30. 10. 2003 sprejel stališča do pripomb. Dopolnjeni predlog obeh izpodbijanih aktov je bil poslan nosilcem urejanja prostora, za pridobitev mnenj po 33. členu ZUreP-1. V mnenjih nosilci urejanja prostora zgolj ugotovijo, ali je pripravljalec pri pripravi prostorskega akta upošteval njihove smernice oziroma ali so rešitve v primerih odstopanj od danih smernic (tretji odstavek 29. člena ZUreP-1) v skladu z zahtevami veljavnih predpisov in drugih pravnih aktov, ki se nanašajo na načrtovano prostorsko ureditev, in v okviru osnovnih usmeritev danih smernic. Zavod je pod št. 5-III-58/9-O-03/ACG dne 17. 12. 2003 izdal k Prostorskemu planu negativno naravovarstveno mnenje, ker niso bile upoštevane smernice, ki so temeljile tudi na še nesprejetih aktih (predlog Uredbe o EPO, predlog Natura 2000 in predlog regijskega parka Snežnik). Pobudniki zatrjujejo, da leži celotno sporno območje v območju predvidenega regijskega parka Snežnik, kjer po predlogu akta vetrne elektrarne ne bodo dovoljene. Akt o določitvi regijskega parka Snežnik še ni sprejet, zato po tretjem odstavku 97. člena ZON ni pravna podlaga za izdajo odklonilnega mnenja. Prav tako v času sprejemanja izpodbijanih aktov še ni bila sprejeta Uredba o EPO. Ta sicer ne prepoveduje gradnje vetrnih elektrarn, ampak v 5. členu določa, da so na ekološko pomembnih območjih, ki niso tudi posebna varstvena območja, skladno s predpisom, ki določa posebna varstvena območja (območja Natura 2000), vsi posegi in dejavnosti možni, načrtuje pa se jih tako, da se v čim večji meri ohranja naravna razširjenost habitatnih tipov ter habitatov rastlinskih in živalskih vrst, njihova kvaliteta ter povezanost habitatov populacij in omogoča ponovno povezanost, če bi bila le-ta z načrtovanim posegom ali dejavnostjo prekinjena. Pri izdelavi smernic je Zavod upošteval poleg veljavnih predpisov še osnutke predpisov, ki pa so le neobvezno strokovno priporočilo pripravljavcu akta. Glede na naravovarstveno mnenje Zavoda je Urad dne 31. 3. 2004 organiziral usklajevalni sestanek. Zavod pa je dne 7. 4. 2004 poslal Uradu predlog za prekinitev postopka za ugotavljanje usklajenosti osnutka planskega dokumenta do sprejema predpisov, ki se nanašajo na naravno dediščino. Urad je pripravil strokovno mnenje za Vlado, ki je pristojna za odločanje o skladnosti občinskega plana s prostorskimi sestavinami državnega plana po drugem odstavku 172. člena ZUreP-1. Iz tega mnenja izhaja, da je Občina predložila strokovne podlage, ki jih je dopolnila še z oceno o vplivih na okolje za segment narave, ki jo je izdelala družba Aqarius januarja 2004, v kateri je bilo ugotovljeno, da zaradi obratovanja vetrne elektrarne realno ni pričakovati izumrtja katere od živalskih ali rastlinskih vrst. Občina je predložila še strokovni gradivi: Presoja vplivov na okolje za vetrno elektrarno na Volovji rebri in povezovalni 110 KV daljnovod – povzetek ocen vplivov na okolje za segment naravno okolje, ki ga je izdelal Elektroinštitut Milan Vidmar (v nadaljevanju EIMV), in Spremembe habitatnih tipov na območju vetrne elektrarne Volovja reber nad Ilirsko Bistrico, ki ga je izdelala družba Aquarius. Iz poročila EIMV izhaja, da je ob upoštevanju omilitvenih in zaščitnih ukrepov, ki so navedeni v predlogu Prostorskega akta, med potekom gradnje in v času obratovanja predvidena prostorska ureditev sprejemljiva za okolje. Iz mnenja družbe Aquarius pa izhaja, da bo delež trajno izgubljenih površin majhen. Predvideva se celo, da bo po renaturaciji na območju posega površina ogroženih travišč enaka ali večja kot pred posegom. V obravnavani zadevi je šlo za odstopanje od naravovarstvenih smernic Zavoda, vendar so bila ta odstopanja utemeljena s poročilom Aquariusa in EIMV, zato Prostorski plan ni v neskladju s tretjim odstavkom 29. člena ZUreP-1.
13. Občina je dne 29. 4. 2004 sprejela Prostorski plan. Vlada pa je dne 28. 4. 2004 izdala sklep, da je Prostorski plan usklajen z obveznimi izhodišči državnega plana v delu, ki se nanaša na zasnovo varstva kulturne dediščine, in v delu, ki opredeljuje določitev območja za vetrno elektrarno Volovja reber in povezovalni 110 kV daljnovod. V 2. točki sklepa pa je Vlada ugotovila, da Prostorski plan ni usklajen v delu, ki opredeljuje posamezne zasnove organizacije dejavnosti in namenske rabe glede zasnove varstva naravne dediščine. Zato je Vlada predlagala Občini, naj usklajeni del Prostorskega plana sprejme, ugotovljeno neusklajenost pa odpravi. Ta sklep je Občina prejela 4. 5. 2004, torej po roku, določenem v drugem odstavku 172. člena ZUreP-1. Ker je Občina Prostorski plan že sprejela in ker je Vlada ugotovila neusklajenost zasnove varstva naravne dediščine, je Občina dne 20. 5. 2004 v Prostorski plan vnesla obvezna republiška izhodišča (Mala Padežnica, Grda Draga, Ponikve v Dancah in Račiške ponikve) ter določila način urejanja z lokacijskim načrtom. Hkrati je določila, da je sestavni del izpodbijanega akta sklep Vlade št. 350-00/2001-187 z dne 4. 5. 2004, ki je bil sprejet na podlagi strokovnega mnenja Urada št. 352-11-31/01 z dne 21. 4. 2004 (pravilno 28. 4. 2004). S tem pa je Občina odpravila neusklajenost izpodbijanega akta. Zato je sklicevanje pobudnikov na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-296/00 z dne 3. 7. 2003 neutemeljeno, ker je šlo v tej zadevi za drugačno dejansko in pravno stanje, ko občina glede usklajenosti plana ni niti zaprosila za sklep Vlade.
14. Zatrjevanje pobudnikov, da je Prostorski plan v neskladju s pogoji, določenimi v 2. členu OdPSDP, je neutemeljeno. Po tej določbi so na drugih zavarovanih območjih oziroma območjih, predvidenih za zavarovanje, na območjih drugih naravnih vrednot, na ekološko pomembnih območjih posegi možni pod pogojem, da se ne uničijo ali bistveno poškodujejo oziroma spremenijo lastnosti, zaradi katerih je del narave opredeljen za naravno vrednoto, oziroma da se ohranja ugodno stanje habitatnih tipov in ugodno stanje rastlinskih in živalskih vrst ter njihovih habitatov. Zato je bilo v postopku usklajevanja interesov izdelano izvedeniško mnenje družbe Aquarius, iz katerega izhaja, da je možna postavitev vetrnih elektrarn pod omilitvenimi pogoji. Na podlagi tega izvedeniškega mnenja je Občina v Prostorskem planu določila omilitev negativnih vplivov na naravno in življenjsko okolje: omejila je število vetrnih turbin do 50, posek gozda v minimalnem obsegu ob stojišču vetrne turbine, zožitev varnostnega pasu okoli posamezne vetrne turbine, opustila prvotno predvidene betonske temelje za dvigala, omejila dolžino rekonstruiranih in na novo zgrajenih povezovalnih cest do 10 km. Glede na omilitev negativnih vplivov na naravno in življenjsko okolje, določenih v Prostorskem planu, je Občina v Lokacijskem načrtu določila gradnjo 47 vetrnih turbin in 6591,1 m novih povezovalnih cest ter 3005,4 m rekonstrukcij obstoječih poti in kolovozov.
15. Glede na zatrjevane neskladnosti v 10. točki 4. člena Prostorskega plana in v določbi 21. člena Lokacijskega načrta Ustavno sodišče pojasnjuje, da ni pristojno odločati o medsebojni skladnosti podzakonskih predpisov. Zato Ustavno sodišče tega neskladja ni preizkušalo. Pobudniki zatrjujejo tudi neskladje z načelom zaupanja v pravo, ki pa ga ne utemeljijo. Zato je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo (1. in 2. točka izreka).

16. V skladu z drugim odstavkom 162. člena Ustave lahko vsakdo da pobudo za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem, če izkaže svoj pravni interes. Drugi odstavek 24. člena ZUstS določa, da je pravni interes za vložitev pobude podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Po ustaljeni sodni presoji mora biti pravni interes neposreden in konkreten, morebitna ugoditev pobudnikovemu predlogu mora privesti do izboljšanja njegovega pravnega položaja.
17. Pobudniki izpodbijajo 13. člen Uredbe v delu, ki določa vetrne elektrarne z močjo 10 MW, ker se ne štejejo za prostorske ureditve državnega pomena do uveljavitve strategije prostorskega razvoja Slovenije in prostorskega reda Slovenije. Izpodbijana določba v prehodnem obdobju ureja le pristojnost lokalne skupnosti za pripravo in sprejem prostorskih aktov za vetrne elektrarne z močjo 10 MW. Po ZUreP-1 pa so vse določbe v zvezi s pripravo strokovnih podlag, pridobivanja smernic in mnenj nosilcev urejanja prostora, seznanjanja javnosti enake tako za pripravo občinskih kot državnih prostorskih aktov. Pobudniki niso izkazali, da bi se z razveljavitvijo oziroma odpravo te določbe izboljšal njihov pravni položaj. Zato je bilo treba pobudo zavreči (3. točka izreka).

18. Ustavno sodišče je na podlagi prvega odstavka 160. člena Ustave pristojno presojati ustavnost in zakonitost predpisov in drugih splošnih aktov. Izpodbijani sklep je po svoji pravni naravi posamičen akt in ne predpis. Zato je bilo treba pobudo v tem delu zaradi nepristojnosti zavreči (4. točka izreka).

19. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Prvo in drugo točko izreka je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Škrk. Tretjo in četrto točko izreka je sprejelo soglasno.