Številka: U-I-65/04-8

Datum: 11. 5. 2006

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo Jožeta Ožbolta iz Ljubljane, na seji dne 11. maja 2006

1. Člen 9 Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Osilnica (Uradni list RS, št. 109/99 in 124/03) se v delu, ki se nanaša na ovrednotenje stavbnega zemljišča za počitniški namen uporabe (vikendi – C točka), odpravi.
2. Do drugačne ureditve se za zazidana stavbna zemljišča za počitniški namen plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča po merilu namembnosti stavbnih zemljišč, kot velja za zazidana stavbna zemljišča za stanovanjski namen.

1. Pobudnik v pobudi, ki jo je vložil dne 5. 3. 2004, navaja, da je na podlagi dedovanja postal solastnik kmetije v Občini Osilnica. Del te kmetije je tudi hiša, v kateri ne prebiva stalno. Pri odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za ta objekt je bilo stavbno zemljišče vrednoteno, kot da gre za objekt, ki je namenjen počitniški uporabi. Zaradi tega je nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča glede na 9. člen Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Osilnica (v nadaljevanju Odlok) večje od nadomestila, kot bi bilo odmerjeno, če bi se pri vrednotenju stavbnega zemljišča za predmetno hišo uporabil stanovanjski namen uporabe. Pobudnik zatrjuje, da je izpodbijana ureditev v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ker določa različno višino nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za počitniške in za stanovanjske objekte na podlagi osebne okoliščine, to je trajanja prebivanja v njih. Pobudnik je v dokaz, da je zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na podlagi Odloka, Ustavnemu sodišču predložil kopijo odločbe pristojnega davčnega organa o odmeri nadomestila.
2. Občina Osilnica (v nadaljevanju Občina) v odgovoru na pobudo navaja, da je s sistemom ureditve nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki bolj obremenjuje lastnike nepremičnin, ki te uporabljajo v počitniške namene, kot lastnike, ki nepremičnine uporabljajo v stanovanjske in poslovne namene, želela spodbujati stalno naselitev in zaposlitev ljudi na območju Občine. Zatrjuje, da počitniški objekti, kamor je uvrščena tudi pobudnikova hiša, zahtevajo nadstandard komunalne opremljenosti, ki ga morajo zagotavljati le tamkaj stalno stanujoči prebivalci. Počitniški objekti naj bi za Občino pomenili oviro in breme, ker gre v glavnem za bivša kmečka gospodarstva z opuščeno kmetijsko dejavnostjo.

3. Pobudnik je (so)lastnik hiše, ki jo Občina šteje kot objekt, namenjen za počitniško uporabo, in kot zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča izkazuje pravni interes. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo in glede na izpolnjene pogoje po četrtem odstavku 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
4. Po 5. točki prvega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 – v nadaljevanju ZUreP-1) je prenehal veljati Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 – v nadaljevanju ZSZ/97), razen prve alineje 56. člena v delu, ki se nanaša na nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Na podlagi te določbe ZSZ/97 je v veljavi ureditev plačevanja nadomestila, kot izhaja iz VI. Poglavja Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. – v nadaljevanju ZSZ/84). Tej ureditvi sta 180. člen ZUreP-1 in 218. člen Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in nasl. – v nadaljevanju ZGO-1) dodala opredelitve stavbnih zemljišč, za katera se nadomestilo odmerja. ZSZ/84 v 61. členu med kriteriji, ki jih je treba upoštevati pri določanju nadomestila, navaja tudi lego in namembnost stavbnega zemljišča.
5. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča se pri zazidanih stavbnih zemljiščih v Občini izračuna tako, da se skupno število točk, ki se določijo glede na opremljenost ter lego in namembnost zemljišča, pomnoži s površino zavezančevega objekta in z vrednostjo točke za izračun nadomestila. Odlok v 9. členu predvideva točkovanje stavbnih zemljišč glede na namembnost uporabe in glede na lego. Za pobudnika je sporno točkovanje (zazidanih) stavbnih zemljišč glede na namen uporabe, ker se stanovanjski namen uporabe točkuje z manj točkami kot počitniški namen uporabe.
6. Pobudnik očita, da izpodbijana določba Odloka neenako obremenjuje zazidana stavbna zemljišča za počitniški namen v primerjavi z zazidanimi stavbnimi zemljišči za stanovanjski namen, kar naj bi bilo v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.
7. Ustavno sodišče je že večkrat povedalo, da načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) terja upoštevanje sorazmerja med ugodnostmi stavbnih zemljišč in s tem zvezanimi bremeni, ki jih normodajalec z različnim urejanjem pravnih položajev nalaga posameznim zavezancem.(*1) Temu načelu ustreza samo takšna normativna različnost, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, pri čemer razlikovanje ne sme biti arbitrarno. ZSZ/84 pri vrednotenju stavbnih zemljišč predvideva uporabo meril lege in namembnosti stavbnih zemljišč. Razlikovanje pri ovrednotenju stavbnih zemljišč na podlagi teh kriterijev ne sme biti arbitrarno. Glede različnega vrednotenja na podlagi namembnosti zemljišč to pomeni, da morajo občine imeti zanj razumne razloge. Različno vrednotenje stavbnih zemljišč, na katerih so objekti namenjeni za počitniško uporabo, in tistih zemljišč, na katerih so objekti za stanovanjsko (ali drugo) rabo, mora biti utemeljeno v različnosti stavbnih zemljišč, občine pa morajo predhodno ugotoviti primerljivost razmerij pri vrednotenju s številom točk.
8. Občina v odgovoru na pobudo ni pojasnila, v čem se kaže različnost zemljišč, na katerih so objekti, namenjeni počitniški uporabi, v primerjavi z zemljišči, na katerih so objekti z drugačnim (stanovanjskim) namenom uporabe. Navedbe Občine, da počitniški objekti zahtevajo nadstandardno komunalno opremljenost, so pavšalne in ne morejo pomeniti razumnega razloga za različno vrednotenje stavbnih zemljišč, na katerih so ti objekti. Kot tako je treba označiti tudi pojasnilo Občine, da morajo tak nivo komunalne opremljenosti zagotavljati le stalni prebivalci Občine. Ta navedba namreč sama po sebi, brez primerljivega prikaza razmerij pri različnem vrednotenju s številom točk, ne pojasnjuje, zakaj so nepremičnine, ki so namenjene počitniški uporabi, kljub nestalni uporabi te infrastrukture, zgolj zaradi namena uporabe, nekajkrat bolj obremenjene kot nepremičnine, ki so namenjene stanovanjski (torej stalni) uporabi. Tako različne obremenitve glede na namen uporabe pa ni mogoče utemeljiti niti z navedbo, da je Občina želela zagotoviti stalno naseljenost. Zaradi navedenega je izpodbijana določba Odloka v neskladju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Ustavno sodišče jo je zato odpravilo.
9. Pobudnik je predlagal odpravo izpodbijane določbe Odloka. Po drugem odstavku 45. člena ZUstS Ustavno sodišče odpravi protiustaven predpis, kadar ugotovi, da je treba odpraviti škodljive posledice, ki so nastale zaradi protiustavnosti ali protizakonitosti. Na podlagi izpodbijane določbe Odloka sta bili pobudniku že izdani odločbi pristojne davčne uprave o odmeri nadomestila. Ti odločbi sta že postali izvršljivi, zaradi česar je Ustavno sodišče ocenilo, da je izpolnjen pogoj za odpravo navedene določbe Odloka.
10. Odprava izpodbijane določbe Odloka bi povzročila, da zazidana stavbna zemljišča za počitniški namen ne bi bila obremenjena z obravnavanim nadomestilom. Ustavno sodišče je zato v skladu z drugim odstavkom 40. člena ZUstS določilo način izvršitve odločbe. Za ta zemljišča se bo, do drugačne ureditve, ki bo upoštevala razloge te odločbe, plačevalo nadomestilo glede na merilo, ki upošteva njihovo namembnost, kot velja za zazidana stavbna zemljišča za stanovanjski namen.
11. Ker je Ustavno sodišče izpodbijano določbo Odloka odpravilo zaradi neskladja z drugim odstavkom 14. člena Ustave, se ni spuščalo v presojo njene skladnosti s prvim odstavkom 14. člena Ustave, kar posredno zatrjuje pobudnik.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi drugega odstavka 45. člena in drugega odstavka 40. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Ribičič.

(*1) Tako tudi v odločbi št. U-I-28/03 z dne 15. 4. 2004, Uradni list RS, št. 43/04 in OdlUS XIII, 26.