Številka: Up-855/05-17

Datum: 25. 5. 2006

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik na Vrhniki, na seji dne 25. maja 2006

1. Odločba Višjega sodišča v Ljubljani št. PRpv 1465/2005 z dne 22. 7. 2005 in odločba Okrajnega sodišča na Vrhniki št. PRs-55/05-I z dne 30. 5. 2005 se razveljavita.
2. Postopek o prekršku v zadevi št. PRs-55/05-I Okrajnega sodišča na Vrhniki zoper obdolženega A. A. se ustavi.
3. Stroški postopka v zadevi iz prejšnje točke bremenijo proračun.
4. Upravna enota Vrhnika vpiše najkasneje v 3 dneh po vročitvi te odločbe veljavnost vozniškega dovoljenja A. A. št. 18009, izdanega dne 7. 7. 2004 pri Upravni enoti Vrhnika, v evidenco vozniških dovoljenj.

1. S prvostopenjsko odločbo je bil pritožnik v novem postopku spoznan za odgovornega storitve cestnoprometnega prekrška po sedmem odstavku 120. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – ZVCP). Izrečeni sta mu bili denarna kazen in sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter naloženo plačilo stroškov postopka. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.
2. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravice do poštenega postopka iz 22. člena Ustave. Kršitev naj bi bila v tem, da v postopku niso bile upoštevane določbe glede absolutnega zastaranja, saj je bila drugostopenjska odločba odpravljena po tem, ko je postopek o prekršku že absolutno zastaral. Pritožnik se sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča št. Up-762/03 z dne 7. 4. 2005 in št. Up-371/03 z dne 16. 6. 2005 (Uradni list RS, št. 62/05). Predlaga razveljavitev izpodbijanih odločb.
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-855/05 z dne 28. 2. 2006 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) jo je poslalo v odgovor Višjemu sodišču v Ljubljani ter Okrajnemu sodišču na Vrhniki. Okrajno sodišče ni odgovorilo, Višje sodišče pa v odgovoru navaja, da ni prišlo do kršitev določb glede absolutnega zastaranja, prav tako tudi ne do kršitve pravice iz 22. člena Ustave. Navaja, da je postala drugostopenjska odločba pravnomočna še pred nastopom absolutnega zastaranja in bila pred tem tudi odpravljena z Višjega sodišča. Dejstvo, da odločba zaradi sodnih počitnic pritožniku ni bila vročena pred absolutnim zastaranjem, pa po mnenju Višjega sodišča kršitve pravice iz 22. člena Ustave tudi ne utemelji.
4. Pritožnik v zvezi z odgovorom Višjega sodišča navaja, da so si stališča Višjega sodišča nasprotna ter poudarja, da je pomembna odprava drugostopenjske odločbe na pritožnikov naslov, ne pa njena vročitev. Meni, da sodne počitnice v konkretnem primeru ne morejo vplivati na drugačno odločitev od precendenčne. Vztraja pri navedbah in predlogu iz ustavne pritožbe.

5. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrajnega sodišča na Vrhniki št. PRs-55/05-I. Iz spisa je razvidno, da je pritožnik storil prekršek dne 5. 8. 2003. Prvostopenjska odločba je bila v novem odločanju izdana dne 30. 5. 2005. O pritožbi je Višje sodišče odločilo na seji dne 22. 7. 2005. Absolutno zastaranje postopka o prekršku zoper pritožnika je nastopilo dne 5. 8. 2005. Iz pisemske ovojnice izhaja, da je bila drugostopenjska odločba (njen odpravek ima datum 27. 7. 2005) odpravljena na pritožnikov naslov šele dne 25. 8. 2005, kar pomeni 20 dni po dnevu, ko je nastopilo absolutno zastaranje postopka o prekršku.
6. Gre za primer, o kakršnem je Ustavno sodišče že odločilo z odločbo št. Up-762/03 z dne 7. 4. 2005 (Uradni list RS, št. 46/05 in OdlUS XIV, 39). V njej je med drugim navedlo, da morajo državni organi znotraj roka, določenega za absolutno zastaranje pregona, opraviti vsa procesna dejanja, da bi postopek zoper posameznika končali. Glede na namen zastaranja ne zadošča, da državni organ pred iztekom tega roka izda odločbo, temveč mora imeti posameznik, na katerega se nanaša, tudi možnost, da se seznani z njeno vsebino. Zato mora državni organ pred pretekom absolutnega zastaralnega roka opraviti tudi vsa tista dejanja, ki so potrebna za to, da se prizadeti lahko seznani z vsebino odločitve, to pa pomeni, da mora odločbo znotraj zastaralnega roka vsaj odpraviti na njegov naslov. Nasprotno stališče pomeni, da nastopijo učinki odločbe za posameznika, še preden se je imel možnost seznaniti z njeno vsebino, hkrati pa ima za posledico, da "visi" nad posameznikom grožnja s sankcijo še neomejeno dolgo po absolutnem zastaranju oziroma vse do preteka roka za zastaranje izvršitve sankcije. To pa je v nasprotju z namenom instituta zastaranja, ki je prav v tem, da se po preteku določenega časa vzpostavi pravni mir in odpravi negotovost glede možnosti posegov v pravice posameznikov, in zato v neskladju s pravico do poštenega sojenja kot enim od vidikov pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
7. Glede na navedeno je bila pritožniku z izpodbijanima odločbama kršena pravica iz 22. člena Ustave, zato je Ustavno sodišče odločilo, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.
8. Glede na naravo ugotovljene kršitve človekove pravice in glede na to, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 60. člena ZUstS, je Ustavno sodišče z uporabo določbe 4. točke prvega odstavka 167. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. ter Uradni list RS, št. 10/91 in nasl. – v nadaljevanju ZP) odločilo, da se postopek o prekršku zoper pritožnika ustavi (2. točka izreka). Ker je Ustavno sodišče samo odločilo o pritožnikovi pravici, je v skladu z določbo četrtega odstavka 176. člena ZP odločilo, da stroški postopka o prekršku bremenijo proračun (3. točka izreka).
9. Ker je Ustavno sodišče izpodbijani odločbi razveljavilo in samo odločilo o pritožnikovi pravici, je v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave odločilo tudi o odpravi posledic, ki so pritožniku nastale na podlagi izpodbijanih(*1) odločb, tako da je določilo način izvršitve te odločbe (4. točka izreka).

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena, prvega odstavka 60. člena in drugega odstavka 40. člena v zvezi z 49. členom ZUstS ter prvo alinejo tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnica Modrijan ter sodnika Fišer in Tratnik.

(*1) Po šestem odstavku 29. a člena ZP namreč velja, da vozni-ško dovoljenje preneha veljati s pravnomočnostjo odločbe, s katero je bilo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izrečeno.