Številka: Up-333/04

Datum: 25. 5. 2006

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji dne 25. maja 2006

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 364/2003 z dne 29. 1. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1217/2001 z dne 19. 3. 2003 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II P 48/95 z dne 7. 3. 2001 se zavrne.

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je pritožnik (v pravdi tožnik) zahteval od štirih občin (v pravdi druga do peta tožena stranka), naj mu solidarno plačajo odškodnino za premoženjsko škodo, in podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval enako odškodnino od Republike Slovenije (v pravdi prva tožena stranka). Višje sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo, v delu, v katerem je pritožnik izpodbijal odločitev o stroških, pa zavrglo.
2. Pritožnik navaja, da je bil varčevalec v »banki B,« nad katero je bil začet stečajni postopek. Zaradi stečajnega postopka naj bi tako kot njegovi starši izgubil vse svoje prihranke, zato naj bi bilo prizadeto njegovo osebno dostojanstvo in kršena pravica iz 34. člena Ustave. Banka naj bi varčevalce javno obveščala, da za prihranke jamči država, ki naj ne bi poskrbela za pravno varnost na najbolj občutljivem področju prihrankov varčevalcev, s čimer naj bi bila kršena 26. in 33. člen Ustave. Poleg tega naj bi »uslužbenci države« sodelovali pri registraciji banke B. in pripomogli k temu, da je pritožniku nastala škoda. Uveljavlja tudi kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ker je sodni postopek trajal 11 let in ker je bil prvi narok razpisan šele osem let po vložitvi tožbe, zaradi česar naj bi mu nastali visoki pravdni stroški. Trdi, da je sodnik spregledal njegove navedbe o tem, da bi moral izdati zamudno sodbo in da je toženkam priznal stroške postopka za dejanja, glede katerih naj bi bile prekludirane, zato naj bi bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Te navedbe naj bi spregledalo tudi Višje sodišče.
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo dne 23. 2. 2006 sprejel v obravnavo, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa jo je zavrgel. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo, v skladu z določbo 22. člena Ustave pa nasprotnim strankam v pravdnem postopku. Na ustavno pritožbo sta odgovorili nasprotni stranki Občina Škofja Loka (v pravdi tretja tožena stranka) in Občina Radovljica (v pravdi četrta tožena stranka). Odgovora sta bila poslana pritožniku, ki se o njiju ni izjavil.
4. Občina Škofja Loka navaja, da so izpodbijane odločitve pravilne, in da je Vrhovno sodišče natančno pojasnilo razloge za svojo odločitev. Občina Radovljica navaja, da je ugovarjala pasivno legitimacijo, poleg tega njeni »uslužbenci« pri registraciji podjetja B. niso sodelovali. Zatrjuje, da je podala odgovor na tožbo, zato je trditev pritožnika, da bi moralo sodišče izdati zamudno sodbo, neutemeljena. Ker meni, da ustavna pritožba ni utemeljena, predlaga njeno zavrnitev.

5. Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne presoja, ali je odločitev sodišča sama po sebi pravilna, temveč preizkusi le, ali so bile z izpodbijano odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine (prvi odstavek 50. člena ZUstS). Ustavna pritožba se lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva (prvi odstavek 51. člena ZUstS).
6. Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje s tem, ko mu ni odgovorilo na navedbo, da bi moralo izdati zamudno sodbo, kršilo pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Enako naj bi storilo tudi Višje sodišče. Pravica do sodnega varstva je ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve. Do takšne odločitve je v obravnavani zadevi prišlo. Zato ta očitek ni utemeljen. Ustavno sodišče je navedeni očitek preizkusilo še z vidika kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Iz te ustavne pravice namreč izhaja dolžnost sodišča, da pretehta navedbe strank, na podlagi izvedenega kontradiktornega dokaznega postopka odloči o utemeljenosti zahtevka in v obrazložitvi odločbe z razlogi za svojo odločitev seznani stranki.
7. Ustavno sodišče je vpogledalo v pravdni spis Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II P 48/95, vendar iz njega ne izhaja, da bi pritožnik pred sodiščem prve stopnje navajal, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Glede na to je očitek, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na te navedbe pritožnika, neutemeljen.
8. Morebitne kršitve 22. člena Ustave v zvezi s trditvami o zamudni sodbi pred Višjim sodiščem Ustavno sodišče ni presojalo. Pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 350. člena ZPP preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo; če pa se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba izpodbija, preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu. Iz pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje izhaja, da je pritožnik sodbo izrecno izpodbijal le v 2. in 3. točki izreka.(*1) Pritožnik torej sodbe sodišča prve stopnje v 1. točki izreka, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek zoper drugo do peto toženo stranko, ni izpodbijal. Trditev, da bi sodišče moralo upoštevati dejstvo, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe zoper drugo, tretjo in peto toženo stranko, je uveljavljal le v zvezi s stroškovnim izrekom (po njegovem mnenju bi morale tožene stranke same nositi svoje stroške postopka). Ker ustavni pritožnik sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki ga izpodbija z ustavno pritožbo, v pritožbenem postopku ni izpodbijal, ni izpolnil pogoja iz prvega odstavka 51. člena ZUstS.
9. Revizijsko sodišče je s sklepom zavrglo revizijo zoper izrek o stroških v drugostopenjski sodbi. Predmet navedenega sklepa je procesna odločitev o dopustnosti revizije. Zato Ustavno sodišče tudi ni moglo upoštevati argumentov ustavne pritožbe, ki se nanašajo na vsebinsko odločitev o stroških postopka. Te bi lahko uveljavljal s pravočasno ustavno pritožbo zoper odločitev Višjega sodišča o stroških postopka v zvezi s 3. točko izreka sodbe prvostopenjskega sodišča, česar pa ni storil.
10. Očitka o kršitvi pravic iz 26. in 33. člena Ustave sta pavšalna. Za kršitev teh ustavnih določb bi šlo v primeru, če bi izpodbijane sodbe temeljile na kakšnem pravnem stališču, ki bi bilo nesprejemljivo z vidika navedenih ustavnih določb. Tega pritožnik ne zatrjuje. Z očitki državi, da ni poskrbela za jamstvo za hranilne vloge prebivalstva, pa teh kršitev ni mogoče utemeljiti.
11. S 34. členom Ustave je zagotovljeno splošno varstvo osebnega dostojanstva in varnosti. Te pravice sodišče v pravdnem postopku zgolj z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine že po naravi stvari ni moglo kršiti. Pritožnikovo nezadovoljstvo z odločitvijo sodišča pa samo po sebi ne zadošča za utemeljitev ustavne pritožbe.
12. Ker ustavna pritožba ni utemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) S 1. točko izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine, ki jo je pritožnik solidarno zahteval od druge do pete tožene stranke. Z 2. točko izreka je so-dišče prve stopnje zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zoper prvo toženo stranko. S 3. točko izreka je prito-žniku naložilo plačilo pravdnih stroškov toženih strank.