Številka Up-541/04-31

Datum: 15. 6. 2006

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. in B. B., obeh iz Ž., ki ju zastopa C. C., odvetnik v Z., na seji dne 15. junija 2006

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 141/2004 z dne 6. 5. 2004 se zavrne.

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 88. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDen) ugodilo tožbenemu zahtevku pritožnic (v pravdnem postopku tožnic), ugotovilo ničnost prodajne pogodbe o prodaji enega stanovanja v večstanovanjski hiši in tožencema (dedičema kupovalke) naložilo izpraznitev in izročitev stanovanja. Višje sodišče je sodbo potrdilo. Vrhovno sodišče je delno ugodilo reviziji tožencev in sodbi sodišč prve in druge stopnje delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe glede solastninskega deleža do ene polovice na spornem stanovanju, tožbeni zahtevek za izpraznitev in izročitev stanovanja pa v celoti. V preostalem delu je revizijo zavrnilo. Odločilo je na podlagi stališča, da je dolžnost vrnitve po ZDen glede na denacionalizacijsko odločbo z dne 16. 3. 1995, s katero je bil denacionalizacijski upravičenki vrnjen idealni solastninski delež ene polovice stanovanjske hiše, obstajala le do idealnega solastninskega deleža ene polovice stanovanja, zato sta tudi prepoved razpolaganja in posledična ničnost prodajne pogodbe lahko učinkovali le v takem obsegu. Po stališču Vrhovnega sodišča je za samo odločanje nebistveno, da je bilo pet stanovanj v korist solastnikov izvzetih iz nacionalizacije.
2. V ustavni pritožbi pritožnici odločitvi Vrhovnega sodišča očitata kršitve 14., 22. in 33. člena Ustave. Navajata, da je bila njuna pravna prednica pred nacionalizacijo lastnica ene polovice stanovanjske hiše s sedmimi stanovanji, v kateri sta bili dve stanovanji nacionalizirani, pet stanovanj pa je bilo izvzetih iz nacionalizacije. Ob razlagi denacionalizacijske odločbe, kot jo je sprejelo Vrhovno sodišče v pravdnem postopku za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, naj postopek denacionalizacije ne bi vzpostavil stanja, kakršno je bilo pred nacionalizacijo, ko je bila pravna prednica pritožnic lastnica stanovanjske hiše do ene polovice. Seštevek njunih lastniških deležev na stanovanjski hiši naj bi bil manjši od polovice celotne nepremičnine, zato menita, da ju stališče Vrhovnega sodišča postavlja v neenakopraven položaj, hkrati pa pomeni tudi poseg v njuno lastninsko pravico.
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-541/04 z dne 28. 2. 2006 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Ustavna pritožba je bila v skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) poslana Vrhovnemu sodišču, ki na navedbe v ustavni pritožbi ni odgovorilo.
4. V skladu z določbo 22. člena Ustave je bila ustavna pritožba poslana nasprotnim strankam v pravdnem postopku. Č. Č. in D. D. sta sporočila, da posebnega pisnega stališča ne bosta podala. Mestna občina Ljubljana v odgovoru na navedbe v ustavni pritožbi najprej pojasnjuje kronološki potek dogodkov v zvezi s spornim stanovanjem in povzema navedbe v ustavni pritožbi. Razlaga pomen in vsebino odločbe o denacionalizaciji z dne 16. 3. 1995 in navaja, da je izrek te odločbe vsebinsko enak izreku (razveljavljene) odločbe z dne 11. 11. 1993. Meni, da ga kljub drugačni obrazložitvi ni mogoče razlagati drugače. Poudarja, da je bila pogodba o prodaji stanovanja sklenjena po pravnomočnosti prve odločbe o denacionalizaciji, ko odločba z dne 16. 3. 1995 še ni bila izdana. Tudi s sklicevanjem na 265. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 – ZUP/86), veljavnim v času, ko je upravni organ odločal o denacionalizacijski zadevi, utemeljuje, da je treba upoštevati prvo denacionalizacijsko odločbo, ki jasno določa, da je zavezanka dolžna vrniti eno polovico stanovanja. Navaja tudi, da pritožnici z ustavno pritožbo napadata zgolj pravilnost izračuna solastniškega deleža, kar pa naj ne bi bilo predmet ustavnosodne presoje. Ustavnemu sodišču predlaga zavrnitev ustavne pritožbe. Vlogi Č. Č. in D. D. ter Mestne občine Ljubljana sta bili poslani pritožnicama, ki sta v vlogi z dne 18. 4. 2006 nasprotovali stališču Mestne občine Ljubljana, da z ustavno pritožbo izpodbijata pravilnost izračuna deležev. Druge nasprotne stranke na navedbe v ustavni pritožbi niso odgovorile.

5. Pritožnici sta v pravdnem postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča, na podlagi določbe 88. člena ZDen zatrjevali ničnost kupoprodajne pogodbe o prodaji stanovanja, ki ga je zavezanka za vrnitev (takratna občina) prodala po določbah Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I in nasl. – SZ). Izpodbijana odločitev temelji na stališču, da je dolžnost vrnitve po ZDen glede na denacionalizacijsko odločbo z dne 16. 3. 1995 obstajala le do idealnega solastninskega deleža ene polovice stanovanja, zato sta tudi prepoved razpolaganja in posledična ničnost prodajne pogodbe lahko učinkovali le v takem obsegu. Pri tem je po stališču Vrhovnega sodišča za samo odločanje nebistveno, da sta bili od skupno sedmih stanovanj nacionalizirani le dve stanovanji, preostalih pet pa je bilo v korist solastnikov izvzetih iz nacionalizacije.
6. Pritožnici zatrjujeta, da razlaga denacionalizacijske odločbe z dne 16. 3. 1995, kot jo je sprejelo Vrhovno sodišče, onemogoča vzpostavitev enakega stanja kot pred nacionalizacijo. Menita, da bi bilo denacionalizacijsko odločbo treba razlagati tako, da je bilo njuni pravni prednici vrnjeno celo sporno stanovanje v pritličju in polovica kletnega. Glede na navedbe pritožnic je moralo Ustavno sodišče najprej preizkusiti, ali izpodbijana odločitev posega v njuno pravico do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave.
7. Iz zemljiškoknjižnega izpiska je razvidno, da je bila pravna prednica pritožnic pred nacionalizacijo solastnica ene polovice nepremičnine. Z odločbo št. 362-14/92-4/2-7d z dne 16. 3. 1995 je bilo zavezancu Občini Ljubljana Bežigrad naloženo, da denacionalizacijski upravičenki, pravni prednici pritožnic, izroči idealni solastninski delež ene polovice nepremičnine ob upoštevanju dejstva, da je bilo iz nacionalizacije izločenih pet stanovanj. Na podlagi te odločbe je bila v zemljiški knjigi vknjižena vzpostavitev solastninske pravice v korist denacionalizacijske upravičenke do ene polovice. S sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani št. »D« II D 499/95 z dne 9. 11. 1998 sta bili kot njeni dedinji proglašeni pritožnici.
8. Pojem solastnine je Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/88 in nasl. – ZTLR) opredeljeval v 13. členu, in sicer da ima več oseb solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari, če je del vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto (idealni del). Enako določa tudi Stvarnopravni zakonik (Uradni list RS, št. 87/02 –SPZ) v prvem odstavku 65. člena. Za solastnino je značilno, da se ne nanaša na realne dele stvari. Če sta dve osebi solastnika vsak do polovice stvari, se njuna solastnina nanaša na celotno stvar. Solastnina do ene polovice torej ni realno izražena v delitvi stvari in solastniku ne daje izključnih upravičenj na točno določenem delu stvari, ki je v solastnini. Deli se namreč lastninska pravica in ne stvar.(*1)
9. Glede na navedeno je treba zavrniti očitek pritožnic, da izpodbijana sodba posega v njuno lastninsko pravico iz 33. člena Ustave. V korist njune pravne prednice je bila vzpostavljena solastninska pravica do ene polovice stanovanjske stavbe z zemljiščem; do enakega deleža torej, kot ga je imela pred nacionalizacijo. V solastniškem režimu – kot je bilo pojasnjeno v prejšnji točki – ni mogoče govoriti o lastninski pravici na točno določenem delu nepremičnine, zato pritožnici zmotno menita, da bi moralo Vrhovno sodišče denacionalizacijsko odločbo razlagati tako, da je bilo njuni pravni prednici vrnjeno celo sporno stanovanje. Nepremičnina po podatkih spisa vsaj glede dveh stanovanj ni razdeljena v naravi. Glede na navedeno izpodbijana odločitev o (le) delni ničnosti pogodbe za sporno stanovanje v lastninski položaj pritožnic, tj. v njun polovični solastninski delež na nepremičnini, ne posega.
10. Očitka o kršitvi drugega odstavka 14. člena Ustave, da ju izpodbijana odločitev postavlja v neenak položaj nasproti drugim solastnikom, pritožnici nista izkazali. Izračuni, kot jih ponujata, namreč temeljijo na predpostavki, da pritožnici svojega solastninskega deleža v naravi ne moreta doseči, če jima sporno stanovanje pripade le do ene polovice. Da drugačna delitev nepremičnine, v kateri je poleg spornega še šest stanovanj, ne bi bila mogoča, pa pritožnici ne zatrjujeta.
11. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave zagotavlja ustavna procesna jamstva. Kako naj bi jih Vrhovno sodišče prekršilo, pritožnici ne pojasnita, zato Ustavno sodišče tega očitka ni moglo presojati.
12. Ker ustavna pritožba ni utemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sodnica dr. Dragica Wedam Lukić je bila pri odločanju izločena. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Keresteš T.: Skupnosti v civilnem pravu, Podjetje in delo, 2/2005, str. 334.