Številka:   Up-236/04-16
            U-I-314/06
Datum:      22. 6. 2006

Ustavno sodišče je v postopku odločanju o ustavni pritožbi in v postopku za preizkus pobude A. A. s Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji dne 22. junija 2006

1. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cpg 126/2003 z dne 15. 1. 2004 se zavrže.
2. Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cpg 126/2003 z dne 15. 1. 2004 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. Pg 241/2002 z dne 12. 2. 2003 se zavrne.
3. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 333. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 12/03 – ur. p. b., 2/04 in 36/04 – ur. p. b.) se zavrže.
4. Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo in s pobudo.

1. Sodišče prve stopnje je v gospodarskem sporu zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnika za plačilo 4.425.906 SIT z obrestmi iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo, ki naj bi mu nastala v zvezi s »krajo« traktorja s prikolico z gradbišča tožene stranke. Pritožbeno sodišče je pritožbo pritožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter hkrati zavrglo dopolnitev pritožbe z dne 13. 8. 2003.
2. Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da je na gradbišču tožene stranke s traktorjem s prikolico (cisterno) kot kooperant opravljal določena dela. Strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je med pravdnima strankama obstajala ustno sklenjena pogodba o prevozu njegovega vozila z gradbišča na pritožnikov naslov. Ne strinja pa se s stališčem sodišča, da tožena stranka ne odgovarja za škodo zaradi »kraje« traktorja s prikolico, ker tožena stranka do trenutka »kraje« vozila še ni prevzela v prevoz, ker je pritožnik imel ključe vozila. Meni, da je to stališče sodišča zmotno. Odločitev sodišča naj bi bila samovoljna in arbitrarna. Izpodbijanima sodnima odločbama tudi očita, da sta nejasni in nepopolni, s čimer naj bi bila kršena njegova pravica do sodnega varstva. Pritožnik v ustavni pritožbi tudi zatrjuje, da je bil odnos sodnice sodišča prve stopnje do njega vseskozi odklonilen. Pritožnik povzema izjave, ki naj bi mu jih sodnica izrekla med glavno obravnavo in po njej. Glede na izjave meni, da sodnica ni bila nepristranska. Pritožnik nasprotuje tudi odločitvi Višjega sodišča o zavrženju dopolnitve pritožbe. Meni, da takšna razlaga prvega odstavka 333. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP), na kakršno je sodišče oprlo svojo odločitev, iz navedene določbe ZPP ne izhaja. Zatrjuje kršitev 14., 22., 23. in 25. člena Ustave in kršitev 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Če bi Ustavno sodišče menilo, da takšna razlaga Višjega sodišča ne pomeni kršitve pritožnikove pravice do pravnega sredstva, predlaga, naj Ustavno sodišče preizkusi ustavnost te določbe ZPP. Zatrjuje, da je v neskladju z 2., s 23. in s 25. členom Ustave ter s 13. členom EKČP.
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo dne 20. 12. 2005 sprejel v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču, v skladu z določbo 22. člena Ustave pa nasprotni stranki v pravdnem postopku in jima omogočilo, da na Ustavno pritožbo odgovorita, česar pa nista storila.

4. Pritožnik med drugim izpodbija sklep sodišča druge stopnje o zavrženju dopolnitve pritožbe, ki jo je vložil pritožnik sam po preteku prekluzivnega roka za vložitev pritožbe. Meni, da mu je sodišče z izpodbijano odločitvijo kršilo pravico iz 25. člena Ustave in iz 13. člena EKČP. Po prvem odstavku 51. člena ZUstS je ustavno pritožbo dopustno vložiti po izčrpanju vseh pravnih sredstev. Po tretjem odstavku 384. člena ZPP je revizija vselej (torej ne glede na vrednost spornega predmeta) dopustna zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje zavrglo vloženo pritožbo. To pa pomeni, da je revizija vselej dovoljena tudi zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje zavrglo vloženo dopolnitev pritožbe. Ker pritožnik pravnega sredstva revizije zoper sklep Višjega sodišča o zavrženju dopolnitve pritožbe v obravnavani zadevi ni izkoristil, njegova ustavna pritožba v tem delu ni dopustna. Zato jo je Ustavno sodišče v tem delu zavrglo (1. točka izreka).

5. Pritožnik izpodbija tudi odločitev Višjega sodišča, s katero je zavrnilo pritožbo njegovega pooblaščenca (ki je bila vložena v prekluzivnem roku) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V tem delu je pritožnik izčrpal pravna sredstva, saj revizija v tem gospodarskem sporu glede na vrednost spornega predmeta ni dopustna.
6. Pritožnik zatrjuje kršitev 22. in 23. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Ker je vsebina prvega odstavka 6. člena EKČP zajeta v 22. in 23. členu Ustave, je Ustavno sodišče presojalo zatrjevane kršitve v okviru navedenih ustavnih določb.
7. Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki pomeni uporabo splošnega načela enakosti vseh pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave na področju sodnega varstva pravic, bi lahko bil pomemben očitek, da je odločitev sodišč samovoljna in arbitrarna, ker nista odgovorili na vprašanje trenutka sklenitve prevozne pogodbe in trenutka izročitve traktorja v prevoz. Ustavno sodišče je z vpogledom v spis Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. Pg 241/02, v katerem so bile izdane izpodbijane sodne odločbe, ugotovilo, da je pritožnik tega očitka v pravočasni pritožbi, ki jo je pritožbeno sodišče vsebinsko obravnavalo, ni uveljavljal. Zato pravnih sredstev, ki so mu bila na razpolago, ni izkoristil. Izčrpanje pravnih sredstev, ki je pogoj za dopustnost ustavne pritožbe, namreč ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev že v vloženih pravnih sredstvih). Zato pritožnik tega očitka ne more uveljavljati v ustavni pritožbi.
8. Z izpodbijano odločitvijo pritožniku tudi ni bila kršena pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ta pravica je ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve, do katere pa je v obravnavani zadevi prišlo. Zgolj dejstvo, da se pritožnik z navedeno odločitvijo ne strinja, pa ne zadošča za utemeljitev te kršitve.
9. Z vidika pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave bi lahko bil pomemben očitek o pristranskosti sodnice sodišča prve stopnje. Ustavno sodišče je z vpogledom v že navedeni spis Okrožnega sodišča v Novi Gorici ugotovilo, da je pritožnik ta očitek uveljavljal šele v dopolnitvi pritožbe, ki jo je sodišče druge stopnje zavrglo kot prepozno. Ker pritožnik tega očitka v pravočasni pritožbi ni uveljavljal, tudi glede tega očitka v vsebinskem smislu pravnih sredstev, ki so mu bila na razpolago, ni izkoristil. Zato pritožnik tudi tega očitka ne more uveljavljati v ustavni pritožbi.
10. Glede na to ustavna pritožba v tem delu ni utemeljena, zato jo je Ustavno sodišče v tem delu zavrnilo (2. točka izreka).

11. Pritožnik po vsebini vlaga tudi pobudo za oceno ustavnosti prvega stavka prvega odstavka 333. člena ZPP, ki določa, da se smejo stranke zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, pritožiti v petnajstih dneh od vročitve prepisa sodbe, če ni v tem zakonu določen kakšen drug rok. Navedeno določbo izpodbija v delu, s katerim je določen rok petnajstih dni, ker meni, da je ta rok prekratek.
12. Po 24. členu ZUstS lahko vloži pobudo vsakdo, če izkaže svoj pravni interes. Ta je podan, če predpis, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora biti pravni interes neposreden in konkreten, morebitna ugoditev predlogu pa mora privesti do izboljšanja njegovega pravnega položaja (tako npr. v odločbi št. U-I-18/98 z dne 19. 4. 2001, Uradni list RS, št. 37/01 in OdlUS X, 76). Pobudnikov pravni interes mora biti podan ves čas postopka pred Ustavnim sodiščem. Pobudnik je vložil ustavno pritožbo tudi zoper sodno odločbo, ki temelji na izpodbijani zakonski določbi. Ker je Ustavno sodišče njegovo ustavno pritožbo v tem delu zavrglo (1. točka izreka te odločbe), morebitna ugoditev pobudi ne bi privedla do izboljšanja pobudnikovega pravnega položaja. Ker pobudnik ne izkazuje pravnega interesa za izpodbijanje prvega odstavka 333. člena ZPP, je Ustavno sodišče njegovo pobudo zavrglo (3. točka izreka).

13. Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede prijavljenih stroškov odločilo, kot izhaja iz 4. točke izreka te odločbe.

14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 25. člena, druge alineje prvega odstavka 55. člena, prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.