Številka: Up-695/04-9
Datum: 6. 7. 2006

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z. Z., na seji dne 6. julija 2006

Sodba Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 959/2002 z dne 21. 10. 2003 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

1. V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek pritožnice (tedaj tožnice) za ugotovitev lastninske pravice na delu določene nepremičnine ter za to, da naj ji po odmeri geometra tožena stranka izstavi zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo lahko vknjižila svojo lastninsko pravico na predmetnem delu sporne nepremičnine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pritožnica obstoj svoje lastninske pravice utemeljevala s priposestvovanjem, vendar pogoji za priposestvovanje niso bili izpolnjeni. Višje sodišče je pritožbo pritožnice zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem se ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami glede priposestvovanja, pač pa je utemeljilo, da je bil tožbeni zahtevek neopredeljen oziroma nedoločen in da je to povzročilo nesklepčnost tožbe.
2. Pritožnica navaja, da je iz sodbe pritožbenega sodišča vidno, da to ne razlikuje med nesklepčnostjo tožbe in določenostjo oziroma nedoločenostjo tožbenega zahtevka. Zato, kot navaja, pritožbeno sodišče tudi ni presojalo pritožbenih navedb. Meni, da je bil tožbeni zahtevek dovolj opredeljen in da je omogočal materialnopravno presojo. Navaja, da je del parcele označila opisno, glede na meje in objekte sosednjih zemljišč, ocenila pa je tudi približno površino spornega zemljišča, prav tako je zahtevala, naj natančno izmero opravi geometer. Meni, da bolj določnega tožbenega zahtevka ni mogla postaviti. Sodbo s takšnim izrekom bi bilo mogoče prisilno izvršiti. Opozarja, da je sodišče prve stopnje ni pozvalo k popravi tožbe, saj očitno ni štelo, da je tožbeni zahtevek nedoločen. Meni, da bi Višje sodišče, če je že štelo, da tožbeni zahtevek ni opredeljen, moralo sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, ki bi jo nato moralo pozvati k popravi tožbe. Z ravnanjem Višjega sodišča naj bi ji bila odvzeta možnost poprave tožbe po 108. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP). Navaja, da odločitev Višjega sodišča zanjo pomeni presenečenje. Meni, da je odločitev Višjega sodišča arbitrarna in da odstopa od uveljavljene sodne prakse. Zatrjuje kršitev pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave, pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave in pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave.
3. Senat Ustavnega sodišča je dne 23. 2. 2006 sklenil, da sprejme ustavno pritožbo v obravnavo. V skladu z določbo 22. člena Ustave je ustavno pritožbo poslalo nasprotni stranki v pravdi, v skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) pa tudi sodišču, ki je izdalo izpodbijano sodbo. Omogočilo jima je, da na ustavno pritožbo odgovorita, česar pa nista storila.

4. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up 324/05 z dne 6. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 43/06 in 54/06) zavzelo stališče, da napaka sodišča prve stopnje, ki spregleda, da tožba ni popolna in o zadevi odloči meritorno, ne sme iti v škodo stranki, tako da bi nato v primeru, ko nepopolnost tožbe opazi šele sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu, stranka ne imela več tistih možnosti, ki jih zakon sicer določa za primer nepopolnosti tožbe. V nasprotnem primeru gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave. Tudi v obravnavani zadevi gre za tak položaj. Sodišče prve stopnje je (po mnenju pritožbenega sodišča) ravnalo napačno, ker je tožbo glede vprašanja določenosti tožbenega zahtevka štelo za popolno. Ni sicer dvoma, da pritožbeno sodišče na to oceno sodišča prve stopnje ni vezano in da lahko tudi samo ugotovi, da tožba ni popolna. Vendar pa mora v tem primeru v skladu z ustavno zahtevo po enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave zagotoviti, da stranka ne bo v bistveno slabšem položaju, kot bi bila v primeru, če bi to ugotovilo že sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje bi tožbo, ki bi jo štelo za nepopolno, vrnilo tožnici v popravo in ji s tem omogočilo, da to procesno pomanjkljivost odpravi (105. člen ZPP), zato mora imeti tožnik takšno možnost tudi v primeru, ko šele pritožbeno sodišče oceni, da tožba ni popolna (ker – kot je to v obravnavani zadevi – tožbeni zahtevek po mnenju sodišča ni določen). Ker je Višje sodišče v obravnavani zadevi odločilo v tožničino škodo, ne da bi imela ta možnost odpraviti navedeno pomanjkljivost, ji je kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
5. V obravnavani zadevi ni odločilno, da je Višje sodišče na temelju ugotovitve, da tožbeni zahtevek ni določen, izreklo posledico, ki sicer pride v poštev le pri materialnopravni neutemeljenosti zahtevka – to je njegovo zavrnitev, ne pa posledice, ki po ZPP pride v poštev v primeru pomanjkanja procesnih predpostavk – to je zavrženje tožbe. V teoriji in sodni praksi pa tudi glede na ureditev v ZPP, ni nobenega dvoma, da je zahteva po določenosti oziroma opredeljenosti zahtevka procesnopravni pogoj za popolnost tožbe po 180. členu ZPP. Če ta pogoj ni izpolnjen, pride v poštev ravnanje po 105. členu ZPP (vrnitev v popravo) ter nato, če pomanjkljivost ni odpravljena, po 108. členu ZPP (zavrženje tožbe). Določenost tožbenega zahtevka je procesni pogoj popolnosti tožbe in dokler tožbeni zahtevek ni določen, preizkusa sklepčnosti tožbe kot preizkusa, ali iz zatrjevanih dejstev izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen, sploh ni mogoče opraviti. Če določen tožbeni zahtevek sploh ni postavljen (kot v obravnavani zadevi meni Višje sodišče), seveda ni mogoče opraviti miselnega preizkusa, ali je ta tožbeni zahtevek glede na zatrjevana dejstva po materialnem pravu utemeljen. Stališče Višjega sodišča o tem, da je tožba, pri kateri tožbeni zahtevek ni določen, nesklepčna, je zato logično nevzdržno. Že iz tega razloga za odločitev Ustavnega sodišča v obravnavani zadevi ne more biti odločilna okoliščina, da je Višje sodišče na podlagi stališča, da tožbeni zahtevek ni določen, izreklo, da se tožbeni zahtevek zavrne, ne pa, da se tožba zavrže. Bistvena okoliščina namreč ostaja enaka: v obravnavani zadevi pritožnica ni imela možnosti, da zagotovi določenost zahtevka in s tem odpravi nepopolnost tožbe, čeprav ni dvoma, da bi pritožnik, če bi stališče o nedoločenosti tožbenega zahtevka zavzelo že sodišče prve stopnje, to možnost imel.
6. Ker je Višje sodišče z izpodbijano sodbo prekršilo pritožničino pravico do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave in ker ni mogoče izključiti, da je ta kršitev vplivala na končno odločitev sodišča, je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in jo vrniti Višjemu sodišču v novo sojenje. Ker je ustavna pritožba utemeljena že glede na zatrjevano in izkazano kršitev v zvezi z opustitvijo vrnitve nepopolne tožbe v popravo, Ustavnemu sodišču drugih zatrjevanih kršitev (glede arbitrarnega odstopa od uveljavljene sodne prakse in glede kršitve pravice do zasebne lastnine) ni bilo treba presojati. Višje sodišče bo, če bo vztrajalo pri stališču, da tožbeni zahtevek ni določen, moralo zagotoviti, da bo tožnica v obravnavani zadevi obravnavana enako, kot so obravnavane tožeče stranke v primeru, ko pomanjkljivost glede določenosti tožbenega zahtevka ugotovi že sodišče prve stopnje.

7. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.