Številka: Up-1013/05-19
Datum: 6. 7. 2006

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi zadruge A. A. A., z. o. o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 6. julija 2006

Sodba Višjega sodišča v Celju št. Cp 702/2004 z dne 10. 8. 2005 in zavrnilna zamudna sodba Okrajnega sodišča v Šentjurju pri Celju št. P 78/2003 z dne 27. 2. 2004 se razveljavita in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Šentjurju pri Celju v novo odločanje.

1. Okrajno sodišče je v pravdnem postopku izdalo zamudno sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnice (v pravdi tožnice) za plačilo 984.280,80 SIT. Odločitev je oprlo na tretji odstavek 318. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP). Presodilo je namreč, da iz dejstev, ki jih je pritožnica v tožbi navedla pomanjkljivo in presplošno, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, saj dejanski stan ni (niti) določljiv. Višje sodišče je pritožničino pritožbo zavrnilo. Soglašalo je s prvostopenjskim sodiščem, da je tožba nesklepčna. Pojasnilo je, da iz tožbe ni razvidno, katere stroške pritožnica zahteva od tožencev, v kakšni višini, za katero obdobje in kdaj so zapadli. Obrazložilo je, da so v kontumacijskem postopku za sodišče odločilna le tista dejstva, ki so navedena v tožbi, in da sodišče pritožnice ni bilo dolžno pozvati, naj nesklepčno tožbo popravi.
2. Zoper odločitev sodišč vlaga pritožnica ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev 2., 14. in 22. člena Ustave. Trdi, da sta sodišči napačno uporabili določbo 318. člena ZPP in da sta zmotno razlagali standard (ne)sklepčnosti tožbe v zvezi s procesnimi zapovedmi ZPP. Meni, da mora sodišče ugotoviti vsa pravno odločilna dejstva, stranko pa mora seznaniti s tem, katera dejstva bo štelo za pravno pomembna, in ji omogočiti, da jih navede. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-312/03 z dne 15. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 87/05). Navedena dolžnost po oceni pritožnice zavezuje sodišče ne glede na procesno naravo postopka, in torej enako kot v rednem postopku z glavno obravnavo velja tudi v kontumacijskem postopku. Razlaga, da v obravnavani zadevi dolžnost sodišča, da stranko opozori na popolnost procesnih dejanj, izhaja iz določbe drugega odstavka 318. člena ZPP. Ker naj bi jo sodišči prezrli, naj bi kršili pritožničino pravico do izjave.
3. Senat Ustavnega sodišča je dne 4. 4. 2006 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču v Celju, v skladu z 22. členom Ustave pa nasprotni stranki v pravdnem postopku (tožencema). Na ustavno pritožbo ni odgovoril nihče.

4. Pritožnica sodišču očita, da je njen tožbeni zahtevek zavrnilo, ne da bi jo opozorilo na (ne)popolnost njenih procesnih dejanj in ne da bi ji omogočilo, da bi navedla pravno pomembna dejstva. Ta očitek je pomemben z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave).
5. Iz spisa Okrajnega sodišča v Šentjurju pri Celju št. P 78/2003 izhaja, da je pritožnica s tožbo od lastnikov poslovnih prostorov zahtevala plačilo treh denarnih zneskov z različnimi dnevi zapadlosti. V tožbi je navedla, da uveljavlja plačilo stroškov, "ki so nastali v zvezi z oddanim poslovnim prostorom" (v zvezi s tem je uporabila splošen pojem "stroški upravljanja in obratovanja") in stroške izvršilnih postopkov, ki naj bi ji nastali z neuspešnim uveljavljanjem plačila prej navedenih stroškov od najemnikov tožene stranke. Navedbe v tožbi ne opredeljujejo (dejanske podlage) vsakega posameznega izmed treh v tožbenem predlogu vsebovanih denarnih zneskov; tako ni jasno, kateri izmed teh zneskov se nanaša na izvršilne stroške in kateri na t. i. stroške upravljanja in obratovanja. Prav tako pritožnica v tožbi ni konkretizirala vsebine pojma "stroški upravljanja in obratovanja" in ni opredelila časa nastanka teh stroškov, ki naj bi dospevali mesečno.
6. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da dejanski stan, na katerega se nanaša pritožničin zahtevek za pravno varstvo, ni določen, niti ni določljiv. Višje sodišče je smiselno enako ocenilo, da je pritožnica pomanjkljivo in premalo "substancirano" navedla dejstva v zvezi s tožbenim zahtevkom, saj iz tožbe ni razvidno, katere stroške zahteva od tožencev, v kakšni višini, za katero obdobje in kdaj so zapadli. Ugotovitve sodišč torej pomenijo, da tožbena trditvena podlaga ne individualizira življenjskega primera in tako ne omogoča identifikacije zahtevkov v tožbi ter njihove ločitve od morebitnih drugih zahtevkov. Takšna tožba pa je nepopolna in je zato ni mogoče obravnavati. Skladno s prvim odstavkom 180. člena ZPP je namreč ena izmed obveznih sestavin tožbe tudi navedba dejstev, na katera tožeča stranka opira svoj zahtevek. Da je tožba popolna, ni treba navesti vseh pravotvornih dejstev, pač pa je bistveno, da je navedenih toliko dejstev, da omogočajo jasno individualizacijo zahtevka in njegovo ločitev od drugih zahtevkov.(*1) Če tožba ni popolna, mora sodišče po 108. členu ZPP tožečo stranko pozvati, naj jo v določenem roku dopolni. Če ta tega ne stori v danem roku, sodišče nepopolno tožbo zavrže.
7. Sodišči sta ugotovitve o pomanjkljivosti pritožničine tožbe očitno napačno pravno ocenili, ko sta šteli, da je tožba nesklepčna, in s tem kršili 22. člen Ustave. Nesklepčnost tožbe je namreč podana v primeru, če iz trditev o dejstvih ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po materialnem pravu.(*2) Popolnost tožbe pa je šele predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je sploh mogoče preizkusiti, ali je tožba sklepčna, torej, ali iz tožbenih navedb po materialnem pravu izhaja pravna posledica, ki jo tožnik uveljavlja s tožbenim predlogom.
8. Zato je Ustavno sodišče sodbi Višjega in Okrajnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v novo odločanje. Glede na to ni bilo treba presojati obstoja drugih zatrjevanih kršitev. Pri ponovnem odločanju bo moralo sodišče pritožnici omogočiti popravo tožbe.

9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Podrobneje o tem A. Galič, Člen 180 (vsebina tožbe); v: L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek: zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2005–2006, str. 122 in nasl. in J. Zobec, Pravdni postopek: Nesklepčnost tožbe in zamudna sodba, Pravna praksa, št. 18 (2002), str. 19 in nasl.

(*2) Podrobneje o tem A. Galič in D. Wedam Lukić, Člen 7; v: L. Ude, A. Galič (ur.), cit. delo, str. 74 in nasl.