Številka:   Up-555/03-41
            Up-827/04-26
Datum:      6. 7. 2006

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavnih pritožbah, ki sta ju vložila A. A. iz Ž. in B. B. iz Z., ki ju zastopa C. C., odvetnik v V., na seji dne 6. julija 2006

Pritožnikoma je bila kršena pravica do učinkovitega varstva pravic iz četrtega odstavka 15. člena Ustave v zvezi s 13. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94).

1. Pritožnika sta vložila dve ustavni pritožbi. V prvi izpodbijata sklep št. I Kp 652/2003 z dne 29. 5. 2003, s katerim je Višje sodišče v Ljubljani potrdilo sklep senata Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 801/2002 z dne 27. 9. 2002 o zavrnitvi zahteve za uvedbo preiskave, ki sta jo vložila kot subsidiarna tožilca. Izpodbijata tisti del navedenega sklepa, ki se nanaša na kazniva dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem, drugem in tretjem odstavku 152. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ). Zatrjujeta kršitev pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), načela pravne države (2. člen Ustave) in pravice do nedotakljivosti stanovanja (36. člen Ustave).
2. Pritožnika navajata, da je dne 3. 4. 2000 šest policistov z naperjenimi pištolami vdrlo v zaklenjeni hodnik pred stanovanjem A. C. C. (pritožnika sta njegova žena in oče) naj bi podrli na tla, ga med pretepanjem vklenili in zvlekli v njegovo stanovanje. Zatem naj bi na tla podrli tudi pritožnico, ji vklenili roke na hrbtu in ji ukazali, da mora gledati v tla. Po navedbah pritožnikov so policisti v stanovanje vstopili brez pooblastila, C. C. in pritožnici pa niso sporočili razloga za vstop, niti jima niso vročili odredbe o hišni preiskavi. Policisti naj bi z opisanim ravnanjem obema protipravno omejili svobodo gibanja in prekršili nedotakljivost njunega stanovanja. C. C. je med postopkom policistov umrl. Takoj zatem naj bi skupina drugih štirih policistov preiskala stanovanje. Policisti naj bi brez odredbe in v nasprotju s pooblastili opravili tudi osebno preiskavo C. C., najprej, ko je bil še živ, in kasneje, ko je že umrl, še enkrat. Pritožnica navaja, da ji med postopkom niso omogočili dostopa do odvetnika.
3. Glede zatrjevane kršitve 36. člena Ustave pritožnika navajata, da je prva skupina policistov vdrla v stanovanje v nasprotju z zakonom, saj naj bi se neutemeljeno sklicevala na odredbo preiskovalnega sodnika o hišni preiskavi. Po mnenju pritožnikov v stanovanje niso vstopili z namenom, da bi izvršili sodno odredbo o hišni preiskavi, saj se je že vnaprej vedelo, da bo hišno preiskavo opravljala druga skupina kriminalistov. Policisti naj bi v stanovanje vdrli v trenutku, ko je vanj vstopil obiskovalec. Njihova domneva, da je šlo za kupca mamila, po mnenju pritožnikov takšnega vdora ne more upravičiti. Poleg tega je kasnejši razvoj dogodkov to domnevo ovrgel. Če pa so se policisti z obiskovalcem dogovorili, naj pri C. C. kupi mamilo, to po mnenju pritožnikov predstavlja policijsko provokacijo in je zato tudi policijski vdor v stanovanje nezakonit.
4. Pritožnika tudi menita, da jima je z izpodbijanim sklepom kršena pravica iz 23. člena Ustave, saj se s tem, ko se jima ne dovoljuje izvedbe dokazov, ki sta jih ponudila, dejansko ne dovoljuje kontradiktornosti (22. člen Ustave). Po mnenju pritožnikov v spornih sodnih odločitvah ni bilo vzpostavljeno ravnotežje pravic subsidiarnih tožilcev v razmerju do državnega organa (policije). Dokazi, ki sta jih ponudila, naj ne bi bili niti izvedeni niti v sodnih sklepih korektno ocenjeni. V celoti pa naj bi bila upoštevana poročila policije, to je organa, pri katerem so bili osumljenci zaposleni. Posamezna poročila za Okrožno državno tožilstvo naj bi podpisoval celo uslužbenec policije, ki je bil tudi sam med osumljenci, pri čemer o ovadbi zoper njega še ni bilo odločeno. Glede na to naj bi bil kršen tudi 2. člen Ustave.
5. Z drugo ustavno pritožbo pritožnika izpodbijata sklep zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 1295/2003 z dne 28. 10. 2003, ki je v enem delu zavrgel zahtevo oškodovancev kot tožilcev (pritožnikov) za obnovo postopka po 409. členu Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) zaradi kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti po prvem odstavku 129. člena KZ, v drugem delu pa zahtevo za obnovo postopka zaradi navedenega kaznivega dejanja zavrnil. Izpodbijata tudi sklep Višjega sodišča v Kopru št. Kp 167/2004 z dne 1. 9. 2004, s katerim je pritožbeno sodišče zavrnilo njuno pritožbo zoper navedeni sklep.
6. Zatrjujeta kršitev pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), pravice do enakega varstva pravic in kršitev načela pravne države (2. člen Ustave). Menita, da se njuna zahteva za obnovo postopka in za uvedbo kazenske preiskave nanaša na kaznivo dejanje, ki varuje pravico človeka do življenja in »pravico do prepovedi mučenja«. Te pravice so po njunem prepričanju varovane tudi s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), s Konvencijo proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju (Uradni list RS, št. 24/93, MP, št. 7/93 – v nadaljevanju MKPM), s Splošno deklaracijo človekovih pravic (v nadaljevanju Splošna deklaracija ZN) in z Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, MP, št. 7/71 in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – MPDPP). Dalje navajata, da mora po določbah MKPM vsaka država članica zagotoviti, da bodo njeni pristojni organi takoj uvedli nepristransko preiskavo, kadar se pojavi utemeljen sum, da je storjeno kaznivo dejanje mučenja na ozemlju, ki je pod njeno jurisdikcijo. Vsaki osebi, ki trdi, da je bila mučena na njenem ozemlju, mora država zagotoviti pravico do pritožbe in pravico, da bodo pristojni organi takoj in nepristransko preučili njen primer. Dodajata, da slovenska zakonodaja sicer ne pozna posebnega kaznivega dejanja mučenja, vendar pa kazniva dejanja, ki so bila predmet zahteve za preiskavo in zahteve za obnovo, vsebinsko ustrezajo opredelitvi pojma mučenja in drugih oblik prepovedanega (okrutnega in ponižujočega) ravnanja. Pritožnika poudarjata, da se je slovenska država z ratifikacijami navedenih konvencij in deklaracij zavezala k njihovemu spoštovanju. Dodajata, da je država varovanje navedenih vrednot in pravic povzela tudi v Ustavi v 17., 18., 19., 21., 36. členu in v drugih členih. Pripominjata, da navedenih pravic tudi ni mogoče relativizirati. Kljub temu pa ugotavljata, da dejansko nimata pravnega varstva.
7. Zatrjujeta, da so bile vse sodne odločbe, ki so preprečevale kazensko preiskavo, oprte izključno na zagovore osumljenih, ki so jih potrjevala poročila Policijske uprave Ljubljana, ki naj bi bila konstrukt, izdelan na podlagi izjav osumljencev. Mnogo dokazov, ki sta jih pridobila sama, po njunem prepričanju kaže na to, da trditve osumljenih ne držijo, vendar v sodnih odločbah ali niso bili omenjeni ali so bili ocenjeni povsem napačno ali pa so bili predlogi za njihovo izvedbo a priori zavrnjeni.
8. Z izpodbijano odločitvijo pritožbenega sodišča naj bi jima bila kršena pravica iz 23. člena Ustave. Navajata, da »jima izpodbijani sklep te pravice vsebinsko ne daje, saj s tem, ko ne dovoljuje izvedbe dokazov, ki sta jih ponudila subsidiarna tožilca, dejansko ne dovoljuje kontradiktornosti« (22. člen Ustave). Menita, da pri spornih sodnih odločitvah ni bilo vzpostavljeno ravnotežje pravic oškodovancev kot tožilcev v razmerju do državnega organa (policije).
9. Dalje navajata, da sta se pritožila tudi zato, ker je pri odločanju na prvi stopnji sodelovala sodnica, zoper katero sta že pred tem vložila kazensko ovadbo in nato subsidiarni obtožni predlog (zadeva Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III K 56/2003), zato bi se morala sodnica izločiti oziroma zahtevati ustrezno odločitev predsednika sodišča. Pritožbeno sodišče pa je njuno pritožbo zavrnilo z obrazložitvijo, da pač nista zahtevala njene izločitve, čeprav nista bila obveščena o sestavi senata. Po stališču pritožnikov gre za kršitev načel pravne države.
10. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-555/03, Up-827/04 z dne 23. 3. 2006 ustavni pritožbi sprejelo v obravnavo. V skladu z določbo prvega in četrtega odstavka 26. člena v zvezi z 49. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) sta bili ustavni pritožbi poslani Višjemu sodišču v Ljubljani in Višjemu sodišču v Kopru, ki nanju nista odgovorili. V skladu z 22. členom Ustave sta bili ustavni pritožbi poslani tudi nasprotnim strankam iz predkazenskega postopka, ki nanju tudi niso odgovorile.

11. V sklepu št. Up-285/97 z dne 10. 5. 2001 (Uradni list RS, št. 52/01 in OdlUS X,115) in sklepu št. Up-168/98 z dne 10. 5. 2001 (Uradni list RS, št. 52/01 in OdlUS X, 116) je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da oškodovanec kot tožilec (subsidiarni tožilec) in zasebni tožilec nista aktivno legitimirana za vložitev ustavne pritožbe zoper pravnomočno oprostilno sodbo oziroma drugo sodno odločbo, s katero je bil kazenski postopek pravnomočno končan.
12. Obravnavani primer je po vsebini drugačen od navedenih. Pritožnika namreč izpodbijata pravnomočen sklep o zavrnitvi zahteve za uvedbo kazenske preiskave in pravnomočen sklep o zavrnitvi zahteve za obnovo postopka po 409. členu ZKP, ki sta ju vložila zoper osebe, ki so v času, ko naj bi storile očitana kazniva dejanja, sodelovale kot policisti v policijski akciji, med katero je ena oseba umrla. Do upravičenosti vlaganja ustavnih pritožb v tovrstnih primerih se Ustavno sodišče doslej še ni opredelilo. Zato se je Ustavno sodišče v tem primeru odločilo za vsebinsko obravnavo. Sklenilo je, da bo o obeh ustavnih pritožbah odločilo z eno odločbo.

13. Ustavno sodišče je vpogledalo spis Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II Kpr 70/2001.
14. Iz spisa je razvidno, da sta pritožnika po tem, ko je državni tožilec zavrgel njuno kazensko ovadbo, kot subsidiarna tožilca (oškodovanca kot tožilca) vložila zahtevo za preiskavo zoper šest policistov (prva skupina policistov) zaradi utemeljenega suma, da so storili kazniva dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti, kršitve nedotakljivosti stanovanja, dve kaznivi dejanji protipravnega odvzema prostosti (na škodo pritožnice in C. C.), kaznivo dejanje neupravičene osebne preiskave (na škodo C. C.), dve kaznivi dejanji kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic (na škodo pritožnice in C. C.). Zoper enega od teh policistov in še tri druge policiste (druga skupina policistov) sta oškodovanca kot tožilca vložila zahtevo za preiskavo zaradi utemeljenega suma, da so storili kaznivi dejanji zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic in kršitve nedotakljivosti stanovanja. Zaradi smrti enega izmed policistov sta zahtevo za preiskavo zoper njega kasneje umaknila.
15. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom št. II Kpr 70/2001 z dne 28. 5. 2002 sklenil, da se zoper policiste iz prve skupine opravi preiskava zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti iz 129. člena KZ in kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic (na škodo C. C.) iz 270. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Zoper policiste iz druge skupine pa je preiskovalni sodnik uvedel preiskavo zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem, drugem in tretjem odstavku 152. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ.
16. Preiskovalni sodnik je o zahtevi za preiskavo odločil zgolj v navedenem delu. V preostalem delu je zahteval odločitev zunajobravnavnega senata, saj se ni strinjal z uvedbo preiskave.
17. Zoper sklep o uvedbi preiskave so se pritožili zagovorniki vseh obdolžencev razen dveh. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča je s sklepom št. Ks 801/2002 z dne 27. 9. 2002 pritožbam ugodil in sklep preiskovalnega sodnika spremenil tako, da je zahtevo za uvedbo preiskave v celoti zavrnil (I.A. in I.B. točki sklepa). Po uradni dolžnosti je zahtevo za uvedbo preiskave zavrnil tudi zoper policista, ki se nista pritožila. Z navedenim sklepom je odločba zunajobravnavnega senata pod I. točko postala pravnomočna.
18. Z istim sklepom je senat odločil tudi o preostalem delu zahteve za preiskavo tako, da je pritrdil mnenju preiskovalnega sodnika, da ni podan utemeljen sum, da bi obdolženci storili očitana jim kazniva dejanja, in je zahtevo za preiskavo tudi v tem delu zavrnil (II.A. in II.B. točki sklepa).
19. Zoper II. točko sklepa senata Okrožnega sodišča v Ljubljani sta pritožnika kot subsidiarna tožilca vložila pritožbo in uveljavljala zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom št. I Kp 652/2003 z dne 29. 5. 2003 njuno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.
20. Pritožnika sta nato vložila zahtevo za obnovo postopka po 409. členu ZKP zoper policiste iz prve in druge skupine zaradi storitve kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti po 129. členu KZ. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom št. Ks 1294/2003 z dne 28. 10. 2003 pod I. točko zavrgel zahtevo oškodovancev kot tožilcev za obnovo postopka zoper policiste iz druge skupine. Pod II. točko pa je kot neutemeljeno zavrnil zahtevo oškodovancev kot tožilcev za obnovo postopka zoper policiste iz prve skupine.
21. Zoper II. točko sklepa zunajobravnavnega senata sta se subsidiarna tožilca pritožila. Višje sodišče v Kopru (pristojnost tega sodišča je bila na predlog subsidiarnih tožilcev za prenos krajevne pristojnosti določena s sklepom Vrhovnega sodišča) je s sklepom št. Kp 167/2004 z dne 1. 9. 2004 njuno pritožbo zavrnilo, dopolnitev pritožbe pa kot prepozno zavrglo.

22. V postopku, ki se je zaključil z izpodbijanimi sodnimi odločitvami, sta oškodovanca zahtevala uvedbo kazenske preiskave zoper policiste, ki so sodelovali v policijski akciji, med katero je ena oseba (mož oziroma sin pritožnikov) umrla. Pritožnika zatrjujeta kršitev pravice do poštenega sojenja. Med drugim navajata, da se njuna zahteva za uvedbo kazenske preiskave in za obnovo postopka nanaša na kazniva dejanja, s katerimi je bilo poseženo v človekove pravice iz 17., 18., 19., 21. in 36. člena Ustave. Sklicujeta se tudi na določbe EKČP in posebej poudarjata kršitev pravice človeka do življenja in »pravice do prepovedi mučenja«. Pritožnika menita, da so sodišča kršila prvi odstavek 23. člena Ustave s tem, ko niso dovolila uvedbe kazenske preiskave. Terjata pravično preiskavo, ki jo bo izvedlo nepristransko in od policije neodvisno sodišče in v kateri bosta imela možnost, da dosežeta izvedbo obremenilnih dokazov, s katerimi razpolagata.
23. Pritožnika v ustavni pritožbi posebej poudarjata poseg policistov v človekove pravice iz 17., 18. in 21. člena Ustave, ki se nanašajo na varstvo pred posegi v temeljne človekove pravice. V 17. členu Ustave je zagotovljena nedotakljivost človekovega življenja. Člen 18 Ustave (prepoved mučenja) med drugim določa, da ne sme biti nihče podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju. Člen 21 Ustave (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva) pa zagotavlja spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem postopku in v vseh drugih pravnih postopkih, in prav tako med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni. Prepoveduje tudi vsakršno nasilje nad osebami, ki jim je prostost kakorkoli omejena, ter vsakršno izsiljevanje priznanj in izjav. Navedene ustavne določbe so namenjene varstvu posameznika pred posegi države oziroma njenih uradnih oseb v njegovo življenje ter fizično in psihično celovitost ter dostojanstvo. V odločbi št. Up-183/97 z dne 10. 7. 1997 (OdlUS VI, 183) je Ustavno sodišče že zavzelo stališče, da je določba 18. člena Ustave namenjena predvsem varstvu zoper uporabo različnih oblik (fizičnega in psihičnega) nasilja pri izvrševanju represivnih pooblastil državnih organov.
24. Človekovo življenje, njegova fizična in psihična celovitost ter dostojanstvo so vrednote, ki se v hierarhiji človekovih pravic nahajajo najvišje in so kot take zavarovane v mnogih mednarodnih instrumentih. Posebno varstvo jim zagotavljata že MPDPP in Splošna deklaracija ZN. Kot pravilno navajata pritožnika, so navedene temeljne človekove pravice zagotovljene tudi v EKČP in MKPM. Pravico do življenja zagotavlja EKČP v 2. členu in v 1. členu Protokola številka 6. (*1) V drugem odstavku 2. člena eksplicitno našteva, v katerih primerih se odvzem življenja, ki je posledica uporabe absolutno neogibno potrebne sile (use of force which is no more than absolutely necessary), ne šteje za kršitev navedene določbe. Varstvo pred mučenjem ter nečloveškim in ponižujočim ravnanjem ali kaznovanjem zagotavlja EKČP v 3. členu, (*2) ki ne določa izjem in je tudi po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) absolutno. Glede razlikovanja med aktom mučenja in nečloveškim ali ponižujočim ravnanjem se je ESČP v svoji praksi oprlo na razlikovanje po MKPM. (*3) Mučenje (torturo) brezpogojno prepoveduje tudi MKPM. Dejanja mučenja, ki so opredeljena v prvem odstavku 1. člena MKPM, (*4) lahko praviloma storijo uradne osebe. V prvem odstavku 16. člena MKPM določa obveznost držav, da na ozemlju pod svojo jurisdikcijo preprečijo tudi druga dejanja krutih, nečloveških in poniževalnih kazni ali ravnanj uradnih oseb. MKPM v prvem odstavku 4. člena določa, da mora vsaka država zagotoviti (to ensure), da se v njenem kazenskem pravu vsa dejanja mučenja štejejo za kazniva dejanja. V 12. členu MKPM določa, da država skrbi za to, da pristojni organi takoj opravijo nepristransko preiskavo, kadar so upravičeni razlogi za sum, da je bilo dejanje mučenja ali nečloveškega ravnanja storjeno na njenem ozemlju. V skladu s 13. členom MKPM pa mora država zagotoviti vsaki osebi, ki trdi, da je bila mučena ali se je z njo nečloveško ravnalo na ozemlju pod njeno jurisdikcijo, pravico, da se pritoži in da bodo pristojni organi takoj in nepristransko preučili njen primer. Tudi iz judikature ESČP izhaja, da je država v okviru svojih pozitivnih obveznosti dolžna preprečevati nasilje, ki se konča s smrtjo osebe ter dosledno izslediti in opraviti preiskavo proti domnevnim storilcem. (*5)
25. Prvi odstavek 5. člena Ustave zavezuje državo, da na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. V zvezi z varstvom človekovih pravic in temeljnih svoboščin ima država tako imenovane negativne in pozitivne obveznosti. Negativne obveznosti pomenijo, da se mora država vzdrževati posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine. Pozitivne obveznosti pa zavezujejo državo oziroma njene posamezne veje oblasti (sodno, zakonodajno in izvršilno oblast) k aktivnemu ravnanju pri varstvu človekovih pravic in svoboščin. Varstva človekovih pravic torej ne gre jemati le kot obveznosti, da se država vzdrži ravnanj, ki bi posegala v človekove pravice ali jih omejevala, temveč jo varstvo človekovih pravic zavezuje tudi k aktivnemu ravnanju, s katerim ustvarja možnosti za čim učinkovitejše uresničevanje človekovih pravic. Ustavno sodišče je v eni svojih odločb zapisalo: »V pravni državi mora obstajati tak sistem organizacije, ki omogoča izvajanje Ustave in zakonov ter tak sistem postopkov, ki omogočajo izvrševanje pravic in svoboščin« (odločba v zadevi št. U-I-13/94 z dne 21. 1. 1994, Uradni list RS, št. 6/94 in OdlUS III, 8). Navedena zahteva izhaja tudi iz judikature ESČP. Načeloma velja, da so pozitivne obveznosti države toliko bolj poudarjene, kolikor je varovana vrednota više v hierarhiji človekovih pravic. (*6) Ker so človekove pravice, ki varujejo življenje, fizično in psihično celovitost ter dostojanstvo posameznika, temeljne vrednote demokratične družbe, jih je dolžna država posebej aktivno varovati in ustvarjati možnosti za njihovo čim učinkovitejše uresničevanje.
26. V skladu z navedeno pozitivno obveznostjo država varuje posameznika pred najhujšimi posegi v njegovo življenje, celovitost in dostojanstvo tudi tako, da v svojem kazenskem pravu tovrstne posege opredeli kot kazniva dejanja. KZ posebnega kaznivega dejanja mučenja oziroma nečloveškega ravnanja sicer ne pozna. Vendar pa nekatera kazniva dejanja, določena v KZ (med njimi so tudi tista, glede katerih sta pritožnika zahtevala uvedbo kazenske preiskave), zajemajo posamezna ravnanja, ki izhajajo iz opredelitev človekovih pravic v 17., 18. in 21. členu Ustave.
27. Po ZKP je pregon storilcev kaznivih dejanj, ki so pregonljiva po uradni dolžnosti, v rokah državnega tožilca. Kazenska preiskava se začne na zahtevo upravičenega tožilca. Po 1. točki drugega odstavka 45. člena ZKP je državni tožilec glede kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, pristojen za to, da ukrene, kar je potrebno v zvezi z odkrivanjem kaznivih dejanj in izsleditvijo storilcev ter za usmerjanje predkazenskega postopka. Funkcijo pregona opravlja po legalitetnem načelu, če zakon ne določa drugače. V skladu z navedenim načelom je dolžan začeti kazenski pregon, če je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Če državni tožilec ugotovi, da ni podan utemeljen sum, da je storjeno takšno kaznivo dejanje, ne sproži kazenskega pregona. V skladu z 51. členom ZKP pa lahko državni tožilec tudi odstopi od pregona. V obeh primerih lahko na njegovo mesto vstopi oškodovanec kot tožilec (drugi odstavek 60. člena ZKP). Ta možnost je korektiv tožilčeve ocene o neobstoju zakonskih pogojev za začetek kazenskega pregona, ki je lahko iz različnih razlogov nepravilna ali celo nezakonita ter ima lahko za oškodovanca škodljive posledice. Oškodovanec kot tožilec ima za uveljavitev svojih interesov pravico vložiti zahtevo za preiskavo ali neposredno obtožnico. (*7) Če oškodovanec na naveden način vstopi v kazenski postopek, postane stranka kazenskega postopka.
28. Ustava v prvem odstavku 23. člena določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da pravica do sodnega varstva ne pomeni pravice do točno določenega sodnega postopka.
29. V obravnavanem primeru sta pritožnika v skladu z navedenimi določbami ZKP zahtevala uvedbo kazenske preiskave, o njuni zahtevi pa je s pravnomočnim sklepom odločilo sodišče. V tem obsegu je torej sodno varstvo pravic pritožnikov po ZKP bilo zagotovljeno. Tega pritožnika niti ne zanikata. Zatrjujeta pa, da bi morala biti zaradi zatrjevanega posega v človekove pravice zoper osumljene opravljena sodna preiskava, v kateri bi imela pravico kot oškodovanca aktivno sodelovati.
30. Iz MKPM in prakse ESČP glede 2. in 3. člena EKČP izhaja, da mora država dodatno zavarovati osebe, katerim je odvzeta prostost, in so zato v posebej ranljivem položaju. ESČP poudarja, da vsako zatekanje k fizični sili pri odvzemu posameznikove prostosti, ki ni v strogem smislu izzvana z njegovim obnašanjem, krni človekovo dostojanstvo in v načelu krši pravico, določeno v 3. členu EKČP. (*8) Če posameznik v času, ko je pod dejanskim fizičnim nadzorom represivnih organov, utrpi hujše poškodbe ali umre, mora država verodostojno obrazložiti nastanek teh posledic. (*9) V ta namen mora zagotoviti izvedbo postopkov, v katerih se v skladu z načelom neposrednosti raziščejo in ugotovijo vsa relevantna dejstva in okoliščine v zvezi z obravnavanim dogodkom, predvsem pa verjetni razlogi za smrt ali poškodbe posameznika. (*10)
31. V skladu z navedenimi kriteriji je ESČP presojalo tudi zadevo Rehbock proti Sloveniji. (*11) ESČP je med drugim ugotovilo, da je bila zaradi ravnanja s pritožnikom (šlo je za aretacijo osumljenca, ki naj bi tihotapil mamila) med postopkom odvzema njegove prostosti podana kršitev 3. člena EKČP. Glede na resno naravo poškodb je ESČP menilo, da Vlada ni predložila prepričljivih ali verodostojnih argumentov, na podlagi katerih bi lahko razložila ali upravičila silo, ki jo je uporabila med operacijo odvzema prostosti. Po presoji ESČP je bila uporabljena sila v danih okoliščinah pretirana in neupravičena. Posledica take uporabe sile so bile poškodbe, zaradi katerih je pritožnik nedvomno hudo trpel, torej so z njim ravnali nečloveško. (*12)
32. EKČP v 13. členu zagotavlja učinkovita pravna sredstva pred domačimi oblastmi vsakomur, čigar pravice in svoboščine, ki jih EKČP priznava, so bile kršene, tudi če so bile kršene s strani uradne osebe pri opravljanju uradne dolžnosti. Po praksi ESČP učinkovito pravno sredstvo ni vedno nujno sodni postopek. Mora pa biti učinkovito tako v praksi kot po pravu, s tem, da njegovega izvrševanja ne smejo neupravičeno ovirati dejanja ali opustitve organov države. (*13) Iz prakse ESČP glede 13. člena EKČP v primerih zatrjevanja kršitve pravic in svoboščin iz 2. in 3. člena EKČP izhaja, da narava pravice, ki naj bi jo kršili represivni organi, vpliva tudi na vrsto pravnih sredstev, ki jih je treba zagotoviti žrtvam. Po stališču ESČP mora v primeru, ko se verjetno zatrjuje kršitev pravic in svoboščin iz 2. in 3. člena EKČP, učinkovito pravno sredstvo po 13. členu EKČP obsegati tudi temeljito in učinkovito preiskavo (thorough and effective investigation), ki bi lahko vodila k prepoznavi in kaznovanju odgovornih (to the identification and punishment of the perpetrators) ter učinkovit dostop (effective access) oškodovanca ali njegovih svojcev do postopka preiskave. (*14) Glede na to je država pri obravnavanju primerov, v katerih je posameznik, ko je bil pod oblastjo represivnih organov, izgubil življenje, dolžna ugotoviti vsa relevantna dejstva in okoliščine primera in omogočiti učinkovito udeležbo svojcev umrlega v tem postopku. Preiskavo morajo izvesti neodvisni preiskovalci, neovirano od države (independent investigators, unimpeded by the state). (*15) Takojšnja in temeljita preiskava je po praksi ESČP še posebej pomembna, ker lahko pomanjkljiva preiskava spodkoplje učinkovitost vseh drugih pravnih sredstev, ki bi lahko bila vložena. (*16)
33. Ustava navedene pravice izrecno ne zagotavlja. Iz Ustave izhaja, da nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta Ustava ne priznava (peti odstavek 15. člena Ustave). Po četrtem odstavku 15. člena Ustave sta zagotovljena sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve. Gre za splošno ustavno določbo, ki je odsev zahteve iz 13. člena EKČP, ki državam pogodbenicam nalaga dolžnost, da zagotovijo učinkovito pravno varstvo človekovih pravic. Tudi pri opredeljevanju vsebine navedene pravice je treba enako kot pri opredeljevanju pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave izhajati iz splošne premise, v skladu s katero mora biti zagotovljena možnost učinkovitega in dejanskega izvrševanja človekovih pravic, saj ni namen Ustave, da bi človekove pravice priznala zgolj formalno in teoretično (odločba Ustavnega sodišča št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, OdlUS VII, 231). Glede na navedeno je treba določbo četrtega odstavka 15. člena Ustave razumeti tako, da obsega tudi pravico do neodvisne preiskave okoliščin dogodka, v katerem naj bi bila oseba podvržena mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju državnih represivnih organov, oziroma je oseba med akcijo državnih represivnih organov izgubila življenje. Navedena pravica vključuje tudi učinkovit dostop prizadetih do takšne preiskave. Čeprav določba četrtega odstavka 15. člena Ustave zagotavlja sodno varstvo človekovih pravic, zadostuje v obravnavanih situacijah glede na navedeno prakso ESČP v zvezi s 13. členom EKČP že preiskava, opravljena zunaj sodnih postopkov pod pogojem, da je neodvisna in da prizadetim zagotavlja učinkovito udeležbo.
34. Iz četrtega odstavka 15. člena Ustave in iz 13. člena EKČP torej ne izhaja, da bi morala biti neodvisna preiskava opravljena v okviru kazenskega postopka. Temeljni namen kazenskega postopka je namreč ugotoviti, ali je obdolženec storil kaznivo dejanje in ali je zanj kriv, ter mu, če je odgovor na obe vprašanji pritrdilen, izreči kazensko sankcijo. Glede na namen kazenskega postopka tega ni mogoče niti razširiti na preiskovanje okoliščin dogodka v smislu zahtev, ki izhajajo iz prakse EKČP, niti tega šteti za njegovo nadomestilo. Ustavno sodišče je že zavzelo stališče, da pravica oškodovanca v kazenskem postopku prevzeti kazenski pregon, še ne pomeni, da ima tudi ustavno varovano pravico doseči kazensko obsodbo (tako Ustavno sodišče v odločbi št. Up-285/97). Poleg tega bi omejitev neodvisne preiskave na kazenski postopek izničila možnosti neodvisnega preiskovanja državnega nasilja v primerih, ko posameznikom ne bi bilo mogoče očitati storitve kaznivega dejanja ali bi obstajale ovire za uvedbo kazenskega postopka. Glede na navedeno pritožnikoma zgolj s tem, da o dogodku ni bila uvedena kazenska preiskava, ni bila kršena pravica iz četrtega odstavka 15. člena Ustave v zvezi s 13. členom EKČP.
35. Glede na ugotovljeno je moralo Ustavno sodišče odgovoriti na vprašanje, ali je bilo pritožnikoma v skladu z zahtevo iz četrtega odstavka 15. člena Ustave v zvezi s 13. členom EKČP zagotovljeno ustrezno pravno varstvo njunih pravic. (*17)
36. V času obravnavanega dogodka je imel posameznik, ki je menil, da so mu bile s policistovim dejanjem ali z opustitvijo kršene pravice in svoboščine, možnost pritožiti se tudi na policijo (28. člen Zakona o policiji, Uradni list RS, št. 49/98 – ZPol). Drugi odstavek navedenega člena ZPol je določal, da sodelujejo pri reševanju pritožbe predstavniki javnosti in policijskega sindikata. Iz takrat veljavnega Navodila za reševanje pritožb (Uradni list RS, št. 103/2000) je razvidno, da je bil senat za obravnavanje pritožb sestavljen iz treh članov, predsedoval pa mu je generalni direktor policije oziroma direktor policijske uprave oziroma po njunem pooblastilu drug delavec policije. Generalni direktor policije oziroma direktor policijske uprave je imenoval tudi predstavnike javnosti in predstavnike sindikata. Iz ustavne pritožbe ni razvidno, ali sta pritožnika to pravno sredstvo vložila ali ne. Ker pa navedeno pravno sredstvo ni izpolnjevalo pogojev neodvisne preiskave v smislu četrtega odstavka 15. člena Ustave v zvezi s 13. členom EKČP, se Ustavnemu sodišču ni bilo treba opredeliti do vprašanja, ali sta pritožnika to pravno sredstvo izčrpala.
37. Iz kazenskega spisa je sicer razvidno, da je bila na podlagi Pravilnika o policijskih pooblastilih (Uradni list RS, št. 51/2000 – Pravilnik) pri Policijski upravi Ljubljana dne 13. 9. 2000 ustanovljena komisija, katere naloga je bila ugotoviti okoliščine izvajanja in poteka postopka dne 3. 4. 2000 (v zvezi z uporabo prisilnih sredstev), v katerem je umrl C. C. Iz zapisnika navedene komisije z dne 11. 10. 2000 je razvidno, da je bila komisija v skladu s takrat veljavno zakonodajo sestavljena iz štirih članov, zaposlenih v policijski upravi, pritožnika pa nanjo nista imela vpliva. (*18) Glede na to tudi ta opravljena preiskava okoliščin dogodka ni ustrezala kriterijem, ki jih je glede pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP vzpostavilo ESČP.
38. Po drugem odstavku 59. člena ZUstS lahko Ustavno sodišče v primeru, ko ugotovi, da izpodbijana odločba temelji na protiustavnem zakonu, samo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. Ker je bil 28. člen ZPol naknadno spremenjen (Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o policiji, Uradni list RS, št. 79/03 – ZPol-B), morebitna ugotovitev neskladnosti sporne ureditve z Ustavo pa ne bi vplivala na pravni položaj pritožnikov, se Ustavno sodišče ni spustilo v presojo ustavnosti 28. člena ZPol, ki je veljal v času domnevnega policijskega nasilja.
39. V skladu z določbo četrtega odstavka 15. člena Ustave v zvezi s 13. členom EKČP mora država v primerih, kot je obravnavani, zagotoviti neodvisno preiskavo okoliščin dogodka in pritožnikoma omogočiti učinkovit dostop do tovrstne preiskave. Država takšne preiskave ni zagotovila. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da pritožnikoma zgolj s tem, da ni bila uvedena kazenska preiskava, niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine (34. točka obrazložitve), izpodbijanih odločb ni razveljavilo, temveč je izdalo ugotovitveno odločbo. Ustavnima pritožbama je ugodilo s tem, da je odločilo, da je bila pritožnikoma kršena pravica do učinkovitega varstva pravic iz četrtega odstavka 15. člena Ustave v zvezi s 13. členom EKČP.

40. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 47. v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnik Ribičič in sodnica Škrk sta dala pritrdilni ločeni mnenji.

(*1) Člen 2 EKČP (pravica do življenja): »1. Pravica vsakogar do življenja je zavarovana z zakonom. Nikomur ne sme biti življenje namerno odvzeto, razen ob izvršitvi sodbe, s katero je sodišče koga spoznalo za krivega za kaznivo dejanje, za katero je z zakonom predpisana smrtna kazen.
2. Kot kršitev tega člena se ne šteje odvzem življenja, če je posledica uporabe nujno potrebne sile:
(a) pri obrambi katerekoli osebe pred nezakonitim nasiljem,
(b) pri zakonitem odvzemu prostosti ali pri preprečitvi bega osebi, ki ji je zakonito odvzeta prostost,
(c) pri zakonitem dejanju, ki ima namen zadušiti upor ali vstajo.«
Člen 1 Protokola številka 6 k EKČP(odprava smrtne kazni): »Smrtna kazen se odpravi. Nihče ne sme biti obsojen na takšno kazen ali usmrčen.«

(*2) Člen 3 EKČP (prepoved mučenja): »Nikogar se ne sme mučiti ali z njim nečloveško ali ponižujoče ravnati ali ga kaznovati.«

(*3) Tako ESČP v Selmouni proti Franciji, sodba z dne 28. 7. 1999, št. 25803/94, par. 97.

(*4) Prvi odstavek 1. člena MKPM: »Za namene te konvencije pomeni izraz »mučenje« vsako dejanje, s katerim se osebi namerno povzroča huda telesna ali duševna bolečina ali trpljenje z namenom, da bi se od nje ali od druge osebe dobilo obvestilo ali priznanje ali da bi se to osebo kaznovalo za dejanje, ki ga je storila ali je osumljena, da ga je storila ali da bi se to osebo ali drugo osebo zastrašilo ali kaznovalo ali iz katerega koli drugega razloga, ki temelji na diskriminaciji katerekoli vrste, kadar to bolečino ali trpljenje povzroča ali spodbuja ali se z njim strinja uradna oseba ali druga oseba, ki ravna po uradni dolžnosti. Ta pojem zajema bolečine ali trpljenje, ki je neločljivo ali slučajno povezano z izvrševanjem zakonite sankcije.«

(*5) Tako ESČP v Avsar proti Turčiji, sodba z dne 10. 7. 2001, št. 25657/94, par. 393.

(*6) B. M. Zupančič v: L. Šturm (ur.): Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 112 in 113.

(*7) Postopek v zvezi z zahtevo za preiskavo določa 169. člen ZKP. Ob prejemu zahteve za preiskavo presoja preiskovalni sodnik na podlagi spisa, ki ga zahtevi priloži državni tožilec, ali je izpolnjen dokazni standard utemeljenosti suma. Če se preiskovalni sodnik z zahtevo za preiskavo ne strinja, zahteva, naj o tem odloči zunajobravnavni senat. Zoper odločitev senata je dovoljena pritožba na Višje sodišče. Gre torej za posebno fazo predkazenskega postopka, v kateri sodišče odloči, ali naj se kazenski postopek začne ali ne.

(*8) Tako ESČP v Ribitsch proti Avstriji, sodba z dne 4. 12. 1995, št. 42/1994/489/571, par. 38.

(*9) Tako ESČP v Selmouni proti Franciji, par. 87 in v Avsar proti Turčiji, par. 391.

(*10) Glej prakso ESČP npr. v Ribitsch proti Avstriji, par. 34; v Andronicou in Constantinou proti Cipru, sodba z dne 9. 10. 1997, št. 86/1996/705/897, par. 171 (tudi odklonilno ločeno mnenje sodnika Pikisa, ki opozarja na pomen napak pri načrtovanju akcije represivnih organov, pri izbiri sodelujočih uradnih oseb, orožja, idr., kadar gre za akcijo, ki lahko ogrozi zdravje in življenje posameznika) in v Salman proti Turčiji, sodba z dne 27. 6. 2000, št. 21986/93, par. 99.

(*11) Sodba z dne 28. 11. 2000, št. 29462/95.

(*12) V tej svoji odločitvi se je ESČP sklicevalo na dve drugi odločitvi, in sicer na sodbo Ribitsch proti Avstriji, kjer je ESČP (po natančni presoji dejstev, ugotovljenih pred domačimi sodišči v kazenskem postopku) prav tako ugotovilo kršitev 3. člena EKČP in navedlo, da Vlada ni podala verjetne razlage za poškodbe pritožnika in ni predložila ustreznih dokazov, s katerimi bi lahko vzbudila dvome glede navedb pritožnika. Pri tem je navedlo, da zgolj sklicevanje na izid kazenskega postopka, v katerem je bilo ugotovljeno, da ni bilo zadovoljeno visokemu dokaznemu standardu, potrebnemu za kazensko obsodbo, ne zadostuje. Druga je sodba Klaas proti Nemčiji z dne 22. 9. 1993 (št. 27/1992/372/446). V tej zadevi je med operacijo odvzema prostosti prišlo do manj hudih poškodb in so po mnenju ESČP domača sodišča (v civilnem postopku) zadovoljivo ugotovila dejstva potem, ko so lahko iz prve roke zaslišala priče in ocenila njihovo verodostojnost.

(*13) Tako ESČP v Aksoy proti Turčiji, sodba z dne 18. 12. 1996, št. 100/1995/606/694, par. 95.

(*14) Tako ESČP v Kaya proti Turčiji, sodba z dne 19. 2. 1998, št. 158/1996/777/978, par. 107.

(*15) J. Simor in drugi (ur.): Human Rights Practice, Sweet and Maxwell, London 2002, str. 13.009, par. 13.022.

(*16) Tako ESČP v Aksoy proti Turčiji, par. 99.

(*17) Za podoben položaj je šlo v odločbi št. Up-277/96 z dne 7. 11. 1996 (OdlUS V, 189).

(*18) ESČP je že v sodbi v zadevi Rehbock proti Sloveniji ugotovilo, da preiskava, ki jo je izvedla policijska uprava, katere zaposleni so sodelovali pri odvzemu prostosti pritožnika, ni bila ustrezna (par. 74).