Št. U-I-349/04-16
Datum: 14. 9. 2006

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo javnega zavoda Študentski domovi v Ljubljani, ki ga zastopa Igor Križanec, odvetnik v Ljubljani, na seji dne 14. septembra 2006

1. V šestem odstavku 2. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Koper (Uradne objave, št. 42/03 in Uradni list RS, št. 113/05) se razveljavi besedilo: »vse preostale poslovne površine, katere v zemljiškem katastru niso zavedene kot zelenice«.
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 3., 5., 7. in 11. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Koper se zavrne.
3. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 12. in 15. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Koper se zavrže.

1. Pobudnik kot zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju nadomestilo) izpodbija določbe 2., 3., 5., 7., 11., 12. in 15. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Koper (v nadaljevanju Odlok), kolikor ga obremenjujejo s plačevanjem nadomestila za zemljišča na območju študentskega tabora v Ankaranu. Navaja, da je javni neprofitni zavod in da na Jadranski ulici 88 v Ankaranu opravlja neprofitno, prosvetno in družbeno pomembno dejavnost. Pobudnik naj bi bil lastnik parc. št. 957/1 in 1030 k. o. Oltra, na katerih naj bi imel objekte – študentske domove in objekte ter površine za izvajanje interesnih dejavnosti študentov, dijakov in učencev. Lokalna skupnost naj tega posebnega položaja pobudnika v izpodbijanem aktu ne bi upoštevala. Nadomestilo naj bi bilo odmerjeno skoraj v višini letnih dohodkov, kar naj bi pomenilo nesorazmeren poseg v lastninsko pravico. Zaradi tako visoke obremenitve naj bi bila vprašljiva smiselnost nadaljnjega izvajanja dejavnosti pobudnika, ki naj bi bil na tem območju že več kot 40 let. Pobudnik navaja, da je definicija zazidanega stavbnega zemljišča v 2. členu Odloka preveč ohlapna, da bi lokalni skupnosti preprečila samovoljno in arbitrarno opredeljevanje območij, ki se obremenijo z nadomestilom. V prehodnem obdobju naj ne bi bilo natančno opredeljeno, kdo in na kakšen način ugotavlja, kaj predstavlja zazidano stavbno zemljišče, kaj nezazidano in kaj gospodarsko javno infrastrukturo. To naj bi se pokazalo tudi v obravnavanem primeru, ko naj bi Mestna občina kot zazidano stavbno zemljišče štela celoten obseg nepremičnin, torej obe parceli v izmeri 25.124 m2, čeprav naj bi bila dejanska površina vseh stavb zgolj 1249 m2. Druge površine naj bi bile rekreativne in pohodne površine. Kriterijev, na podlagi katerih bi lokalna skupnost objektivno lahko razvrščala posamezne površine v opredeljene kategorije, naj izpodbijani akt ne bi vseboval. Pobudnik navaja, da so v 3. členu določeni kriteriji za določitev območij, v katera se uvrščajo površine. Opredelitev območij naj bi bila brez podlage v prostorskih dokumentih. Lokalna skupnost naj bi kriterij koristi zavezancev zaradi komunalne opremljenosti zmanjšala na najmanjšo možno mero. Pobudnik izpodbija 5. člen Odloka, ker naj ne bi upošteval večjih motenj pri uporabi stavbnega zemljišča. Zemljišča naj bi bila obremenjena zaradi hrupa, trajnega onesnaženja okolja, zaradi bližine schengenske meje, pristanišča in avtocestnega križa. Obremenjenost naj bi bila največja, ko pobudnik opravlja sezonsko dejavnost turističnih in dopustniških storitev za študente, dijake, socialno ogrožene. Parcela št. 1030 k. o. Oltra naj bi mejila na občinsko zemljišče, to naj bi bilo v naravi kopališče, ki naj ga bi zgradil pobudnik. Čez pobudnikovo zemljišče naj bi tekla pešpot, ki naj bi povezovala kopališče z javno cesto. To pešpot naj bi lahko uporabljali vsi. Pobudnik naj bi prispeval k opremljanju in vzdrževanju sicer občinskih zemljišč, za kar pa naj ne bi bil deležen nobenih posebnih ugodnosti.
2. Pobudnik izpodbija tudi 7. člen Odloka, ki uvršča različne vrste stavb v posamezne skupine glede na njihovo namembnost. Pobudnikova zemljišča naj bi bila uvrščena v skupino javnih stavb, kamor so uvrščene stavbe za razvedrilo, družbena prebivališča, športno rekreacijske stavbe, bolnice in zdravstveni domovi, izobraževalno raziskovalne ustanove. Pobudnik naj bi bil diskriminiran, ker naj bi lokalna skupnost pobudnika kot javni neprofitni zavod povsem samovoljno, arbitrarno in brez razloga izenačila z velikimi in dobičkonosnimi gospodarskimi subjekti, kot so Luka Koper, trgovska središča, turistični kompleksi, gostinski objekti in podobno. Do sedaj naj bi bile pobudnikove površine uvrščene v kategorijo stavb za stanovanjske namene, kar naj bi delno izhajalo iz opredelitve po 11. členu Odloka. Tudi faktor izkoriščenosti, določen v 11. členu Odloka, naj ne bi upošteval različnosti posameznih zavezancev. Pobudnik sicer opravlja sezonsko dejavnost, vendar naj bi bila v povprečju izkoriščenost zemljišč zelo velika. Tega dejstva naj Mestna občina ne bi upoštevala. Izpodbijani Odlok naj bi omogočal lokalni skupnosti samovoljno interpretacijo točkovnega sistema z namenom čim večje davčne obremenitve. Pobudnik izpodbija tudi 12. člen Odloka, ta določa ugodne lokacije v zvezi z možnostjo pridobivanja dohodka, ki je posledica teh lokacij. Mestna občina naj ne bi upoštevala posebnega položaja pobudnika kot javnega neprofitnega zavoda, temveč naj bi bili njegovi objekti obremenjeni enako kot druge poslovne stavbe. Pobudnik meni, da bi se moral ta kriterij upoštevati le pri gospodarskih in poslovnih dejavnostih. Pobudnik izpodbija tudi 15. člen Odloka, ki na predlog župana določa oprostitev nadomestila za javne zavode Mestne občine. Lokalna skupnost naj bi se torej zavedala problema prekomerne obremenitve neprofitnih subjektov. Po tej določbi naj bi imel župan diskrecijsko pravico predlagati oprostitev, ker naj ne bi bilo določenih kriterijev. Pobudnik predlaga, naj Ustavno sodišče odpravi izpodbijane določbe Odloka.
3. Mestna občina odgovarja, da pobudnik nima pravnega interesa za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka, ker je dne 1. 1. 2005 prenehal upravljati Študentski tabor Ankaran. Pravico upravljanja s temi nepremičninami naj bi Vlada s sklepom št. 465-194/2004 dne 24. 6. 2004 prenesla na Center šolskih in obšolskih dejavnosti. Odlok naj bi bil sprejet v skladu z 218. členom Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZGO-1-UPB1). Za izračun nadomestila naj bi se uporabljali uradni podatki in evidence, za zbiranje in preverjanje podatkov pa naj bi bil pristojen Urad za nepremičnine Mestne občine (v nadaljevanju Urad). Pred določitvijo višine nadomestila naj bi Urad ugotovil površino zazidanih in nezazidanih stavbnih zemljišč, namembnost nepremičnin ter druga merila, ki so pomembna za izračun višine nadomestila. Mestna občina je poslovne površine določila v šestem odstavku 2. člena Odloka. Za obravnavano območje naj bi bili sprejeti prostorsko ureditveni pogoji. Škodljive emisije naj bi bile na območju celotne Mestne občine. Vse te emisije naj bi bile posledica družbenega razvoja, družbenih sprememb in geografskega položaja Mestne občine. Mestna občina naj bi v skladu s 4. členom Dogovora o usklajevanju meril za določanje območij, na katerih se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in meril za določanje višine tega nadomestila (Uradni list SRS, št. 19/86 – Dogovor) opredelila moteče elemente bivanja v določenem okolju v 10. členu Odloka. Vlaganja v kopališče in drugo infrastrukturo naj ne bi bila pravno relevantna za določanje višine nadomestila. V Odloku naj ne bi bila upoštevana sezonska opredelitev poseljenosti in izkoriščenosti zemljišča, ampak naj bi bila določena prostorska poseljenost prebivalstva ter višinski gabariti objektov. V postopku odmere nadomestila naj bi bilo pobudniku odmerjeno nadomestilo v višini 11.500.000,00 SIT. Pri odmeri nadomestila naj bi bile nepremičnine pobudnika uvrščene v skupino 7e – stavbna zemljišča turistično-gostinskih stavb in delov stavb za kratkotrajno namestitev (počitniški domovi in bungalovi). Prav tako pa naj bi bilo upoštevano, da pobudnik ne opravlja pridobitne dejavnosti. Pobudnika pa naj ne bi bilo mogoče drugače obravnavati zgolj zaradi tega, ker je javni zavod, ki ga je ustanovila Republika Slovenija. Če naj bi država omogočala uresničevanje ustavnega načela socialne države, bi morala zagotoviti tudi pogoje za delovanje teh zavodov, med katere spada tudi plačevanje davkov in drugih javnih dajatev. Glede oprostitve plačila nadomestila za javne zavode, za katere je ustanoviteljica Mestna občina, naj bi bila pravna podlaga v 59. členu Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 – v nadaljevanju ZSZ/84). Oprostitev plačila nadomestila javnih zavodov Mestne občine naj ne bi bilo diskriminacijsko, če Mestna občina enako obravnava svoje zavode in različno zavode, ki jih ustanavljajo drugi.
4. Urad, ki je pristojen za pripravo podatkov v zvezi z odmero nadomestila, je pojasnil, da sta nepremičnini parc. št. 1030 in 957/1 k. o. Oltra zazidano stavbno zemljišče. Površina obeh parcel in poslovni objekt v etaži, v skupni izmeri 25.124 m2, naj bi obsegalo zazidano stavbno zemljišče, ker je namenjeno počitniški dejavnosti. Na parc. št. 1030 k. o. Oltra naj bi bile počitniške prikolice in objekti, namenjeni počitniški dejavnosti. Na parc. št. 957/1 k. o. Oltra pa naj bi bili bungalovi, poslovni objekt in drugi objekti, namenjeni počitniški dejavnosti. Urad naj bi sporno območje štel za zazidano stavbno zemljišče v skladu s šestim odstavkom 2. člena Odloka, ki določa kot poslovne površine tudi gostinske vrtove, kopališča, kampe.

5. Pobudniku je bilo odmerjeno nadomestilo za zazidana stavbna zemljišča v izmeri 25.124 m2 po odločbi Davčnega urada Koper, š. 42505-00692/2004-0632/327 z dne 11. 11. 2004 (v nadaljevanju odločba), ki še ni pravnomočna, zato izkazuje pravni interes. Ustavno sodišče je pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti šestega odstavka 2. člena Odloka sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
6. Po 5. točki prvega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 – v nadaljevanju ZUreP-1) je prenehal veljati Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 – v nadaljevanju ZSZ/97), razen prve alineje 56. člena v delu, ki se nanaša na nadomestilo. Na podlagi te določbe ZSZ/97 je v veljavi ureditev plačevanja nadomestila, kot izhaja iz VI. poglavja ZSZ/84. To ureditev dopolnjujejo 180. člen ZUreP-1 in določbe 218. do 218.b člena ZGO-1-UPB1, ki med drugim natančneje opredeljujejo stavbna zemljišča, za katera se lahko odmerja nadomestilo.
7. V obravnavanem primeru gre za zazidano stavbno zemljišče, torej za gradbeni parceli, na katerih so objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture, zato je po 218. in 218.b členu ZGO-1-UPB1 odmera nadomestila zanje predvidena. Odlok v 5. členu našteva kriterije za določitev njegove višine. Med njimi sta tudi lega stavbnega zemljišča in vrsta dejavnosti oziroma namen uporabe stavbnega zemljišča. Glede na lego so stavbna zemljišča po 3. členu Odloka razvrščena v deset območij. Glede na vrsto dejavnosti oziroma namen uporabe pa so stavbna zemljišča po 7. členu Odloka razvrščena v osem skupin. V skupino e so uvrščena stavbna zemljišča turistično-gostinskih stavb ali delov stavb in objektov ter njihovi pripadajoči deli stavb: hotelske stavbe, stavbe za kratkotrajno namestitev (počitniški domovi in bungalovi) ter stavbe za nudenje gostinskih uslug. Po tabeli iz 7. člena Odloka so ta zemljišča na II. območju ovrednotena s 500 točkami. Z enakim številom točk so ovrednotena tudi zemljišča industrijskih, poslovnih in javnih stavb. Po 6. členu Odloka pa se upoštevata tudi komunalna opremljenost zemljišč in smotrna izkoriščenost zemljišča (11. člen Odloka).
8. Iz odločbe izhaja, da je za pripravo podatkov v zvezi z odmero nadomestila pristojen Urad. Urad je dne 19. 6. 2006 Ustavnemu sodišču poslal pojasnilo, da je bilo nadomestilo odmerjeno za parc. št. 1030, na kateri so počitniške prikolice in objekti, namenjeni počitniški dejavnosti, in za parc. št. 957/1 k. o. Oltra, na kateri so bungalovi, poslovni objekt in drugi objekti, namenjeni počitniški dejavnosti. Urad je štel, da sta obe parceli v celoti poslovni površini, zato je bilo pri odmeri nadomestila upoštevanih 25.124 m2 zazidanega stavbnega zemljišča. Pobudnik je svoje nepremičnine dal geodetsko odmeriti. Ugotovljeno je bilo, da so na pobudnikovih parcelah naslednji objekti: restavracija v izmeri 342 m2, trije sanitarni objekti v izmeri 143 m2, 36 bungalovov v skupni izmeri 648 m2, recepcija v izmeri 7 m2 in sanitarni objekt v izmeri 127 m2. Skupna površina objektov je 1249 m2. Po parc. št. 1030 k.o. Oltra pa poteka še cesta v izmeri 993 m2.
9. Po 218. členu ZGO-1-UPB-1 se določbe prve alineje prvega odstavka 56. člena ZSZ/97 uporabljajo samo za tista zazidana stavbna zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture, in tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb in gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture. Po 1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1-UPB-1 je objekt s tlemi povezana stavba ali gradbeni inženirski objekt, narejen iz gradbenih proizvodov in naravnih materialov skupaj z vgrajenimi instalacijami in tehnološkimi napravami. Gradbeni inženirski objekt je objekt, namenjen zadovoljevanju tistih človekovih materialnih in duhovnih potreb ter interesov, ki niso prebivanje ali opravljanje dejavnosti v stavbah (točka 1.2. prvega odstavka 2. člena ZGO-1-UPB-1). To pomeni, da se za zazidana stavbna zemljišča lahko odmerja nadomestilo le za gradbene parcele, na katerih so zgrajene stavbe in gradbeni inženirski objekti, oziroma če je bilo za te objekte izdano dokončno gradbeno dovoljenje.
10. Mestna občina je sicer v Odloku povzela zakonsko določbo glede zazidanih stavbnih zemljišč in hkrati v šestem odstavku 2. člena opredelila poslovne površine. Po tej določbi so kot zazidano stavbno zemljišče opredeljene tudi vse preostale poslovne površine, ki v zemljiškem katastru niso določene kot zelenice. To pomeni, da je predpisala nadomestilo tudi za tiste poslovne površine, ki niso gradbene parcele z zgrajenimi stavbami oziroma gradbenimi inženirskimi objekti. S to določitvijo zazidanih stavbnih zemljišč je ravnala v neskladju z določbo 218. člena ZGO-1-UPB-1. Zato je v tem delu Odlok v neskladju z 218. členom ZGO-1-UPB-1. Pobudnik je sicer predlagal odpravo izpodbijane določbe, vendar po drugem odstavku 45. člena ZUstS Ustavno sodišče odpravi nezakonit predpis, kadar ugotovi, da je treba odpraviti škodljive posledice, ki so nastale zaradi nezakonitosti. V navedenem primeru odločba o nadomestilu še ni pravnomočna, zato je Ustavno sodišče v tem delu izpodbijano določbo razveljavilo (1. točka izreka).

11. Pobudnik izpodbija 3. člen Odloka, ki določa območja stavbnih zemljišč, na katerih se plačuje nadomestilo, določena po kriterijih, ki upoštevajo njihove v nadaljevanju naštete lokacijske in druge prednosti. Na podlagi teh kriterijev je oblikovanih deset območij stavbnih zemljišč. Pobudnikova zemljišča so uvrščena v II. območje, ki obsega obalni pas od mejnega prehoda Lazaret do občinske meje z Občino Izolo, kar zajema območje od mejnega prehoda Lazaret, Debelega rtiča, Ortopedske bolnišnice Valdoltra, Ankarana, Sončnega parka, Stare bolnice Ankaran, Luke Koper, predvideno območje severne obvoznice, Marine Koper, mestnega kopališča, stavbe v starem mestnem jedru s frontno linijo od mestnega kopališča do Hotela Koper, stare semedelske vpadnice, Hotela Žusterna s kopališčem ter obalni pas do občinske meje z Občino Izolo. Pobudnik očita, da je ta razdelitev brez podlage v prostorskih dokumentih Mestne občine. Mestna občina je v odgovoru pojasnila, da so bili prav prostorski akti podlaga za razdelitev območij. Sporno območje se po navedbah nasprotne udeleženke ureja s prostorskimi ureditvenimi pogoji. Pobudnik zgolj s sklicevanjem na različno obremenitev posameznega območja še ne izkazuje, da je njegova obveznost v nerazumnem razmerju z ugodnostmi, ki jih prinaša lega zazidanih stavbnih zemljišč, ki jih uporablja. Zato tudi ne izkazuje, da je sam po kriteriju lege prekomerno obremenjen. Ustavno sodišče je zato njegov očitek, da je izpodbijana določba v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, zavrnilo kot očitno neutemeljen.
12. Pobudnik izpodbija tudi 5. člen Odloka, ker ne določa kot merilo za zmanjšanje plačila nadomestila »večje motnje pri uporabi stavbnega zemljišča«. Citirana določba Odloka na splošno določa merila za določitev višine nadomestila. Očitki pobudnika so splošni, zato jih Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.
13. Po določbi 7. člena Odloka so objekti glede na namensko rabo uvrščeni v posamezne skupine. Pobudnikovi objekti so po navedbah nasprotne udeleženke uvrščeni v skupino e, čeprav iz odločbe o odmeri nadomestila izhaja, da je bilo odmerjeno nadomestilo za javne stavbe (skupina g), ki obsega stavbe za razvedrilo (gledališče, muzeji, knjižnice, izobraževalno raziskovalne ustanove, bolnice ter zdravstveni domovi), družbena prebivališča (dom za ostarele, študentski dom, dom za brezdomce, sirotišnica) ter športno rekreacijske stavbe. Za obe skupini je predpisano enako število točk. Pobudnik predvsem očita, da so bili njegovi objekti v prejšnjih letih uvrščeni med stanovanjske stavbe, za katere se plačuje nižje nadomestilo. Namenska raba pobudnikovih nepremičnin je poslovna raba in ne stanovanjska. Zato je neutemeljen očitek o neskladju z načelom enakosti pred zakonom, če se za različne pravne položaje uporabljajo različni pravni predpisi.
14. Pobudnik izpodbija 11. člen Odloka, ki določa smotrno izkoriščenost zazidanega stavbnega zemljišča. Mestna občina je po tem kriteriju razdelila zemljišča v pet skupin. Pobudnikova zemljišča spadajo v prvo skupino (faktor izkoriščenosti zemljišča 0,2–0,4), za katero je določeno 20 točk. Pobudnik očita, da je glede na to, da opravlja sezonsko dejavnost, izkoriščenost njegovih zemljišč zelo velika. Kriterij smotrne izkoriščenosti zemljišča pomeni izkoriščenost samega prostora (racionalno rabo prostora) in ne povprečne zasedenosti objektov, kot zmotno meni pobudnik.
15. Glede na zgoraj navedeno je pobuda glede izpodbijanih določb 3., 5., 7. in 11. člena ZGO-1-UPB-1 očitno neutemeljena (2. točka izreka).

16. V skladu z drugim odstavkom 162. člena Ustave lahko vsakdo da pobudo za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem, če izkaže svoj pravni interes. Drugi odstavek 24. člena ZUstS določa, da je pravni interes za vložitev pobude podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora biti pravni interes neposreden in konkreten, morebitna ugoditev pobudnikovemu predlogu mora privesti do izboljšanja njegovega pravnega položaja.
17. V 12. členu Odlok našteva izjemno ugodne lokacije, na katerih se pri obremenitvi s številom točk v zvezi s pridobivanjem dohodka upošteva kriterij izjemnih ugodnosti. Te lokacije četrti odstavek 12. člena Odloka razdeli na območja A, B in C in jih točkuje z določenim številom točk po tabeli. Iz odgovora Mestne občine izhaja, da so njegova zemljišča uvrščena v skupino 7e – stavbna zemljišča turistično gostinskih stavb in delov, stavb za kratkotrajno namestitev (počitniški domovi in bungalovi) in da je bilo pri odmeri nadomestila upoštevano, da pobudnik ne opravlja pridobitne dejavnosti. Ker gre za vprašanje razlage Odloka, bo pobudnik izkazoval pravni interes šele, če bodo upravni organi in pristojna sodišča Odlok razlagali drugače, kot ga razlaga Mestna občina.
18. Pobudnik očita, da je po določbi 15. člena Odloka dopustna oprostitev plačila nadomestila za javne zavode, katerih ustanoviteljica je Mestna občina, in da niso opredeljeni kriteriji, po katerih lahko župan predlaga oprostitev. Šesti odstavek 15. člena določa, da o morebitnih drugih oprostitvah odloča občinski svet na predlog župana. Z morebitno razveljavitvijo 15. člena se pobudnikov pravni položaj ne bi v ničemer izboljšal. Razveljavitev ali odprava izpodbijane določbe bi pomenila samo to, da oprostitev plačila nadomestila sploh ne bi bila dopustna.
19. Ker pobudnik ni izkazal neposrednega in konkretnega pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 12. in 15. člena Odloka, je Ustavno sodišče pobudo v tem delu zavrglo (3. točka izreka).

20. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi tretjega odstavka 45. člena, drugega odstavka 26. člena in 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.