Št. Up-538/04-26
Datum: 14. 9. 2006

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. Z., na seji dne 14. septembra 2006

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 369/2002 z dne 13. 5. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 854/2002 z dne 17. 10. 2002 in s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. K 78/2002 z dne 18. 7. 2002 se zavrne.

1. Pritožnik je bil s sodbo Okrožnega sodišča spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja požiga po prvem odstavku 226. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Izrečena mu je bila kazen petih let zapora. Pritožbi njegovega zagovornika je Višje sodišče ugodilo glede odločbe o kazenski sankciji in izrečeno kazen znižalo na štiri leta zapora. V preostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Zoper sodbo Višjega sodišča je pritožnikov zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.
2. V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitve 22., 23., 29. in 34. člena Ustave. Navaja, da sta policija in državno tožilstvo pomanjkljivo raziskala okoliščine kaznivega dejanja in ugotavljala le dejstva, ki so mu v škodo. Sodišča naj bi tako ugotovljenemu dejanskemu stanju le sledila. V utemeljitev kršitve pravice do sojenja v navzočnosti in pravice do obrambe iz druge alineje 29. člena Ustave pritožnik navaja, da je bil odstranjen iz sodne dvorane in da zagovornik pričam ni smel postavljati vprašanj. Pravica iz tretje alineje 29. člena Ustave naj bi bila kršena, ker je sodišče neutemeljeno zavrnilo predlog za izvedbo treh dokazov in uporabilo mnenje Centra za kriminalistično-tehnične preiskave (v nadaljevanju CKTP), ne da bi imel pritožnik možnost o požaru zaslišati izvedenca. Kršitev prve alineje 23. člena Ustave utemeljuje pritožnik z navedbo, da mu je sodišče prve stopnje onemogočilo izvajanje dokazov v njegovo korist. Z ravnanjem sodišč naj bi mu bila kršena tudi pravica do osebnega dostojanstva. Navedene kršitve naj bi izkazovale, da je bil v postopku v neenakem položaju oziroma da je bilo kršeno jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Pritožnik predlaga Ustavnemu sodišču, naj izpodbijane sodbe razveljavi.
3. Senat Ustavnega sodišča je dne 27. 6. 2006 sklenil, da ustavno pritožbo sprejme v obravnavo. Ustavna pritožba je bila na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) poslana v odgovor Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.
4. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis zadeve Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. K 78/2002, v kateri so bile izdane izpodbijane odločbe.

5. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.
6. Pritožnik z navedbo, da je bil odstranjen iz sodne dvorane, uveljavlja kršitev pravice do sojenja v navzočnosti iz druge alineje 29. člena Ustave. Iz kazenskega spisa je razvidno, da je bil pritožnik odstranjen iz sodne dvorane med zaslišanjem mladoletne priče M. M. na podlagi 327. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP).(*1) Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je obdolženec »pripominjal« in spraševal pričo M. M., ne da bi mu predsednik senata dal besedo, zato je predsednik senata sklenil, da se zaslišanje priče opravi v odsotnosti obdolženca. V zvezi z odstranitvijo pritožnika z glavne obravnave je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je šlo za ukrep, namenjen vzdrževanju reda na glavni obravnavi, za katerega pa niso bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 302. člena ZKP.(*2) Navedlo je, da bi moral predsednik senata pritožnika najprej opomniti, naj preneha motiti red na glavni obravnavi, in šele, če pritožnik tega ne bi upošteval, bi smel senat odrediti, naj se ga odstrani iz sodne dvorane. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da za odstranitev pritožnika med zaslišanjem priče M. M. ni bilo zakonske podlage, vendar je menilo, da kršitev ni imela vpliva na zakonitost pravnomočne sodbe.
7. Ker predstavlja sojenje v nenavzočnosti izjemo od splošnega pravila, jo je treba razlagati ozko, restriktivno, z ozirom na konkretne okoliščine posameznega primera. V obravnavanem primeru je bil pritožnik odstranjen iz sodne dvorane med zaslišanjem mladoletne priče. Vendar pa začasna odstranitev pritožnika še ne utemeljuje kršitve pravice do sojenja v navzočnosti. Glede na potek glavne obravnave pritožnikova začasna odsotnost ni imela bistvenega vpliva na njegovo seznanjenost s potekom sojenja in na njegovo pravico, da aktivno sodeluje pri sojenju. Zato v konkretnem primeru ne gre za kršitev pravice do sojenja v navzočnosti iz druge alineje 29. člena Ustave.
8. Očitek pritožnika, da zagovornik pričam ni smel postavljati vprašanj, bi bil lahko relevanten z vidika pravice obdolženca do zaslišanja obremenilnih prič iz točke d) tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Iz te pravice izhaja, da ima obdolženi zadostno možnost izpodbijati obremenilne izjave in v zvezi z njimi zasliševati obremenilne priče, bodisi takrat, ko je priča izjave podala, ali kasneje v postopku.(*3) Kršitev te pravice je lahko kršitev pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave. (*4) Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-207/99 z dne 4. 7. 2002 (Uradni list RS, št. 65/02 in OdlUS XI, 266) kot zadostno štelo možnost, ki jo je imel pritožnik za zasliševanje in za izpodbijanje izjav prič v fazi preiskave. Poudarilo je, da je možnost zasliševati pričo v zvezi z izjavami, ki jih je dala, kot je v preiskavi dana obdolžencu in njegovemu zagovorniku, glede na v slovenskem pravnem redu uveljavljeno mešano koncepcijo kazenskega postopka, po svoji naravi v vseh bistvenih potezah podobna možnosti, ki jo imata na glavni obravnavi.
9. Iz spisa Okrožnega sodišča je razvidno, da so bile mladoletne obremenilne priče M. M., J. M. in M. M. prvič zaslišane v preiskavi dne 25. 10. 2001. Preiskovalna sodnica je zaslišanje prič opravila v odsotnosti pritožnika po določbi 327. člena ZKP. Med zaslišanjem prič je bil navzoč pritožnikov zagovornik, ki je pričam postavljal vprašanja. Navedene priče so bile drugič zaslišane na glavni obravnavi dne 15. 1. 2002 v navzočnosti pritožnika in njegovega zagovornika. Pritožnikovi očitki se nanašajo na zasliševanje prič v ponovljenem postopku (na glavni obravnavi dne 18. 7. 2002). Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi, je predsednik senata zagovorniku prepovedal postavljati vprašanja, na katera sta obremenilni priči M. M. in J. M. odgovorili v fazi preiskave in na glavni obravnavi dne 18. 7. 2002.
10. Iz sodbe Vrhovnega sodišča je razvidno, da je predsednik senata zagovorniku prepovedal vprašanja v nasprotju z določbo drugega odstavka 334. člena ZKP.(*5) Po stališču Vrhovnega sodišča vprašanj ni mogoče prepovedati s sklicevanjem na to, da je bilo isto vprašanje že postavljeno. Vendar je Vrhovno sodišče menilo, da bi moral zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navesti, katerih vprašanj mu sodišče ni dovolilo postaviti in utemeljiti, zakaj je takšna kršitev vplivala na zakonitost sodbe. Po oceni Vrhovnega sodišča zagovornik tudi ni izkoristil vseh zakonskih možnosti, saj iz zapisnika o glavni obravnavi ni razvidna njegova zahteva, da o prepovedi vprašanj odloči senat (drugi odstavek 334. člena ZKP) in da se v zapisnik vpiše tudi vprašanje, ki ga senat ni dovolil (četrti odstavek 316. člena ZKP). Presoja Vrhovnega sodišča po mnenju Ustavnega sodišča zadosti kriterijem pravice do obrambe iz 29. člena Ustave. Za sklep o kršitvi te pravice ne zadošča zgolj dejstvo, da zagovornik pričam ni smel postaviti posameznih vprašanj. Pritožnik bi moral izkazati, da mu je bila zaradi navedene prepovedi onemogočena učinkovita obramba. Pritožnik v ustavni pritožbi ne navaja, katerih vprašanj ni smel postaviti. Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja le, da gre za vprašanja, na katera sta priči v postopku že odgovorili. Glede na navedeno in glede na dejstvo, da so bile obremenilne priče zaslišane v navzočnosti pritožnikovega zagovornika že v fazi preiskave, pritožniku ni bila kršena pravica do zaslišanja obremenilnih prič iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP oziroma pravica do obrambe (29. člen Ustave).
11. Pritožnik uveljavlja kršitev pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave, ker naj bi prvostopenjsko sodišče neutemeljeno zavrnilo tri dokazne predloge in uporabilo mnenje CKTP, ne da bi imel možnost o požaru zaslišati izvedenca. Po ustaljeni ustavnosodni presoji sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza posebej, ki ga predlaga obramba. To mora storiti tedaj, kadar je predlagani dokaz pravno relevanten, pri čemer mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti.
12. Iz kazenskega spisa izhaja, da je zagovornik med preiskavo predlagal, naj se v postopek pritegne izvedenca požarne stroke in otroškega psihiatra ter naj se opravijo poizvedbe o vremenskih pogojih. Zunajobravnavni senat predlogu ni ugodil, ker je menil, da so raziskane vse okoliščine nastanka požara. Na glavni obravnavi dne 18. 7. 2002 je zagovornik ponovno predlagal postavitev izvedenca klinične psihologije, ki naj poda mnenje o »kvaliteti« izpovedb mladoletnih prič, in izvedenca požarne stroke. Okrožno sodišče je dokazna predloga zavrnilo, ker je menilo, da iz podatkov spisa nedvomno izhaja, kako je do požara prišlo, in da iz zapisnikov o izpovedbah prič ne izhaja dvom v njihovo verodostojnost. Višje sodišče je navedlo, da zagovornik ni uspel utemeljiti obstoja in pravne relevantnosti dokazov s potrebno stopnjo verjetnosti in je soglašalo z razlogi Okrožnega sodišča. Vrhovno sodišče je navedbe pritožnika zavrnilo z utemeljitvijo, da je sodišče »pričevanje otrok presodilo celovito in ko je ugotovilo, da za kakršenkoli dvom v resničnost njihovih izpovedb ni podlage, predlog za odreditev izvedenstva klinične psihologije utemeljeno zavrnilo«. Zapisalo je tudi, da »z ničimer podkrepljeni dvomi obsojenčevega zagovornika glede vzroka požara niso bili zadostna podlaga za odreditev izvedenstva požarne stroke«.
13. Ustavno sodišče ugotavlja, da so sodišča zadovoljivo utemeljila in obrazložila zavrnitev dokaznih predlogov obrambe. Okoliščine, ki jih je navajal zagovornik (sovražen odnos oškodovanke in priče R. S. do pritožnika ter njun vpliv na mladoletne priče, neraziskani vzroki požara) po presoji Ustavnega sodišča niso bile izkazane s stopnjo verjetnosti, ki bi upravičevala izvedbo predlaganih dokazov. Dejstvo, da je priča M. M. izpovedala, da je v času kaznivega dejanja sijala luna, ki je dejansko ni bilo, ne utemeljuje predloga za odreditev izvedenstva klinične psihologije. V tem delu gre za vprašanje ocene verodostojnosti izvedenega dokaza, ki sodi v polje proste sodnikove presoje.
14. Pritožnik sodišču tudi očita, da je v dokaznem postopku uporabilo mnenje CKTP, ne da bi imel možnost o požaru zaslišati izvedenca. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je CKTP na podlagi zaprosila PU Murska Sobota izdelal analizo predmeta, najdenega na kraju požiga, in zgornji del trenirke pritožnika. Rezultati analize so bili predloženi sodišču po vložitvi obtožnice kot strokovno mnenje CKTP. Sodišče je v dokaznem postopku na glavni obravnavi prebralo tudi strokovno mnenje in ob upoštevanju drugih dokazov tudi nanj oprlo sodbo. Pritožnik in njegov zagovornik nista ugovarjala izdelavi strokovnega mnenja ne v predhodnem postopku ne na glavni obravnavi, niti nista zahtevala, naj analizo predmetov opravi predlagani izvedenec požarne stroke. Glede na navedeno ne gre za kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave.
15. Z navedbami, da mu je sodišče prve stopnje onemogočilo izvajanje dokazov v njegovo korist, uveljavlja pritožnik tudi kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Zgolj s takšnimi navedbami zatrjevane kršitve ne more izkazati. Neutemeljeni so tudi očitki pritožnika o kršitvi pravice do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave. Pritožnik ne izkaže, da izpodbijane sodbe temeljijo na kakšnih pravnih stališčih, ki so z vidika te ustavne pravice nesprejemljiva.
16. Doslej obravnavane zatrjevane kršitve po mnenju pritožnika pomenijo tudi kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Pravna jamstva iz 29. člena Ustave so specialna v razmerju do jamstev iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče se je o pritožnikovih očitkih, ki zadevajo 29. člen Ustave, že izreklo. Z drugimi navedbami v ustavni pritožbi pritožnik ne izkaže, da ni imel enakih možnosti za uveljavljanje svojih pravic oziroma da je bil kršen 22. člen Ustave.
17. Ustavno sodišče ni presojalo dodatnih navedb iz pritožnikove vloge z dne 30. 8. 2004, ker jo je pritožnik vložil po preteku roka za vložitev ustavne pritožbe iz prvega odstavka 52. člena ZUstS.
18. Ker ustavna pritožba ni utemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

19. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Po 327. členu ZKP sme senat izjemoma skleniti, da se obtoženec začasno odstrani iz sodne dvorane, če soobtoženec ali priča v njegovi navzočnosti noče izpovedovati ali če okoliščine kažejo, da v njegovi navzočnosti ne bo govoril resnice.

(*2) Po prvem odstavku 302. člena ZKP sme senat odrediti, naj se obtoženec odstrani iz sodne dvorane, če opomin ne zaleže.

(*3) Sodba ESČP v zadevi Kostovski proti Nizozemski z dne 20. 11. 1989, serija A št. 166, par. 41.

(*4) Tako Ustavno sodišče v odločbi št. Up-487/04 z dne 22. 6. 2006 (Uradni list RS, št. 69/06).

(*5) Drugi odstavek 334. člena ZKP določa: »Predsednik prepove vprašanje ali odgovor na že postavljeno vprašanje, če to ni dovoljeno (228. člen) ali če ni v zvezi z zadevo. Če predsednik senata prepove določeno vprašanje ali odgovor, smejo stranke zahtevati, naj o tem odloči senat.«