Št. Up-754/04-14
Datum: 14. 9. 2006

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi, ki jo je vložil B. B. iz Ž., na seji dne 14. septembra 2006

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 70/2000 z dne 9. 9. 2004, sodba Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 614/99 z dne 25. 11. 1999 in sodba Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 226/98 z dne 20. 5. 1999 se razveljavijo v delu, ki se nanaša na pritožnika B. B., in se zadeva v tem delu vrne Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo odločanje.

1. Pritožnik je bil pred Okrožnim sodiščem obsojen za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Izrečena mu je bila kazen treh let zapora. Dejanje naj bi storil s tem, da je soobsojencu A-ju priskrbel heroin, ki naj bi ga ta nato skupaj s soobsojencem L. in osebo Č. z namenom prodaje izročil tajnemu policijskemu sodelavcu.
2. Zoper sodbo Okrožnega sodišča se je pritožil pritožnikov zagovornik. Višje sodišče je pritožbi deloma ugodilo in izrečeno kazen znižalo na dve leti in osem mesecev zapora. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper sodbo Višjega sodišča sta pritožnik in njegov zagovornik vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, ki ju je Vrhovno sodišče zavrnilo.
3. Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da sta mu bili v kazenskem postopku kršeni pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave in pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Na glavni obravnavi naj bi predlagal, naj policija predloži fotografije oziroma filme, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je soobsojencu A-ju izročil mamilo. Vendar tega dokaza sodišče ni izvedlo, saj je od policije prejelo odgovor, da fotografije in filmi zaradi neustrezne tehnike niso uspeli. Pritožnik naj bi tudi zahteval zaslišanje tajnega policijskega sodelavca, ki je neposredno deloval v policijski akciji, vendar je sodišče to zavrnilo. Namesto tega naj bi se seznanilo s pisnimi poročili tajnega policijskega sodelavca ter kot pričo zaslišalo kriminalista, ki je bil koordinator policijske akcije, vendar pritožnikovega domnevnega ravnanja ni zaznal neposredno, temveč se je z njim seznanil iz poročila tajnega policijskega sodelavca.
4. Pritožnik v zvezi s predlogom za zaslišanje tajnega policijskega sodelavca še poudarja, da je bil ta edini, ki je neposredno obremenjeval pritožnika, da so tajni policijski sodelavci nasploh ljudje dvomljivih moralnih kvalitet in da je bilo poročilo tajnega policijskega sodelavca napisano na isti pisalni stroj kot druga policijska poročila. Zato pritožnik domneva, da je bilo poročilo napisano po navodilih policistov ali so ga napisali celo sami. Prepričan je, da bi v primeru neposrednega zaslišanja tajnega policijskega sodelavca ovrgel verodostojnost poročila. Pritožnik še navaja, da ni bilo razloga za zavrnitev dokaznega predloga. Opozarja tudi na odločitvi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevah Kostovski proti Nizozemski(*1) in Lüdi proti Švici(*2), kjer je po njegovem mnenju v podobnih primerih ugotovilo kršitev pravice do zaslišanja obremenilne priče iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe odpravi in zadevo vrne v novo odločanje.
5. Senat Ustavnega sodišča je dne 29. 5. 2006 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V sklepu o sprejemu je opozoril, da bo Ustavno sodišče zlasti presodilo, ali je bila pritožniku kršena pravica do obrambe iz 29. člena Ustave oziroma pravica do zaslišanja obremenilnih prič iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP.
6. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.
7. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis zadeve, v kateri so bile izdane izpodbijane odločbe.

8. Pritožnik v ustavni pritožbi navaja očitek, da sodišče ni hotelo zaslišati tajnega policijskega sodelavca, ki naj bi edini neposredno zaznal pritožnikovo ravnanje, na podlagi katerega je bil ta obsojen. Namesto tega naj bi sodišče zaslišalo le koordinatorja policijske akcije, ki naj bi se s pritožnikovim ravnanjem seznanil zgolj na podlagi pisnega poročila tajnega policijskega sodelavca. Pritožnik naj tako ne bi imel možnosti soočiti se z obremenilno pričo, s čimer naj bi mu bili kršeni pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave in pravica do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP.
9. EKČP v točki d) tretjega odstavka 6. člena vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotavlja pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič. V odločbi št. Up-719/03 z dne 9. 3. 2006 (Uradni list RS, št. 30/06, in OdlUS XV, 41) je Ustavno sodišče poudarilo, da nemožnost uveljavljati omenjeno pravno jamstvo, ki ga zagotavlja EKČP, hkrati pomeni tudi kršitev pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave.
10. Vprašanje pravice do zaslišanja obremenilnih prič v primerih, ko sodba temelji na poročilih tajnih policijskih sodelavcev, je Ustavno sodišče presojalo že v odločbi št. Up-518/03 z dne 19. 1. 2006 (Uradni list RS, št. 11/06, in OdlUS XV, 37). Ugotovilo je, da so bila poročila tajnih policijskih sodelavcev bistveni obremenilni dokaz zoper pritožnika, vendar ta kljub temu, da je to večkrat predlagal, ni imel možnosti, da bi dosegel njihovo zaslišanje. Ker pritožniku ni bilo omogočeno zaslišanje tajnih policijskih sodelavcev, je Ustavno sodišče presodilo, da je bila s tem kršena pravica do zaslišanja obremenilnih prič iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP.
11. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe Okrožnega sodišča, se je to pri obsodilni sodbi zoper pritožnika oprlo tudi na poročilo tajnega policijskega sodelavca oziroma na izjavo kriminalista, ki je kot koordinator policijske akcije pričal o ugotovitvah tajnega policijskega sodelavca. Iz navedene sodbe izhaja, da je sodišče zavrnilo več predlogov za neposredno zaslišanje navedenega tajnega policijskega sodelavca. Pritožnik je zavrnitev teh predlogov izpodbijal v postopku s pravnimi sredstvi, vendar neuspešno.
12. Dejstvo, da je sodišče zavrnilo predlog za neposredno zaslišanje tajnega policijskega sodelavca, ki je s svojimi trditvami obremenil pritožnika, še ne pomeni avtomatično, da je bila pritožniku kršena pravica do zaslišanja obremenilnih prič iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP in s tem pravica do obrambe iz 29. člena Ustave. Kot izhaja iz odločbe št. Up-719/03, ki se pri tem opira na novejšo prakso ESČP,(*3) gre za kršitev navedenih pravic tedaj, ko se obsodilna sodba izključno ali v odločilni meri opira na sporni dokaz. Po presoji Ustavnega sodišča in ESČP gre za dokaz, ki je bil v pomembni meri podlaga za obsodbo, tudi tedaj, kadar je sodišče, ki je sodbo izreklo, druge dokaze presojalo predvsem z vidika, ali potrjujejo sporne izjave obremenilnih prič.
13. Pritožnik je v kazenskem postopku ves čas zanikal, da bi soobsojencu A-ju izročil heroin zaradi njegove prodaje tajnemu policijskemu sodelavcu. Priznaval je, da se je z A-jem srečeval, vendar naj bi bilo to zaradi vrnitve denarja, ki ga je A-ju pred časom posodil.
14. Da naj bi A-ju heroin izročil prav pritožnik, je Okrožno sodišče presodilo na podlagi različnih dokazov. Eden izmed dokazov je bil ta, da naj bi se A. vpričo tajnega policijskega sodelavca po mobilnem telefonu pogovarjal z osebo, ki mu bo izročila heroin, izpiski telefonskih klicev pa so pokazali, da se je A. tedaj pogovarjal prav s pritožnikom. A. naj bi se v času dogovarjanj s tajnim policijskim sodelavcem o nakupu heroina sestajal s pritožnikom in ga tudi klical po telefonu. V času, ko naj bi se po izjavi tajnega policijskega sodelavca A-ja odpeljal po heroin, naj bi se po ugotovitvah tajnega opazovanja in sledenja A. sestal s pritožnikom. V kazenskem postopku je obramba predlagala pridobitev fotografij in filmov, ki naj bi nastali pri tajnem opazovanju in sledenju, čemur je sodišče ugodilo, vendar dokaza ni moglo izvesti, saj naj bi filmi in fotografije zaradi neustrezne tehnike ne uspeli. Neodvisno od ugotovitev tajnega policijskega sodelavca je pritožnika obremenjevala izjava A-ja na prvem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom dne 29. 6. 1998, kjer je izjavil, da mu je po njegovem neznano blago izročil pritožnik ter da se ga boji. Ob nadaljevanju zaslišanja pred preiskovalnim sodnikom dne 22. 7. 1998 je A. prejšnjo izjavo zanikal in povedal, da je tako izjavil zaradi pritiska policije. Prvotno izjavo pred preiskovalnim sodnikom je nato zanikal tudi na več narokih glavne obravnave, za spremembo izjave pa je navedel enako pojasnilo. Po njegovih poznejših izjavah mu heroina ni izročil pritožnik, s katerim se je srečeval zaradi dolžniškega razmerja, temveč Č., ki naj bi ga tudi v vse skupaj zapletel in ki je ob aretaciji pobegnil. Okrožno sodišče takšne spremembe zagovora soobdolženca A. ni štelo za verodostojno. Višje sodišče je v svoji sodbi zapisalo, da je Okrožno sodišče na podlagi teh dokazov utemeljeno zaključilo, da je A-ju heroin izročil prav pritožnik.
15. Kot torej izhaja iz sodbe Okrožnega sodišča, je to o pritožnikovem ravnanju sklepalo na podlagi A-jeve pozneje spremenjene in večkrat zanikane izjave ter iz vrste telefonskih in fizičnih stikov med pritožnikom in A-jem. Bistveni dokaz o vsebini teh stikov (namreč da sta bila A. in pritožnik v stiku prav zaradi predaje mamila) so bile prav izjave tajnega policijskega sodelavca, saj pritožnik in A. samega obstoja teh stikov nista zanikala (trdila pa sta, da je A. pritožniku dolgoval denar in sta se srečevala zaradi dolga). Neodvisno od izjav tajnega policijskega sodelavca pritožnika obremenjuje samo izjava, ki jo je podal A. na prvem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom, a jo je nato tako v preiskavi kot na glavni obravnavi preklical. Glede na to je šteti obremenilni prispevek, ki so ga imele izjave tajnega policijskega sodelavca v postopku zoper pritožnika, za bistven.
16. Okrožno sodišče je v zvezi z zavrnjenim predlogom za zaslišanje tajnega policijskega sodelavca še zapisalo, da je ta natančno in izčrpno opisal, kako je opravil svojo nalogo, in da bi v primeru zaslišanja nedvomno izpovedal tako, kot izhaja iz njegovega poročila, poleg tega pa je sodišče zaslišalo koordinatorja policijske akcije. Višje sodišče je zapisalo, da je prvostopenjsko sodišče ustrezno obrazložilo zavrnitev zaslišanja tajnega policijskega sodelavca, da njegove izjave niso bile edini dokaz in da je verodostojnost poročil potrdil koordinator policijske akcije, ki pa hkrati ni dobil odveze varovanja uradne tajnosti, da bi razkril identiteto tajnega policijskega sodelavca in tako omogočil neposredno zaslišanje, zaradi česar to tudi iz formalnih razlogov ni bilo možno. Vrhovno sodišče pa je glede zavrnitve zaslišanja tajnega policijskega sodelavca zapisalo, da čeprav ni bil zaslišan, to ne pomeni, da bi bila njegova poročila o izvajanju posebnih ukrepov nedovoljen dokaz. Izražanje načelnega dvoma v verodostojnost poročil, ne da bi obsojenec navedel, zakaj bi bilo treba zaslišati tajnega policijskega sodelavca, pa po stališču Vrhovnega sodišča pomeni nestrinjanje z drugačno dokazno oceno sodišča.
17. Kot izhaja iz navedenih stališč Okrožnega, Višjega in Vrhovnega sodišča, so ta predlog obrambe za zaslišanje tajnega policijskega sodelavca štela kot predlog za izvedbo posebnega dokaza, s katerim bi obramba želela omajati verodostojnost tajnega policijskega sodelavca. Pri tem so štela, da so poročila sama dovolj verodostojna, da jih podkrepi zaslišanje koordinatorja policijske akcije in da obramba ni navedla prepričljivega razloga, zakaj bi bilo tajnega policijskega sodelavca treba zaslišati. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-518/03 pojasnilo, da se breme utemeljevanja lahko naloži obrambi le tedaj, kadar ta zahteva zaslišanje razbremenilnih prič ali izvedbo drugega (razbremenilnega) dokaza (pogoje v zvezi s tem je Ustavno sodišče postavilo že v odločbi št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, OdlUS IV, 129), ne pa tudi tedaj, kadar gre za obremenilne priče. Če sodišče v kazenskem postopku uporabi obremenilne izjave (kar je v konkretnem primeru storilo z uporabo izjav tajnih policijskih sodelavcev) in jih dopusti kot dokaz v kazenskem postopku, mora skladno z EKČP in z ustaljeno sodno prakso ESČP(*4) obrambi omogočiti, da v zvezi s temi izjavami doseže zaslišanje njihovega avtorja.
18. Ker pritožniku ni bilo omogočeno, da bi dosegel zaslišanje tajnega policijskega sodelavca, katerega izjave so bile, kot izhaja iz 14. in 15. točke te obrazložitve, bistven obremenilni dokaz zoper njega, sta mu bili s tem kršeni pravica do zaslišanja obremenilnih prič iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP in pravica do obrambe iz 29. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato izpodbijane sodbe razveljavilo in zadevo v delu, ki se nanaša na pritožnika, vrnilo Okrožnemu sodišču v novo odločanje. To bo pri novem odločanju moralo pritožniku omogočiti, da doseže zaslišanje tajnega policijskega sodelavca.
19. Ustavno sodišče je v zvezi s problematiko zaslišanja tajnih policijskih sodelavcev že v odločbi št. Up-518/03 zapisalo, da sta Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 72/98 – ZKP-A) in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 43/04 – ZKP-F) v Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) vpeljala različne možnosti, s katerimi je mogoče zaščititi anonimnost in varnost tajnih policijskih sodelavcev. Skladno s tretjim odstavkom 240. člena ZKP se od priče, ki izvaja posebni preiskovalni ukrep kot tajni policijski sodelavec, praviloma ne zahteva njegovih osebnih podatkov (tretji odstavek 240. člena ZKP). Še širša je zaščita priče, ki jo pod določenimi pogoji pri zaslišanju nudi 240.a člen ZKP (npr. izbrisanje določenih podatkov iz kazenskega spisa, označitev nekaterih podatkov za uradno tajnost, določitev psevdonima priči, zaslišanje s pomočjo tehničnih sredstev, kot so zaščitna stena, naprava za popačenje glasu, prenos zvoka iz posebnega prostora ipd.). Takšne možnosti bo pri ponovnem odločanju moralo upoštevati tudi Okrožno sodišče, da bi tajnim policijskim sodelavcem zagotovilo varnost.

20. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Sodba št. A 166 z dne 20. 11. 1989.

(*2) Sodba št. A 238 z dne 15. 6. 1992.

(*3) Gre predvsem za zadevi Lucà proti Italiji, sodba z dne 27. 2. 2001, ter Mild in Virtanen proti Finski, sodba z dne 26. 10. 2005.

(*4) Stališče, da je treba v kazenskem postopku obrambi omogočiti, da zaslišuje avtorja obremenilnih izjav, ki jih sodišče sicer uporabi kot dokaz v kazenskem postopku, je ESČP sprejelo v zgoraj navedeni zadevi Kostovski proti Nizozemski (par. 41 sodbe), to stališče pa je ponovilo v več drugih zadevah.