Številka: U-I-30/06-10
Datum: 28. 9. 2006

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem z zahtevo Vlade, na seji dne 28. septembra 2006

Odlok o taksi za obremenjevanje okolja (Uradni list RS, št. 135/03 in 23/05) se razveljavi.

1. Vlada izpodbija Odlok o taksi za obremenjevanje okolja (v nadaljevanju Odlok). Navaja, da je na podlagi 64. člena Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 113/05 ur. p. b. – ZDU-1) pozvala Občino Lendava, naj Odlok v roku 60 dni razveljavi, ker naj bi bil ob sprejemu v neskladju s prej veljavnim Zakonom o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in nasl. – v nadaljevanju ZVO) in naj bi bil sedaj v neskladju z veljavnim Zakonom o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/04 – v nadaljevanju ZVO-1) ter z 2. členom, drugim odstavkom 14. člena in z določbami 74., 147. ter 153. člena Ustave. Vlada navaja, da Občina ni sledila njenemu pozivu. Navaja, da je bil Odlok sprejet na podlagi 80. člena v povezavi z 2. in 10. členom ZVO. Te določbe ZVO naj bi z uveljavitvijo ZVO-1 prenehale veljati. Občine naj bi bile dolžne na podlagi 190. člena ZVO-1 uskladiti svoje predpise s področja varstva okolja z določbami ZVO-1, vendar naj Občina Lendava tega ne bi storila. Meni, da 112. člen ZVO-1 ni pravna podlaga za uvedbo sporne dajatve, saj naj s podzakonskim predpisom še ne bi bili določeni primeri onesnaževanja lokalnega pomena niti osnova za obračun te dajatve. Odlok naj bi bil zato v neskladju s 153. členom Ustave. Odlok naj bi bil ob uveljavitvi v neskladju z 2. in 80. členom ZVO in zato v neskladju s 147. členom Ustave. Onesnaževanje zraka z emisijami škodljivih snovi iz tovornih vozil naj namreč ne bi sodilo med onesnaževanje okolja lokalnega pomena, celo državnega ne, saj naj bi bilo globalno. To onesnaževanje okolja naj bi zato urejale številne mednarodne pogodbe in direktive Evropske unije, ki naj bi bile v našem pravnem redu uveljavljene z ZVO-1 in s podzakonskimi predpisi. Med njimi naj bi predpisi s področja homologacije motornih vozil uveljavili direktive Evropske unije, ki naj bi za vozila, proizvedena za evropski trg, določale standarde mejnih vrednosti določenih plinov v zrak (tako imenovani standardi EURO od 1 do 4, saj naj standard EURO 5, na katerega se sklicuje Odlok, še ne bi veljal). Po mnenju Vlade iz Odloka izhaja, da je taksa predpisana za onesnaževanje zraka s hrupom, tresljaji in z izpušnimi plini, čeprav naj standardi EURO, ki so osnova za določitev njene višine, ne bi bili povezani s hrupom ali tresljaji od tovornih vozil. Hkrati naj bi navedeni standardi veljali le za tovorna vozila, proizvedena za evropski trg, zato naj bi bila nejasna osnova za plačilo takse za tovorna vozila, proizvedena v drugih državah. Vlada meni, da iz izpodbijanega predpisa izhaja, da naj bi bila z njim predvidena celovita sanacija Občine, vendar naj predpisani ukrepi iz Odloka te sanacije očitno ne bi mogli zagotoviti. Pojasnjuje, da se taksa dejansko pobira na parkirišču za tovorna vozila zunaj mejnega prehoda Dolga vas, ki naj bi bilo v lasti države. Zavezance za plačilo takse naj bi Odlok določal arbitrarno, zato naj bi bili v primerjavi z drugimi vozniki motornih vozil v neenakopravnem položaju, kar naj bi bilo v neskladju z drugim odstavkom 14. člena in s 74. členom Ustave. Po stališču Vlade Odlok določa tudi, da se zavezancu za plačila takse izda potrdilo, čeprav plačilo takse ni dejstvo, o katerem se vodi uradna evidenca (179. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – ZUP). Meni, da je zato nejasna pravna narava izdanega potrdila oziroma pravni položaj zavezanca. Odlok naj bi bil zato v neskladju z 2. členom in s petim odstavkom 153. člena Ustave.
2. Občina odgovarja, da je sprejela Odlok na podlagi 80. člena ZVO. Ustavno sodišče naj bi jo opozorilo, da mora taksa za obremenjevanje okolja zagotavljati spodbujevalni učinek, njena višina pa ustrezati količini obremenjevanja. Meni, da Odlok le zaradi uveljavitve ZVO-1 ni v neskladju z Ustavo, saj naj bi njegov 112. člen predvideval okoljske dajatve in v 3. členu opredeljeval pojem onesnaževanja okolja. Po stališču Občine Odlok zagotavlja spodbujevalni učinek, saj naj bi z njim predpisana taksa spodbujala uporabo ekološko sprejemljivih tovornih vozil, ker jih tarifni del tega akta klasificira. S tem naj bi Odlok sledil državnim in evropskim ekološkim smernicam. Poudarja, da so plačila takse oproščena tovorna vozila, ki imajo klasifikacijo EURO 5. Meni, da je Občina dolžna varovati okolje na svojem območju. Na njem naj bi imela dva mejna prehoda (Dolga vas in Petišovci) in zlasti mejni prehod Dolga vas naj bi bil nadpovprečno obremenjen z emisijami škodljivih plinov zaradi tovornega prometa. Leta 2003 naj bi ga prečkalo 335.816 tovornih vozil in letos naj bi pričakovali milijon teh vozil. Zaradi oblike poselitev (stanovanjske hiše naj bi bile od ceste oddaljene le nekaj metrov) in zaradi neprimerne cestne infrastrukture naj ne bi mogla doseči učinkovite zaščite svojega območja pred škodljivimi plini, hrupom in tresljaji, ki naj bi ga povzročala navedena vozila. Takšno zaščito naj bi pričakovala z dokončanjem avtocestnega križa v državi. Meni, da po osmem odstavku 112. člena ZVO-1 sicer Vlada določi, kaj se šteje za onesnaževanje okolja lokalnega pomena in osnovo za obračun okoljske dajatve. Vendar naj bi bile po prvem odstavku 112. člena ZVO-1 okoljske dajatve prihodek države, ki naj bi vsem zagotavljala enake pogoje. V obravnavanem primeru naj tega ne bi storila, zato naj Občine osmi odstavek 112. člena ZVO-1 ne bi zavezoval. Sama naj bi zato določila, kar ji nalaga deveti odstavek 112. člena ZVO-1, saj naj bi čakanje na predpis Vlade pomenilo nadaljevanje obremenjevanja okolja brez plačila taks, ki naj bi bile pomemben vir njenega proračuna. Pojasnjuje, da ne drži zatrjevanje Vlade, da pobira takse le od tujcev, saj naj bi ti plačali le 30 odstotkov taks. Ta sredstva naj bi po Občinskem programu varstva okolja namenjala izgradnji kanalizacijskega sistema, oskrbi s pitno vodo, odvodnjavanju meteornih voda, sanaciji odlagališč, ozaveščanju občanov ter varovanju voda in tal. Navaja, da Odlok sicer ne omejuje tranzita tovornih vozil, zato naj ne bi bil v neskladju z Zakonom o nadzoru državne meje (Uradni list RS, št. 87/02 in 83/05). Po njenem stališču naj Evropska unija v predpisu, ki ureja cestne pristojbine za uporabo nekaterih infrastruktur za težka motorna vozila, ne bi izključevala plačevanja uporabnine zanje.

3. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-30/06 z dne 16. 2. 2006 (Uradni list RS, št. 23/06) do končne odločitve zadržalo izvrševanje Odloka.
4. Odlok je bil sprejet na podlagi 80. člena v zvezi z 2. in 10. členom ZVO. Navedene določbe ZVO so na podlagi 193. člena ZVO-1 prenehale veljati. Po 190. členu ZVO-1 so bile dolžne Občine najkasneje do 31. 12. 2004 uskladiti predpise v zadevah varstva okolja, sprejete na podlagi ZVO, z novim zakonom.
5. ZVO je v 80. členu predvideval, da so lokalne skupnosti lahko predpisovale takse za obremenjevanje vode, zraka, tal in za ustvarjanje odpadkov, vendar je za to predpisoval določene pogoje. Med njimi je bil pogoj, da je morala biti osnova za plačilo takse vrsta in količina onesnaževanja. Taksna obremenitev je torej morala biti čimbolj sorazmerna dejanskemu onesnaževanju, ki ga je plačal posamezen onesnaževalec.
6. V 1. členu Odlok predpisuje takso za obremenjevanje okolja zaradi onesnaževanja zraka s škodljivimi snovmi iz izpušnih plinov tovornih motornih vozil ter zaradi onesnaževanja okolja s hrupom in tresljaji, ki jih povzročajo navedena vozila. Zavezanci za plačilo takse so po 2. členu Odloka pravne in fizične osebe, ki opravljajo prevoze s tovornimi vozili, izvozno-uvozne posle ali špedicijske posle kot svojo registrirano dejavnost ter s svojimi transportnimi vozili prehajajo čez območje Občine Lendava. Višina takse je v 3. členu Odloka izražena v točkah in je za posamezne stopnje onesnaževanja oziroma obremenjevanja okolja določena v Taksni tarifi, ki je priloga Odloka. Iz nje izhaja, da so tovorna vozila razvrščena v kategorije glede na evropske norme vsebnosti škodljivih snovi v izpušnih plinih (EURO norme) in sicer v naslednje kategorije: EURO V (oproščen plačila takse), EURO IV (25 točk), EURO III (50 točk), EURO II (75 točk) in v kategorijo, ki upošteva večjo vsebnost škodljivih snovi (100 točk).
7. Odlok torej v 1. členu ne predpisuje le takse za obremenjevanje okolja zaradi onesnaževanja zraka s škodljivimi snovmi iz izpušnih plinov tovornih motornih vozil, temveč tudi zaradi onesnaževanja okolja s hrupom in s tresljaji, ki jih povzročajo navedena motorna vozila. Zgolj EURO norme, kot jih predvideva njegova Taksna tarifa, zato niso mogle biti podlaga za predpisovanje višine te takse. Taksna obremenitev zavezancev namreč na njihovi podlagi ni sledila zahtevi iz 80. člena, po kateri je morala biti taksna obremenitev čimbolj sorazmerna dejanskemu onesnaževanju, ki ga je plačal posamezen onesnaževalec. Odlok je bil zato v času veljavnosti ZVO v neskladju z njegovim 80. členom. Ker je Ustavno sodišče presodilo, da je bil Odlok v času veljavnosti ZVO v neskladju že z njegovim 80. členom, se ni spuščalo še v presojo, ali je izpodbijani akt sploh urejal zadeve, ki so bile takrat lokalnega značaja (2. člen ZVO) niti v ureditev EURO norm, na katere se sklicuje Občina.
8. ZVO-1 ne vsebuje več rešitev iz 80. člena ZVO. Zakonodajalec je menil, da nov institut trgovanja s pravicami do emisije, ki je urejen v določbah 117. do 142. člena ZVO-1, ne bi bil izvedljiv ob hkratnih pravicah lokalnih skupnosti, da samostojno določajo okoljske dajatve na lokalni ravni, saj bi to pomenilo stalno grožnjo vzpostavitvi in delovanju tega trga (Poročevalec DZ, št. 109/03, stran 7). ZVO-1 je zato uredil okoljske dajatve lokalnih skupnosti pod pogoji iz 112. člena ZVO-1. To pomeni, da bodo lokalne skupnosti okoljske dajatve iz 112. člena ZVO-1 predpisovale po natančnejši določitvi, kaj se šteje za onesnaževanje okolja lokalnega pomena, in po določitvi osnove za obračun te dajatve (osmi odstavek 112. člena ZVO-1). Ker torej po ZVO-1 še ni pogojev za določitev okoljske dajatve lokalnega pomena, je Odlok v neskladju z določbami ZVO-1.
9. Iz navedenega izhaja, da je bil Odlok v času veljavnosti ZVO v neskladju z njegovim 80. členom in je sedaj v neskladju z ZVO-1. Ustavno sodišče ga je zato razveljavilo. Ustavno sodišče Odloka ni odpravilo, temveč ga je razveljavilo, ker je tako predlagala Vlada. Ker je Ustavno sodišče Odlok razveljavilo že iz navedenih razlogov, ni ocenilo še drugih očitkov predlagateljice.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi tretjega odstavka 45. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.