Na podlagi 153. člena Poslovnika državnega zbora je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 29. septembra 2006 potrdil uradno prečiščeno besedilo Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ki obsega:
– Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij – ZIKS-1 (Uradni list RS, št. 22/00 z dne 10. 3. 2000),
– Zakon o državni upravi – ZDU-1 (Uradni list RS, št. 52/02 z dne 14. 6. 2002),
– Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državnem tožilstvu – ZDT-B (Uradni list RS, št. 110/02 z dne 18. 12. 2002),
– Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih ZJU-B (Uradni list RS, št. 113/05 z dne 16. 12. 2005),
– Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij – ZIKS-1B (Uradni list RS, št. 70/06 z dne 6. 7. 2006).
Št. 713-03/92-5/69
Ljubljana, dne 29. septembra 2006
EPA 950-IV
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
France Cukjati, dr. med., l.r.
Z A K O N
O IZVRŠEVANJU KAZENSKIH SANKCIJ
uradno prečiščeno besedilo
(ZIKS-1-UPB1)
SKUPNE DOLOČBE
1. člen
(1) Po tem zakonu se izvršujejo kazenske sankcije ter drugi ukrepi, ki jih je izreklo sodišče v kazenskem postopku.
(2) Po določbah tega zakona se izvršujejo tudi kazni, varstveni in vzgojni ukrepi, izrečeni v postopku o prekršku ali v kakšnem drugem postopku, če ni z zakonom drugače določeno.
2. člen
(1) Kazenska sankcija se izvrši, ko postane odločba, s katero je sankcija izrečena, pravnomočna in ko za njeno izvršitev ni zakonite ovire.
(2) Samo izjemoma, kadar to zakon posebej določa, se sme začeti posamezna sankcija izvrševati, še preden postane odločba, s katero je izrečena, pravnomočna.
3. člen
(1) Če sodišče ali sodnik za prekrške, ki sta izdala odločbo na prvi stopnji, nista sama pristojna za njeno izvršitev, morata poslati overjen prepis odločbe s potrdilom o izvršljivosti pristojnemu sodišču oziroma sodniku za prekrške v osmih dneh od dneva, ko postane odločba izvršljiva, oziroma v osmih dneh od dneva, ko jo prejmeta od sodišča višje stopnje oziroma od organa za postopek o prekrških, ki odloča na drugi stopnji.
(2) Izvršitev kazenske sankcije se sme odložiti samo v primerih in ob pogojih, ki jih določa zakon.
4. člen
Med izvrševanjem kazenskih sankcij so obsojencu zagotovljene vse pravice državljanov Republike Slovenije, razen tistih, ki so mu izrecno odvzete ali omejene z zakonom.
5. člen
Tisti, proti kateremu se izvrši kazenska sankcija, ne plača stroškov za njeno izvršitev, razen če z zakonom ni drugače določeno.
6. člen
(1) Državni organi, javni zavodi, gospodarske javne službe, organi lokalnih skupnosti in druge organizacije ali osebe, ki opravljajo na svojem delovnem področju dejavnosti, pomembne tudi za izvrševanje posameznih kazenskih sankcij, morajo sodelovati z organi, ki so pristojni za izvrševanje teh sankcij.
(2) Organi, ki so pristojni za izvrševanje kazenskih sankcij, sodelujejo z drugimi organizacijami, ki se ukvarjajo s tem področjem.
7. člen
Upravne takse za vloge, uradna dejanja in odločbe v zvezi z izvrševanjem tega zakona določa zakon, ki ureja upravne takse.
8. člen
(1) Odločbe, izdane na podlagi tega zakona, se izdajajo v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek. O dovoljenih pritožbah zoper odločbe, ki jih izda na prvi stopnji Uprava Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij (v nadaljnjem besedilu: uprava), odloča ministrstvo, pristojno za pravosodje.
(2) Organi, pristojni za odločanje o zadevah po določbah 12., 22., 52., 56., 73., 81., 98., 108. in 116. člena tega zakona, odločajo v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank.
(3) Upravni postopek lahko vodi in odloča o upravnih zadevah iz 236. člena tega zakona delavec, ki ima najmanj srednjo strokovno izobrazbo.
9. člen
Republika Slovenija zagotavlja iz proračuna sredstva za:
– izvrševanje kazenskih sankcij,
– financiranje znanstvenoraziskovalne dejavnosti na področju penologije.
10. člen
Posamezni izrazi iz tega zakona imajo naslednji pomen:
Tretma je vsako strokovno utemeljeno prizadevanje, da se zaprti osebi pomaga olajšati ali odstraniti telesne, duševne ali socialne težave.
Mučenje je vsako dejanje, s katerim uslužbenec javne službe ali druga oseba po ukazu ali pristanku uradne osebe z namenom, da bi dobila od te ali od tretje osebe obvestila ali priznanje, da osebo kaznuje za dejanje, ki ga je storila ali ga je osumljena, zaradi zastraševanja ali kaznovanja tretje osebe ali zaradi kakšnega koli drugega razloga, ki temelji na diskriminaciji katerekoli vrste osebi, zoper katero se izvršuje kazenska sankcija, hote povzroča hude telesne ali duševne bolečine ali trpljenje. Ta pojem ne zajema bolečine ali trpljenja, ki je neizogibna in nehotena posledica izvrševanja zakonite sankcije.
Ožji družinski člani so zakonec oziroma oseba, s katero oseba, zoper katero se izvršuje kazenska sankcija, živi v zunajzakonski skupnosti, krvni sorodnik v ravni vrsti, posvojitelj, posvojenec, brat in sestra.
PRVI DEL
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ
I. IZVRŠEVANJE KAZNI
I. P O G L A V J E
KAZNI, IZREČENE V KAZENSKEM POSTOPKU
1. oddelek
Kazen zapora
11. člen
Kazni zapora in mladoletniškega zapora, kazni zapora, izrečene v postopku o prekršku, ter kazni zapora, izrečene po drugih predpisih, se izvršujejo v zavodih za prestajanje kazni zapora (v nadaljnjem besedilu: zavod).
12. člen
(1) Direktor uprave lahko dovoli obsojencem, ki so bili obsojeni za kazniva dejanja, storjena iz malomarnosti, na kazen zapora do šestih mesecev, če so osebnostno urejeni in so redno zaposleni ali se izobražujejo ter so prvič na prestajanju kazni zapora, da med prestajanjem kazni zapora še naprej delajo na svojem delovnem mestu, bivajo doma, razen ob prostih dneh, praviloma na koncu tedna, ko morajo biti v zavodu.
(2) Direktor uprave dovoli prestajanje kazni zapora iz prejšnjega odstavka na prošnjo obsojenca ali na predlog zavoda, ko obsojenec kazen zapora nastopi v zavodu.
(3) Če se ugotovi, da obsojenec kakorkoli zlorablja način prestajanja kazni zapora iz prvega odstavka tega člena, direktor uprave nemudoma odloči, da obsojenec prestaja kazen v zavodu.
(4) Zoper odločbo iz drugega in tretjega odstavka tega člena je dovoljena pritožba.
13. člen
(1) Izvrševanje dela v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti, s katerim sodišče nadomesti kazen zapora do treh mesecev, pripravi, vodi in nadzoruje uprava v sodelovanju s centrom za socialno delo (v nadaljnjem besedilu: pristojni center), pristojnim po predpisih o socialnem varstvu.
(2) Pristojni center obvesti sodišče, če obsojeni ne izpolnjuje nalog, ki izvirajo iz opravljanja dela v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti.
14. člen
(1) Izvrševanje kazni zapora in mladoletniškega zapora mora biti organizirano tako, da omogoča usposabljanje obsojenca in mladoletnika za življenje na prostosti, da bo živel v skladu z veljavnimi pravnimi in moralnimi normami.
(2) Obsojenca je treba vzpodbujati in mu omogočiti, da aktivno sodeluje v procesu tretmaja.
(3) Obsojenca je treba seznaniti s tretmajem med izvrševanjem kazenskih sankcij. Opozoriti ga je treba, v kolikšni meri utegnejo posamezne oblike posegati v njegove osebnostne pravice.
(4) Obsojenec ima pravico zavrniti postopke iz prejšnjega odstavka, če ima upravičene razloge, ki jih mora izrecno navesti. Obsojenca, ki odkloni postopke iz prejšnjega odstavka, je treba opozoriti na morebitne posledice zavrnitve teh postopkov.
15. člen
(1) Obsojencu, ki je zmožen za delo in želi delati, je treba omogočiti delo v skladu z možnostmi zavoda. Za obsojenca, ki ni sposoben za redno delo, mora zavod v okviru možnosti zagotoviti delovno terapijo.
(2) Delo obsojenca mora omogočiti ohranjevanje, pridobivanje in povečanje njegovih strokovnih sposobnosti, da bi se po prestani kazni laže vključil v življenje na prostosti.
(3) Delo za obsojenca mora biti organizirano v okviru možnosti zavoda po sodobnih tehnoloških in drugih postopkih, v kakršnih se enaka ali podobna dela opravljajo zunaj zavoda.
16. člen
(1) Obsojencu je treba v skladu z možnostmi zavoda in njegovimi sposobnostmi in interesi omogočiti, da med prestajanjem kazni pridobi znanje, zlasti pa da dokonča osnovnošolsko obveznost in si pridobi poklic.
(2) Obsojencu je treba v zavodu v okviru možnosti ustvarjati pogoje za kulturno-prosvetno dejavnost, telesno vzgojo, spremljanje dogajanj doma in v svetu ter za druge aktivnosti, ki so koristne za njegovo telesno in duševno zdravje.
(3) Obsojencu se lahko za dosežene rezultate v procesu tretmaja, uspehih pri delu in izobraževanju dajejo ugodnosti, določene s tem zakonom in drugimi predpisi.
17. člen
Minister, pristojen za pravosodje, podrobneje uredi izvrševanje kazni zapora.
1. Sprejem obsojencev
Poziv obsojencem na prestajanje kazni
18. člen
(1) Obsojenca, ki je na prostosti, pozove na prestajanje kazni zapora okrožno sodišče, na območju katerega ima obsojenec stalno oziroma začasno prebivališče, takoj, najpozneje pa v osmih dneh po prejemu izvršljive odločbe.
(2) Obsojenca, ki je brez stalnega oziroma začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji, pozove na prestajanje kazni zapora okrožno sodišče, na območju katerega je sodišče izdalo sodbo na prvi stopnji.
(3) Obsojenca, ki je v priporu, pošlje na prestajanje kazni zapora okrožno sodišče, na območju katerega prestaja pripor.
(4) Obsojenca, ki je že na prestajanju kazni, pa je bil ponovno obsojen, razporedi na prestajanje kazni okrožno sodišče iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena.
(5) Sodišče, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji, ukrene vse potrebno, da se najde obsojenec, ki je neznanega prebivališča.
(6) Pri odločitvi o tem, v kateri zavod pošlje obsojenca, sodišče upošteva spol, starost, vrsto in višino izrečene kazni, ter pri zaščitenih osebah po zakonu, ki ureja zaščito prič, tudi ukrepe v programu zaščite.
19. člen
(1) Obsojencu, ki je v hišnem priporu, pošlje okrožno sodišče, na območju katerega prestaja hišni pripor, nalog, da takoj, najpozneje pa v 24. urah od prejema naloga, nastopi kazen zapora v določenem zavodu.
(2) Glede izvršitve kazni zapora obsojencu, ki je v hišnem priporu, se smiselno uporabljajo tudi določbe od drugega do petega odstavka 20. člena tega zakona.
20. člen
(1) V pozivu za nastop kazni zapora se določi dan, ko mora obsojenec nastopiti kazen, in zavod, v katerem mora nastopiti kazen. Dan nastopa kazni v zavodu mora biti določen tako, da ostane obsojencu od prejema poziva do nastopa kazni najmanj osem dni, vendar ne več kot en mesec.
(2) Če obsojenec določenega dne ne nastopi kazni, obvesti zavod o tem sodišče, ki ga je pozvalo na prestajanje kazni. Če sodišče ugotovi, da je bil poziv za nastop kazni obsojencu pravilno vročen ali če iz okoliščin izhaja, da se obsojenec izmika vročitvi poziva, odredi privedbo.
(3) Ne glede na določbe prvega odstavka tega člena, lahko sodišče odredi privedbo obsojenca, če posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo pobegnil.
(4) Če privedba ne uspe, če obsojenec sodišču ni sporočil spremembe svojega naslova oziroma prebivališča ali če ni mogoče ugotoviti, kje se obsojenec nahaja, odredi sodišče tiralico.
(5) Začetek prestajanja kazni se šteje od dneva zglasitve, v primerih iz prejšnjega odstavka pa od dneva, ko je obsojenec priveden v zavod.
(6) Določbe tega člena o privedbi ne veljajo za obsojence, ki se jim poziv za prestajanje kazni dostavlja v tujino.
21. člen
(1) Zavod, v katerem je obsojenec nastopil kazen, obvesti z njegovim pisnim soglasjem o nastopu kazni pristojni center na območju, na katerem ima obsojenec prebivališče.
(2) O nastopu kazni obsojenca, ki je tuji državljan ali oseba brez državljanstva, je treba obvestiti konzularne organe njegove države oziroma uradno organizacijo, ki po pravilih mednarodnega prava varuje njegove koristi.
22. člen
(1) Obsojenec ima pravico do brezplačne vozovnice, če so mu za nastop kazni potrebna medkrajevna prevozna sredstva.
(2) Stroške privedbe na prestajanje kazni plača obsojenec. Obsojenec plača stroške tudi v primeru, če je na prestajanje kazni priveden z bega. Odločbo o plačilu stroškov privedbe izda upravnik zavoda.
(3) Zoper odločbo iz prejšnjega odstavka je dovoljena pritožba.
23. člen
(1) Zahtevo za oddajo v zavod pred pravnomočnostjo sodbe da obdolženec, ki je v priporu, pisno ali ustno na zapisnik pri sodišču, ki je izreklo sodbo.
(2) Obdolženec, ki se odda v zavod po določbi prejšnjega odstavka, je glede pravic in dolžnosti, določenih v tem zakonu in na njegovi podlagi izdanih predpisih, izenačen z drugimi obsojenci. Ugodnosti se lahko omejijo, če to narekujejo razlogi, zaradi katerih je odrejen pripor. Pred odločitvijo o zahtevi ga mora sodišče o tem poučiti. Pouk se vnese v zapisnik.
(3) Če sodišče ugodi zahtevi obdolženca, pošlje odločbo in en izvod sodbe prve stopnje sodišču, pristojnemu za izvršitev.
24. člen
(1) Obsojencu, ki je na prostosti, se sme na njegovo prošnjo ali z njegovo privolitvijo na prošnjo ožjih družinskih članov, rejnika in skrbnika ali na predlog pristojnega centra odložiti izvršitev kazni zapora:
1. če zaradi hujše bolezni ni zmožen nastopiti kazni;
2. če v njegovi ožji družini kdo umre ali je huje bolan in je nujno potrebna obsojenčeva pomoč;
3. če mu je potrebna odložitev, da bi lahko opravil ali dokončal neodložljiva poljska ali sezonska dela ali dela, ki jih je povzročila naravna nesreča ali kakšna druga nesreča, pa v svoji družini nima za delo drugih sposobnih članov;
4. če mora opraviti določeno delo, ki ga je začel, in bi nastala občutnejša škoda, če ga ne bi opravil;
5. če mu je potrebna odložitev, da konča šolo ali opravi izpit, za katerega se je pripravljal;
6. če mu je potrebna odložitev, da poskrbi za varstvo in vzgojo otrok, o čemer da mnenje pristojni center, na območju katerega prebivajo obsojenčevi otroci;
7. če so skupaj z njim obsojeni njegov zakonec ali drugi člani skupnega gospodinjstva ali že prestajajo kazen in bi bilo ogroženo preživljanje starih, bolnih ali mladoletnih družinskih članov, če bi vsi obsojeni hkrati prestajali kazen zapora;
8. če ima obsojenka otroka, ki še ni star eno leto, ali če je obsojenka noseča in do poroda ni ostalo več kot pet mesecev, ali če ima otroka, ki še ni star dve leti, in zahtevajo posebni zdravstveni, socialni ali drugi razlogi, da sama skrbi zanj.
(2) Izvršitev kazni se v primeru iz 1. točke prejšnjega odstavka lahko odloži, dokler traja bolezen, v primerih iz 2., 3., 4. in 6. točke skupaj največ za tri mesece, v primerih iz 5. in 7. točke največ za šest mesecev, v primerih iz 8. točke pa, dokler otrok ne dopolni enega leta oziroma dveh let starosti. V primeru iz 1. točke prejšnjega odstavka je obsojenec dolžan vsak mesec predložiti sodišču zdravniško potrdilo o nezmožnosti za prestajanje kazni.
(3) Izvršitev kazni iz razloga po 1. točki prvega odstavka tega člena se lahko odloži tudi po uradni dolžnosti.
25. člen
(1) Prošnjo za odložitev izvršitve kazni zapora je treba vložiti v treh dneh po prejemu poziva za nastop kazni. Če nastane razlog za odložitev pozneje, lahko vloži obsojenec prošnjo tudi po tem roku, vendar pred dnevom, ko bi se moral zglasiti na prestajanju kazni.
(2) Prošnji je treba priložiti tudi dokaze o razlogih za odložitev.
(3) O prošnji za odložitev izvršitve kazni odloča predsednik okrožnega sodišča ali sodnik, ki ga on pooblasti. Odločbo je treba izdati v osmih dneh od prejema prošnje. Preden izda odločbo, lahko sodišče s potrebnimi preverjanji ugotovi dejstva, ki jih prosilec navaja v prošnji. Do izdaje odločbe o prošnji se začetek prestajanja kazni odloži.
(4) Če sodišče ugodi prošnji za odložitev izvršitve kazni, pošlje en izvod odločbe zavodu, v katerem bi moral obsojenec nastopiti prestajanje kazni.
(5) Če je prošnja vložena pred vročitvijo poziva, po izteku roka iz prvega odstavka tega člena ali če prošnji niso priložena dokazila, da je razlog za odložitev nastal pozneje, sodišče prošnjo s sklepom zavrže.
26. člen
(1) Zoper odločbo, izdano na podlagi tretjega in petega odstavka prejšnjega člena, je dovoljena pritožba na predsednika višjega sodišča v treh dneh od vročitve odločbe. Pritožba zadrži izvršitev kazni, razen pritožbe zoper odločbo, s katero je bila prošnja za odložitev kazni zavrnjena, ker je bila vložena ponovno iz istih odložitvenih razlogov, oziroma zavržena, ker je bila vložena po preteku predpisanega roka.
(2) Če ima obsojenec pooblaščenca, vroči sodišče odločbe in druga pisanja pooblaščencu.
(3) Predsednik višjega sodišča je dolžan izdati odločbo o pritožbi v treh dneh od dneva prejema pritožbe.
(4) Če je bila pritožba iz prvega odstavka tega člena zavrnjena oziroma zavržena, mora obsojenec nastopiti kazen zapora prvi delovni dan po vročitvi odločbe.
27. člen
(1) Kadar zahteva pristojni državni tožilec na podlagi pooblastila, ki mu ga daje zakon, odložitev izvršitve kazni zapora, lahko pristojno sodišče odloči, da obsojenca ne kliče na prestajanje kazni; če ga je že poklicalo, pa še ni pretekel rok, v katerem bi se moral zglasiti v zavodu, lahko izda predsednik pristojnega sodišča odločbo o odložitvi izvršitve kazni. Zoper to odločbo ni pritožbe.
(2) Odložitev izvršitve kazni iz prejšnjega odstavka traja v takem primeru toliko časa, dokler ne sporoči državni tožilec pristojnemu sodišču, da lahko začne z izvrševanjem kazni oziroma dokler ni izdana nova sodna odločba.
28. člen
(1) Pristojno sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na to, ali ni nastopilo zastaranje izvršitve kazni. Če ugotovi, da se izrečena kazen ne sme več izvršiti zaradi zastaranja, izda sodnik, ki vodi zadeve izvrševanja kazni zapora, sklep, s katerim ugotovi zastaranje izvršitve kazni. Če zavod meni, da je določenemu obsojencu izvršitev kazni zastarala, mora to sporočiti pristojnemu sodišču.
(2) Sklep iz prejšnjega odstavka se vroči pristojnemu državnemu tožilstvu in zavodu, v katerem bi moral obsojenec prestajati kazen zapora.
(3) Če se ugotovi, da se izrečena kazen ne more izvršiti zaradi smrti obsojenca, izda sodnik iz prvega odstavka tega člena o tem sklep.
(4) Če nastane dvom o dovoljenosti izvršbe, pošlje sodnik, ki vodi zadeve izvrševanja kazni zapora, vse spise sodišču, ki je sodilo na prvi stopnji.
Sprejem obsojenca v zavod
29. člen
(1) Ko obsojenec nastopi kazen v zavodu, je treba ugotoviti njegovo istovetnost, ga fotografirati in mu odvzeti prstne odtise ter opraviti zdravniški pregled.
(2) Ob sprejemu v zavod je treba obsojenca seznaniti s hišnim redom, z omejitvami pravic oziroma dolžnostmi, ki jih ima med prestajanjem kazni, z načinom uveljavljanja njegovih pravic in z disciplinskimi kaznimi, ki se lahko izrečejo zoper njega, ter z ugodnostmi, ki jih je lahko deležen.
(3) Zavod mora nameniti posebno pozornost obsojencem v sprejemnem obdobju. V sprejemnem obdobju se opravljajo vse aktivnosti in postopki, ki so potrebni za ustrezno vključitev obsojencev v življenje v zavodu, ter sestavi okvirni program individualnega tretmaja.
(4) Pri zaščitenih osebah po zakonu, ki ureja zaščito prič, mora zavod ob sprejemu obsojenca in sestavi okvirnega programa individualnega tretmaja upoštevati odločitve komisije, pristojne za zaščito ogroženih oseb, in sodelovati z enoto, pristojno za zaščito ogroženih oseb.
30. člen
(1) Za obsojenca se ob prihodu na prestajanje kazni lahko določi poseben režim, ki traja največ trideset dni. V sprejemnem obdobju se spoznava njegova osebnost, zdravstveno stanje, delovne in učne sposobnosti in druge lastnosti, pomembne za tretma obsojenca ter za njegovo pravilno razvrstitev. Ob zaključku sprejemnega obdobja se z obsojencem sklene pisni dogovor o tretmaju.
(2) Za preučitev osebnosti po prejšnjem odstavku se posamezni obsojenci z njihovo privolitvijo lahko pošljejo v specializirane organizacije, kjer lahko ostanejo največ tri mesece.
Zbirke podatkov o obsojencih in varstvo
osebnih podatkov
31. člen
Zaradi uresničevanja zakonitega in strokovnega izvrševanja kazenskih sankcij zavod zbira, obdeluje, shranjuje in vodi zbirko podatkov o obsojencih na prestajanju kazni zapora (v nadaljnjem besedilu: upravljalec zbirke podatkov).
32. člen
Zbirka podatkov iz prejšnjega člena obsega:
– podatke o identiteti obsojenca in o njegovem osebnem stanju;
– podatke o ožjih družinskih članih obsojenca;
– podatke o sodni odločbi, ki jo je treba izvršiti oziroma ki se izvršuje;
– podatke o obsojencu, ki se zbirajo med prestajanjem kazni zapora.
33. člen
Podatki o identiteti obsojenca in o njegovih osebnih stanjih obsegajo:
– ime in priimek obsojenca,
– enotno matično številko,
– rojstne podatke,
– podatke o državljanstvu,
– podatke o prebivališču,
– podatke o splošnem zdravstvenem stanju ob sprejemu v zavod in morebitni invalidnosti.
34. člen
Podatki o ožjih družinskih članih obsojenca obsegajo:
– podatke, ki se nanašajo na družinsko razmerje,
– število družinskih članov,
– spol in starost družinskih članov,
– podatki o preskrbljenosti družinskih članov.
35. člen
Podatki o sodni odločbi, ki jo je treba izvršiti, obsegajo:
– naslov sodišča, ki je sodbo izreklo, opravilno številko in datum sodbe,
– vrsto kaznivega dejanja,
– vrsto in višino kazni,
– datum nastopa kazni in iztek kazni,
– morebitne prejšnje kazni,
– pravno podlago za odpust s prestajanja kazni zapora.
36. člen
Podatki o obsojencu, ki se zbirajo med izvrševanjem kazni zapora in se uporabljajo za program individualnega tretmaja, obsegajo:
– podatke o osebnosti in vedenju obsojenca med prestajanjem kazni zapora,
– podatke o ukrepih in sklenjenih dogovorih z obsojencem na področju tretmaja ter socialnega učenja za življenje na prostosti po prestani kazni zapora,
– podatke o doseženih rezultatih tretmaja med izvrševanjem kazni zapora,
– podatke o ukrepih in doseženih rezultatih na področju pomoči obsojencu po prestani kazni,
– podatke, ki se nanašajo na družinski status (samski, poročen, vdovec, dalj časa trajajoča življenjska skupnost),
– podatke, ki se nanašajo na stanovanjske in bivalne pogoje,
– podatke o izobrazbi in pridobljenih znanjih,
– podatke o dosedanjih zaposlitvah,
– podatke o socialnem in ekonomskem stanju, o plači pred nastopom kazni zapora, drugih prejemkih, lastništvu nepremičnin in obveznosti preživljanja.
37. člen
(1) Upravljalec zbirke podatkov oziroma oseba, ki jo upravljalec pooblasti, zbira podatke za zbirke podatkov o obsojencih iz členov od 32. do 36. tega zakona neposredno od obsojenca, na katerega se nanašajo, od njegovih ožjih družinskih članov, rejnika in skrbnika pa le tedaj, če obsojenec pisno privoli.
(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se podatki o obsojencu, kadar je to mogoče, zbirajo pri pravosodnih in drugih državnih organih, javnih zavodih, pristojnih centrih ter organih lokalne samouprave.
38. člen
(1) Osebni podatki iz zbirke podatkov o obsojencih se shranjujejo in uporabljajo, dokler je obsojenec na prestajanju kazni zapora. Po prestani kazni ali odpustu obsojenca s prestajanja kazni zapora se podatki arhivirajo in se hranijo trajno.
(2) Dostop do podatkov iz prejšnjega odstavka je dopusten le upravljalcu zbirke podatkov oziroma osebi, ki jo upravljalec pooblasti, osebam, ki so pooblaščene za nadzor nad delom zavodov, in osebi, na katero se podatki nanašajo.
(3) Ugotovitve, ki se zbirajo med izvrševanjem kazni zapora, niso dostopne osebi, na katero se nanašajo, če bi seznanitev s temi ugotovitvami lahko negativno vplivala na delo z njo.
(4) Podatki iz prvega in tretjega odstavka tega člena so po zakonski rehabilitaciji dostopni le osebi, na katero se ti podatki nanašajo.
39. člen
(1) Osebne podatke iz zbirke podatkov o obsojencih lahko uporabljajo pooblaščeni delavci uprave in ministrstva, pristojnega za pravosodje, za izvrševanje z zakonom določenih nalog. Delavci uprave so dolžni varovati kot uradno tajnost podatke o obsojencih, za katere zvedo pri opravljanju uradnih dolžnosti.
(2) Upravljalec zbirke podatkov obsojencev posreduje drugim uporabnikom podatke iz te zbirke, če so za njihovo uporabo pooblaščeni z zakonom ali na podlagi pisne privolitve ali zahteve posameznika, na katerega se podatki nanašajo.
40. člen
(1) Uprava vodi centralno evidenco o osebah na prestajanju kazni zapora.
(2) Podatke za centralno evidenco iz prejšnjega odstavka posredujejo upravi upravljalci zbirke podatkov in drugi organi v skladu z zakonom.
(3) Centralna evidenca razvida oseb iz prvega odstavka tega člena vsebuje podatke iz členov od 32. do 36. tega zakona.
41. člen
Minister, pristojen za pravosodje, podrobneje predpiše način zbiranja podatkov in vodenja zbirke podatkov po tem zakonu, kakor tudi postopek za ugotavljanje negativnega vpliva podatkov, ki v smislu tretjega odstavka 38. člena tega zakona niso dostopni osebi, na katero se nanašajo.
2. Položaj obsojencev
Prostori in prehrana
42. člen
(1) Prostori, v katerih prebivajo obsojenci, morajo ustrezati zdravstvenim, higienskim in tretmajskim zahtevam.
(2) Obsojenca se praviloma razporedi v samsko sobo. Skupne spalnice obsojencev imajo največ osem postelj.
(3) Obsojencu je skladno z možnostmi zavoda ter na njegovo željo mogoče dodeliti samsko sobo.
(4) Obsojenca, ki je zaščitena oseba po zakonu, ki ureja zaščito prič, se razporedi ob upoštevanju odločitev komisije, pristojne za zaščito ogroženih oseb, in v sodelovanju z enoto, pristojno za zaščito ogroženih oseb.
43. člen
Obsojencu je treba omogočiti, da prebiva vsak dan najmanj dve uri na prostem.
44. člen
Obsojenec dobiva hrano, ki zadošča za ohranitev njegovega zdravja in popolne telesne sposobnosti.
Delo obsojencev
45. člen
Obsojencu, ki med prestajanjem kazni zapora dela polni delovni čas in med delom neopravičeno ne izostaja z delovnega mesta več, kot je razlog za prenehanje delovnega razmerja po splošnih predpisih, oziroma ki pri delu dosega glede na svoje sposobnosti primeren uspeh, je treba zagotoviti vse pravice iz dela po splošnih predpisih, če ni z zakonom drugače določeno.
46. člen
(1) Preden se obsojenca razporedi na delo v zavodu ali zunaj njega, ga mora zavod poslati na zdravniški pregled.
(2) Zdravniški pregled iz prejšnjega odstavka se lahko opusti, če je bil obsojenec pred nastopom kazni v delovnem razmerju in če od prekinitve delovnega razmerja ni preteklo več kot šest mesecev.
(3) Na specialni zdravniški pregled, s katerim se ugotavlja zdravstveno in psihofizično stanje, mora zavod obsojenca poslati, preden je razporejen na delo z večjo nevarnostjo poškodb ali zdravstvenih okvar.
(4) Med opravljanjem dela iz prejšnjega odstavka je treba obsojenca pošiljati tudi na obdobne zdravstvene preglede, pri katerih se ugotavlja, ali še izpolnjuje posebne zdravstvene in psihofizične pogoje za delo z večjo nevarnostjo poškodb ali zdravstvenih okvar.
(5) Zdravstveni pregledi iz tega člena se opravljajo po splošnih predpisih.
47. člen
Stroške za zdravstvene storitve iz prejšnjega člena plača zavod oziroma sklenitelj pogodbe o delu.
48. člen
Obsojenec se razporedi na delo v skladu z njegovimi duševnimi in telesnimi sposobnostmi in možnostmi zavoda. V okviru možnosti zavoda se pri razporeditvi na delo upoštevajo tudi želje obsojenca.
49. člen
Obsojencu, ki se šola ali se izobražuje po verificiranih programih za pridobitev stopnje izobrazbe in obenem dela, lahko upravnik zavoda skrajša delovni čas in prizna druge pravice iz študija ob delu.
50. člen
Obsojenca, ki je s storitvijo kaznivega dejanja zlorabil svoj poklic, dejavnost ali dolžnost ali mu je izrečen varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica, ni mogoče razporediti na tako delo v zavodu ali zunaj njega.
51. člen
Izven rednega delovnega časa je dovoljeno obsojenca zaposliti največ dve uri na dan z deli, ki so potrebna, da se ohrani čistoča in red za normalno življenje v zavodu.
52. člen
(1) Obsojenec praviloma dela v gospodarskih dejavnostih zavoda in na delih, potrebnih za normalno poslovanje zavoda.
(2) Obsojenec lahko dela tudi zunaj zavoda pri pravnih ali fizičnih osebah.
(3) Obsojencu se lahko omogoča delo iz prejšnjega odstavka praviloma v zadnjih šestih mesecih prestajanja kazni zapora, izjemoma pa že na začetku ali med prestajanjem kazni zapora, če je to v skladu s programom tretmaja.
53. člen
O delu obsojenca zunaj zavoda sklene zavod z delodajalcem pogodbo, v kateri se podrobneje določijo pogoji dela in medsebojne pravice in obveznosti.
54. člen
(1) Osnova za izračun plačila za delo obsojencev je 25 odstotkov osnove za obračun plače zaposlenih v državnih organih.
(2) Količnike za določitev osnovnih plačil ter kriterije in merila za ocenjevanje uspešnosti in rezultatov dela predpiše minister, pristojen za pravosodje, v soglasju z ministrom, pristojnim za delo. Pri oblikovanju kriterijev in meril se upošteva kakovost in količina opravljenega dela, obsojenčev prispevek k zmanjšanju stroškov proizvodnje, zahtevnost in težavnost dela ter delovne pogoje.
(3) Obsojencu se za doseženi nadpovprečni oziroma podpovprečni uspeh pri delu v skladu z merili in kriteriji iz tega člena plačilo za delo ustrezno poveča oziroma zmanjša.
55. člen
(1) Obsojenec, ki začasno ni zmožen za delo, nima pravice do nadomestila med začasno nezmožnostjo za delo.
(2) Med letnim počitkom dobiva obsojenec nadomestilo enako povprečnemu plačilu, ki ga je dobival za delo v rednem delovnem času v zadnjih šestih mesecih oziroma v času, ko je delal, če je delal manj kot šest mesecev.
56. člen
(1) Obsojenec, ki je med prestajanjem kazni zapora delal nad šest mesecev, vštevši tudi delo med priporom in odsotnost z dela zaradi bolezni ali poškodbe pri delu, ima pravico do nepretrganega dopusta najmanj 18 in največ 30 delovnih dni v koledarskem letu. Če obsojenec v koledarskem letu ne izpolni pogoja iz tega odstavka, ima pravico do letnega dopusta sorazmerno času, prebitem na delu.
(2) Če obsojenec med trajanjem letnega dopusta zboli, se mu ta čas ne šteje v letni dopust.
(3) Upravnik zavoda lahko obsojencu dovoli, da izrabi letni dopust v dveh ali več delih, pri čemer mora en del počitka trajati brez presledka najmanj dvanajst delovnih dni.
(4) Če obsojenec preživlja svoj letni dopust v zavodu, ga preživi v posebnih prostorih zavoda. Režim v posebnih prostorih oziroma med letnim dopustom mora biti organiziran tako, da omogoča sprostitev, razvedrilo, rekreacijo in počitek.
(5) Minister, pristojen za pravosodje, predpiše kriterije za letni dopust nad 18 dni.
57. člen
(1) Zavod, v katerem obsojenec prestaja kazen, mora 20 odstotkov plačila za delo, ki ga prejme obsojenec, hraniti kot njegov obvezni prihranek.
(2) V programu tretmaja se lahko določi manjši del plačila za delo, ki ga je treba hraniti kot njegov obvezni prihranek.
(3) Upravnik zavoda lahko dovoli obsojencu, da določen znesek iz obveznega prihranka troši že med prestajanjem kazni zapora, če to ni v nasprotju s programom tretmaja.
(4) Zoper odločbo, izdano na podlagi tega člena, je dovoljena pritožba.
Zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje
58. člen
(1) Obsojenci na prestajanju kazni zapora, mladoletniškega zapora in mladoletniki na prestajanju vzgojnega ukrepa oddaje v prevzgojni dom, ki so obvezno zavarovani po splošnih predpisih o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, imajo pravico do zdravstvenih storitev po teh predpisih, razen pravic do proste izbire zdravnika, zdravnika-specialista in zdravstvenega zavoda, zdravstvenega varstva v zvezi z dajanjem tkiv in organov za presaditev drugim osebam, zdravljenja in nege na domu, zdravljenja v tujini, zdraviliškega zdravljenja, pogrebnine in posmrtnine ter povračila potnih stroškov v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenih storitev.
(2) Družinski člani zavarovane osebe iz prejšnjega odstavka niso zavarovane osebe.
59. člen
(1) Vsak zavod mora imeti pogoje za zagotavljanje osnovne zdravstvene in zobozdravstvene dejavnosti.
(2) Šteje se, da so pogoji iz prejšnjega odstavka izpolnjeni, če imajo zavodske ambulante koncesijo za opravljanje javne službe v osnovni zdravstveni dejavnosti.
(3) Osnovno zdravstveno dejavnost iz prejšnjega odstavka opravlja zdravnik zdravstvenega zavoda ali zdravnik, ki se ukvarja z zasebno zdravstveno dejavnostjo, in medicinske sestre ter drugi zdravstveni delavci.
(4) Izvajanje zdravstvene dejavnosti iz prejšnjega odstavka ureja zavod z zdravstvenim zavodom oziroma zasebnimi zdravniki s pogodbo, medtem ko so zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci v delovnem razmerju v zavodu.
(5) Zdravstvena dejavnost za obsojence se lahko opravlja tudi v ustreznih zdravstvenih ustanovah zunaj zavoda.
(6) O napotitvi obsojenca na zdravstveni pregled ali zdravljenje iz prejšnjega odstavka odloča zdravnik, ki opravlja v zavodu zdravstveno dejavnost, o čemer je dolžan obvestiti upravnika zavoda.
(7) Če obsojenec zahteva zdravniško pomoč oziroma zdravljenje, ki po oceni zdravnika, ki opravlja v zavodu zdravstveno dejavnost, ni potrebno, se mu to omogoči na njegove stroške. Ti stroški se mu povrnejo, če se pri specialističnih in drugih pregledih ugotovi, da je bilo zdravljenje potrebno.
60. člen
(1) Vsak zavod mora imeti bolniško sobo, v kateri bivajo in se zdravijo obsojenci. Bolniška soba mora biti opremljena skladno s splošnimi predpisi.
(2) Obsojenci iz vseh zavodov v Republiki Sloveniji, ki jih zaradi begosumnosti ali iz drugih upravičenih razlogov ni mogoče zdraviti v splošnih zdravstvenih zavodih ali v bolniški sobi posameznega zavoda, se lahko zdravijo v posebnih bolnišničnih prostorih enega izmed zavodov ali v ustrezno varovanem oddelku zdravstvenega zavoda.
(3) O napotitvi na zdravljenje obsojenca iz prejšnjega odstavka odloča zdravnik, ki v zavodu opravlja zdravstveno dejavnost, po predhodnem soglasju zdravnika, ki v zavodu iz prejšnjega odstavka opravlja zdravstveno dejavnost.
61. člen
(1) Izbrana lekarna na območju, kjer je zavod, ima v zavodu priročno zalogo zdravil za potrebe zdravljenja obsojencev.
(2) Priročna lekarna posluje v skladu s splošnimi predpisi o lekarniški dejavnosti.
62. člen
(1) Obsojenkam, ki so noseče ali ki so rodile med prestajanjem kazni zapora, je zagotovljena ustrezna zdravniška nega in pogoji za nego otroka. Otrok sme ostati pri materi na njeno zahtevo do dopolnjenega prvega leta starosti, potem pa se odda v sporazumu z materjo otrokovemu očetu ali sorodnikom. Če to ni mogoče ali ni v otrokovo korist, stori pristojni center potrebne ukrepe za varstvo in vzgojo otroka v skladu z določbami zakona, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja.
(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka sme otrok ostati pri materi do dopolnjenega drugega leta starosti, če bo mati v tem času prestala kazen ali če to zahtevajo posebni zdravstveni, socialni ali drugi razlogi. O tem odloči direktor uprave.
(3) Zoper odločbo je dovoljena pritožba.
63. člen
(1) Za obsojence, za katere se utemeljeno sumi, da so pod vplivom prepovedane droge, in za osebe, ki so vključene v program obravnave ali zdravljenja odvisnosti, se lahko opravi preizkus prisotnosti psihotropnih substanc na telesu ali v telesnih tekočinah.
(2) Obsojencem je potrebno omogočiti zaupno testiranje na okuženost s HIV in virusi hepatitisa obenem s svetovanjem pred testiranjem in po njem.
Pokojninsko in invalidsko zavarovanje
64. člen
Pokojninsko in invalidsko zavarovanje obsojencev med prestajanjem kazni zapora se izvaja po splošnih predpisih, če s tem zakonom ni drugače določeno.
65. člen
(1) Obsojence, ki so obsojeni na kazen nad 30 dni zapora in med prestajanjem te kazni delajo s polnim delovnim časom ter pri tem dosegajo vsaj povprečni delovni uspeh, je zavod dolžan pokojninsko zavarovati po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.
(2) Obsojenci, ki se jim čas, prebit v priporu, šteje v kazen zapora in so v času pripora delali skladno s prejšnjim odstavkom, so za čas pripora pokojninsko zavarovani, če so bili plačani prispevki.
(3) Šteje se, da je obsojenec med prestajanjem kazni zapora ali med trajanjem pripora delal:
– ko je opravljal delo pri proizvodni dejavnosti v zavodu,
– ko je opravljal delo pri delodajalcu zunaj zavoda,
– ko je bil redno zaposlen pri delih, potrebnih za normalno poslovanje zavoda.
66. člen
(1) Obsojenci so na prestajanju kazni zapora zavarovani za invalidnost in telesno okvaro, ki sta posledica poklicne bolezni ali nesreče pri delu, pri poklicnem izobraževanju ali pri opravljanju dovoljenih dejavnosti.
(2) Dovoljene dejavnosti v zavodu so tiste, ki se izvajajo po programu tretmaja obsojencev (športne, kulturne, prosvetne in podobne dejavnosti).
(3) Obsojenci so med prestajanjem kazni zavarovani tudi za primer invalidnosti, ki je posledica nesreče izven dela, nastale zaradi višje sile.
(4) Kaj se šteje za nesrečo pri delu ali poklicno bolezen, se ugotavlja po splošnih predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.
67. člen
(1) Pravice iz invalidskega zavarovanja po tem zakonu so:
– pravica do invalidske pokojnine in pravica do poklicne rehabilitacije in zaposlitve z ustreznimi denarnimi nadomestili – za primer zmanjšane ali izgubljene delovne zmožnosti (invalidnost);
– pravica do denarnega nadomestila – za primer telesne okvare;
– pravica do družinske pokojnine – za primer smrti zavarovanega obsojenca.
(2) Če obsojenec meni, da ga zavod neopravičeno ni prijavil v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, lahko vloži pritožbo na ministrstvo, pristojno za pravosodje.
68. člen
Poklicna rehabilitacija se izvaja v okviru možnosti v zavodih, z dovoljenjem direktorja uprave pa tudi v specializiranih zavodih za rehabilitacijo.
69. člen
Zavod zavaruje pri zavarovalni organizaciji obsojence med prestajanjem kazni zapora za primer smrti ali trajne izgube splošne delovne zmožnosti.
Dopisovanje, sprejemanje obiskov in pošiljk
70. člen
(1) Obsojenec sprejema pisanja od državnih organov, organov lokalnih skupnosti, nosilcev javnih pooblastil in organizacij ter se obrača nanje z vlogami za varstvo svojih pravic in pravnih koristi preko zavoda v zaprtih kuvertah.
(2) Obsojeni tuji državljani se smejo obračati tudi na konzularne organe svoje države ali države, ki varuje njihove koristi. Osebe brez državljanstva in begunci se smejo obračati na uradno organizacijo, ki po pravilih mednarodnega prava varuje njihove koristi.
71. člen
(1) Obsojencu je treba omogočiti neomejeno dopisovanje z ožjimi družinskimi člani. Z drugimi osebami si lahko obsojenec dopisuje, če je to v skladu z njegovim programom tretmaja. O tem odloči upravnik na njegovo prošnjo.
(2) Obsojenec prejema in pošilja pisemske pošiljke preko zavoda v zaprtih kuvertah.
(3) Obsojencu je treba zagotoviti tajnost pisem in drugih občil.
72. člen
(1) Nadzor pisemskih pošiljk je dopusten le v primeru, kadar gre za utemeljen sum vnašanja predmetov, ki jih obsojenec ne sme posedovati. Pregled se opravi tako, da obsojenec odpre pisemsko pošiljko v navzočnosti pooblaščenega delavca zavoda, pri čemer delavec zavoda ne sme prebirati vsebine pisma.
(2) Nadzor pošiljk iz prejšnjega odstavka odredi upravnik zavoda.
(3) Minister, pristojen za pravosodje, s pravilnikom podrobneje uredi nadzor pisemskih pošiljk iz prvega odstavka tega člena in določi, katerih predmetov obsojenec ne sme imeti pri sebi.
73. člen
(1) Obsojencu je treba omogočiti, da ga najmanj dvakrat tedensko lahko obiščejo ožji družinski člani, rejnik in skrbnik. Z dovoljenjem upravnika zavoda ga smejo obiskati tudi druge osebe. Obiska ni mogoče omejiti na manj kot eno uro.
(2) Obsojencu je treba omogočiti, da ga na njegovo zahtevo obišče pooblaščenec, ki ga zastopa v njegovih zadevah, oziroma svetovalec, če mu je bil določen.
(3) Če je obsojenec tuj državljan, oseba brez državljanstva ali begunec, ima konzularni predstavnik njegove države ali države, ki varuje njegove koristi, oziroma predstavnik uradne organizacije, ki varuje koristi beguncev, pravico, da ga obiskuje. Ta pravica se sme odreči konzularnemu predstavniku samo, če se taka pravica odreka slovenskim konzularnim predstavnikom v državi, ki ji pripada obsojenec.
74. člen
(1) Obiski obsojenca se praviloma opravijo v posebnih, primerno opremljenih prostorih in so nadzorovani ali brez nadzorstva, o čemer odloča upravnik.
(2) Obisk se lahko prekine le v primeru, če obsojenec ali njegov obiskovalec motita druge ali če je ogrožena varnost oseb ali zavoda.
(3) Zoper prekinitev iz prejšnjega odstavka je dovoljena pritožba, ki ne zadrži izvršitve.
75. člen
(1) Obsojencu je treba omogočiti telefonske pogovore z ožjimi družinskimi člani, pooblaščencem, konzularnim predstavnikom oziroma predstavnikom uradne organizacije, ki varuje koristi beguncev.
(2) Upravnik lahko obsojencu prepove telefonske pogovore, če to narekujejo varnostni razlogi za ohranitev reda in discipline v zavodu.
(3) Stroške telefonskih pogovorov nosi obsojenec.
76. člen
(1) Obsojenec lahko sprejema pošiljke s hrano, perilom, osebnimi predmeti in časopisi oziroma knjigami.
(2) Obsojenec lahko prejema tudi denar.
(3) Nadzor sprejetih pošiljk opravljajo delavci uprave.
77. člen
(1) Za aktivno prizadevanje v procesu tretmaja, za prizadevanje in uspehe pri delu ter za spoštovanje hišnega reda zavoda lahko upravnik podeli obsojencu naslednje ugodnosti:
– podaljšan ali nenadzorovan obisk;
– nenadzorovan obisk zunaj zavoda;
– izhod iz zavoda s spremstvom pooblaščene uradne osebe;
– prost izhod iz zavoda, razen v okolje, kjer je storil kaznivo dejanje;
– prost izhod iz zavoda;
– delna ali popolna izraba letnega počitka zunaj zavoda;
– do sedem dni brezplačnega letnega počitka na leto.
(2) Prost izhod iz zavoda se sme obsojencu dodeliti do štirikrat na mesec in sme trajati do 48 ur. V času prostega izhoda obsojenec ne sme zapustiti ozemlja Republike Slovenije. Izjemoma lahko odhod iz države dovoli minister, pristojen za pravosodje.
(3) Pri odločanju o dodelitvi posamezne vrste ugodnosti je treba poleg kriterijev iz prvega odstavka tega člena upoštevati osebnost obsojenca, nevarnost pobega, vrsto in način storitve kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, kakor tudi druge okoliščine, ki kažejo na možnost zlorabe dodeljenih ugodnosti; upoštevati je treba tudi odziv okolja, kjer je bilo kaznivo dejanje storjeno, zlasti oškodovancev.
(4) Če je obsojenec od dodelitve ugodnosti do njihove izrabe storil hujši disciplinski prekršek, za katerega se sme izreči disciplinska kazen oddaje v samico, ali se ni držal sprejetih dogovorov na področju tretmaja, se mu lahko ugodnost odvzame ali nadomesti z drugo vrsto ugodnosti.
(5) Stroške izhoda iz zavoda s spremstvom pooblaščene uradne osebe plača obsojenec; v primeru, da obsojenec brez svoje krivde nima sredstev, plača te stroške zavod.
(6) O ugodnostih iz tega člena odloča upravnik po predhodnem mnenju strokovnih delavcev.
78. člen
(1) Obsojencu, ki je nastopil kazen pred pravnomočnostjo sodbe, ni mogoče dodeliti zunajzavodskih ugodnosti, dokler sodba ni pravnomočna.
(2) Obsojenec, ki mu je izrečena kazen izgona tujca iz države, praviloma ne more pridobiti zunajzavodskih ugodnosti.
Premeščanje obsojencev in prekinitev prestajanja kazni
79. člen
(1) Obsojenec se lahko premesti iz enega v drug zavod ali oddelek zavoda v Republiki Sloveniji, če je to potrebno za izvajanje programa tretmaja ali delovnega programa zavoda oziroma, če to narekujejo razlogi varnosti ali interesi ohranitve reda in discipline v zavodu ali če to zaradi zagotavljanja varnosti obsojenca predlaga enota, pristojna za zaščito ogroženih oseb, po zakonu, ki ureja zaščito prič.
(2) Če je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, se lahko obsojenec začasno premesti iz enega v drug zavod ali oddelek zavoda, če je to potrebno zaradi racionalnejše izvedbe postopka.
80. člen
(1) Obsojenca, ki prestaja kazen zapora v zavodu ali njegovem oddelku s strožjim režimom, se med prestajanjem kazni zapora lahko premesti v zavod ali njegov oddelek s svobodnejšim režimom, če se oceni, da ne bo zlorabil takega režima.
(2) Obsojenca, ki zlorabi svobodnejši režim zavoda ali njegovega oddelka ali za katerega narekujejo premestitev drugi utemeljeni razlogi, se premesti v zavod ali njegov oddelek s strožjim režimom.
81. člen
(1) Postopek za premestitev se začne na predlog upravnika zavoda ali enote, pristojne za zaščito ogroženih oseb po zakonu, ki ureja zaščito prič, ali na prošnjo obsojenca oziroma njegovih ožjih družinskih članov, rejnika in skrbnika.
(2) O premestitvi obsojenca v okviru istega zavoda odloča upravnik zavoda potem, ko dobi mnenje vodje oddelka, o premestitvi iz enega zavoda v drugega pa direktor uprave, ko dobi mnenje zavoda, v katerem obsojenec prestaja kazen zapora, in mnenje zavoda, v katerega naj bi bil obsojenec premeščen.
(3) Če je obsojenec premeščen na lastno prošnjo ali prošnjo njegovih ožjih družinskih članov, plača stroške premestitve sam, sicer pa zavod, iz katerega je premeščen.
(4) Zoper odločbo o premestitvi je dovoljena pritožba. Pritožba zoper odločbo iz 79. člena tega zakona ne zadrži njene izvršitve.
(5) Prošnja za premestitev iz istih razlogov se lahko ponovi po preteku šestih mesecev od dneva, ko je bilo odločeno o prejšnji prošnji.
82. člen
(1) Direktor uprave lahko po uradni dolžnosti ali na prošnjo obsojenca, njegovih ožjih družinskih članov, rejnika in skrbnika dovoli prekinitev prestajanja kazni. Pri prekinitvi prestajanja kazni se smiselno upoštevajo enaki razlogi kot za odložitev izvršitve kazni (prvi odstavek 24. člena tega zakona). Prekinitev sme trajati največ tri mesece; če je bila prekinitev dovoljena zaradi zdravljenja obsojenca, lahko traja prekinitev, dokler je potrebno zdravljenje. Prekinitev po uradni dolžnosti sme izjemoma trajati tudi več kot tri mesece. Čas prekinitve se ne všteje v prestajanje kazni.
(2) Če se med trajanjem prekinitve kazni ugotovi, da so prenehali razlogi, iz katerih je bila prekinitev dovoljena, pokliče direktor uprave obsojenca takoj na prestajanje kazni ne glede na rok, do katerega mu je bila prekinitev dovoljena.
(3) Zoper odločbo iz tega člena je dovoljena pritožba, ki ne zadrži njene izvršitve.
(4) Prošnja za prekinitev prestajanja kazni iz istih razlogov se lahko ponovi po preteku šestih mesecev od dneva, ko je bilo odločeno o prejšnji prošnji.
Uveljavljanje in varstvo pravic obsojencev
83. člen
(1) Obsojenec, ki meni, da je bil podvržen mučenju ali drugim krutim oblikam nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, lahko s predlogom zahteva sodno varstvo.
(2) Predlog iz prejšnjega odstavka je zavod dolžan poslati tudi pristojnemu državnemu tožilcu.
84. člen
Če je bila obsojencu zaradi ravnanja iz prvega odstavka prejšnjega člena povzročena škoda, lahko zahteva odškodnino v skladu z zakonom neposredno tudi od tistega, ki mu je povzročil škodo.
85. člen
(1) Če gre za druge kršitve pravic ali za druge nepravilnosti, za katere ni zagotovljeno sodno varstvo, ima obsojenec pravico pritožiti se direktorju uprave.
(2) Če obsojenec ne dobi odgovora na svojo pritožbo v 30 dneh od njene vložitve ali če ni zadovoljen z direktorjevo odločitvijo, ima pravico vložiti vlogo na ministrstvo, pristojno za pravosodje.
(3) Obsojenec ima pravico pritožiti se zaradi kršitve svojih pravic in zaradi nepravilnosti iz prvega odstavka tudi drugim organom, ki opravljajo nadzorstvo v zavodu.
Red in disciplina
a) Disciplinske kazni
86. člen
(1) Obsojenec se mora na prestajanju kazni zapora ravnati po hišnem redu, pravilih o delovni disciplini in odredbah uradnih oseb.
(2) Za ohranitev reda in discipline so dovoljene samo tiste omejitve, ki so potrebne za varnost in skupno življenje v zavodu.
87. člen
(1) Obsojenec se lahko disciplinsko kaznuje za disciplinske prestopke. Disciplinski prestopki so hujši in lažji.
(2) Hujši disciplinski prestopki so:
– neizpolnitev ukaza uradne osebe, ki bi povzročila hujše motnje v delovanju zavoda;
– fizični napad na soobsojenca ali delavca zavoda;
– izdelovanje ali vnašanje predmetov, primernih za napad, pobeg ali za storitev kaznivega dejanja;
– pobeg s prestajanja kazni zapora;
– zloraba dodeljenih ugodnosti;
– vnašanje ali izdelava alkoholnih pijač in narkotikov, njihovo uživanje ali njihovo razpečevanje;
– naklepna kršitev predpisov o varstvu pri delu, varstvu pred požarom, eksplozijo ali drugimi naravnimi nesrečami;
– povzročitev večje materialne škode, če je povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti;
– ukvarjanje s prekupčevanjem;
– posojanje denarja in medsebojno zadolževanje za oderuške obresti;
– ponavljanje lažjih disciplinskih kršitev;
– prisiljevanje, izvajanje psihičnih in fizičnih oblik pritiska nad drugimi obsojenci in napeljevanje k temu.
(3) Lažje disciplinske prestopke določi s pravilnikom minister, pristojen za pravosodje.
88. člen
(1) Disciplinske kazni, ki se smejo izreči obsojencu za hujše disciplinske prestopke, so:
1. razporeditev na drugo delo do treh mesecev, če je kršitev storjena v zvezi z delom;
2. omejitev podeljevanja ugodnosti iz 77. člena tega zakona do treh mesecev, če je obsojenec zlorabil dodeljene ugodnosti;
3. oddaja v samico do enaindvajset dni s pravico do dela;
4. oddaja v samico do štirinajst dni brez pravice do dela.
(2) Za lažje disciplinske prestopke se obsojencu lahko izreče javni opomin.
89. člen
(1) Če stori obsojenec v zavodu dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja, za katerega je predpisana denarna kazen ali kazen zapora do enega leta, se kaznuje z disciplinsko kaznijo oddaje v samico do 30 dni.
(2) Če obstaja utemeljen sum, da je obsojenec med prestajanjem kazni zapora storil v zavodu kaznivo dejanje, za katerega je predpisana hujša kazen od enega leta zapora, lahko upravnik zavoda odloči, da se tak obsojenec začasno, najdlje do sodne odločbe, loči od drugih obsojencev. Če pristojno sodišče zahteva ločitev obsojenca zaradi interesov preiskave, je upravnik zavoda to dolžan storiti.
(3) Zoper odločbo iz prejšnjih odstavkov je dovoljena pritožba. Pritožba zoper odločbo iz prejšnjega odstavka ne zadrži njene izvršitve.
90. člen
(1) Disciplinske kazni za hujše disciplinske prestopke izreka disciplinska komisija zavoda, ki jo imenuje direktor uprave na predlog upravnika zavoda, javni opomin pa upravnik zavoda oziroma vodja oddelka zavoda.
(2) Disciplinska kazen oziroma javni opomin se ne sme izreči oziroma izvršiti, če je od storitve disciplinskega prestopka preteklo več kot šest mesecev.
(3) Pri izrekanju disciplinskih kazni za hujše disciplinske prestopke sme disciplinska komisija odložiti izvršitev izrečene disciplinske kazni za čas do šestih mesecev. Disciplinska komisija odloži izvršitev disciplinske kazni, če oceni, da je mogoče pričakovati, da bo pri obsojencu tudi brez izvršitve disciplinske kazni dosežen namen kaznovanja.
(4) Če obsojenec v času, za katerega je bila odložena izvršitev disciplinske kazni, znova stori hujši disciplinski prestopek, se mu izreče za oba prestopka ena sama disciplinska kazen.
(5) Policijska postaja, ki v skladu z zakonom pridrži obsojenca v času koriščenja zunajzavodskih ugodnosti, ga po končanem postopku pripelje v najbližji zavod.
91. člen
(1) Disciplinska kazen oddaje v samico se ne sme izreči, če bi bilo z njeno izvršitvijo ogroženo obsojenčevo zdravje.
(2) Obsojenec, ki mu je izrečena disciplinska kazen oddaje v samico, ima pravico do dveurnega sprehoda na prostem dnevno.
92. člen
(1) Disciplinski postopek se začne na obrazložen predlog vodje tiste notranje organizacijske enote, v kateri je bil prestopek storjen. Predlog mora biti vročen obsojencu in disciplinski komisiji najmanj 24 ur pred začetkom disciplinske obravnave.
(2) Obsojenec mora biti prisoten na disciplinski obravnavi.
(3) Obsojenec ima pravico, da ga v disciplinskem postopku zagovarja pooblaščenec, ki je lahko navzoč na disciplinski obravnavi. Pooblaščenec ne more biti iz vrst obsojencev.
(4) O izrečeni disciplinski kazni se izda pisna odločba, ki se jo vroči obsojencu.
93. člen
(1) Zoper odločbo o izrečeni disciplinski kazni je dovoljena pritožba. Pritožba zadrži izvršitev disciplinske kazni, razen javnega opomina in omejitve podeljevanja ugodnosti.
(2) Zoper odločbo o izrečeni disciplinski kazni se sme obsojenec pritožiti v treh dneh. O pritožbi odloči v treh dneh minister, pristojen za pravosodje, ki odločbo potrdi, spremeni ali odpravi.
94. člen
Upravnik zavoda lahko ustavi izvrševanje disciplinske kazni oddaje v samico pred iztekom izrečene disciplinske kazni, če oceni, da je disciplinska kazen dosegla svoj namen.
95. člen
(1) Predmeti ali denar, ki so nastali, bili uporabljeni, namenjeni ali pridobljeni v zvezi z disciplinskimi prestopki iz drugega odstavka 87. člena tega zakona, se lahko obsojencu vzamejo. O odvzemu odloči upravnik zavoda. Z odločbo o odvzemu upravnik tudi odloči, ali naj se odvzeti predmeti vrnejo lastniku, uničijo ali pa shranijo in vrnejo obsojencu po odpustu iz zavoda.
(2) Odvzeti denar se uporabi za pomoč obsojencu po odpustu s prestajanja kazni.
(3) Zoper tako odločbo je dovoljena pritožba.
96. člen
Če obsojenec povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti zavodu škodo, jo mora poravnati. Obstoj škode, okoliščine, v katerih je škoda nastala, koliko znaša in kdo jo je povzročil, ugotavlja komisija, ki določi tudi rok za njeno povrnitev. Komisijo imenuje upravnik zavoda. Če obsojenec ne povrne škode, sproži zavod postopek za plačilo odškodnine pred pristojnim sodiščem.
97. člen
Obsojencu, ki sta mu izrečena kazen zapora in kazen prepovedi vožnje motornega vozila oziroma varnostni ali varstveni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja, med prestajanjem kazni zapora ni dovoljeno voziti tiste vrste oziroma kategorije motornega vozila, za katero mu je sodišče izreklo prepoved vožnje ali odvzem vozniškega dovoljenja.
b) Drugi ukrepi
98. člen
(1) Zoper obsojenca, ki ogroža življenje ali zdravje drugih, se sme odrediti, da prestaja kazen ločeno od drugih obsojencev. Le izjemoma sme tak obsojenec pod nadzorstvom delati skupaj z drugimi obsojenci.
(2) Zoper obsojenca, ki v tolikšni meri ovira delo in življenje v zavodu, da so redni disciplinski ukrepi zoper njega neuspešni, se sme odrediti osamitev v prostih urah.
(3) Ukrepe iz prejšnjih odstavkov odreja direktor uprave na predlog upravnika, ko dobi mnenje zdravnika.
(4) Izvrševanje ukrepov osamitve iz prvega in drugega odstavka tega člena spremlja uprava, pri čemer mora vsakih šest mesecev oceniti, če so še podani razlogi za osamitev.
(5) Izvrševanje teh ukrepov preneha, če so odpadli razlogi, iz katerih so bili odrejeni, ali prekine, če se z zdravniškim izvidom ugotovi, da telesno in duševno stanje obsojenca ne dovoljuje nadaljnje osamitve.
(6) Zoper odločbo je dovoljena pritožba, ki ne zadrži njene izvršitve.
Usposabljanje obsojencev za normalno življenje
na prostosti
99. člen
(1) Zavodi morajo usposabljati obsojence za normalno življenje na prostosti.
(2) Usposabljanje obsojenca za normalno življenje na prostosti poteka po programu individualnega, skupinskega in skupnostnega tretmaja na podlagi pisnega dogovora med obsojencem in zavodom.
(3) Za usposabljanje obsojenca za normalno življenje na prostosti skrbijo strokovni delavci zavoda, ki so dolžni v programu tretmaja obsojencev uporabljati sodobne metode dela in spoznanja posameznih strok.
100. člen
(1) Pri izdelavi in izvajanju programa individualnega tretmaja sodelujejo pristojni centri, zavod, pristojen za zaposlovanje, upravni organi za stanovanjske zadeve ter javni zavodi s področja zdravstva in izobraževanja, razen v primerih, ko obsojenec to odkloni.
(2) Poleg organov in služb iz prejšnjega odstavka lahko pomoč obsojencu organizirajo tudi društva, dobrodelne organizacije, organizacije za samopomoč in druge organizacije civilne družbe.
(3) Vsi udeleženci v procesu usposabljanja obsojenca za normalno življenje na prostosti morajo delovati usklajeno.
(4) Pri izdelavi in izvajanju programa individualnega tretmaja za obsojenca, ki je zaščitena oseba po zakonu, ki ureja zaščito prič, zavod sodeluje z enoto, pristojno za zaščito ogroženih oseb, ter v soglasju z njo tudi z drugimi organi iz prvega in drugega odstavka tega člena.
101. člen
(1) Zavod predlaga pristojnemu centru, da obsojencu določi svetovalca, če je to potrebno za izvedbo programa individualnega tretmaja in če so za to podani objektivni pogoji.
(2) Svetovalci opravljajo svoje delo pod vodstvom pristojnega centra ob sodelovanju delavcev uprave.
102. člen
(1) Zavodi morajo skrbeti za izobraževanje in poklicno usposabljanje obsojencev.
(2) Izobraževanje obsojencev v zavodu se izvaja v skladu s predpisi s področja vzgoje in izobraževanja. Izobraževanje se lahko organizira v zavodu ali tudi zunaj njega v sodelovanju z vzgojno-izobraževalnimi organizacijami in izobraževalnimi zavodi.
(3) Pri izbiri izobraževalnega programa in obsojenčevega poklica je treba upoštevati njegove zmožnosti in nagnjenja, možnosti zavoda in druge okoliščine.
(4) Izobraževalni program lahko obsojenci izpolnijo v krajšem času, kot to določa predmetnik in predpisi o trajanju šolanja, vendar je treba zagotoviti tako raven znanja, kot jo zahteva izobraževalni program rednega šolanja.
(5) Posameznim obsojencem se lahko na njihove stroške v skladu z njihovim programom individualnega tretmaja omogoči izobraževanje tudi na drugih vzgojno-izobraževalnih organizacijah.
103. člen
(1) Zavod, pristojen za zaposlovanje, poda med prestajanjem kazni na podlagi ocene delovne sposobnosti posebnih kategorij obsojencev mnenje o poklicnem usposabljanju telesno, duševno ali socialno prizadetih oseb.
(2) Poklicno usposabljanje za obsojence iz prejšnjega odstavka se lahko tudi med prestajanjem kazni zapora izvaja izven zavoda.
104. člen
(1) Obsojencu, ki je dokončal šolo ali pridobil poklic v zavodu, se izda spričevalo, iz katerega ne sme biti razvidno, da ga je pridobil v zavodu.
(2) Opravljanje določenega dela v zavodu se šteje v delovne izkušnje na določenem področju dela.
3. Odpust obsojencev
Pogojni odpust
105. člen
(1) O pogojnem odpustu obsojencev odloča komisija za pogojni odpust (v nadaljnjem besedilu: komisija), v primerih, ki jih določa zakon, pa tudi upravnik zavoda.
(2) Predsednika, njegovega namestnika in člane komisije ter njihove namestnike imenuje minister, pristojen za pravosodje, izmed vrhovnih sodnikov, vrhovnih državnih tožilcev in delavcev ministrstva, pristojnega za pravosodje.
(3) Komisija odloča v sestavi treh članov.
(4) Komisijo skliče predsednik oziroma njegov namestnik, ki mora paziti, da so v komisiji zastopani predstavniki vseh organov iz drugega odstavka tega člena.
(5) Strokovno delo za komisijo opravlja ministrstvo, pristojno za pravosodje.
106. člen
(1) Komisija odloča o pogojnem odpustu na prošnjo obsojenca ali njegovih ožjih družinskih članov, rejnika in skrbnika ali na predlog upravnika zavoda.
(2) V prošnji za pogojni odpust mora biti navedeno, v katerem kraju namerava obsojenec prebivati v času, ko je na pogojnem odpustu.
(3) Prošnja za pogojni odpust se vloži pri zavodu ali neposredno pri komisiji.
(4) Pogojno odpuščeni obsojenec se mora po prihodu v kraj iz drugega odstavka tega člena v osmih dneh prijaviti pristojni upravni enoti, ki ji mora v enakem roku sporočiti tudi vsako spremembo kraja prebivanja.
107. člen
(1) Komisija odloča na seji z večino glasov. Komisija izda o odločitvi pisno odločbo.
(2) Odločba iz prejšnjega odstavka, s katero je bila zavrnjena vloga ali predlog za pogojni odpust, mora biti obrazložena.
(3) Zoper odločbo komisije ni dovoljena pritožba.
108. člen
(1) Upravnik zavoda ima pravico potem, ko dobi mnenje strokovnih delavcev, predčasno odpustiti obsojenca, ki se ustrezno obnaša, si prizadeva pri delu in se aktivno udeležuje drugih koristnih dejavnosti ter je prestal tri četrtine kazni, vendar največ en mesec pred iztekom kazni.
(2) Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba.
Odpust obsojencev in pomoč po prestani kazni
109. člen
(1) Obsojenec se odpusti iz zavoda tisti dan, ko mu izteče kazen.
(2) Če je zadnji dan prestajanja kazni nedelja, državni praznik ali dela prost dan, se obsojenec odpusti zadnji delovni dan pred tem dnem.
(3) Obsojenec, ki je odpuščen iz zavoda, ima pravico do brezplačne vozovnice do svojega prejšnjega prebivališča ali do kraja v državi, ki si ga izbere za novo stalno prebivališče; če je obsojenec tujec, ki nima prebivališča v državi, pa do mejnega prehoda. Stroške za vozovnico plača zavod, iz katerega je obsojenec odpuščen.
(4) Obsojencu, ki ob odpustu s prestajanja kazni brez svoje krivde nima sredstev, nudi zavod nujno potrebno obleko in obutev ter enkratno denarno pomoč, ki jo za denarni dodatek določajo predpisi na področju socialnega varstva.
110. člen
(1) Če je obsojenec ob odpustu s prestajanja kazni tako bolan, da zaradi tega ne more na pot, ga zavod odda v oskrbo najbližjemu ustreznemu zdravstvenemu zavodu.
(2) Stroški zdravljenja iz prvega odstavka se plačujejo po splošnih predpisih o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.
(3) Če gre v primeru iz prvega odstavka tega člena za tujca, plača stroške zdravljenja Republika Slovenija na podlagi splošnih predpisov o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.
111. člen
Pristojni centri in drugi subjekti iz prvega odstavka 100. člena tega zakona morajo v sodelovanju z zavodom najmanj tri mesece pred odpustom s prestajanja kazni pripraviti program potrebnih ukrepov za pomoč obsojencu in mu vsak na svojem področju nuditi pomoč pri njegovi vključitvi v družbo po prestani kazni.
2. oddelek
Mladoletniški zapor
112. člen
Določbe o izvrševanju kazni zapora se smiselno uporabljajo tudi za izvrševanje kazni mladoletniškega zapora, če ni z zakonom drugače določeno.
113. člen
(1) Kazen mladoletniškega zapora prestajajo starejši mladoletniki v posebnem zavodu za prestajanje kazni mladoletniškega zapora (v nadaljnjem besedilu: zavod za mladoletnike), v katerem lahko ostanejo do dopolnjenega triindvajsetega leta. Če dotlej ne prestanejo kazni, se premestijo v zavod, v katerem prestajajo kazen polnoletni obsojenci. Izjemoma lahko ostane v zavodu za mladoletnike tudi obsojenec, ki je že star triindvajset let, vendar samo, če je to potrebno, da dokonča šolo ali strokovno usposobitev. O premestitvi odloči direktor uprave.
(2) Zoper to odločbo je dovoljena pritožba.
114. člen
(1) Delo za obsojenega mladoletnika se izbere tako, da je primerno njegovim zmožnostim, da ustreza njegovim sposobnostim in interesom za posamezno vrsto dela in da je v skladu z možnostmi zavoda za mladoletnike.
(2) Delovni čas obsojenega mladoletnika se določi tako, da mu je omogočeno šolanje in strokovno usposabljanje in da ima dovolj časa za telesno vzgojo in razvedrilo.
115. člen
(1) Zavod za mladoletnike namenja posebno pozornost pedagoški, psihosocialni in specialno-terapevtski obravnavi mladoletnika, organizira pouk za dokončanje osnovne šole in pridobitev poklica ter skrbi za športno udejstvovanje in druge aktivnosti mladoletnikov.
(2) Pri izbiri pouka za mladoletnika upošteva zavod za mladoletnike njegove osebnostne lastnosti ter sposobnosti in interese za določen poklic ter možnosti za organiziranje izobraževanja.
(3) Mladoletniku, ki obiskuje pouk v osnovni ali srednji šoli in opravlja druge šolske obveznosti, se čas, predviden za delo, temu ustrezno skrajša.
(4) Obsojeni mladoletniki uživajo pri delu posebno varstvo v skladu s splošnimi predpisi o delovnih razmerjih.
116. člen
Upravnik zavoda lahko dovoli mladoletniku, ki je discipliniran in prizadeven pri delu ali učenju, da obiskuje starše in druge ožje sorodnike ter druge osebe, če je to določeno z individualnim programom tretmaja.
117. člen
Obsojenemu mladoletniku je treba omogočiti, da je najmanj tri ure dnevno na prostem, praviloma v prostem času.
118. člen
(1) Zoper obsojenega mladoletnika ni dovoljena osamitev.
(2) Obsojenemu mladoletniku se sme za hujše disciplinske prestopke samo izjemoma izreči disciplinska kazen oddaje v samico s pravico do dela ali brez nje, vendar največ do sedem dni.
(3) Upravnik zavoda mora o vsaki izrečeni disciplinski kazni oddaje v samico takoj obvestiti direktorja uprave.
3. oddelek
Denarna kazen
119. člen
Če obsojenec ne plača denarne kazni v določenem času, se kazen izterja prisilno.
120. člen
(1) Glede pristojnosti in postopka za izterjavo denarnih kazni se uporablja zakon, ki ureja izvršbo denarnih terjatev, oziroma zakon, ki ureja prisilno izterjavo davkov, če je tako določeno z zakonom.
(2) Stroške prisilne izterjave plača obsojenec.
(3) Pri prisilni izterjavi denarne kazni se najprej poplača denarna kazen, potem pa stroški prisilne izterjave.
121. člen
Pri sočasni prisilni izterjavi denarne kazni in stroškov kazenskega postopka se najprej poplača denarna kazen, nato stroški kazenskega postopka in nazadnje stroški prisilne izterjave.
122. člen
Plačane oziroma izterjane denarne kazni so prihodek Republike Slovenije.
123. člen
Če se zaradi prisilne izterjave denarne kazni obsojenčevo premoženje toliko zmanjša, da iz njega ni mogoče poravnati odškodninskega zahtevka oškodovanca, se poravna ta zahtevek do višine izterjane denarne kazni iz sredstev plačane denarne kazni. Glede roka, v katerem ima oškodovanec pravico zahtevati poravnavo odškodninskega zahtevka, se uporabljata določbi drugega in tretjega odstavka 97. člena kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popravek in 23/99).
4. oddelek
Prepoved vožnje motornega vozila
124. člen
(1) Kazen prepovedi vožnje motornega vozila se izvrši z dnem pravnomočnosti sodbe, s katero je kazen izrečena.
(2) Kazen prepovedi vožnje motornega vozila se za potrebe izvrševanja te kazni vpiše v evidenco izdanih vozniških dovoljenj. Podatke vpisujejo sodišča, pri katerih ti nastanejo. Vpišejo se:
– podatki o sodbi (številka in datum sodbe, organ, ki je sodbo izdal, datum pravnomočnosti sodbe, podatki o kategorijah vozniškega dovoljenja za katere je izrečena kazen prepovedi vožnje motornega vozila),
– podatki o času trajanja izrečene kazni, računajoč od dneva pravnomočnosti sodbe in
– podatki o preteku časa iz prejšnje alinee.
(3) Dostop do podatkov iz evidence iz prejšnjega odstavka in pravico do njihove uporabe imajo le tisti, ki so po zakonu upravičeni do pridobivanja podatkov iz kazenske evidence (105. člen Kazenskega zakonika).
(4) Vpis iz drugega odstavka tega člena se opravi z elektronsko obdelavo podatkov.
(5) Sodišče seznani obsojenca z dnem vpisa iz drugega odstavka tega člena.
(6) Minister, pristojen za vodenje evidence izdanih vozniških dovoljenj, lahko podrobneje predpiše način izvršitve kazni prepovedi vožnje motornega vozila.
125. člen
(1) Za izvršitev kazni prepovedi vožnje motornega vozila osebi, ki ima tuje vozniško dovoljenje, se smiselno uporabljajo določbe 124. člena tega zakona.
(2) Za osebo, ki ima tuje vozniško dovoljenje in v Republiki Sloveniji nima stalnega oziroma začasnega prebivališča, se v evidenco izdanih vozniških dovoljenj, poleg podatkov iz drugega odstavka 124. člena tega zakona, vpiše ime in priimek osebe, datum in kraj rojstva ter stalno oziroma začasno prebivališče osebe.
126. člen
Če je sodišče izreklo kazen prepovedi vožnje motornega vozila ob pogojni obsodbi, mora pristojna policijska postaja obvestiti sodišče, ki je izreklo to kazen, če pogojno obsojeni ne spoštuje prepovedi vožnje motornega vozila.
5. oddelek
Izgon tujca iz države
127. člen
(1) Tujec, ki mu je izrečena kazen izgona tujca iz države, se v skladu z zakonom po pravnomočnosti sodbe oziroma po odpustu iz zavoda prisilno odstrani iz države.
(2) Tujca policija v skladu z določbo prejšnjega odstavka privede do državne meje in ga napoti čez mejo.
(3) Tujcu, ki ga ni mogoče takoj odstraniti, odredi policija v skladu z zakonom kraj, kjer mora prebivati, dokler ne zapusti Republike Slovenije.
II. P O G L A V J E
KAZNI, IZREČENE V POSTOPKU O PREKRŠKU
1. oddelek
Kazen zapora
128. člen
Določbe o izvrševanju kazni zapora se smiselno uporabljajo tudi za osebe, ki prestajajo kazen zapora, izrečeno v postopku o prekršku (v nadaljnjem besedilu: oseba, kaznovana za prekršek), če ni z zakonom drugače določeno.
129. člen
Če se izvrši odločba o prekršku takoj, ne glede na vloženo pritožbo, odredi izvršitev kazni zapora, ki je bila izrečena za prekršek, sodnik za prekrške, ki je izdal odločbo o prekršku.
130. člen
(1) Izvršitev kazni zapora, izrečene v postopku o prekršku, se odloži iz razlogov prvega odstavka 24. člena tega zakona, in sicer v primeru iz 1. točke, dokler traja bolezen, v primerih iz 2. do 7. točke do enega meseca, v primerih iz 8. točke pa dotlej, dokler otrok ne dopolni enega leta oziroma dveh let starosti.
(2) Prošnjo za odložitev kazni zapora je treba vložiti v treh dneh od prejema poziva za nastop kazni pri sodniku za prekrške, pristojnem za izvršitev kazni. K prošnji je treba priložiti dokaze o razlogih za odložitev.
(3) Odločbo o odložitvi nastopa kazni zapora izda v treh dneh od prejema prošnje sodnik za prekrške, ki je pristojen za izvršitev kazni. Do izdaje odločbe o prošnji se začetek prestajanja kazni odloži.
(4) Zoper odločbo iz prejšnjega odstavka je dovoljena pritožba v treh dneh po prejemu odločbe na Republiški senat za prekrške, ki odloči o pritožbi v treh dneh po njenem prejemu. Pritožba zadrži izvršitev kazni, razen pritožbe zoper odločbo, s katero je bila prošnja za odložitev kazni zavrnjena, ker je bila vložena ponovno iz istih odložitvenih razlogov, oziroma zavržena, ker je bila vložena po preteku predpisanega roka.
(5) Če je bila pritožba iz prejšnjega odstavka zavrnjena ali zavržena, mora oseba, ki je kaznovana za prekršek, nastopiti kazen zapora prvi delovni dan po vročitvi odločbe.
131. člen
(1) Zavod zbira, obdeluje, shranjuje in vodi zbirko podatkov o osebah, kaznovanih za prekršek, na prestajanju kazni zapora.
(2) Zbirka podatkov iz prejšnjega odstavka obsega:
– podatke o identiteti osebe, kaznovane za prekršek,
– podatke o odločbi, ki jo je treba izvršiti,
– podatke o osebi, kaznovani za prekršek, ki se zbirajo med prestajanjem kazni zapora.
(3) Za zbirke podatkov iz prejšnjega odstavka se smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo zbirke podatkov o obsojencih na prestajanju kazni zapora.
132. člen
(1) Prestajanje kazni zapora, izrečene v postopku o prekršku, se sme prekiniti največ do deset dni. Pri prekinitvi prestajanja kazni se smiselno upoštevajo razlogi za odložitev izvršitve kazni iz prvega odstavka 24. člena tega zakona.
(2) Če je osebi, kaznovani za prekršek, prekinitev prestajanja kazni dovoljena zaradi zdravljenja, lahko prekinitev traja, dokler je potrebno zdravljenje zunaj zavoda.
(3) O prekinitvi kazni odloči direktor uprave. Zoper odločbo je dovoljena pritožba.
(4) Čas prekinitve se ne všteje v prestajanje kazni.
133. člen
(1) Kdor je, medtem ko služi vojaški rok ali civilno službo oziroma ko je na služenju v rezervnem sestavu oboroženih sil, kaznovan na kazen zapora, izrečeno v postopku o prekršku, ki ga je storil, preden je nastopil vojaški rok ali civilno službo oziroma odšel v rezervni sestav oboroženih sil, se mu po uradni dolžnosti odloži začetek izvrševanja kazni, dokler ne odsluži vojaškega roka ali civilne službe oziroma dokler ni odpuščen iz služenja v rezervnem sestavu oboroženih sil.
(2) Če je osebi iz prejšnjega odstavka izrečena v postopku o prekršku denarna kazen za prekršek, ki ga je storila, preden je vstopila v oborožene sile, se ta ne spremeni v zapor in se ne izvrši, dokler služi vojaški rok ali civilno službo oziroma je na služenju v rezervnem sestavu oboroženih sil.
134. člen
Oseba, kaznovana za prekršek, sme med prestajanjem kazni uporabljati svojo posteljnino, obleko, obutev in perilo ter na svoje stroške dobivati hrano v zavod.
135. člen
Oseba, kaznovana za prekršek, se odpusti s prestajanja kazni zapora tisti dan in uro, ko ji izteče kazen.
136. člen
(1) Oseba, kaznovana za prekršek, ki je prestala polovico oziroma tretjino kazni zapora, se lahko predčasno odpusti s prestajanja kazni zapora, če je iz narave prekrška in iz njenega obnašanja med prestajanjem kazni zapora mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovila prekrška.
(2) Določba prvega odstavka se ne uporablja, če je bila osebi izrečena kazen zapora do petnajst dni ali če je bila denarna kazen spremenjena v zapor.
(3) O predčasnem odpustu odloča upravnik zavoda.
2. oddelek
Denarna kazen
137. člen
Za izvršitev denarne kazni, izrečene v postopku o prekršku posamezniku ali odgovorni osebi pravne osebe, in za izvršitev denarne kazni, izrečene po drugih predpisih, se smiselno uporabljajo določbe 120. do 123. člena zakona.
3. oddelek
Kazenske točke in prenehanje veljavnosti
vozniškega dovoljenja
138. člen
Kazen kazenske točke v cestnem prometu se izvrši z vpisom v evidenco, predpisano z zakonom, ki ureja prekrške.
139. člen
Za izvršitev stranske kazni prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja se smiselno uporabljajo določbe 124. člena tega zakona.
III. P O G L A V J E
KAZNI, IZREČENE PRAVNIM OSEBAM
1. oddelek
Denarna kazen
140. člen
Za izvršitev denarne kazni, izrečene za kaznivo dejanje ali prekršek pravni osebi, se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o izvršitvi denarne kazni, izrečene fizični osebi v kazenskem postopku.
2. oddelek
Odvzem premoženja
141. člen
(1) Sodišče, ki je izreklo kazen odvzema premoženja, začne po uradni dolžnosti postopek za njeno izvršitev. Glede pristojnosti in postopka se uporablja zakon, ki ureja izvršilni postopek.
(2) Lastninsko pravico na odvzetem premoženju pridobi Republika Slovenija.
(3) Če pravna oseba, ki ji je sodišče izreklo kazen odvzema premoženja, preneha, se postopek za izvršitev kazni izvede proti pravni osebi, ki je prevzela premoženje, in sicer do višine vrednosti prevzetega premoženja.
(4) Sredstva za izplačilo odškodnine oškodovancu, ki je naknadno ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, se zagotavljajo v proračunu Republike Slovenije.
3. oddelek
Prenehanje pravne osebe
142. člen
(1) Za izvršitev kazni prenehanja pravne osebe se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja prenehanje pravne osebe.
(2) Postopek za prenehanje pravne osebe začne sodišče po uradni dolžnosti.
II. IZVRŠEVANJE DRUGIH KAZENSKIH SANKCIJ
1. oddelek
Opozorilna sankcija
Pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom
143. člen
(1) Sodišče, ki je izreklo obsojencu pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, pošlje sodbo z razpoložljivimi podatki o obsojenčevi osebnosti takoj po pravnomočnosti pristojnemu centru.
(2) Pristojni center v 30 dneh po prejemu sodbe predlaga sodišču svetovalca, ki bo izvrševal varstveno nadzorstvo.
(3) Pristojni center predlaga svetovalca izmed strokovnih delavcev centra ali drugih oseb, ki so primerne za opravljanje dolžnosti svetovalca in s predlogom soglašajo.
(4) Minister, pristojen za pravosodje, v soglasju z ministrom, pristojnim za socialne zadeve, podrobneje uredi pogoje, ki jih morajo izpolnjevati svetovalci, in druga vprašanja v zvezi z delom svetovalcev.
144. člen
(1) Svetovalec sklene s sodelovanjem pristojnega centra z obsojencem pisni dogovor, ki mora vsebovati vsebinsko in časovno izpolnjevanje navodil, ki jih je odredilo sodišče. V dogovoru se opredeli vsebina izvajanja pomoči, skrbstva, nadzora ali varstva.
(2) Med izvajanjem varstvenega nadzorstva in dogovora iz prejšnjega odstavka mora svetovalec z obsojencem vzdrževati ustrezne osebne stike.
(3) Pri medsebojnih stikih svetovalec ugotavlja, ali se dogovor v praksi uresničuje, ter hkrati opozarja obsojenca na morebitna odstopanja od dogovorjene vsebine varstvenega nadzorstva.
145. člen
(1) Svetovalec med izvrševanjem varstvenega nadzorstva pomaga obsojencu reševati osebne, družinske in druge težave, zlasti pa tiste, ki nastajajo v zvezi z izpolnjevanjem navodil, ki jih je odredilo sodišče.
(2) Če ima obsojenec težave v zvezi z zaposlitvijo, nastanitvijo, zdravljenjem ali izobraževanjem, se svetovalec razen s pristojnim centrom poveže še z ustreznimi organi, podjetji in drugimi organizacijami, ki obsojencu lahko nudijo potrebno pomoč.
146. člen
(1) Svetovalec med izvrševanjem varstvenega nadzorstva nadzira izvajanje izrečenih navodil tako, da pri ustreznih organih ali drugih osebah, kjer se posebna navodila neposredno izvajajo, ugotavlja, če se izrečeno navodilo izvaja.
(2) Svetovalec nemudoma obvesti sodišče, ki je izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, če ugotovi, da obsojenec med preizkusno dobo ne izpolnjuje navodil ali se neopravičeno izogiba stikom s svetovalcem.
(3) Svetovalec najmanj vsakih šest mesecev poroča sodišču iz prejšnjega odstavka o poteku izvrševanja varstvenega nadzorstva. V poročilu lahko glede na uspešnost izvajanja posebnega navodila predlaga spremembo ali odpravo navodil oziroma ustavitev nadzorstva.
2. oddelek
Varnostni in varstveni ukrepi
1. Varnostni ukrepi, izrečeni v kazenskem postopku
147. člen
Za izvrševanje varnostnih ukrepov, ki so povezani z odvzemom prostosti, veljajo smiselno določbe tega zakona o izvrševanju kazni zapora.
148. člen
Ministrstvo, pristojno za zdravstvo, določi zdravstvene zavode, v katerih se lahko izvršujejo varnostni ukrepi obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti in obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov.
149. člen
Sredstva za izvrševanje varnostnih ukrepov iz prejšnjega člena se zagotavljajo v proračunu Republike Slovenije.
150. člen
Minister, pristojen za zdravstvo, izda v soglasju z ministrom, pristojnim za pravosodje, podrobnejše predpise o izvrševanju varnostnih ukrepov iz 148. člena tega zakona.
Obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v
zdravstvenem zavodu
151. člen
(1) Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu se izvršuje v zdravstvenem zavodu, v katerem so zagotovljeni pogoji za psihiatrično zdravljenje in varstvo.
(2) Sodišče, ki je izreklo varnostni ukrep, odloči o tem, v kateri zdravstveni zavod naj se odda tisti, zoper katerega je bil izrečen ta varnostni ukrep, potem ko dobi mnenje posvetovalne komisije.
(3) Posvetovalno komisijo iz prejšnjega odstavka ustanovi in njene člane imenuje minister, pristojen za pravosodje, v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravstvo.
152. člen
(1) Oseba, ki ji je izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki je v priporu ali je nastopila kazen zapora pred pravnomočnostjo sodbe, se na njeno zahtevo lahko napoti v ustrezen zdravstveni zavod, še preden je sodba ali sklep pravnomočen.
(2) O tem odloči sodišče, ki je izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu.
153. člen
Pri osebah, proti katerim se izvršuje varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, so dovoljene samo tiste omejitve gibanja in stika z zunanjim okoljem, ki so nujne za njihovo varstvo in zdravljenje in za varnost okolice.
154. člen
(1) Zdravstveni zavod, v katerem se izvršuje varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, mora, takoj ko meni, da zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu nista več potrebna, to sporočiti sodišču, ki je ta ukrep izreklo.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek mora zdravstveni zavod enkrat letno poročati sodišču, ki je izreklo ukrep, o njegovem izvrševanju in uspehih zdravljenja.
Obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti
155. člen
(1) Sodišče, ki je izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, napoti tistega, ki mu je izreklo ta ukrep, v zdravstveni zavod, v katerem naj se zdravi. O napotitvi obvesti tudi zdravstveni zavod.
(2) Zdravstveni zavod je dolžan obvestiti sodišče, če se obsojenec ni začel zdraviti, če je zdravljenje samovoljno opustil ali če je kljub zdravljenju tako nevaren za svojo okolico, da je potrebno njegovo zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu.
Obvezno zdravljenje alkoholikov in narkomanov
156. člen
(1) Varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov, izrečen skupaj s kaznijo zapora, se izvršuje v zavodu, v katerem obsojenec prestaja kazen.
(2) Ob pogojih, ki jih določa predpis iz 150. člena tega zakona, se sme varnostni ukrep iz prejšnjega odstavka izvrševati v zdravstvenem zavodu ali kakšni drugi specializirani ustanovi.
157. člen
(1) Če je varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov izrečen ob pogojni obsodbi, se izvršuje v zdravstvenem zavodu, ki se ukvarja z zdravljenjem alkoholikov in narkomanov, ali v kakšni drugi za ta namen specializirani ustanovi.
(2) Zdravstveni zavod določi sodišče, ki je izreklo ta ukrep ob pogojni obsodbi. O izreku tega varnostnega ukrepa obvesti sodišče zdravstveni zavod, ki ga je določilo za izvrševanje tega ukrepa.
(3) Če se pogojno obsojeni brez opravičenega razloga ne začne zdraviti ali zdravljenje samovoljno opusti, mora zdravstveni zavod o tem obvestiti sodišče, ki je izreklo ta ukrep.
(4) Zdravstveni zavod po končanem zdravljenju obvesti sodišče o uspehu zdravljenja.
Prepoved opravljanja poklica
158. člen
(1) Prepoved opravljanja poklica, samostojne dejavnosti ali dolžnosti izvršuje upravna enota, na območju katere ima tisti, ki mu je izrečen ta ukrep, stalno oziroma začasno prebivališče.
(2) Če se tisti, ki mu je izrečen varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica, samostojne dejavnosti ali dolžnosti, preseli na območje druge upravne enote, je treba o izreku varnostnega ukrepa obvestiti pristojni organ, ki nadaljuje izvrševanje tega varnostnega ukrepa.
159. člen
(1) Če je opravljanje poklica, samostojne dejavnosti ali dolžnosti vezano na dovoljenje pristojnega organa, se izvršuje ta ukrep tako, da ta organ obsojencu vzame dovoljenje in prepove izdati drugo, dokler traja ta varnostni ukrep.
(2) Če opravljanje poklica, samostojne dejavnosti ali dolžnosti ni vezano na posebno dovoljenje, izvršuje upravni organ za notranje zadeve ta ukrep tako, da ukrene vse potrebno, da se tistemu, ki mu je izrečen ta ukrep, onemogoči opravljanje poklica, samostojne dejavnosti ali dolžnosti, ki mu je prepovedana.
(3) Če je sodišče izreklo ta varnostni ukrep ob pogojni obsodbi, mora pristojna policijska postaja obvestiti sodišče, kadar pogojno obsojeni prekrši prepoved opravljanja poklica, samostojne dejavnosti ali dolžnosti.
Odvzem vozniškega dovoljenja
160. člen
(1) Varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja izvrši upravni organ za notranje zadeve, pristojen za izdajo vozniških dovoljenj, na območju katerega ima tisti, ki mu je izrečen ta ukrep, stalno prebivališče. Če stalnega prebivališča ni mogoče ugotoviti, izvrši ukrep iz tega odstavka organ, pristojen po njegovem začasnem prebivališču.
(2) Če tisti, ki mu je izrečen ta ukrep, ima vozniško dovoljenje, se mu le-to odvzame in uniči.
(3) Če tisti, ki mu je izrečen ta varnostni ukrep, nima vozniškega dovoljenja, se ta ukrep izvrši tako, da se v evidenco upravnega organa, pristojnega za izdajanje vozniških dovoljenj, vpiše prepoved izdaje vozniškega dovoljenja za čas trajanja tega ukrepa. Za izvršitev tega ukrepa je pristojen upravni organ za notranje zadeve, na območju katerega ima tisti, zoper katerega je ta ukrep izrečen, stalno prebivališče.
(4) Izvajanje varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja se začne od dneva odvzema, v primerih iz prejšnjega odstavka pa od dneva vpisa v evidenco. Za vodenje evidence o izvajanju varnostnega ukrepa in za prisilno izvršitev se smiselno uporabljajo določbe 124. člena tega zakona.
(5) Komur je izrečen varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja, je na poziv upravnega organa za notranje zadeve, pristojnega za izdajo vozniških dovoljenj, dolžan prinesti vozniško dovoljenje.
161. člen
Če je sodišče izreklo varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja ob pogojni obsodbi, mora pristojna policijska postaja obvestiti sodišče, ki je izreklo ta ukrep, če pogojno obsojeni zlorablja ta ukrep.
Odvzem predmetov
162. člen
(1) Varnostni ukrep odvzema predmetov izvrši sodišče, ki je izreklo sodbo na prvi stopnji.
(2) Odvzeti predmeti se prodajo v skladu z zakonom, ki ureja izvršilni postopek, izročijo kriminalističnemu muzeju ali kakšnemu drugemu zavodu ali uničijo.
(3) Denar, ki se dobi s prodajo odvzetih predmetov, je prihodek Republike Slovenije.
2. Varstveni ukrepi, izrečeni v postopku o prekrških
163. člen
Določbe o izvrševanju varnostnih ukrepov se smiselno uporabljajo tudi za izvrševanje varstvenih ukrepov, izrečenih v postopku o prekršku, če ni s tem zakonom drugače določeno.
164. člen
Za izvršitev varstvenega ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila, izrečenega v postopku o prekršku, se smiselno uporabljajo določbe 124. in 125. člena tega zakona.
165. člen
Za izvršitev varstvenega ukrepa odstranitve tujca iz države, ki je bil izrečen v postopku o prekršku, se smiselno uporabljajo določbe 127. člena tega zakona.
166. člen
(1) Za izvrševanje varstvenega ukrepa začasnega odvzema motornega vozila v cestnem prometu in kolesa s pomožnim motorjem se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o izvrševanju varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja.
(2) Odvzeta motorna vozila v cestnem prometu in kolesa s pomožnim motorjem v času trajanja varstvenega ukrepa hrani in čuva pristojna policijska postaja ali pristojna organizacija oziroma podjetnik posameznik, ki opravlja dejavnost skladiščenja.
3. Varnostni ukrepi, izrečeni pravni osebi
Objava sodbe
167. člen
(1) Če je pravni osebi izrečen varnostni ukrep objave sodbe, pošlje sodišče, ki je odločilo na prvi stopnji, prepis sodbe v celoti ali izvlečku v objavo tisku, radiu ali televiziji ali več navedenim sredstvom javnega obveščanja hkrati.
(2) Stroški za izvršitev tega varnostnega ukrepa bremenijo obsojeno pravno osebo.
Prepoved določene gospodarske dejavnosti
168. člen
Varnostni ukrep prepovedi določene gospodarske dejavnosti pravne osebe izvrši pristojno sodišče, ki vodi sodni register.
3. oddelek
Vzgojni ukrepi
169. člen
(1) Za izvršitev vzgojnih ukrepov skrbi center, pristojen po kraju bivanja; če mladoletni storilec kaznivega dejanja (v nadaljnjem besedilu: mladoletnik) nima stalnega prebivališča, pa tisti center, kjer je sedež sodišča, ki je izreklo ukrep.
(2) Sodišče ali sodnik za prekrške, ki je izrekel vzgojni ukrep, pošlje pravnomočno odločbo o vzgojnem ukrepu v izvršitev pristojnem centru v osmih dneh po izvršljivosti odločbe.
(3) Če je mladoletnik zaščitena oseba po zakonu, ki ureja zaščito prič, pristojni center pri izvajanju vzgojnega ukrepa upošteva odločitve komisije, pristojne za zaščito ogroženih oseb, in sodeluje z enoto, pristojno za zaščito ogroženih oseb.
(4) Minister, pristojen za pravosodje, izda v soglasju z ministrom, pristojnim za socialne zadeve, podrobnejše predpise o izvrševanju vzgojnih ukrepov, razen vzgojnega ukrepa oddaje v prevzgojni dom.
170. člen
(1) Pristojni center mora začeti izvrševati vzgojni ukrep najpozneje v 30 dneh od prejema odločbe, s katero je izrečen.
(2) Če je izrečen zavodski ukrep oddaje v vzgojni zavod, določi pristojni center vzgojni zavod za usposabljanje otrok in mladoletnikov, v katerem se bo izvrševal vzgojni ukrep, in začetek izvrševanja ukrepa; o tem mora obvestiti najmanj osem dni pred začetkom izvrševanja ukrepa mladoletnika in vzgojni zavod, ki mu pošlje tudi odločbo, s katero je izrečen vzgojni ukrep, in podatke, ki so pomembni za izvrševanje tega ukrepa.
(3) Vzgojni zavod je dolžan sprejeti mladoletnika, ki ga napoti pristojni center.
171. člen
(1) Če se izvrševanje vzgojnega ukrepa ne more začeti ali nadaljevati, ker je mladoletnik pobegnil ali se skriva, mora pristojni center oziroma vzgojni zavod o tem obvestiti sodišče oziroma sodnika za prekrške in pristojno policijsko postajo, da ga izsledi in pripelje v vzgojni zavod, iz katerega je mladoletnik pobegnil.
(2) Minister, pristojen za notranje zadeve, izda v soglasju z ministrom, pristojnim za socialne zadeve, navodilo za izvajanje določbe prejšnjega odstavka.
172. člen
(1) Organ, ki je izrekel vzgojni ukrep, lahko na prošnjo mladoletnika, njegovih ožjih družinskih članov, rejnika in skrbnika, na predlog centra ali po uradni dolžnosti odloži izvršitev zavodskega ukrepa:
1. če je mladoletnik huje bolan;
2. če v njegovi ožji družini kdo umre ali je huje bolan;
3. če mladoletnik končuje šolo ali je pred izpitom, na katerega se je pripravljal;
4. če ima mladoletnica otroka, ki še ni star eno leto, ali če je noseča ali če ima otroka, ki še ni star dve leti in posebni zdravstveni, socialni in drugi razlogi zahtevajo, da sama skrbi zanj;
5. če je potrebno, da poskrbi za varstvo in vzgojo otrok, o čemer da mnenje center, na območju katerega prebivajo mladoletnikovi otroci.
(2) Prošnji za odložitev je potrebno priložiti tudi dokaze o vzrokih za odložitev.
(3) Začetek izvrševanja ukrepa se lahko odloži v primeru iz 1. točke prvega odstavka tega člena, dokler traja bolezen; v primerih iz 2. in 5. točke največ za tri mesece; v primeru iz 3. točke največ za šest mesecev; v primeru iz 4. točke pa, dokler otrok ne dopolni enega leta oziroma dveh let starosti.
(4) Zoper sklep o zavrnitvi prošnje za odložitev je dovoljena pritožba v treh dneh po vročitvi sklepa na predsednika višjega sodišča oziroma predsednika Republiškega senata za prekrške, ki je dolžan v treh dneh izdati odločbo.
(5) Pritožba odloži izvršitev odločbe.
173. člen
Sredstva za izvrševanje vzgojnih ukrepov zagotavlja Republika Slovenija.
174. člen
(1) Zavod, v katerem se izvršuje zavodski ukrep, odpusti mladoletnika takoj, ko dobi pravnomočno odločbo o pogojnem odpustu, spremembi, ustavitvi ali nadomestitvi zavodskega vzgojnega ukrepa oziroma ko preteče z zakonom določena najdaljša doba za izvrševanje tega ukrepa.
(2) Mladoletniku, ki je neposredno pred koncem šolanja oziroma pred izpitom in bi mu odpustitev onemogočila ali ga ovirala dokončati šolo oziroma opraviti izpit, lahko zavod, v katerem se izvršuje vzgojni ukrep, na njegovo prošnjo ali prošnjo njegovega zakonitega zastopnika in s privolitvijo pristojnega centra omogoči, da obiskuje šolo do konca šolskega leta oziroma da dela izpit.
(3) Glede odpusta in pomoči mladoletniku po odpustu iz zavoda, v katerem se izvršuje vzgojni ukrep, se smiselno uporabljajo določbe členov od 109. do 111. tega zakona. Pristojni center je še posebej dolžan vsakemu mladoletniku po odpustu iz zavoda, v katerem se izvršuje vzgojni ukrep, pomagati pri njegovem vključevanju v življenje in mu v ta namen po potrebi, na predlog tega zavoda pa obvezno, postaviti svetovalca.
175. člen
Za izvrševanje vzgojnih ukrepov, izrečenih mladoletniku v postopku o prekršku, se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o izvrševanju vzgojnih ukrepov, izrečenih v kazenskem postopku.
Navodila in prepovedi
176. člen
(1) Izvrševanje navodil in prepovedi, ki jih sodišče izreče mladoletniku, pripravi, vodi in nadzira pristojni center.
(2) Navodila in prepovedi, ki jih ne izvajajo pristojni centri, se izvršujejo v organih in organizacijah, v katerih delovno področje sodi izvajanje take dejavnosti; le-ti morajo o uspehu izvrševanja navodil in prepovedi obveščati sodišče in pristojni center.
(3) Pristojni center obvesti sodišče, ki je mladoletniku izreklo kot vzgojni ukrep navodilo iz prvega odstavka tega člena, ko oceni, da je namen izvrševanja tega vzgojnega ukrepa dosežen.
177. člen
Za izvršitev prepovedi vožnje motornega vozila mladoletniku se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o izvrševanju kazni prepovedi vožnje motornega vozila.
Nadzorstvo organa socialnega varstva
178. člen
(1) Ko prejme center odločbo sodišča, s katero je mladoletniku izrečen vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, določi mladoletniku svetovalca in o tem obvesti sodišče.
(2) Minister, pristojen za socialne zadeve, podrobneje uredi pogoje, ki jih morajo izpolnjevati svetovalci, in druga vprašanja v zvezi z delom svetovalcev.
179. člen
(1) Svetovalec mora nameniti posebno skrb vzgoji, varstvu in nadzorstvu mladoletnika. Pri tem se lahko obrača za strokovno pomoč na sodišče, pristojni center ter na druge strokovne organizacije.
(2) Svetovalec mora zlasti skrbeti, da bo mladoletnik izvrševal posebna navodila, če mu jih je naložilo sodišče.
180. člen
Mladoletnikovi starši, posvojitelj, rejnik ali skrbnik morajo omogočiti svetovalcu izvrševanje njegovih nalog.
181. člen
(1) Svetovalec mora imeti z mladoletnikom ustrezne stike. Starši, posvojitelj, rejnik ali skrbnik so dolžni obvestiti svetovalca o razmerah, okoliščinah in pogojih, ki negativno vplivajo na izvajanje tega ukrepa.
(2) Državni organi, organi lokalnih skupnosti, javni zavodi in druge organizacije so dolžne sodelovati s svetovalcem, če je to potrebno za izvrševanje njegovih nalog.
182. člen
(1) Pristojni center mora o uspehih izvrševanja tega vzgojnega ukrepa poročati sodišču v rokih, ki jih določi sodišče, najmanj pa vsakih šest mesecev.
(2) Pristojni center lahko sodišču za mladoletnike predlaga prenehanje tega vzgojnega ukrepa, če oceni, da je namen tega vzgojnega ukrepa dosežen.
Oddaja v vzgojni zavod
183. člen
(1) Vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod se izvršuje v skladu s predpisi, ki urejajo usmerjanje mladostnikov s posebnimi potrebami.
(2) Minister, pristojen za šolstvo, določi vzgojne zavode, v katerih se izvaja vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod za posamezne kategorije mladoletnikov.
Oddaja v prevzgojni dom
184. člen
(1) Vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom se izvršuje v prevzgojnem domu za mladoletnike (v nadaljnjem besedilu: prevzgojni dom).
(2) Prevzgojni dom je notranja organizacijska enota uprave.
(3) Nadzorstvo nad izobraževanjem mladoletnikov v prevzgojnem domu opravlja ministrstvo, pristojno za šolstvo.
185. člen
Za prevzgojni dom se smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo organizacijo in delo zavodov.
186. člen
Ob sprejemu v prevzgojni dom se prouči mladoletnikova osebnost, ugotovi njegovo zdravstveno stanje, zmožnost usposabljanja, sposobnosti in interesi ter druge lastnosti, pomembne za vzgojo, prevzgojo in izobraževanje ter tretma mladoletnika.
187. člen
(1) Mladoletnikom, ki so zmožni za delo in želijo delati, se omogoči delo, ki ustreza potrebam njihovega izobraževanja ter pridobivanju in izpopolnjevanju delovnih navad.
(2) Za delo in nagrajevanje mladoletnikov in za gospodarsko dejavnost prevzgojnega doma se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o delu obsojencev in o gospodarski dejavnosti zavoda, če ni z zakonom drugače določeno.
(3) Mladoletniki, ki se poklicno izobražujejo, dobivajo nagrado glede na učni uspeh in uspeh pri praktičnem delu; osnova za nagrado je 50 odstotkov vrednosti, določene z zakonom, ki ureja poklicno in strokovno izobraževanje.
188. člen
Mladoletniki, ki se primerno vedejo in imajo uspehe pri delu oziroma pri izobraževanju, lahko dobijo pohvale in nagrade ali druge ugodnosti, ki se določijo v hišnem redu prevzgojnega doma.
189. člen
(1) Mladoletniki v prevzgojnem domu, ki delajo, uživajo pravice in varstvo v skladu s splošnimi predpisi.
(2) Mladoletnike se lahko zaposli največ dve uri na dan pri delih, ki so potrebna za vzdrževanje reda in snage v prevzgojnem domu.
(3) Za mladoletnike v prevzgojnem domu se lahko organizira skupno letovanje zunaj doma. Letni počitek in skupno letovanje se štejeta v čas prestajanja vzgojnega ukrepa.
(4) Letni počitek in skupno letovanje se organizirata praviloma med šolskimi počitnicami.
190. člen
(1) Prevzgojni dom mora mladoletniku omogočiti, da pridobiva znanje, zlasti pa da dokonča osnovnošolsko obveznost in si pridobi poklic. Za to prevzgojni dom organizira osnovnošolsko in poklicno izobraževanje v skladu s predpisi o osnovni šoli in drugimi predpisi s področja vzgoje in izobraževanja.
(2) Iz spričevala ne sme biti razvidno, da se je mladoletnik izobraževal v prevzgojnem domu.
191. člen
(1) Za disciplinske prestopke se smejo izreči mladoletniku v prevzgojnem domu naslednje disciplinske kazni:
1. opomin;
2. prepoved izhoda do treh mesecev;
3. namestitev v posebnem prostoru v prostem času do sedem dni;
4. namestitev v posebnem prostoru brez pravice do dela do sedem dni.
(2) Disciplinska kazen prepovedi izhoda in namestitve v posebnem prostoru se sme mladoletniku izreči samo za hujše disciplinske prestopke, določene v drugem odstavku 87. členu tega zakona.
192. člen
Disciplinske kazni izreka disciplinska komisija, ki jo imenuje direktor uprave. Za disciplinski postopek se smiselno uporablja določba 92. člena tega zakona.
193. člen
(1) Mladoletnika, ki je nevaren, ker ogroža sebe ali druge, se lahko izloči iz skupine in namesti v poseben prostor. Ta ukrep traja, dokler obstaja razlog za namestitev, vendar največ 12 ur.
(2) Namestitev mladoletnika v poseben prostor odredi z odločbo upravnik prevzgojnega doma oziroma tisti, ki v njegovi odsotnosti odgovarja za delovanje prevzgojnega doma. O ukrepu je treba takoj obvestiti domskega zdravnika in direktorja uprave.
194. člen
Poseben prostor za izvršitev disciplinske kazni iz 191. člena tega zakona mora biti opremljen kot bivalni prostor, poseben prostor za izvršitev ukrepa iz prejšnjega člena tega zakona pa mora biti opremljen tako, da se preprečijo samopoškodbe in uničevanje opreme.
195. člen
(1) V prevzgojnem domu se organizira vzgojno delo po programu vzgojnega dela v skladu z ustreznimi določbami zakona, ki ureja izobraževanje in usposabljanje otrok in mladoletnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju.
(2) Če se mladoletnik ni sposoben prilagajati delu in življenju po programu vzgojne skupine, v katero je bil napoten, se lahko premesti v posebno vzgojno skupino z intenzivnejšim postopkom.
(3) O premestitvi mladoletnika odloča upravnik na predlog vodje strokovne skupine.
196. člen
Posameznemu mladoletniku lahko prevzgojni dom omogoči izobraževanje in delo zunaj doma.
197. člen
Določbe 29. člena, 31. do 41. člena, 57. do 63. člena, 66. do 69. člena, 83. do 85. člena in 114. do 117. člena tega zakona veljajo tudi za mladoletnike.
198. člen
(1) Minister, pristojen za pravosodje, podrobneje uredi izvrševanje vzgojnega ukrepa oddaje v prevzgojni dom.
(2) Življenje in delo mladoletnikov v prevzgojnem domu določa hišni red, ki ga predpiše upravnik v soglasju z direktorjem uprave.
Oddaja v zavod za usposabljanje
199. člen
(1) Vzgojni ukrep oddaje v zavod za usposabljanje se izvršuje v zavodih za usposabljanje otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju.
(2) Sodišče v odločbi določi, v kateri zavod naj se odda mladoletnik, ki mu je izreklo ta ukrep. Pred tem mora sodišče dobiti mnenje posvetovalne komisije iz 151. člena tega zakona.
200. člen
Ministrstvo, pristojno za socialne zadeve, določi, v katerih zavodih za usposabljanje otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju se lahko izvršuje vzgojni ukrep iz prejšnjega člena.
DRUGI DEL
I. ORGANI ZA IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ
1. oddelek
Uprava
201. člen
(1) V Republiki Sloveniji izvršuje kazenske sankcije Uprava Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij kot organ v sestavi ministrstva, pristojnega za pravosodje.
(2) Kazni zapora in mladoletniškega zapora, kazni zapora, izrečene v postopku o prekršku, ter kazni zapora, izrečene po drugih predpisih, se izvršujejo v zavodih, ki so dislocirane notranje organizacijske enote uprave. Zavodi imajo lahko dislocirane oddelke.
202. člen
(1) Uprava v okviru delovnega področja, določenega z zakonom:
– skrbi za uveljavljanje pravic in obveznosti zaprtih oseb,
– skrbi za razvoj specifičnih, psiholoških, socialnih, pedagoških, socioloških ter drugih oblik in metod dela z zaprtimi osebami,
– skrbi za razvoj socialnega dela in postpenalne obravnave zaprtih oseb,
– skrbi za zdravstveno varstvo zaprtih oseb,
– skrbi za usklajeno izvajanje drugih kazenskih sankcij,
– skrbi za uniformo in drugo osebno opremo, oborožitev, tehnično in drugo opremo paznikov,
– skrbi za razvoj sistemov zavarovanja zaprtih oseb,
– predlaga izboljšanje sistema izvrševanja kazenskih sankcij,
– odloča na prvi stopnji v upravnem postopku, kadar je tako določeno z zakonom,
– zbira in obdeluje statistične in druge podatke o izvrševanju kazenskih sankcij,
– skrbi za varovanje sodnih zgradb,
– opravlja druge naloge, določene z zakonom.
(2) Pri opravljanju nalog iz prejšnjega odstavka sodeluje uprava z znanstvenimi organizacijami, strokovnimi društvi in drugimi zainteresiranimi organizacijami.
203. člen
(1) Uprava v izrednem ali vojnem stanju opravlja naloge s svojega delovnega področja tako, da z obrambnim načrtom določi svojo organiziranost, oblike in metode dela nastalim razmeram.
(2) Pooblaščene uradne osebe uprave so v izrednem ali vojnem stanju razporejene na delovno dolžnost v upravi.
(3) Materialno tehnična sredstva, zemljišča in objekti uprave so v izrednem ali vojnem stanju v uporabi uprave.
204. člen
(1) Zavode ustanavlja in odpravlja Vlada Republike Slovenije z uredbo.
(2) Notranjo organizacijo in sistemizacijo delovnih mest v zavodih in njihovih oddelkih določi direktor uprave s pravilnikom.
205. člen
(1) Delo uprave vodi direktor.
(2) Direktorja uprave nadomešča namestnik.
(3) Delo zavoda vodi upravnik zavoda. Upravnik zavoda je višji upravni delavec in je za svoje delo in za delo zavoda odgovoren direktorju uprave.
206. člen
(1) Zavodi s strožjim režimom prestajanja kazni zapora so zaprti zavodi, zavodi s svobodnejšim režimom pa so polodprti in odprti ter se med seboj ločijo po stopnji zavarovanja in omejevanja svobode gibanja obsojencev. Podrobnejše kriterije določi minister, pristojen za pravosodje, s pravilnikom.
(2) Po stopnji zavarovanja in omejevanja svobode gibanja se lahko razlikujejo tudi oddelki znotraj zavoda.
(3) Za obsojence, ki so nevarni, ker ogrožajo druge, je mogoče organizirati posebej varovan oddelek v okviru zavoda. V ta oddelek razvršča nevarne obsojence upravnik zavoda s soglasjem direktorja uprave.
(4) V okviru posameznega zavoda je mogoče izvajati strožji in svobodnejši režim prestajanja kazni zapora.
207. člen
(1) V zavodih morajo biti med seboj ločeni obsojenci in osebe, kaznovane za prekršek, mladoletne osebe od polnoletnih, kakor tudi moški od žensk.
(2) Obsojenci se pošiljajo v zavode po navodilu o pošiljanju in razporejanju obsojencev, ki ga predpiše minister, pristojen za pravosodje.
(3) Pri napotitvi obsojencev, ki jim je bila izrečena kazen zapora do treh let (107. člen kazenskega zakonika), je treba upoštevati tudi, ali so osebnostno urejeni oziroma je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bodo zlorabili svobodnejšega režima prestajanja kazni.
(4) Določba prejšnjega odstavka velja tudi za napotitev obsojencev, ki jim je bila izrečena kazen do petih let zapora.
(5) Sodišče, ki je izreklo kazen na prvi stopnji, oceni, ali obsojenec iz tretjega in četrtega odstavka tega člena izpolnjuje pogoje za prestajanje kazni zapora v odprtem oziroma polodprtem zavodu ali oddelku.
208. člen
(1) Zavod ima hišni red, v katerem je v skladu s tem zakonom in na njegovi podlagi izdanimi predpisi natančneje določeno življenje in delo obsojencev v zavodu.
(2) Hišni red predpiše upravnik zavoda v soglasju z direktorjem uprave.
209. člen
(1) Uradni jezik v zavodih je slovenščina.
(2) V zavodih na območjih občin, v katerih živita avtohtoni italijanska in madžarska narodnostna skupnost, je uradni jezik tudi italijanščina oziroma madžarščina. Na teh območjih zavodi poslujejo, vodijo postopke, izdajajo upravne akte v slovenščini in v jeziku narodnostne skupnosti, če obsojenci uporabljajo italijanski oziroma madžarski jezik.
(3) Kadar je zavod na prvi stopnji vodil postopek tudi v italijanščini oziroma v madžarščini, mora biti tudi drugostopna odločba izdana v istem jeziku.
(4) Obsojenca, ki ne obvlada uradnega jezika, mora zavod seznaniti z gradivom in svojim delom v njegovem jeziku in mu omogočiti, da spremlja postopek po tolmaču.
210. člen
(1) Ta zakon in na njegovi podlagi izdani predpisi morajo biti dostopni obsojencem med prestajanjem kazni zapora.
(2) Obsojencem morajo biti na voljo tudi vsi mednarodni pravni akti, ki jih je ratificirala Republika Slovenija in se nanašajo na izvrševanje kazenskih sankcij in varstvo človekovih pravic.
211. člen
Zavodi so dolžni zagotoviti brezplačno pravno pomoč obsojencem za varstvo njihovih pravic, določenih v tem zakonu in v predpisih, izdanih na njegovi podlagi.
Nadzorstvo nad zavodi
212. člen
(1) Nadzorstvo glede zakonitega ravnanja z obsojenci opravljajo ministrstvo, pristojno za pravosodje, in predsednik okrožnega sodišča, na območju katerega je zavod oziroma njegov oddelek. Pooblaščena uradna oseba ministrstva, pristojnega za pravosodje, oziroma predsednik okrožnega sodišča se seznani pri obsojencih o ravnanju z njimi ter izvajanju njihovih pravic, na njihovo željo tudi brez navzočnosti delavcev zavoda.
(2) Če ministrstvo, pristojno za pravosodje, oziroma predsednik okrožnega sodišča iz prejšnjega odstavka pri nadzorstvu ugotovijo, da so bile kršene pravice obsojencev, ukrenejo vse potrebno za zagotovitev pravic obsojencev.
(3) Nadzorstvo iz prvega odstavka tega člena je treba omogočiti tudi varuhu človekovih pravic v skladu z zakonom o varuhu človekovih pravic in po mednarodnih aktih pooblaščenim pristojnim organom za varstvo človekovih pravic in za preprečevanje mučenja, nečloveškega, poniževalnega postopka in kaznovanja.
(4) Nadzorstvo nad izobraževanjem obsojencev v zavodih opravlja ministrstvo, pristojno za šolstvo.
(5) Strokovni nadzor in upravni nadzor nad zdravstveno dejavnostjo zavoda se izvajata v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno dejavnost.
2. oddelek
Delavci zavodov
213. člen
Za delavce uprave se uporabljajo splošni in posebni predpisi, ki urejajo delovna razmerja, zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje delavcev, če s tem zakonom ni drugače določeno.
214. člen
(1) Delavci uprave so delavci s posebnimi dolžnostmi in posebnimi pooblastili (v nadaljnjem besedilu: pooblaščene uradne osebe) in drugi delavci.
(2) Pooblaščene uradne osebe so delavci, ki opravljajo naloge varovanja in nadzora (pazniki), direktor Uprave, upravniki zavodov in vodje dislociranih oddelkov zavodov.
(3) V pravilniku o sistemizaciji delovnih mestu se določi tista delovna mesta, na katerih delajo pooblaščene uradne osebe.
215. člen
(1) Delavci uprave so dolžni varovati državno, uradno ali drugo skrivnost, s katero se seznanijo pri opravljanju nalog. Dolžnost varovanja državne, uradne ali druge skrivnosti traja tudi po prenehanju delovnega razmerja v upravi.
(2) Minister, pristojen za pravosodje, lahko med delovnim razmerjem, kakor tudi po prenehanju delovnega razmerja delavca uprave v utemeljenem primeru razreši dolžnosti varovanja državne, uradne ali druge skrivnosti.
216. člen
(1) Minister, pristojen za pravosodje, podeljuje na predlog posebne komisije zavodom, prevzgojnemu domu za mladoletnike, njihovim delavcem in zunanjim sodelavcem priznanja za izjemne uspehe širšega družbenega pomena, ki prispevajo k boljšemu izvrševanju kazenskih sankcij ter k razvoju in krepitvi humanizacije postopanja z zaprtimi osebami.
(2) Minister, pristojen za pravosodje, predpiše natančneje pogoje za podeljevanje priznanj iz prejšnjega odstavka, sestavo komisije in postopek za podeljevanje priznanj.
217. člen
Delavci uprave morajo med stavko opravljati vsa dela in naloge, ki zagotavljajo varnost in nemoteno delovanje uprave, pazniki pa morajo tudi spremljati in varovati priprte osebe po odredbi sodišča.
218. člen
Delavec uprave, ki uveljavi pravico do pokojnine, ima pravico do povračila stroškov za selitev iz kraja, v katerem je služboval, v kraj, v katerem se želi nastaniti, če je bil v kraj službovanja premeščen ali razporejen zaradi nemotenega opravljanja nalog uprave.
Pooblaščene uradne osebe
219. člen
Pooblaščene uradne osebe so dolžne opravljati vse uradne naloge, tudi kadar je izvršitev nalog povezana z nevarnostjo za njihovo življenje.
220. člen
Pooblaščene uradne osebe imajo posebno izkaznico, ki jo izda minister, pristojen za pravosodje, ki s pravilnikom predpiše tudi obrazec izkaznice.
221. člen
Pooblaščeni uradni osebi pripada za vsako začeto leto delovne dobe nad pet let v zavodu dodatek na stalnost v višini 0,5% osnovne plače.
222. člen
(1) Pooblaščena uradna oseba, ki je uveljavila pravico do starostne ali invalidske pokojnine, ima pravico do odpravnine po splošnih predpisih.
(2) Ob smrti pooblaščene uradne osebe se njeni družini izplača odpravnina v skladu s prejšnjim odstavkom.
223. člen
(1) Uprava ima zdravstveno komisijo, ki ocenjuje sposobnost pooblaščenih uradnih oseb za opravljanje dela.
(2) Zdravstveno komisijo imenuje direktor uprave in ima pet članov, od katerih so najmanj trije zdravniki.
(3) Pooblaščena uradna oseba, za katero komisija iz prvega odstavka tega člena oceni, da ni sposobna za opravljanje svojega dela, je pa sposobna za drugo delo v upravi, se razporedi na drugo delo, ki ustreza stopnji njene strokovne usposobljenosti in zdravstvenemu stanju, oziroma se ji omogoči poklicna rehabilitacija, če je to potrebno.
(4) Po razporeditvi iz prejšnjega odstavka se zadeva odstopi v nadaljnji postopek pristojni enoti Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaradi priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja.
(5) Če je zmanjšana delovna sposobnost posledica opravljanja nalog uprave, obdrži pooblaščena uradna oseba osnovno plačo, ki bi jo prejemala za prejšnje delo, če je to zanjo ugodnejše.
(6) Če komisija iz prvega odstavka tega člena ugotovi, da pooblaščena uradna oseba ni sposobna za opravljanje svojega ali drugega dela v upravi, pošlje zadevo v nadaljnji postopek pristojni enoti Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaradi priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja.
224. člen
Uprava zavaruje pri zavarovalnici pooblaščene uradne osebe za primer smrti ali trajne izgube splošne delovne zmožnosti.
225. člen
(1) Pooblaščena uradna oseba, ki pri opravljanju službene naloge ali v zvezi z opravljanjem take naloge izgubi življenje, se na stroške uprave pokoplje v kraju na območju Republike Slovenije, ki ga določijo njeni ožji sorodniki.
(2) V primeru iz prejšnjega odstavka imajo ožji sorodniki umrlega delavca pravico do enkratne denarne pomoči. Ta pomoč ne sme znašati manj kot znaša vsota plače in drugih osebnih prejemkov, ki jih je pooblaščena uradna oseba prejela v zadnjih šestih mesecih.
(3) O višini enkratne pomoči iz prejšnjega odstavka odloči direktor uprave.
(4) Denarna pomoč iz drugega odstavka tega člena se izplača poleg odpravnine.
226. člen
Pooblaščenim uradnim osebam pripada poleg pravic iz delovnega razmerja v skladu z zakonom, ki ureja ta vprašanja za delavce v državnih organih, dodatno še en dan letnega dopusta zaradi zahtevnosti dela.
227. člen
(1) Pooblaščene uradne osebe morajo opravljati delo v manj ugodnem delovnem času, kadar je to potrebno za izvajanje nalog zavoda.
(2) Delo v manj ugodnem delovnem času je:
– delo v neenakomernem delovnem času;
– delo v deljenem delovnem času;
– delo preko polnega delovnega časa;
– pripravljenost za delo na domu, v določenem kraju ali na delovnem mestu.
(3) Delo v neenakomernem delovnem času vključuje opravljanje delovne obveznosti v izmenah, ob sobotah, nedeljah, praznikih in drugih dela prostih dnevih ter nočno delo s prerazporeditvijo delovnega časa v okviru določene redne mesečne ali letne delovne obveznosti. Prerazporeditev določi direktor zavoda ali vodja dislociranega oddelka zavoda.
(4) Pripravljenost za delo se ne šteje v število ur delovne obveznosti. Če pooblaščena uradna oseba dela med pripravljenostjo za delo, se čas dejanskega dela šteje kot delo v podaljšanem delovnem času.
(5) Če opravljeno delo pooblaščene uradne osebe presega predpisano mesečno ali tedensko delovno obveznost, se razlika šteje kot delo preko polnega delovnega časa.
227.a člen
(1) Delovna mesta, na katerih poteka delo v manj ugodnem delovnem času, se določijo v aktu o sistemizaciji delovnih mest.
(2) Druge oblike dela v posebnih razmerah se odredijo, če to zahtevajo varnostne razmere ali če se samo tako lahko opravijo določene naloge, ki jih ni mogoče odlagati ali morajo biti opravljene v določenem času.
(3) V izjemnih razmerah lahko direktor zavoda v soglasju z generalnim direktorjem uprave odredi odložitev ali prekinitev letnega dopusta pooblaščenih uradnih oseb.
(4) Delovna obveznost v posameznih izmenah lahko traja največ 12 ur. Če je organizirana 12-urna nočna izmena, je potrebno zagotoviti 24-urni počitek.
228. člen
(prenehal veljati)
229. člen
(1) Pooblaščena uradna oseba ne sme opravljati dela, ki bi jo oviralo pri opravljanju nalog uprave, ali dela, ki bi škodovalo ugledu uprave, oziroma dela, ki ni združljivo z naravo dejavnosti uprave.
(2) Dela, ki jih pooblaščena uradna oseba ne sme opravljati, določi direktor uprave.
(3) Za vrednotenje posebnih prepovedi in omejitev iz tega člena določi Vlada Republike Slovenije odstotek povečanja osnovne plače pooblaščenih uradnih oseb.
230. člen
Določbe tega poglavja, ki se nanašajo na pooblaščene uradne osebe, veljajo tudi za druge delavce, za katere je tako določeno v pravilniku o sistemizaciji.
Pazniki
231. člen
(1) Delovno razmerje paznika lahko sklene, kdor izpolnjuje poleg splošnih pogojev, določenih z zakonom, še naslednje posebne pogoje:
– da ima končan najmanj štiriletni program srednjega izobraževanja,
– da ni bil obsojen zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti,
– da ima ustrezne psihofizične sposobnosti za delo v zavodu.
(2) Psihofizične sposobnosti se določijo v pravilniku o sistemizaciji delovnih mest.
(3) Pred sklenitvijo delovnega razmerja mora paznik opraviti preizkus psihofizičnih sposobnosti za delo.
232. člen
(1) Paznik mora v šestih mesecih po sprejemu v delovno razmerje uspešno opraviti predpisano usposabljanje in zahtevan preizkus znanja. Program usposabljanja predpiše minister, pristojen za pravosodje.
(2) Če paznik ne opravi preizkusa iz prejšnjega odstavka, mu po preteku odpovednega roka preneha delovno razmerje.
(3) Po opravljenem izpitu iz prvega odstavka tega člena mora paznik pred direktorjem uprave dati prisego, ki se glasi:
»Slovesno prisegam, da bom pri izvajanju nalog varovanja in nadzora vestno, odgovorno, humano in zakonito izpolnjeval svoje naloge ter spoštoval človekove pravice in temeljne svoboščine.«
233. člen
(1) Paznik mora vsakih pet let pred posebno komisijo opraviti preizkus strokovnega znanja in psihofizičnih sposobnosti za delo.
(2) Paznika, ki preizkusa ne opravi, se razporedi po splošnih predpisih o razporeditvi na drugo delovno mesto.
(3) Način opravljanja preizkusa ter sestavo komisije iz prvega odstavka tega člena določi direktor uprave.
234. člen
(1) Pazniki so oboroženi in enotno uniformirani.
(2) Vozila, ki se uporabljajo za opravljanje nalog varovanja in nadzora, so posebno označena in opremljena.
(3) Minister, pristojen za pravosodje, s pravilnikom predpiše nošenje, hrambo in vzdrževanje orožja, vrsto, izgled in način nošenja uniforme ter uporabo, označitev in opremo vozil.
235. člen
(1) Pazniki skrbijo za varnost, zavarovanje, red in disciplino v zavodu, spremljajo obsojence zunaj zavoda in nadzirajo obsojence na zunanjih deloviščih.
(2) Pazniki lahko opravijo preizkus alkoholiziranosti ali prisotnosti prepovedane droge pri obsojencu, če so znaki, da je v zavodu ali ob prihodu v zavod pod vplivom alkohola ali prepovedane droge.
(3) Paznik mora zasledovati pobeglega obsojenca, dokler obstoja možnost prijetja.
(4) Pazniki lahko opravljajo tudi varovanje sodnih zgradb. Pri opravljanju teh nalog imajo pazniki pravice in dolžnosti v skladu z zakonom, ki ureja zasebno varovanje. Minister za pravosodje podrobneje predpiše organizacijo varovanja sodnih zgradb.
236. člen
(1) Paznik-vodja izmene, izjemoma paznik, sme obsojenca odstraniti iz skupnih bivalnih in drugih prostorov in ga odvesti v poseben prostor, če je podan utemeljen sum:
– da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ali če resno grozi, da bo storil tako kaznivo dejanje,
– da se pripravlja na beg ali upor,
– da kakorkoli ogroža sebe ali druge,
– da huje ovira druge pri delu, počitku ali razvedrilu.
(2) O odstranitvi je paznik-vodja izmene dolžan takoj obvestiti upravnika zavoda oziroma vodjo oddelka zavoda. V posebnem prostoru sme ostati obsojenec do odločitve upravnika ali vodje oddelka zavoda, vendar največ 12 ur.
237. člen
Določbe 235. in 236. člena tega zakona veljajo smiselno tudi za osebe, kaznovane v postopku za prekršek in po drugih predpisih ter za mladoletnike.
238. člen
(1) Za zagotovitev varnosti, reda in discipline smejo pazniki opraviti osebni pregled obsojenca, pregled bivalnih prostorov, pregled osebne prtljage obsojencev, identifikacijo oseb, ki prihajajo v zavod ali ovirajo delo paznikov, pregled obiskovalcev zavoda s tehničnimi sredstvi ter identifikacijo in odstranitev osebe, ki se brez dovoljenja nahaja v označenih prostorih zavodov, kjer je gibanje omejeno.
(2) Pazniki imajo pravico preprečiti vstop in izstop vozilu ali osebi s prtljago, če pregled zahtevajo na vidnem mestu objavljena pravila varovanja, oseba pa ne dovoli njihovega pregleda.
239. člen
(1) Pazniki imajo pravico uporabiti prisilna sredstva zoper obsojence, če drugače ne morejo preprečiti bega, napada, samopoškodbe ali večje materialne škode.
(2) Telesna sila se sme uporabiti tudi, če drugače ni mogoče zagotoviti izvršitve ukaza, ki je izdan v mejah pooblastil.
(3) Za prisilna sredstva iz prvega odstavka tega člena se štejejo:
– sredstva za vklepanje in vezanje;
– telesna sila;
– plinski razpršilec;
– gumijevka;
– opozorilni strel;
– strelno orožje z gumijastim in ostrim strelivom;
– službeni psi.
(4) Paznik sme uporabiti le tisto prisilno sredstvo, s katerim lahko z najmanjšimi škodljivimi posledicami za osebo, proti kateri ga uporabi, opravi uradno nalogo.
(5) O vsaki uporabi prisilnega sredstva zoper obsojenca je treba takoj obvestiti upravo.
240. člen
(1) Pri opravljanju uradnih nalog sme paznik uporabiti strelno orožje samo, če ne more drugače:
– zavarovati življenja ljudi;
– odvrniti od sebe neposrednega napada, s katerim je ogroženo njegovo življenje;
– odvrniti napada na objekt, ki ga varuje, če je pri tem ogroženo življenje ljudi v njem;
– odvrniti napada na osebo, ki jo varuje.
(2) Za preprečitev bega iz zaprtega oziroma posebej varovanega zavoda ali oddelka sme paznik zoper pobeglega obsojenca uporabiti strelno orožje z gumijastimi naboji.
(3) V primerih iz prejšnjih odstavkov sme paznik uporabiti strelno orožje šele, če ne more z drugimi sredstvi, ki jih določajo predpisi o opravljanju službe, zagotoviti izvršitve uradne naloge. Pred vsako uporabo strelnega orožja mora paznik, kadar okoliščine to dopuščajo, tistega, zoper katerega naj bi se uporabilo strelno orožje, opozoriti s klicem in opozorilnim strelom.
(4) Paznik, ki opravlja uradno nalogo pod neposrednim vodstvom predpostavljenega, sme uporabiti strelno orožje samo po njegovem ukazu. Uporabo strelnega orožja se sme ukazati le v primerih iz prvega in drugega odstavka tega člena.
241. člen
(1) Uprava zagotovi pravno pomoč pazniku, zoper katerega je uveden kazenski ali odškodninski postopek zaradi opravljanja uradnih nalog, ki jih je po oceni uprave opravil v skladu s predpisi.
(2) Oceno poda komisija, ki jo imenuje direktor uprave.
(3) Če je bil paznik obsojen zaradi kaznivega dejanja iz druge alinee prvega odstavka 231. člena tega zakona, mora sodišče pravnomočno sodbo poslati direktorju uprave.
242. člen
Minister, pristojen za pravosodje, podrobneje uredi izvrševanje nalog paznikov.
Vzgojna služba
243. člen
Naloge vzgojne službe opravljajo psihologi, pedagogi, sociologi, vzgojitelji, socialni delavci, inštruktorji in učitelji praktičnega pouka.
244. člen
(1) Delavci vzgojne službe skrbijo za takšno organizacijo življenja in dela v zavodu, ki pospešuje ustrezno vključitev obsojenca v normalno življenje na prostosti po prestani kazni.
(2) Delavci vzgojne službe pripravljajo program individualnega tretmaja obsojenca in skrbijo za njegovo realizacijo, organizirajo in vodijo skupinske oblike tretmaja obsojencev ter sodelujejo pri načrtovanju in izvajanju vseh ostalih ukrepov, s katerimi se poizkuša doseči boljšo psihosocialno prilagoditev obsojencev.
245. člen
Inštruktorji in učitelji praktičnega pouka so delavci v gospodarskih dejavnostih zavodov, ki skrbijo za poklicno in delovno usposabljanje obsojencev ter sodelujejo v izvajanju programov tretmaja.
II. GOSPODARSKA DEJAVNOST
246. člen
(1) Za zagotavljanje možnosti dela obsojencev v času prestajanja kazni zapora se v upravi organizirajo ustrezne gospodarske dejavnosti.
(2) Gospodarske dejavnosti uprave so sestavni del izvrševanja kazni zapora v Republiki Sloveniji.
(3) Gospodarske dejavnosti uprave se opravljajo v javnem interesu.
247. člen
(1) Gospodarske dejavnosti uprave se organizirajo:
– kot terapevtske in učne delavnice v tistih zavodih, kjer je to potrebno za izvajanje izobraževalnih in korektivnih dejavnosti obsojencev,
– kot režijski obrati v tistih zavodih, ki se zaradi zagotavljanja večjih možnosti dela obsojencev ukvarjajo tudi s proizvodnjo izdelkov in storitev za potrebe uprave in potrebe drugih organov.
(2) Za delovanje terapevtskih in učnih delavnic se smiselno uporabljajo predpisi s področja izobraževanja.
(3) Režijski obrati se ustanovijo v skladu z določbami zakona, ki ureja upravo, za njihovo delovanje pa se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja gospodarske javne službe.
248. člen
Kadar zaradi večjega obsega gospodarskih dejavnosti, posebnih značilnosti teh dejavnosti, povezovanja s poslovnimi partnerji, tehničnih, ekonomskih in drugih razlogov ni smotrno ustanoviti režijskega obrata, se lahko ustanovi javni gospodarski zavod ali javno podjetje po določbah zakona, ki ureja gospodarske javne službe.
249. člen
V posameznem zavodu se lahko glede na velikost zavoda, posebne značilnosti zavodskih programov, velikost in posebnosti gospodarskih dejavnosti ter iz drugih razlogov organizirajo gospodarske dejavnosti v več organizacijskih oblikah.
250. člen
Ustanovitelj posameznih organizacijskih oblik gospodarskih dejavnosti uprave je Vlada Republike Slovenije, ki v ustanovnem aktu uredi vprašanja, ki izhajajo iz namena ustanovitve posamezne organizacijske oblike, ter druga vprašanja v skladu z določbami zakona, ki ureja gospodarske javne službe.
TRETJI DEL
I. KAZENSKE DOLOČBE
251. člen
(1) Z globo od 300.000 tolarjev do 5,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba:
1. če opravlja določeno gospodarsko dejavnost, ki ji je prepovedana z varnostnim ali varstvenim ukrepom prepovedi določene gospodarske dejavnosti (168. člen tega zakona);
2. če omogoči drugemu opravljanje poklica, dejavnosti in dolžnosti, čeprav ve, da mu je bil s pravnomočno odločbo izrečen varnostni ukrep prepovedi opravljanja določenega poklica, določene samostojne dejavnosti ali kakšne dolžnosti (159. člen tega zakona).
(2) Z globo od 30.000 tolarjev do 300.000 tolarjev se kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe, če stori prekršek iz 1. točke prejšnjega odstavka.
252. člen
(1) Z globo od 30.000 tolarjev do 100.000 tolarjev se kaznuje za prekršek tisti, ki se izmika odvzemu vozniškega dovoljenja (160. člen zakona).
(2) Z globo od 30.000 tolarjev do 100.000 tolarjev se kaznuje za prekršek tisti, ki med prestajanjem kazni zapora vozi tiste vrste oziroma kategorije motornega vozila, za katero mu je sodišče izreklo prepoved vožnje ali odvzem vozniškega dovoljenja (97. člen tega zakona).
253. člen
Z globo od 50.000 tolarjev do 150.000 tolarjev se kaznuje za prekršek tisti, ki mu je izrečen varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica, samostojne dejavnosti ali dolžnosti (158. člen tega zakona) ali varnostni ukrep prepovedi samostojnega opravljanja dejavnosti ali poklica, če to prepoved prekrši (163. člen tega zakona).
254. člen
Z globo 10.000 tolarjev se kaznuje pogojno odpuščeni obsojenec, če se v osmih dneh po prihodu v kraj, kjer namerava stalno prebivati, ne javi pristojni upravni enoti ali ne sporoči spremembe kraja prebivanja, dokler je na pogojnem odpustu (106. člen tega zakona).
255. člen
(1) Z globo od 100.000 tolarjev do 1,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek vzgojni zavod, ki ne sprejme mladoletnika, ki mu je izrečen vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod (170. člen tega zakona).
(2) Z globo od 10.000 tolarjev do 100.000 tolarjev se kaznuje odgovorna oseba vzgojnega zavoda, če stori prekršek iz prejšnjega odstavka.
256. člen
Nadzor nad izvrševanjem 97. člena tega zakona izvaja policija, nad izvrševanjem četrtega odstavka 106. člena in 160. člena inšpektorat, pristojen za notranje zadeve, nad izvrševanjem 158., 159., 163. in 168. člena tega zakona inšpektorat, pristojen za delo, nadzor nad izvrševanjem 170. člena tega zakona pa inšpektorat, pristojen za šolstvo.
Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij – ZIKS-1 (Uradni list RS, št. 22/00) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:
II. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
257. člen
Za gospodarske enote se do sprejema ustanovnega akta, vendar najdalj eno leto po uveljavitvi tega zakona, uporabljajo predpisi, ki veljajo za gospodarske družbe.
258. člen
(1) Do sprejema predpisov, ki bodo urejali štetje zavarovalne dobe s povečanjem, se za pooblaščene uradne osebe uporablja določba 112. člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 in Uradni list RS, št. 12/92, 58/93, 71/94, 29/95, 10/98, 56/98 – odločba US in 26/99) v zvezi z 99. členom zakona o notranjih zadevah (Uradni list SRS, št. 28/80, 38/88, 27/89 in Uradni list RS, št. 8/90, 19/91, 4/92 in 58/93, 87/97 in 31/98 – odločba US) in zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98).
(2) V enem letu od uveljavitve tega zakona se opravi revizija delovnih mest v upravi, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem.
259. člen
Do sprejema predpisa, ki bo urejal položaj javnih uslužbencev, se za pooblaščene uradne osebe uporablja določba 112. člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 in Uradni list RS, št. 12/92, 58/93, 71/94, 29/95, 10/98, 56/98 – odločba US in 26/99) v zvezi s 136. členom zakona o notranjih zadevah.
260. člen
(1) Do sprejema predpisa, ki bo urejal pogoje za upokojevanje pooblaščenih uradnih oseb, ima pooblaščena uradna oseba, ki ima najmanj 30 (moški) oziroma 25 (ženska) let pokojninske dobe, od tega najmanj 15 let s statusom pooblaščene uradne osebe, in dopolni najmanj 45 (moški) oziroma 40 (ženska) let starosti, v roku šest mesecev po vložitvi zahteve pravico do upokojitve.
(2) Pokojnina se pooblaščeni uradni osebi iz prejšnjega odstavka odmeri v višini 65% pokojninske osnove. Za vsako leto pokojninske dobe nad 30 let (moški) oziroma 25 let (ženska) se pokojnina poveča za 2% pokojninske osnove, vendar največ do 85% pokojninske osnove.
(3) Pooblaščena uradna oseba, ki na dan uveljavitve tega zakona izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka tega člena, ima v obdobju šestih mesecev po uveljavitvi tega zakona pravico do upokojitve.
261. člen
Vlada Republike Slovenije izda predpise o nazivih, pogojih za pridobitev nazivov in posebnih označb paznikov najpozneje v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.
262. člen
Predpise na podlagi tega zakona morajo pristojni ministri izdati najkasneje v enem letu po uveljavitvi tega zakona.
263. člen
Do izdaje ustreznih predpisov, najdalj pa eno leto po uveljavitvi tega zakona, ostanejo v veljavi:
1. pravilnik o izvrševanju kazni zapora (Uradni list SRS, št. 3/79),
2. pravilnik o izvrševanju vzgojnega ukrepa oddaje v prevzgojni dom (Uradni list SRS, št. 3/79),
3. pravilnik o izvrševanju del in nalog pooblaščenih uradnih oseb kazenskih poboljševalnih zavodov (Uradni list SRS, št. 3/79, 2/83 in 23/87 in Uradni list RS, št. 10/91),
4. pravilnik o načinu in odmerjanju plačila za delo obsojencev in o nagradah za delo mladoletnikov v prevzgojnem domu (Uradni list SRS, št. 3/79),
5. navodilo o razporejanju in pošiljanju obsojencev na prestajanje kazni v zavode za prestajanje kazni zapora (Uradni list RS, št. 41/97),
6. navodilo o vodenju evidenc in zbiranju statističnih podatkov o osebah na prestajanju kazni zapora in mladoletnikih v prevzgojnem domu (Uradni list SRS, št. 3/79),
7. navodilo o ravnanju z mladoletnikom, ki se izmika izvršitvi vzgojnega ukrepa (Uradni list SRS, št. 12/79).
264. člen
Zavodi in prevzgojni dom za mladoletnike morajo hišne rede uskladiti z določbami tega zakona ter na podlagi zakona izdanih predpisov v šestih mesecih po izdaji pravilnika o izvrševanju kazni zapora oziroma pravilnika o izvrševanju vzgojnega ukrepa oddaje v prevzgojni dom.
265. člen
Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati pravilnik o posebnih skladih gospodarskih enot kazenskih poboljševalnih zavodov in njihovi uporabi (Uradni list SRS, št. 3/79 in 17/84).
266. člen
Z dnem, ko začne veljati ta zakon, preneha veljati zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 in Uradni list RS, št. 12/92, 58/93, 71/94, 29/95, 10/98, 56/98 – odločba US in 26/99), razen določbe 21. člena, ki ostane v veljavi do izdaje ustreznega predpisa, in 145. člena ter členov od 145.a do 145.č.
267. člen
Ta zakon začne veljati trideseti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij – ZIKS-1B (Uradni list RS, št. 70/06) vsebuje naslednji prehodni in končno določbo:
PREHODNI IN KONČNA DOLOČBA
20. člen
Do vzpostavitve ustreznih elektronskih povezav opravi vpis po 124. členu zakona upravna enota v kraju sedeža sodišča, ki je izreklo kazen prepovedi vožnje motornega vozila. Sodišče mora overjen prepis sodbe s potrdilom o izvršljivosti najpozneje v osmih dneh po pravnomočnosti poslati pristojni upravni enoti.
21. člen
Z uveljavitvijo tega zakona se prenehajo uporabljati četrti, peti in šesti odstavek 234. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 25/06 – uradno prečiščeno besedilo).
22. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
