Številka: U-I-40/06-10

Datum: 11. 10. 2006

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Marije Stritar iz Mojstrane na seji 11. oktobra 2006

Drugi odstavek 163. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/04, 17/06, 20/06 in 39/06 – ur. p. b.) in tretja alineja prvega odstavka 5. člena Zakona o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93 in 67/02) nista v neskladju z Ustavo.

1. Pobudnica navaja, da drugi odstavek 163. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) posega v lastninsko pravico lastnikov gozdov, ker določa, da je divjad državna lastnina. Meni, da divjadi ni mogoče obravnavati ločeno od lastninske pravice na zemljiščih. Divjad naj bi bilo mogoče uloviti in upleniti le z uporabo zemljišča, na katerem se divjad nahaja. Živa narava naj ne bi mogla biti predmet lastninske pravice, ker naj bi njene lastnosti izključevale lastninskopravna upravičenja: imeti stvar v posesti, jo uporabljati in z njo razpolagati. Iz zgodovinskega razvoja dejavnosti lovstva in primerjalne ureditve v drugih evropskih državah naj bi izhajalo, da je ureditev lastninske pravice na divjadi povezana z vprašanjem pravice lova in lastninske pravice na zemljišču. Divjad naj bi bila nikogaršnja stvar, ki naj bi z odstrelom postala last tistega, na katerega zemljišču je odstreljena. Ker naj bi bili za gozdove pomembni predvsem dve obliki gospodarjenja (gospodarjenje z lesom in izvajanje lova), naj bi ureditev, pri kateri je prostoživeča divjad v lasti države, očitno posegala v pravico iz 33. člena Ustave. Zgodovinsko gledano naj bi bil element lastninske pravice na gozdu tudi prisvajanje uplenjene divjadi in gospodarjenje z divjadjo. Meni, da pri takšni ureditvi ne gre za določanje gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine v smislu prvega odstavka 67. člena Ustave, temveč za poseg v pravico do zasebne lastnine. Zato naj bi bilo treba izpodbijano določbo ZVO-1 pretehtati v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave. Meni, da za takšen poseg v lastninsko pravico ni najti dopustnega cilja, ukrep ni niti nujen niti primeren. Smotrno gospodarjenje z divjadjo bi lahko dosegli tudi z določitvijo dolžnosti lastnikom gozdov. Primerjalnopravno gledano naj bi bila izpodbijana ureditev v neskladju s sistemom, ki temelji na zasebni lastnini in svobodni gospodarski pobudi.
2. Pobudnica navaja, da je tretja alineja prvega odstavka 5. člena Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG) v neskladju s 33. členom Ustave. Navaja, da je Ustavno sodišče navedeno določbo že presojalo s sklepom št. U-I-51/95 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 24/99 in OdlUS VIII, 65). Meni, da stališča Ustavnega sodišča v navedenem sklepu ni mogoče uporabiti pri presoji tretjega odstavka 5. člena ZG z vidika izvajanja lova. Nabiranja gozdnih sadežev, suhljadi in gozdnih rastlin naj ne bi bilo mogoče primerjati z izvajanjem lova na zasebnih zemljiščih. Navaja, da omejitve lastninskih upravičenj, ki zmanjšajo vrednosti stvari in njenega donosa, vedno pomenijo poseg v 33. člen Ustave. Zato naj bi zakonska določba, ki daje vsakomur pravico lova v tujem gozdu, pomenila poseg v pravico do zasebne lastnine. Meni, da se s tako ureditvijo prekomerno posega v pravico iz 33. člena Ustave.
3. Državni zbor na pobudo ni odgovoril.

4. Ustavno sodišče je iz zadeve št. U-I-98/04 izločilo vlogo pobudnice z dne 3. 10. 2005 in jo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združilo z zadevo št. U-I-40/06. Glede na izpolnjene pogoje, določene v četrtem odstavku 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS), je nadaljevalo z odločanjem.
5. Drugi odstavek 163. člena ZVO-1 določa: "Divjad po predpisih o lovstvu je lastnina države."
6. Pobudnica meni, da je divjad, ki se nahaja na zemljišču, povezana z zemljiščem. Zato naj samostojna lastninska pravica nad divjadjo ne bi bila mogoča. Ureditev, pri kateri je divjad v državni lasti, naj bi bila v neskladju s 33. členom Ustave.
7. Pravica do zasebne lastnine je zagotovljena v 33. členu Ustave. Ustavno jamstvo lastnine predpostavlja obstoj lastnine kot pravnega instituta. Kaj je predmet zasebne lastnine in katera so varovana lastninska upravičenja, določa pravni red ob upoštevanju gospodarskih in družbenih razmerij nasploh. Pri tem mora spoštovati namen ustavnega jamstva lastnine, to je zagotovitev in uresničitev posameznikove svobode. Vsebina lastnine kot pravnega instituta je hkrati odvisna od funkcij, ki ji jih daje pravni red. To, da posameznik pri izvrševanju svojih lastninskih upravičenj ni neomejen, ampak mora upoštevati interese drugih članov skupnosti in skupnosti kot take, sodi že v koncept lastninske pravice po rimskem pravu (odločba št. U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998, Uradni list RS, št. 56/98 in OdlUS VII, 150).
8. V skladu s prvim odstavkom 15. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02 – v nadaljevanju SPZ) je stvar samostojni telesni predmet, ki ga človek lahko obvladuje. Divjad so vse vrste prostoživečih sesalcev in ptic, ki se lovijo (prvi odstavek 2. člena Zakona o divjadi in lovstvu, Uradni list RS, št. 16/04 – v nadaljevanju ZDLov-1). SPZ šteje živali za stvari, ki so lahko predmet stvarnih pravic. Zato šteje divjad v veljavni pravni ureditvi za samostojno premično stvar. Divjad ni sestavina(*1) zemljišča, niti njegova pritiklina.(*2) Dejstvo, da divjad po naravi stvari za svoje gibanje (premikanje) uporablja zemljišče in da jo je mogoče odloviti ter upleniti samo z uporabo zemljišča, ne pomeni, da je neločljivo povezana z zemljiščem, na katerem se nahaja. Zato za divjad še toliko bolj velja, da je samostojna stvar, kot to velja za plodove.(*3)
9. Pobudnica meni, da pomeni izpodbijana ureditev poseg v lastninsko pravico na zemljišču, ker naj bi iz zgodovinskega razvoja lovstva izhajalo, da je element lastninske pravice na gozdu tudi prisvajanje divjadi kot nikogaršnje stvari in gospodarjenje z divjadjo. Vendar je treba upoštevati, da se z družbenim razvojem vedno bolj uveljavlja zavest o resnični vrednosti zdravega življenjskega okolja, biološke raznovrstnosti in njenih sestavnih delov za nadaljnji obstoj človeštva. Biološka(*4) raznovrstnost je pomembna za evolucijo in vzdrževanje sistemov, ki ohranjajo življenje v biosferi. Ohranjanje biološke raznovrstnosti je skupna skrb vsega človeštva (Konvencija o biološki raznovrstnosti, Uradni list RS, št. 30/6, MP, št. 7/96 – v nadaljevanju MKBR). Zato je bil spremenjen tudi pomen divjadi z družbenim razvojem, s spremembami vrednostnega sistema in z zavedanjem o pomenu zdravega življenjskega okolja ter ohranjanja narave. Divjad je poleg gospodarske in socialne funkcije pridobila predvsem ekološko funkcijo (ohranjanje biološke raznovrstnosti,(*5) ohranjanje naravnega ravnovesja). S civilizacijskim razvojem je pri divjadi bolj poudarjen njen naravovarstveni pomen kot njen pomen za posameznika. Temeljna funkcija divjadi ni več v zadovoljevanju gospodarsko-ekonomskih interesov kmetijstva in gozdarstva, temveč je divjad del okolja, ki mora biti varovan tako, da so ohranjeni dolgoročni pogoji za človekovo zdravje, počutje in kakovost njegovega življenja. Ohranjati je treba biološko raznovrstnost ter zagotavljati trajnostno uporabo njenih sestavnih delov. Zaradi takšne funkcije divjadi za okolje je divjad dobila status naravnega bogastva.
10. V okviru splošnih določb Ustava v 5. členu navaja nekatere pozitivne obveznosti države, med katere sodi tudi skrb za ohranjanje naravnega bogastva. Člen 70 Ustave je namenjen varstvu naravnih bogastev. Zakonodajalec je zavezan, da na podlagi 70. člena Ustave z zakoni določi pogoje za izkoriščanje naravnih bogastev, pogoje uporabe zemljišč, pogoje in način uresničevanja gospodarskih in drugih dejavnosti z namenom uresničevanja skrbi države za zdravo življenjsko okolje itd. V drugem odstavku 70. člena Ustave je zakonodajalec tudi pooblaščen, da z zakonom uredi pogoje, pod katerimi se smejo izkoriščati naravna bogastva.(*6) Naravna bogastva so del ekosistemov, to je naravnih združb, katerih del je tudi človek. Zato daje Ustava zakonodajalcu možnost, da določi vsebino in obseg lastninskih upravičenj glede na vrsto naravnega bogastva ter ob upoštevanju gospodarske, socialne in ekološke funkcije naravnega bogastva določi način pridobivanja in uživanja lastnine na njej.(*7)
11. Zakonodajalec mora pri določanju vsebine lastninske pravice na posameznih dobrinah upoštevati družbene spremembe. Največje spremembe nastajajo prav na področju naravnega bogastva. Glede na to je zakonodajalec s tem, ko je v drugem odstavku 163. člena ZVO-1 določil, da je divjad v državni lasti in ne nikogaršnja stvar, ravnal v skladu s pooblastili, ki izhajajo iz 5. in 70. člena Ustave. Zato z izpodbijano ureditvijo ni posegel v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Ustavnemu sodišču se v tej zadevi ni bilo treba opredeliti do tega, ali bi bila tudi drugačna ureditev v skladu z določbama 5. in 70. člena Ustave.

12. Pobudnica meni, da tretja alineja prvega odstavka 5. člena ZG, ki nalaga lastnikom gozdov, da morajo dovoliti lov v svojem gozdu, posega v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.
13. Tretja alineja prvega odstavka 5. člena ZG določa: "Lastninska pravica na gozdovih se izvršuje tako, da je zagotovljena njihova ekološka, socialna in proizvodna funkcija. Lastnik gozda zato mora dovoliti v svojem gozdu čebelarjenje ter lov in rekreativno nabiranje plodov, zelnatih rastlin, gob in prosto živečih živali v skladu s predpisi."
14. Lastninske pravice, ki jo zagotavlja Ustava v 33. členu, ni mogoče obravnavati brez 67. člena Ustave, ki govori o gospodarski, socialni in ekološki funkciji lastnine. Člen 67 Ustave izhaja iz predpostavke, da mora imeti lastnina poleg individualistične funkcije tudi funkcijo za celotno družbeno skupnost. Lastnikova pravica mora služiti tudi uresničevanju svobode in osebnostnega razvoja drugih oziroma celotne družbene skupnosti. Člen 67 Ustave dopušča in nalaga zakonodajalcu, da določi vsebino lastnine.(*8)
15. Ustavno sodišče je izoblikovalo stališče (sklep št. U-I-51/95 in odločba št. U-I-319/96 z dne 7. 12. 2000, Uradni list RS, št. 2/01 in OdlUS IX, 287), da v primerih, ko gre za naravna bogastva, določanje načina izvrševanja lastninske pravice ne pomeni posega v 33. člen Ustave, temveč te omejitve sodijo v okvir socialne vezanosti lastnine. Ustavno sodišče je že obravnavalo pobudo za presojo ustavnosti tretje alineje prvega odstavka 5. člena ZG z vidika posega v pravico do zasebne lastnine zaradi pravice nelastnikov do nabiranja plodov v tujem gozdu (sklep št. U-I-51/95). Navedlo je, da je zakon uredil upravičenja lastnika gozda glede na namen in rabo gozdov tako, da je v skladu s socialno funkcijo lastnine upošteval tudi korist nelastnikov gozdov. Ustavno sodišče je sklenilo, da je pobuda z vidika posega v lastninsko pravico zaradi pravice nelastnikov do rekreativnega nabiranja plodov v tujem gozdu očitno neutemeljena.
16. Pooblastilo iz 67. člena Ustave ima mejo. Če jo zakonodajalec prestopi, ne gre več za določitev načina uživanja lastnine, temveč gre za poseg v pravico do zasebne lastnine. Kje je ta meja, je odvisno ne le od narave stvari, ki je predmet lastnine, temveč tudi od tega, kakšne obveznosti je zakonodajalec naložil lastniku v okviru določitve načina uživanja lastnine.(*9) Zato je treba omejitve lastnike pravice, potrebne za dosego gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, presojati glede na konkretne okoliščine. Glede na navedeno je moralo Ustavno sodišče presoditi, ali je obveznost, lastnikov gozdov, da dopustijo lov v svojih gozdovih, še v mejah določitve načina uživanja lastnine, ali pa so obveznosti takšne narave, da že pomenijo poseg v pravico do zasebne lastnine.
17. Iz tretje alineje prvega odstavka 5. člena ZG izhaja, da mora lastnik gozdov dopustiti lov prostoživečih živali v skladu s predpisi. Dejavnost lovstva je urejena v ZDLov-1. ZDLov-1 pravico lova(*10) povezuje z lovsko pravico. Pravica lova ni samostojna in neodvisna pravica, temveč je neločljivi del lovske pravice. Obveznost lastnikov gozdov, da morajo dopustiti lov v svojem gozdu ob upoštevanju določb ZDLov-1, v bistvu obsega dolžnost dopustiti izvrševanje lovske pravice na svojem zemljišču. Lastniki zemljišč niso dolžni na svojem zemljišču trpeti samo izvrševanja lova, temveč morajo dopustiti izvrševanje lovske pravice (ukrepov povezanih s trajnostnim upravljanjem z divjadjo).
18. Izvrševanje lovske pravice (trajnostno gospodarjenje z divjadjo) pomeni izvajanje številnih ukrepov za ohranjanje, vzdrževanje in izboljšanje življenjskih razmer živali, ohranjanje in vzdrževanje struktur ustreznega števila živali, čuvanja divjadi, izvajanja ukrepov za preprečevanje in za povračilo škode, ko jo povzroči divjad v lovišču.(*11) Poleg navedenega obsega tudi graditev lovskogojitvenih in lovskotehničnih objektov in drugih naprav, ki neposredno služijo varstvu, gojitvi in lovu divjadi. Izvrševanje lovske pravice ne pomeni samo golega gibanja nelastnikov po tujem zemljišču, temveč morajo lastniki zemljišč dopustiti uporabo svojega zemljišča za izvrševanje številnih ukrepov, ki so potrebni za učinkovito upravljanje z divjadjo, med drugim tudi uporabo strelnega orožja na svojem zemljišču. Poleg izvajanja številnih dejavnosti, ki jih morajo na svojem zemljišču trpeti lastniki zemljišč, so jim naložene tudi določene obveznosti in prepovedana določena ravnanja pri uporabi svojega zemljišča (30. do 36. člen ZDLov-1). Zaradi samostojne narave lovske pravice, ki jo lahko po posebnem postopku pridobijo z upravno odločbo samo usposobljene pravne osebe, lastniki zemljišč in gozdov ne smejo svobodno loviti in si prilaščati divjadi, ki se nahaja na njihovem zemljišču. Svojega zemljišča ne smejo uporabljati za pridobitno izkoriščanje pravice lova. Glede na obseg uporabe gozdov za izvrševanje lovske pravice nelastnikov (izvrševalcev lovske pravice) in obseg omejitev, ki so naložene lastnikom zemljišč pri uporabi njihovih zemljišč, obveznost lastnikov gozdov, da dopustijo izvrševanje lovske pravice v svojih gozdovih, ni več v mejah določitve načina uživanja lastnine, temveč so obveznosti in omejitve lastnikov gozdov že takšne narave, da pomenijo poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.
19. Poseg v pravico do zasebne lastnine je dopusten v primerih, ki jih navaja tretji odstavek 15. člena Ustave. Na podlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave je mogoče omejiti človekove pravice le v primerih, ki jih določa Ustava in če so omejene s pravicami drugih. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je mogoče omejiti človekovo pravico in temeljno svoboščino, če je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj in če je omejitev skladna z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države (splošno načelo sorazmernosti).
20. Zakonodajalec je na podlagi 5. in 70. člena Ustave dolžan z zakoni določiti pogoje za izkoriščanje naravnih bogastev, pogoje uporabe zemljišč, pogoje in način uresničevanja gospodarskih in drugih dejavnosti z namenom uresničevanja skrbi države za zdravo življenjsko okolje itd. Zato je zakonodajalec že na podlagi ustavnih določb moral z zakonom določiti način in pogoje za upravljanje z divjadjo, tako da bo zagotovljeno zdravo življenjsko okolje. Zakonodajalec je imel ustavno dopusten cilj za poseg v pravico do zasebne lastnine.
21. Glede na to, da je zakonodajalec imel ustavno dopusten cilj, je treba oceniti, ali je omejitev v skladu s splošnim načelom sorazmernosti. Oceno, ali ne gre morda za prekomeren poseg, opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti. Ta test obsega presojo treh vidikov posega: 1) ali je poseg sploh nujen (potreben) za dosego zasledovanega cilja; 2) ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja v tem smislu, da je ta cilj s posegom dejansko mogoče doseči; 3) ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma načelo proporcionalnosti). Le če poseg prestane vse tri vidike testa, je ustavno dopusten (odločba št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003, Uradni list RS, št. 108/03 in OdlUS XII, 86).
22. Divjad se že po naravi stvari vedno nahaja na zemljišču. Ker se divjad prosto giblje, je ni mogoče omejiti na določeno zemljišče glede na meje posameznih zemljišč. Čeprav je divjad samostojna premična stvar, upravljanje z divjadjo (izvrševanje lovske pravice) brez uporabe zemljišč in gozdov ni mogoče. Ker nosilci lovske pravice razpolagajo s pravico lova, s katero se ob uporabi strelnega orožja posega v populacije divjadi, izvajanje lova ne more biti prepuščeno volji lastnika zemljišča, temveč mora biti zakonsko urejeno in nadzorovano. Izvajanje lovske pravice obsega številne strokovne naloge, za katere je potrebno posebno znanje s področja divjadi. Brez sodelovanja usposobljenih oseb z ustreznim znanjem o divjadi in okolju z divjadjo ni mogoče učinkovito upravljati. Zato Ustavno sodišče ocenjuje, da so obveznost lastnikov zemljišč, da dopustijo uporabo svojih zemljišč usposobljenim osebam za izvrševanje lovske pravice, in omejitve lastnikov pri uporabi zemljišč in gozdov za izvajanje lovske pravice nujen in primeren ukrep za dosego ustavno varovanih ciljev.
23. Pri presoji sorazmernosti v ožjem smislu je Ustavno sodišče tehtalo potrebo po izvrševanju lovske pravice zaradi varovanja naravnega bogastva in težo posega v pravico do zasebne lastnine. Država je dolžna na podlagi drugega odstavka 72. člena Ustave skrbeti za zdravo življenjsko okolje. Spodbujati mora takšen družbeni razvoj, ki omogoča dolgoročne pogoje za človekovo zdravje, počutje in kakovost njegovega življenja ter ohranjanje biološke raznovrstnosti. Cilj varstva okolja je med drugim trajnostna raba naravnih virov. Po načelu trajnostnega razvoja iz 4. člena ZVO-1 je država dolžna spodbujati takšen gospodarski in socialni razvoj družbe, ki pri zadovoljevanju potreb sedanje generacije upošteva enake možnosti zadovoljevanja prihodnjih generacij in omogoča dolgoročno ohranjanje okolja. Namen izvrševanja lovske pravice je z varovanjem divjadi, ki je naravno bogastvo, zagotoviti zdravo življenjsko okolje. Zato je pri tehtanju sorazmernosti posega v pravico do zasebne lastnine lastnikov zaradi obveznosti (npr. trpeti, da nelastniki uporabljajo zemljišče, pri gozdnih delih upoštevati življenjski ritem divjadi, uporabljati preventivna sredstva in načine dela za preprečevanje izgub divjadi na leglih in gnezdih), ki so lastnikom zemljišč naložene zaradi izvrševanja lovske pravice, treba dati prednost varovanju divjadi. Če je lastniku zemljišča zaradi posebnih ukrepov za varstvo divjadi povzročena škoda, ki presega splošne naravovarstvene omejitve, ima pravico do odškodnine po predpisih o razlastitvi nepremičnin (peti odstavek 36. člena ZDLov-1). Lastniki zemljišč imajo pravico do odškodnine za škodo, ki jo povzroči divjad, in za škodo, nastalo pri izvrševanju lova in pri upravljanju z lovišči ali lovišči s posebnim namenom. Posebno poglavje ZDLov-1 (IX. del: Preprečevanje in povračilo škode od in na divjadi) ureja vrste škode, odškodninsko odgovornost, višino škode in način uveljavljanja škode. Pobudnica tudi zmotno meni, da izpodbijana določba omogoča vsakomur lov na tujem zemljišču in prosto prisvajanje divjadi. Z divjadjo kot naravnim bogastvom upravlja Republika Slovenija, ki lahko del svojih pristojnosti s koncesijo prenese na usposobljene pravne osebe kot lovsko pravico (tretji odstavek 1. člena ZDLov-1). Zasebni subjekt lahko lovsko pravico pridobi samo po posebnem postopku (podelitev koncesije na javnem razpisu) in z javnopravnim aktom (upravna odločba). Nosilec lovske pravice te ne more v celoti prenesti na druge subjekte. Lahko pa razpolaga s posameznimi deli lovske pravice (s pravico lova) in jih lahko pod pogoji, določenimi v zakonu, prenese na druge osebe. Pravico do udejstvovanja v lovu imajo samo osebe, ki izpolnjujejo zakonske pogoje, in samo v obsegu, ki je potreben za učinkovito upravljanje z divjadjo kot naravnim bogastvom. Lastniki zemljišč res ne morejo na svojem zemljišču popolnoma svobodno loviti divjadi, ki se tam nahaja. Vendar imajo pravico do udejstvovanja v lovu pod pogoji, ki jih določa 60. člen ZDLov-1. Na podlagi petega odstavka 65. člena ZDLov-1 imajo tudi pravico do članstva v lovski družini, če imajo na območju lovišča prijavljeno temeljno kmetijsko in gozdarsko dejavnost ali če so lastniki vsaj 15 ha gozdnih ali kmetijskih zemljišč. Lastniki zemljišč lahko na podlagi 65. člena ZDLov-1 ustanovijo lovsko družino, ki lahko s sodelovanjem na javnem razpisu pridobi koncesijo za trajnostno upravljanje z divjadjo in pravico do izvrševanja lovske pravice. Lovska družina, katere večji del članov so lastniki zemljišč in gozdov na območju lovišča oziroma katere večji del članov ima stalno prebivališče na tem območju, ima prednost pri pridobitvi koncesije v razmerju do drugih lovskih družin (26. člen ZDLov-1), razen pri prvem postopku podelitve koncesije, ko ima prednost lovska organizacija, ki je do javnega razpisa upravljala z loviščem (odločba št. U-I-98/04 z dne 11. 10. 2006). Iz navedenega izhaja, da lahko lastniki zemljišč na svojem zemljišču izvajajo lov pod pogoji, ki jih določa zakon. Če se lastniki zemljišč združijo v organizacijsko obliko, ki jo predvideva ZDLov-1, lahko v okviru te oblike pridobijo lovsko pravico. Glede na navedeno je Ustavno sodišče ob presoji sorazmernosti v ožjem smislu ugotovilo, da koristi, ki jih prinaša izvrševanje lovske pravice na način, določen z ZDLov-1, s katerim se zagotavlja varovanje naravne dobrine, odtehta težo posega v pravico lastnikov zemljišč in gozdov.
24. Iz navedenih razlogov tretja alineja prvega odstavka 5. člena ZG ni v neskladju s 33. členom Ustave.

25. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Sestavina je vse, kar se v skladu s prepričanjem šteje za del druge stvari ( prvi odstavek 16. člena SPZ).

(*2) Pritiklina je premičnina, ki je v skladu s splošnim prepričanjem namenjena gospodarski rabi ali olepšanju glavne stvari (prvi odstavek 17. člena SPZ).

(*3) Primerjaj sklep št. U-I-51/95.

(*4) MKBR uporablja v slovenskem prevodu termin biološka raznovrstnost. Zakon o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 56/99 in nasl. – ZON) pa termin biotska raznovrstnost. Ker se v odločbi sklicujemo na MKBR, je v odločbi uporabljen termin iz konvencije.

(*5) V skladu z 2. členom MKBR biološka raznovrstnost pomeni raznolikost živih organizmov iz vseh virov, ki vključuje med drugim kopenske, morske in druge vodne ekosisteme ter ekološke komplekse, katerih del so; to vključuje raznovrstnost znotraj samih vrst, med vrstami in raznovrstnost ekosistemov.

(*6) Iz preambule MKBR izhaja, da so države odgovorne za ohranjanje biološke raznovrstnosti na svojem območju in za trajnostno uporabo svojih virov.

(*7) J. Čebulj: O ustavni presoji določanja načina uživanja lastnine na naravnih dobrinah, V. dnevi javnega prava, Portorož 1999, str. 122.

(*8) Vse po G. Virant v L. Šturm (ured.): Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 342–344.

(*9) J. Čebulj: O ustavni presoji določanja načina uživanja lastnine na naravnih dobrinah, V. dnevi javnega prava, Portorož 1999, str. 126–127.

(*10) Pravica lova je opredeljena v enajstem odstavku 5. člena ZDLov-1 in obsega iskanje, opazovanje, zasledovanje, vabljenje in čakanje divjadi s ciljem upleniti divjad ali odloviti divjad živo ter pobiranje divjadi in njenih delov.

(*11) Prvi odstavek 21. člena ZDLov-1 določa: "Upravljavci lovišč in lovišč s posebnim namenom opravljajo pod pogoji javne službe naslednje naloge s področja trajnostnega gospodarjenja z divjadjo:
1. izvajanje načrtovanih ukrepov za varstvo divjadi in življenjskega okolja ter ukrepov za ohranjanje in izboljševanje življenjskih razmer za divjad;
2. izvajanje odstrela bolne ali poškodovane divjadi;
3. sodelovanje pri izvajanju ukrepov preventivnega zdravstvenega varstva divjadi in dostavljanje poginule divjadi v veterinarski pregled;
4. vodenje predpisanih evidenc o uplenjeni in najdeni poginuli divjadi;
5. zbiranje podatkov o divjadi in njenih odnosih z življenjskim okoljem po določeni metodologiji monitoringa;
6. izvajanje načrtovanih ukrepov za preprečevanje škode od divjadi in na divjadi;
7. ocenjevanje škod od divjadi in na divjadi;
8. zagotavljanje povračila škod od divjadi lastnikom ali uporabnikom zemljišč;
9. skrb za usposabljanje lovcev;
10. komuniciranje z lastniki zemljišč in javnostjo;
11. izvajanje nadzornih nalog, ki jih opravlja lovsko čuvajska služba;
12. sodelovanje pri znanstveno-raziskovalnem delu v zvezi z divjadjo in lovstvom;
13. izvajanje praktičnega dela lovskega izpita, kadar je to potrebno;
14. izvajanje ukrepov za izboljšanje življenjskih razmer vseh vrst ptic in sesalcev v skladu s predpisi s področja ohranjanja narave;
15. poseganje v populacije prosto živečih vrst ptic in sesalcev v skladu s predpisi s področja varstva zavarovanih vrst in na način lova, ki ga določa ta zakon."