Številka: Up-755/04-17

Datum: 20. 9. 2006

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 20. septembra 2006

1. Sklep Vrhovnega sodišča št. I Ips 284/2004 z dne 21. 10. 2004 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
2. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 210/2004 z dne 22. 9. 2004 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 115/2004 z dne 16. 9. 2004 se zavrže.

1. S sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 115/2004 z dne 16. 9. 2004 je bil zoper pritožnico na podlagi drugega odstavka 307. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) odrejen pripor, da bi se zagotovila njena navzočnost na glavni obravnavi. Pritožbo pritožničinih zagovornikov je Višje sodišče v Mariboru s sklepom št. II Kp 210/2004 z dne 22. 9. 2004 zavrnilo kot neutemeljeno. Zoper navedena pravnomočna sklepa o odreditvi pripora sta pritožničina zagovornika vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, ki ju je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeni.
2. Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija sklep Vrhovnega sodišča in pravnomočna sklepa o odreditvi pripora. V zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča zatrjuje napačno uporabo procesnega prava in kršitve 2., 25. in 153. člena Ustave. Navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit. Vrhovno sodišče naj bi sprejelo pravno zmotno stališče in s tem nedopustno razlago določbe četrtega odstavka 420. člena ZKP, "da na tej podlagi izjemoma dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora, ne vključuje odločbe o odvzemu prostosti obdolžencu na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP".
3. V zvezi s pravnomočnima sklepoma o odreditvi pripora na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP pritožnica zatrjuje kršitve 2., 19., 20. člena in prvega odstavka 23. člena Ustave. Navaja, da pogoji za odreditev pripora niso bili podani. Njena dejavnost, da se očitno izmika postopku, po mnenju pritožnice ni bila nedvomno izkazana. Prostost naj bi ji bila že tako vzeta, saj naj bi se nahajala na zaprtem oddelku Psihiatrične bolnišnice Ormož, od koder naj bi bila nedopustno odpeljana v pripor, da bi se zagotovila njena navzočnost na glavni obravnavi. Pritožnica meni, da bi sposobnost za njeno udeležbo na glavni obravnavi moral najprej preizkusiti izvedenec psihiatrične stroke. Prisilna privedba naj bi bila izvedena na isti dan, ko naj bi bil zoper njo odrejen pripor, sklep o odreditvi pripora naj bi izdal nepristojni organ. Po mnenju pritožnice je z vidika prvega odstavka 23. člena Ustave očitno napačno in nedopustno tudi stališče, ki ga je glede dopustnosti odreditve pripora za zagotovitev njene navzočnosti na glavni obravnavi v zvezi s celotnim trajanjem pripora v tej kazenski zadevi zavzelo Višje sodišče.
4. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-755/04 z dne 22. 6. 2006 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Ustavna pritožba je bila na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) poslana v odgovor Vrhovnemu sodišču in Višjemu ter Okrožnemu sodišču v Mariboru, ki nanjo niso odgovorila.
5. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 115/2004, v katerem so bile izdane izpodbijane sodne odločbe.

6. Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija sklep Vrhovnega sodišča (1. točka izreka tega sklepa), ki je procesne narave. Z njim je Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrglo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki sta jo njena zagovornika vložila zoper pravnomočna sklepa (2. točka izreka tega sklepa), s katerima je bil zoper pritožnico odrejen pripor na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP.
7. Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, "da na podlagi četrtega odstavka 420. člena ZKP izjemoma dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora, ne vključuje odločbe o odvzemu prostosti obdolženca na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP".
8. Navedeno stališče je Vrhovno sodišče utemeljilo z naslednjimi argumenti:
– da zgolj besedna razlaga četrtega odstavka 420. člena ZKP zaradi različnosti vsebine pojma ter nedosledne in nenatančne rabe izraza "pripor" dopušča širšo ali ožjo razlago tega izraza in, odvisno od uporabljene razlage, različen odgovor na to, ali ta določba vključuje tudi pripor na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP;
– da je osrednja ureditev pripora (načela, namen, pogoji za uporabo, trajanje, postopek odreditve in podaljšanja glede na fazo kazenskega postopka, garancije priprtega in izvrševanje pripora) v 192. členu ter v členih od 200 do 213 d) ZKP in da v tem delu, z možnostjo izreka tudi drugih (nadomestnih) ukrepov, ZKP podrobneje ureja dopustnost posegov v ustavno varovano pravico do osebne svobode in svobode gibanja ter da je pripor z določenimi modalitetami urejen tudi v skrajšanem postopku in v postopku proti mladoletnikom ter v posebnih postopkih za izrek obveznega psihiatričnega zdravljenja, za ekstradicijo in v postopku za izdajo tiralice;
– da je kljub predhodno navedenim razlikam skupna značilnost tako odrejenega pripora, da je v vseh teh primerih, odvzem prostosti indiciran (pogojen) z vsaj enim od pripornih razlogov iz 201. člena ZKP ali pa zato, ker je razlog za odvzem prostosti na podlagi teh določb smiselno enak kot priporni razlogi, predpisani v prvem odstavku 201. člena ZKP;
– da drugi odstavek 307. člena ZKP izrecno predpisuje odvzem prostosti na tej podlagi, kadar ni nobenega od pripornih razlogov iz 201. člena ZKP, zato je odvzem prostosti v tem primeru povsem samostojen ukrep, ne pa dopolnilen ali alternativen ukrep "rednemu priporu", pri čemer tudi ni možnosti za njegovo nadomestitev s kakšnimi drugimi ukrepi iz 17. poglavja ZKP;
– da drugi odstavek 307. člena ZKP sicer odkazuje tudi na smiselno uporabo 200. člena ZKP (načelo zakonitosti, ekspeditivnost postopanja, najkrajše nujno trajanje pripora) in na drugi, tretji, četrti in šesti odstavek 202. člena ZKP, vendar se določbe ZKP, ki vsebinsko opredeljujejo "redni" pripor, večinoma ne uporabljajo, ker drugi odstavek 307. člena ZKP ne odkazuje nanje ali pa smiselno niso uporabne, čeprav odkazuje nanje;
– da je razlog za odvzem prostosti na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP obstrukcijsko ravnanje obdolženca, s katerim onemogoča izvedbo glavne obravnave, za priporne razloge iz prvega odstavka 201. člena ZKP pa je značilno, da obstajajo objektivne okoliščine, na podlagi katerih sodišče sklepa, da je odvzem prostosti neogiben za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi, medtem ko se ukrep iz drugega odstavka 307. člena ZKP odredi izključno zaradi ravnanja obdolženca in je takšen odvzem prostosti sankcija za ravnanje obdolženca z namenom, da se zagotovi neovirano delo sodišča;
– da je ravnanje obdolženca, ki je podlaga za odreditev ukrepa po drugem odstavku 307. člena ZKP smiselno enako kot obstrukcija priče in sankcija zanjo po drugem odstavku 244. člena ZKP (zapor priče) ali po drugem odstavku 241. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP), pri čemer sankcijo zoper ravnanje obdolženca zakon imenuje pripor, sankcijo proti priči pa zapor, čeprav za takšno razliko v poimenovanju ni videti utemeljenih razlogov;
– da je za pravilno razlago četrtega odstavka 420. člena ZKP zelo pomembno dejstvo, da drugi odstavek 307. člena ZKP taksativno predpisuje, katere določbe ZKP se smiselno uporabljajo tudi za ta ukrep in da med njimi ni omenjena določba četrtega odstavka 420. člena ZKP, zato bi se ta določba, ob obstoju dobrih razlogov, lahko uporabljala le po analogiji;
– da je med "rednim priporom" (mišljen je pripor po prvem odstavku 201. člena ZKP) ter "disciplinskim ukrepom po drugem odstavku 307. člena ZKP"(*1) in med postopkom njune odreditve "velika razlika", saj sklep o odreditvi ukrepa po drugem odstavku 307. člena ZKP ne more navajati pripornega razloga in ne obrazložiti odločilnih dejstev za priporni razlog, ne more obrazložiti, zakaj je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek kazenskega postopka oziroma navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, saj je obtožba že pravnomočna;
– da gre v primeru dopustnosti vložitve zahteve za varstvo zakonitosti še pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom že tako za izjemo od pravila iz prvega odstavka 420. člena ZKP, da je treba izjeme razlagati ozko, in da je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena le zoper dva natančno določena primera podaljšanja "rednega" pripora, pri čemer je za odreditev pripora veliko možnosti glede na vrsto in fazo postopka, vendar ZKP pri tem ni izločil primerov, ko zahteva za varstvo zakonitosti zoper odreditev pripora ni dovoljena;
– da iz konteksta in nastanka besedila četrtega odstavka 420. člena ZKP sledi, da so mišljene le odločbe o odreditvi "rednega pripora" zaradi določenega pripornega razloga tako kot pri podaljšanju pripora, ne pa tudi odločbe o odreditvi ukrepa iz drugega odstavka 307. člena ZKP in
– da tudi zgodovinska razlaga nastanka četrtega odstavka 420. člena ZKP pove, da je imel predlagatelj zakona v mislih pripor iz pripornih razlogov, saj je sicer odvzem prostosti kot disciplinski kaznovalni ukrep mogoč tudi zoper priče in da argument sprememb z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZKP (Uradni list RS, št. 72/98 – ZKP-A) in z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZKP (Uradni list RS, št. 56/03 – v nadaljevanju ZKP-E), ki naj bi zagotovile večjo garancijo za zakonitost posegov v osebno svobodo, ni prepričljiv glede ukrepa po drugem odstavku 307. člena ZKP.(*2)
9. Pritožnica zgolj z navedbami, s katerimi nasprotuje stališču Vrhovnega sodišča in uporabi procesnega prava, ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi prava ter pri ugotavljanju dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.
10. Iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju obrazložitve te odločbe, stališče Vrhovnega sodišča krši pravico iz drugega odstavka 14. člena Ustave (enakost pred zakonom). Določba drugega odstavka 14. člena Ustave(*3) namreč ne zavezuje samo zakonodajalca, da enake položaje pravno ureja enako, različno pa le, če ima za to razumen, v naravi stvari utemeljen razlog. Navedena določba zavezuje tudi razlagalca zakonske določbe, ki je v večini primerov sodišče oziroma drug državni organ, ki odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih interesih posameznika. To pomeni, da so slednji dolžni enake pravne položaje z vidika razlage zakonskih določb obravnavati enako.
11. ZKP ureja pripor najprej v določbah členov 200(*4) do 207 v XVII. poglavju pod naslovom "Ukrepi za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, za odpravo ponovitvene nevarnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka". Pogoji (razlogi) za odreditev pripora so glede kaznivih dejanj, ki se obravnavajo v rednem postopku, določeni v prvem odstavku 201. člena ZKP, glede kaznivih dejanj, ki se obravnavajo v skrajšanem postopku, pa v prvem odstavku 432. člena ZKP. Posebni pogoji so predpisani še glede odreditve pripora proti mladoletnikom (472. člen ZKP), pripor se sme odrediti tudi v ekstradicijskem postopku (524. člen ZKP) in tudi v postopku predaje slovenskih državljanov, ko je zoper njih izdan Evropski nalog za prijetje in predajo (Zakon o evropskem nalogu za prijetje in predajo, Uradni list RS, št. 37/2004 – ZENPP).
12. O priporu govori tudi določba drugega odstavka 307. člena ZKP v XXI. poglavju pod naslovom "Glavna obravnava", in sicer v 3. točki pod naslovom "Pogoji za glavno obravnavo".
Drugi odstavek 307. člena ZKP se v celoti glasi: "Če se obtoženec, ki je bil v redu povabljen, očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo, za pripor pa ni nobenega od razlogov iz 201. člena(*5) tega zakona, sme senat odrediti pripor, da zagotovi njegovo navzočnost na glavni obravnavi. Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa o priporu. Za pripor, ki je bil odrejen iz tega razloga, se smiselno uporabljajo določbe 200. člena, drugega, tretjega, četrtega in šestega odstavka 202. člena ter 208. do 213. d) člena tega zakona. Če ni prej odpravljen, traja pripor do objave sodbe, najdalj pa mesec dni."
13. Razlog, izven kroga tistih, ki so navedeni v prvem odstavku 201. člena ZKP, in iz katerega je pod točno, zakonsko določenimi in izpolnjenimi pogoji iz drugega odstavka 307. člena ZKP tudi dopustno odrediti pripor, je tudi razlog očitnega izmikanja in obtoženčevega nehotenja priti na glavno obravnavo. V tem primeru gre za obstrukcijsko ravnanje obdolženca, ki poskuša ovirati učinkovito izvedbo kazenskega postopka kot enega izmed ciljev kazenskopravnega sistema.(*6) Gre v bistvu za obdolženčevo (generično) opustitveno ravnanje, saj biti navzoč na glavni obravnavi ni samo pravica obdolženca, temveč tudi njegova dolžnost. Neposlušnega obdolženca sodišče kaznuje tako, da zoper njega odredi pripor kot tisto zadnje skrajno sredstvo,(*7) da s tem zagotovi nemoten potek kazenskega postopka. Tako odrejen pripor lahko traja do objave sodbe, najdalj pa mesec dni.
14. Pripor je ustavna kategorija, ki po vsebini pomeni poseg v osebno svobodo posameznika. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40), zavzelo stališče, "da Ustava razlikuje med tremi vrstami kazenskopravnih posegov v osebno svobodo(*8) in da gre v vseh treh primerih za poseg v isto ustavno varovano človekovo pravico do osebne svobode". V 26. točki navedene odločbe je zapisalo: "Po tem, ko Ustava v prvem odstavku 19. člena postavi splošno pravilo, 'da ima vsakdo pravico do osebne svobode', v drugem odstavku postavi splošna pogoja za omejitev te pravice: 'Nikomur se ne sme vzeti prostosti, razen (a) v primerih in (b) po postopku, ki ga določa zakon." Glede pripora, kot enega izmed posegov v osebno svobodo posameznika, je Ustavno sodišče poudarilo pomen primerov prve in okvira druge premise, pod katerimi je dopustno poseči v osebno svobodo posameznika. Navedlo je, da primere (prva premisa), pod katerimi je dopustno poseči v osebno svobodo posameznika, določa Ustava v prvem odstavku 20. člena, ko pravi, da "se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi."
15. Ko Ustava govori o priporu, torej govori le o eni ustavni kategoriji posega v osebno svobodo posameznika in po vsebini ne razlikuje med "rednim in sodnim priporom oziroma priporom kot disciplinskim ukrepom". Ustava ni nameravala urediti pripora sama in izčrpno, temveč ob izrecni določitvi pogojev (utemeljen sum, sodna odločba, neogibna potrebnost za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi), prepušča zakonski ureditvi, da taksativno določi razloge, iz katerih bo pripor ob obstoju ustavnih pogojev dopustno odrediti. Zakonski razlogi pa morajo določno konkretizirati tisto, kar navaja Ustava v prvem odstavku 20. člena.
16. Tudi zakonodajalec ne razlikuje med "rednim in sodnim priporom oziroma priporom kot disciplinskim ukrepom", temveč v določbah, s katerimi po vsebini posega ureja pripor kot osebni omejitveni ukrep, uporablja enotno poimenovanje pripor. Vendar pa je zakonodajalec za posamezne faze kazenskega postopka (preiskava, postopek z obtožbo in njena pravnomočnost, faza glavne obravnave do izreka sodbe, izrek sodbe in faza do njene pravnomočnosti) in ob upoštevanju njihovih posebnosti predpisal le različne kriterije (razloge), omejitve (npr. trajanje) in postopek, pod katerimi je pripor dopustno odrediti.
17. Za konkretizacijo tistega, kar Ustava določa v prvem odstavku 20. člena (… neogibno potrebno za potek kazenskega postopka …) je zakonodajalec določil najprej priporna razloga v 1. in v 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Kot razlog, iz katerega je v fazi glavne obravnave dopustno odrediti pripor, za njegovo odreditev pa ni nobenega od razlogov iz 201. člena ZKP, je zakonodajalec v drugem odstavku 307. člena ZKP(*9) uzakonil obtoženčevo obstrukcijsko oziroma opustitveno ravnanje. Na ta način je zakonodajalec poskušal konkretizirati tisto, kar navaja Ustava v prvem odstavku 20. člena, saj je namen pripora kot osebnega omejitvenega ukrepa, ki se lahko odredi tudi po določbi drugega dostavka 307. člena ZKP, prav v tem, da se z njegovo odreditvijo zagotovi potek kazenskega postopka.(*10)
18. V primeru pripora, ki ga je dopustno odrediti bodisi iz razlogov, določenih v prvem odstavku 201. člena ZKP, bodisi iz razloga, določenega v drugem odstavku 307. člena ZKP, gre z vidika intenzivnosti posega(*11) v pravico do osebne svobode za identičen poseg. Dokler ZKP v svojih določbah govori o tem, da se zoper obdolženca odredi pripor in sodišče v takih primerih zoper obdolženca (generično) tudi izda sklep o odreditvi pripora, je treba takšne posege zaradi spoštovanja enakosti pravnih položajev obdolžencev pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), v konkretnem primeru torej obdolžencev, zoper katere je bil odrejen pripor iz razlogov po prvem odstavku 201. člena ZKP, in tistih, zoper katere je bil odrejen pripor po drugem odstavku 307. člena ZKP, razlagati in obravnavati v obeh primerih enako. Razlog za drugačno obravnavo ne more biti dejstvo, da je odreditev pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP uvrščena sistemsko v drugo poglavje kot pripor, ki se ga lahko odredi po prvem odstavku 201. člena ZKP. Razlog za drugačno obravnavo tudi ne more biti dejstvo, da je zakonodajalec izven razlogov, določenih v prvem odstavku 201. člena ZKP, določil samostojen razlog, s katerim je poskušal prav tako zagotoviti potek kazenskega postopka. Med drugim drugačne obravnave tudi ne upravičuje dejstvo, da gre pri postopku odreditve pripora in njegovem trajanju(*12) za določene posebnosti. Obstrukcijsko oziroma opustitveno ravnanje obdolženca je prav tako razlog, ki, kot razlogi iz prvega odstavka 201. člena ZKP (npr. begosumnost, vplivanje na priče ...), nastane na strani obdolženca. Zato je že iz navedenega(*13) treba sklepati, da gre v primeru pripora, odrejenega iz razlogov po prvem odstavku 201. člena ZKP, in pripora, odrejenega po drugem odstavku 307. člena ZKP, za enakovrsten poseg v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in s tem posledično za enakost pravnih položajev takih oseb pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Navedeno je treba upoštevati tudi pri razlagi vprašanja, "ali je zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno vložiti zoper pravnomočno odločbo, s katero je bil zoper obdolženca odrejen pripor po drugem odstavku 307. člena ZKP".
19. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki jo ZKP ureja v XXIV. poglavju pod naslovom "Izredna pravna sredstva", v členih 420 do 428. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, in sicer iz razlogov, ki jih določba tega odstavka taksativno našteva. Po določbi četrtega odstavka 420. člena ZKP se sme, ne glede na določbo navedenega prvega odstavka tega člena, med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora, zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora pa le v primeru podaljšanja s sklepom senata Vrhovnega sodišča (drugi odstavek 205. člena) in v primeru podaljšanja po vložitvi obtožnice (drugi odstavek 272. člena).
20. Zahteva za varstvo zakonitosti, ki je pred pravnomočno končanim postopkom načeloma ni dovoljeno vložiti, je torej v postopku vsake (pravnomočne) odreditve pripora dopustna. Da je prav vsaka pravnomočna odreditev pripora tako izjemen ukrep, ki med vsemi omejitvenimi ukrepi najbolj intenzivno posega v najvišje zavarovano dobrino posameznika, to je v njegovo osebno svobodo, in da zato obstaja zahteva, po kateri je vprašanje dopustnosti njegove odreditve lahko tudi predmet postopka z izrednim pravnim sredstvom, je ocenil že zakonodajalec.(*14) Zakonodajalec je pri tem, ko je določil, da se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora, izhajal iz tega, da je treba enake položaje pred zakonom enako pravno urediti (drugi odstavek 14. člena Ustave). Da namen zakonodajalca ni bil v tem, da izključi možnost vložitve zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP, pa izhaja že iz jezikovne razlage četrtega odstavka 420. člena ZKP. Če bi zakonodajalec za tovrstne primere, primere pravnomočno odrejenega pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP, želel izključiti to izredno pravno sredstvo, bi moral to v ustreznih določbah izrecno določiti in za takšno ureditev navesti tudi razloge, ki bi upravičevali dopustnost drugačne pravne ureditve enakih položajev. Ker Vrhovno sodišče pri razlagi četrtega odstavka 420. člena ZKP ni upoštevalo, da gre pri odreditvi pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP za, z vidika posega v pravico do osebne svobode, enakovrsten poseg in torej za enak pravni položaj pritožnice kot oseb, zoper katere je bil odrejen pripor po prvem odstavku 201. člena ZKP, je s tem kršilo določbo drugega odstavka 14. člena Ustave in s tem pravico pritožnice do enakosti pred zakonom.
21. Zato je Ustavno sodišče sklep Vrhovnega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo odločanje.

22. Pritožnica vlaga ustavno pritožbo tudi zoper pravnomočna sklepa, s katerima je bil zoper njo odrejen pripor po drugem odstavku 307. člena ZKP (2. točka izreka tega sklepa). Ustavna pritožba zoper navedena sklepa ni dopustna.
23. Po določbi prvega odstavka 51. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi le, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice (drugi odstavek 51. člena ZUstS).
24. Ustavno sodišče je, iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi te odločbe, ugotovilo, da je zoper pravnomočno odločbo, s katero je bil zoper pritožnico odrejen pripor po drugem odstavku 307. člena ZKP, dopustno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Izpodbijani sklep, s katerim je Vrhovno sodišče zavrglo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je bila vložena zoper pravnomočna sklepa o odreditvi pripora (2. točka izreka tega sklepa), je Ustavno sodišče razveljavilo in vrnilo zadevo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Glede na navedeno bo ustavno pritožbo zoper pravnomočna sklepa o odreditvi pripora (2. točka izreka tega sklepa) dopustno vložiti ob obstoju drugih procesnih predpostavk, ki jih določa ZUstS, šele potem, ko bo o zahtevi za varstvo zakonitosti (vsebinsko) odločilo Vrhovno sodišče.
25. Ker procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev ni podana, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo (2. točka izreka tega sklepa).

26. Pritožničinega predloga, naj Ustavno sodišče v primeru morebitne zavrnitve ustavne pritožbe presodi tudi ustavnost določbe drugega odstavka 307. člena ZKP, Ustavno sodišče ni preizkušalo. ZUstS namreč ne omogoča, da bi pritožnica ob vložitvi ustavne pritožbe podrejeno predlagala presojo ustavnosti zakona. Če bi Ustavno sodišče v postopku ustavne pritožbe ugotovilo, da izpodbijana določba temelji na protiustavnem zakonu, bi samo začelo postopek za oceno njegove skladnosti (drugi odstavek 59. člena ZUstS).

27. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. Proti so glasovali sodnici Modrijan in Škrk ter sodnika Fišer in Tratnik. Sodnik Fišer je dal odklonilno ločeno mnenje.

(*1) V praksi sodišč je zaslediti tudi poimenovanje "sodni pripor".

(*2) V praksi Vrhovnega sodišča pa je mogoče najti drugačne odločitve. Glej npr. naslednje odločitve Vrhovnega sodišča: sodba št. I Ips 13/2002 z dne 24. 1. 2002, sodba št. I Ips 275/2002 z dne 26. 9. 2002, sodba št. I Ips 111/2002 z dne 25. 4. 2002 in npr. tudi sodbo št. I Ips 43/2004 z dne 4. 3. 2004, ki je bila izdana že po začetku veljavnosti ZKP-E, to je po 13. 7. 2003.

(*3) Drugi odstavek 14. člena Ustave se glasi: "Vsi so pred zakonom enaki."

(*4) Prvi odstavek 200. člena ZKP določa, da se sme pripor odrediti samo ob pogojih, ki so določeni v tem zakonu.

(*5) Prvi odstavek 201. člena ZKP se glasi: "Če je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, se sme pripor zoper njo odrediti: 1) če se skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila; 2) če je opravičena bojazen, da bo uničila sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo ovirala potek kazenskega postopka s tem, da bo vplivala na priče, udeležence ali prikrivalce; 3) če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi."

(*6) O tem, da je drugi cilj varstvo pravic posameznika, ne more biti dvoma.

(*7) … če torej nobeden od ukrepov (vabilo, privedba ...), s katerimi je sodišče že poskušalo zagotoviti njegovo navzočnost, zaradi neupravičenih razlogov na strani pritožnika ni bil uspešen.

(*8) … prijetje (aretacija), pripor, kazen zapora …

(*9) Da gre tudi v primeru ukrepa po drugem odstavku 307. člena ZKP za pripor, je mogoče razbrati tudi iz Načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča z dne 16. 6. 1999. V njem je Vrhovno sodišče med drugim zapisalo: "Čeprav gre tudi v primeru drugega odstavka 307. člena ZKP za pripor, torej za odvzem prostosti kot najtežji dopusten poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, se ta pripor ne odreja iz pripornih razlogov, navedenih v prvem odstavku 201. člena ZKP … "

(*10) Treba pa je poudariti, da gre za potek kazenskega postopka, ki teče zoper obdolženca pred "domačimi sodišči".

(*11) Pri tem intenzivnosti posega v pravico do osebne svobode ni mogoče pogojevati samo s časovnimi okviri, v katerih je dopustno trajanje pripora.

(*12) Glede trajanja ni odveč naslednja primerjava. Pripor, ki ga v fazi preiskave zoper obdolženca odredi preiskovalni sodnik, je prav tako omejen na rok enega meseca, če ga zunajobravnavni senat s sklepom ne podaljša.

(*13) Z navedenim utemeljevanje, da gre prav pri vseh možnih odreditvah pripora za identičen poseg v pravico do osebne svobode, še ni izčrpano.

(*14) Tako tudi Vrhovno sodišče v odločitvah, navedenih v opombi št. 2.