Številka: Up-1187/06-15

Datum: 19. 10. 2006

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., Ž. Ž., ki ga zastopa mag. B. B. iz Z. Z., na seji 19. oktobra 2006

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 923/2006 z dne 22. 6. 2006 se razveljavi. Zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je kot očitno neutemeljeno zavrnilo prošnjo pritožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločilo, da mora v roku 24 ur od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti državo. Upravno sodišče je ugodilo tožbi pritožnika in odpravilo odločbo MNZ. Vrhovno sodišče je ugodilo pritožbi MNZ in spremenilo sodbo Upravnega sodišča tako, da je tožbo pritožnika zavrnilo.
2. Pritožnik zatrjuje kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave. Meni, da je bila njegova prošnja za azil nedopustno obravnavana v pospešenem azilnem postopku. Navaja, da pristojni organi pri odločanju kršijo zakonske pogoje za izjemno uporabo pospešenega azilnega postopka. Vrhovno sodišče naj bi napačno razlagalo pogoj, določen v drugi alineji drugega odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99 in nasl. – v nadaljevanju ZAzil), ki določa, da se prošnja za azil kot očitno neutemeljena zavrne, če je iz prošnje očitno, da prosilcu za azil v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Meni, da se lahko "kvantiteta in kvaliteta" ravnanj, pred katerimi je zbežal, presoja samo v rednem postopku. Pritožniku naj očitno ne bi grozilo preganjanje samo v primeru, če ravnanja, pred katerimi je zbežal, v nobenem primeru ne morejo ustrezati nobeni od mednarodno priznanih razlag pojma biti preganjan. Pritožnik nasprotuje razlagi pojma preganjanje, ki izhaja iz izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča. Meni, da za preganjanje ne more šteti samo nenehno trpinčenje oziroma mučenje. Vrhovno sodišče bi moralo drugače presojati učinkovito zaščito oblasti v izvorni državi. Meni, da za učinkovito zaščito ne zadostuje samo "reagiranje pristojnih organov na prijave". Vrhovno sodišče naj bi s tako razlago pojma preganjanje kršilo pritožnikove procesne ustavne pravice in pravice do življenja, varnosti in človekovega dostojanstva ter tudi določbe mednarodnih pogodb. Pritožnik zatrjuje tudi, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na tožbene očitke. Navaja, da je v odgovoru na pritožbo Vrhovno sodišče opozoril na štiri probleme, na katere Vrhovno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni odgovorilo, in sicer: uporaba kriterija nenehnega trpinčenja in mučenja, nezakonito sklicevanje na direktive Evropske unije kot veljavno pravo, nezakonita uporaba kriterija preprečevanja preganjanja v izvorni državi in nezakonita uporaba mednarodno priznanih kriterijev preganjanja.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-1187/06 z dne 13. 7. 2006 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in do končne odločitve Ustavnega sodišča zadržal izvršitev izpodbijane odločbe MNZ. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena Vrhovnemu sodišču in MNZ. Vrhovno sodišče nanjo ni odgovorilo.
4. MNZ je v odgovoru pojasnilo, da je pristojni organ ob preučitvi vseh dejanj in podatkov, ki izhajajo iz prošnje za azil, ugotovil, da je izpolnjen vsaj en pogoj za odločanje v pospešenem postopku. Navaja, da se v postopku Direktiva Sveta št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebujejo mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (Uradni list Evropske unije L 304/12/2004) ni neposredno uporabljala, jo je pa pristojni organ uporabil kot smernice za zapolnitev vrzeli, ki zadevajo doseganje tistih kriterijev, ki ustrezajo opredelitvi preprečitve preganjanja in temu ali so oblastni organi sposobni nuditi učinkovito zaščito. Smisel mednarodnih varnostnih sil na Kosovu naj bi bil v zagotavljanju varnega in stabilnega okolja ter zagotavljanja pomoči in zaščite prebivalcem, ki naj bi bili tarča napadov in nadlegovanj. MNZ meni, da pri pritožniku nista bili zavrnjeni pomoč in zaščita, ki ju je skušal poiskati na policiji. MNZ še navaja, da področje azila ne more obsegati obravnavanje vsakršnih oblik preganjanj in nadlegovanj, ki ne dosegajo kriterijev preganjanja po Konvenciji o statusu beguncev in po Protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92, Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60 in 17/67 – Ženevska konvencija). Pritožnik nasprotuje navedbam v odgovoru MNZ.
5. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis MNZ, voden v zadevi, v kateri so bili izdani izpodbijani akti.

6. Iz vsebine navedb v ustavni pritožbi izhaja, da pritožnik nasprotuje pravnemu stališču Vrhovnega sodišča, da so bili izpolnjeni pogoji za odločanje v t. i. pospešenem postopku in s tem Vrhovnemu sodišču očita nepravilno uporabo materialnega prava. Ustavna pritožba sicer ni pravno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče same po sebi uveljavljati kršitve, ki jih sodišče stori pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Vsebina navedb v ustavni pritožbi o tem, da je pravno stališče sodišča, na katerem temelji izpodbijana sodba, napačno in pravno zmotno, pa zadošča za to, da Ustavno sodišče preizkusi (čeprav gre za vprašanje uporabe zakonskega prava, ki ne posega na raven človekovih pravic), ali je izpodbijana odločitev tako očitno napačna in brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno. V tem primeru bi bilo kršeno procesno jamstvo, ki izhaja iz 22. člena Ustave.
7. Azilni postopek je poseben upravni postopek, ki je prilagojen značilnostim odločanja o pravicah prosilcev za azil. ZAzil v prvem odstavku 35. člena ureja zavrnitev prošnje za azil po opravljenem rednem postopku.(*1) V drugem odstavku 35. člena ZAzil je urejena zavrnitev vloge kot očitno neutemeljene v pospešenem azilnem postopku, če organ ugotovi katerega od izrecno določenih razlogov.(*2) V takem primeru pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, ne da bi v postopku ugotavljal, ali prosilec za azil izpolnjuje pogoje za pridobitev azila v Republiki Sloveniji. Iz navedenega izhaja, da je pospešeni postopek posebna oblika skrajšanega ugotovitvenega postopka. Zakonodajalec je v zakonu predvidel zakonski dejanski stan, ki že sam po sebi pomeni, da prosilec za azil ne more izpolnjevati pogojev za pridobitev mednarodne zaščite. Zato pristojni organ ob ugotovitvi obstoja teh dejstev takoj odloči, da je prošnja za azil neutemeljena. Razlika med rednim in pospešenim azilnim postopkom je torej v pooblastilih, ki jih ima pristojni organ. V rednem postopku pristojni organ ugotavlja dejstva in okoliščine, ki so relevantna za ugotovitev, ali prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. V pospešenem postopku pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja očitno neutemeljena.(*3) Ne glede na navedeno pa mora pristojni organ tudi v pospešenem postopku popolnoma ugotoviti relevantno dejansko stanje.
8. Zaradi narave azilnega postopka in morebitnih posledic za prosilca za azil v primeru zavrnitve njegove prošnje je treba pri ugotavljanju dejanskega stanja tudi v pospešenem azilnem postopku spoštovati načelo, da se v primeru dvoma odloči v korist prosilca za azil. V obravnavani zadevi je bila pritožnikova prošnja za azil zavrnjena v pospešenem postopku, ker je pristojni organ ugotovil, da je iz pritožnikove prošnje očitno, da mu v njegovi državi ne grozi preganjanje. Ker je pospešeni postopek posebna oblika skrajšanega postopka, pristojni organ odloči samo na podlagi navedb prosilca za azil in ne izvaja nobenih drugih dejanj v postopku. Zato je treba navedeni zakonski pogoj za odločanje v pospešenem azilnem postopku razlagati restriktivno. Navedeni zakonski kriterij je izpolnjen samo takrat, ko prosilec za azil zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja.(*4) Če mora pristojni organ za sprejem odločitve, da prosilcu za azil očitno ne grozi preganjanje, ocenjevati in presojati stopnjo intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v skladu s pogoji, določenimi v Ženevski konvenciji, ne more biti že iz prošnje očitno,(*5) da prosilcu ne grozi preganjanje.
9. Vrhovno sodišče je ugodilo pritožbi MNZ in spremenilo sodbo Upravnega sodišča tako, da je tožbo pritožnika zavrnilo. S tem je Vrhovno sodišče potrdilo odločitev MNZ, da že iz prošnje pritožnika izhaja, da mu očitno ne grozi preganjanje. Pritožnik je v vlogi zatrjeval, da mu v izvorni državi grozi preganjanje s strani pripadnikov večinske albanske narodnosti zaradi njegove pripadnosti romski narodnosti in zaradi njegovemu očetu pripisanega sodelovanja s Srbi. Pri tem pa naj pristojne oblasti ne bi našle storilcev navedenih dejanj. Navedene okoliščine so takšne narave, da bi lahko pomenile dejanja preganjanja. To sicer še ne pomeni samo po sebi, da je bil pritožnik izpostavljen dejanjem preganjanja, ki ustrezajo mednarodno priznani razlagi pojma biti preganjan v smislu Ženevske konvencije. Vendar mora navedeno odločitev pristojni organ sprejeti v rednem azilnem postopku, v katerem ne odloča samo na podlagi prošnje za azil, temveč izvaja tudi druge dokaze. Stališče Vrhovnega sodišča, na katerem temelji izpodbijana sodba, napačno razlaga drugo alinejo drugega odstavka 35. člena ZAzil. Vrhovno sodišče stoji na stališču, da očitno ne gre za preganjanje, čeprav mora pristojni organ za odločitev, da zatrjevano dejansko stanje ne ustreza kriterijem pojma biti preganjan v smislu Ženevske konvencije, izvesti presojo enake intenzivnosti kot v rednem azilnem postopku. Takšna razlaga druge alineje drugega odstavka 35. člena ZAzil je v nasprotju z namenom razlikovanja med odločanjem v rednem azilnem postopku in odločanjem v pospešenem azilnem postopku. Zato je stališče Vrhovnega sodišča očitno napačno. Ker je odločitev Vrhovnega sodišča očitno napačna, je v neskladju z jamstvom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
10. Ker je Ustavno sodišče razveljavilo izpodbijano odločbo Vrhovnega sodišča zaradi ugotovljene kršitve pravic do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, se ni spuščalo v presojo navedb o drugih kršitvah človekovih pravic.

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Prvi odstavek 35. člena ZAzil določa: "Pristojni organ prošnjo za azil kot neutemeljeno zavrne, če:
– ugotovi, da prosilec za azil ne izpolnjuje pogojev za azil in priznanje statusa begunca po drugem in tretjem odstavku 1. člena tega zakona;
– obstoji kakšen od izključitvenih razlogov iz 4. člena tega zakona."

(*2) Drugi odstavek 35. člena ZAzil določa: "Pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če:
– prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja;
– je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje;
– je bil prosilcu za azil vstop v Republiko Slovenijo že zavrnjen, pa se razlogi za zavrnitev vstopa niso spremenili;
– prosilec lahko poišče zaščito v delu svoje izvorne države, kjer razmere ustrezajo kriterijem iz desete alineje 2. člena tega zakona;
– prosilec za azil prihaja iz varne izvorne države."

(*3) Azilni postopek pomeni ravnovesje med potrebo po hitrem in učinkovitem postopku ter obveznostjo držav zagotoviti pošten postopek osebam, ki potrebujejo mednarodno zaščito. Ravnovesje pa ne pomeni kompromisa, ker države ne morejo sklepati kompromisov o mednarodnih obveznostih, ki izhajajo iz Konvencije o statusu beguncev in iz Protokola o statusu beguncev (Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92, Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60 in 17/67 – v nadaljevanju Ženevska konvencija). Na mednarodnem in regionalnem nivoju ni skupne definicije pospešenih azilnih postopkov. Termin pomeni samo to, da so določene prošnje obravnavane hitreje kot druge. (Vir: Resolucija Sveta Evrope št. 1471 z dne 7. 10. 2005 o pospešenih azilnih postopkih v državah članicah Sveta Evrope.)

(*4) V 9. členu Direktive Sveta ES št. 2004/83/ES z dne 29. 4. 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim priznava status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (Uradni list Evropske Unije, št. L 304/2004) je določeno, da morajo dejanja preganjanja v smislu 1A Ženevske konvencije:
– biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da pomenijo hudo kršitev človekovih pravic, zlasti pravic, od katerih odstopanja niso mogoča po členu drugem odstavku 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP) ali
– pomeniti akumulacijo različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki je dovolj huda, da vpliva na posameznika na podoben način kot v zgornji alineji.

(*5) Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeljuje pojem očiten kot razumljiv, pojmljiv brez dodatnih podatkov.