Številka: Up-1458/06-17

Datum: 19. 10. 2006

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A., B. B., C. C. in Č. Č., vseh iz Ž. Ž., ki jih zastopa mag. D. D. iz Z. Z., ter E. E., F. F., G. G. in H. H., ki jih po pooblastilu njihovih zakonitih zastopnikov A. in B. B. zastopa mag. D. D. iz Z. Z., na seji 19. oktobra 2006

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 981/2006 z dne 20. 7. 2006 in sodba Upravnega sodišča št. U 1082/2006 z dne 10. 5. 2006 se razveljavita in se zadeva vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje.

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je na podlagi druge alineje drugega odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99 in nasl. – v nadaljevanju ZAzil) z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljene zavrnilo prošnje pritožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločilo, da morajo v roku 24 ur od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo. V odločbi je ugotovilo, da je iz izjav prosilcev, podanih ob vložitvi prošenj za azil, očitno, da jim v matični državi ne grozi preganjanje.
2. Upravno sodišče je s sodbo št. U 16/2006 z dne 10. 2. 2006 tožbi pritožnikov ugodilo in zadevo vrnilo MNZ v ponoven postopek. MNZ se je zoper navedeno odločitev pritožilo, Vrhovno sodišče je s sklepom št. I Up 467/2006 z dne 21. 4. 2006 ugodilo pritožbi MNZ, navedeno sodbo Upravnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje. V ponovljenem postopku je Upravno sodišče z izpodbijano sodbo tožbo pritožnikov zavrnilo. Pritožniki so vložili pritožbo na Vrhovno sodišče. To je z izpodbijano sodbo njihovo pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev Upravnega sodišča.
3. Pritožniki v ustavni pritožbi navajajo, da je Upravno sodišče najprej ugodilo njihovi tožbi, nato pa, po razveljavitvi svoje sodbe, v ponovljenem postopku z izpodbijano sodbo ni sledilo napotkom iz prejšnje sodbe(*1) Vrhovnega sodišča, po katerih “bi se moralo spustiti v presojo tožbenih ugovorov o tem, ali obstajajo razlogi za uporabo druge alineje drugega odstavka 35. člena Zazil ali ne”, ampak je brez vsebinske presoje konkretnih in natančnih tožbenih ugovorov zgolj deklariralo, da je odločba MNZ pravilna in zakonita “glede na izraženo pravno mnenje Vrhovnega sodišča”. Navedeno naj bi pritožniki uveljavljali v pritožbenem postopku. Po zatrjevanjih pritožnikov Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi do spornih vprašanj, glede katerih je bilo zahtevano sodno varstvo, ni zavzelo nikakršnega (argumentiranega) stališča, ampak se je omejilo na neobrazloženo golo zatrjevanje, da sta oba izpodbijana akta (odločba MNZ in sodba Upravnega sodišča) pravilna in zakonita. Táko sojenje s takšno argumentacijo naj bi pomenilo hudo in očitno kršitev procesnih ustavnih pravic pritožnikov iz 22. in 23. člena Ustave. Zatrjujejo tudi kršitve materialnopravnih ustavnih pravic do življenja, svobode, varnosti in človeškega dostojanstva, ki naj bi jih upravni organ in sodišči storili s popolnoma zgrešeno uporabo materialnega azilnega prava (neodločitev o tem tožbenem argumentu naj bi bila hkrati še dodatna kršitev pravic iz 22. in 23. člena Ustave). Zatrjujejo, da v njihovem primeru nikakor ni očitno, da jim doma ne grozi preganjanje, nasprotno, to naj bi bilo skrajno sporno, zato naj bi bilo tudi odločanje v pospešenem postopku nedopustno. Po trditvah pritožnikov temelji kompletno upravno in sodno odločanje v azilnih zadevah v Sloveniji na povsem zgrešeno oblikovanem pravnem standardu preganjanja, katerega bistven element je naravnost absurdni kriterij “nenehnega trpinčenja oziroma mučenja”. V ustavni pritožbi navedene trditve obširno utemeljujejo. Po mnenju pritožnikov zavračanje podelitve azila z zgrešeno uporabo materialnega azilnega prava ni samo kršitev zgoraj navedenih ustavnih pravic, ampak tudi kršitev pravice do azila po Ženevski konvenciji,(*2) torej konvencijske pravice, katere kršitve naj bi v okviru varstva osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave uživale tudi ustavnosodno varstvo z ustavno pritožbo.
4. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-1458/06 z dne 4. 9. 2006 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in do končne odločitve Ustavnega sodišča zadržal izvršitev izpodbijane odločbe MNZ. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena Vrhovnemu sodišču in MNZ. Vrhovno sodišče nanjo ni odgovorilo. Svoje stališče o navedbah v ustavni pritožbi je poslalo MNZ, ki je očitke pritožnikov zavrnilo. Na stališče MNZ so se pritožniki odzvali. V odgovoru so nasprotovali trditvam MNZ v zvezi z oblikovanjem vsebine pravnega standarda preganjanja.
5. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis MNZ, voden v zadevi, v kateri so bili izdani izpodbijani akti.

6. Sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave v postopkih pred sodišči in drugimi organi, je pravica stranke, da se v kontradiktornem postopku izjavi glede okoliščin, pomembnih za odločitev, ter poda svoja pravna naziranja. Obveznost sodišča, ki logično izhaja iz te pravice stranke, je, da se z navedbami strank seznani, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Ni sicer nujno, da je odgovor na navedbe stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo. Vendar pa je za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo. Sodišče se ni dolžno opredeliti le do očitno neutemeljenih ali nerelevantnih navedb stranke.
7. V obravnavanem primeru je bila pritožnikom prošnja za azil zavrnjena v t. i. pospešenem postopku, po katerem pristojni organ odloča, če ugotovi katerega od razlogov, izrecno določenih v zakonu.(*3) V takem primeru pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, ne da bi v postopku ugotavljal, ali prosilec za azil izpolnjuje pogoje za pridobitev azila v Republiki Sloveniji. Pritožnikom so bile prošnje za azil zavrnjene, ker je MNZ ugotovilo, da je iz njihovih izjav, podanih ob vložitvi prošenj za azil, očitno, da jim v izvorni državi ne grozi preganjanje (druga alineja drugega odstavka 35. člena Zazil). V obrazložitvi odločbe je navedlo, da so pritožniki navajali zgolj verbalna nadlegovanja, grožnje in žaljivke ter na splošno omenjali težak položaj Romov na Kosovu, česar pa ni mogoče šteti za preganjanje.
8. Pritožniki so v tožbi zatrjevali, da MNZ ni korektno povzelo njihovih navedb. Zatrjevali so, da so bile njihove izjave bistveno drugačne od povzetka v odločbi MNZ (da niso zatrjevali, da so bili v matični državi le verbalno preganjani) in da v njihovem primeru nikakor ni očitno, da jim ne grozi preganjanje, zato po njihovem mnenju tudi niso bili podani pogoji za odločanje v pospešenem postopku. Zatrjevali so, da gre v njihovem primeru za diskriminacijo, ki že pomeni preganjanje. Ocena MNZ, da niso na verodostojen način pojasnili in navedli vseh dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo njihove prošnje, pa naj bi bila prazna in neargumentirana.
9. Upravno sodišče je s sodbo št. U 16/2006 z dne 10. 2. 2006 tožbi pritožnikov ugodilo in zadevo vrnilo MNZ v ponoven postopek.(*4) Vrhovno sodišče je s sklepom št. I Up 467/2006 z dne 21. 4. 2006 ugodilo pritožbi MNZ, navedeno sodbo Upravnega sodišča je razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Glede na podatke in listine v upravnih spisih se Vrhovno sodišče ni strinjalo s sklepanjem Upravnega sodišča, da je MNZ odločilo preuranjeno in da je izdalo odločbo, ki ni v skladu z 8. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. –ZUP). V sklepu je sprejelo stališče, da prvostopenjsko sodišče ne bi smelo očitati MNZ kršitev določb azilnega postopka, ampak bi se moralo spustiti v presojo tožbenih ugovorov o tem, ali obstajajo razlogi za uporabo druge alineje drugega odstavka 35. člena ZAzil ali ne.
10. V ponovljenem postopku je Upravno sodišče z izpodbijano sodbo tožbo pritožnikov zavrnilo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Upravno sodišče navedlo, da je glede na izraženo pravno mnenje Vrhovnega sodišča izpodbijana odločba MNZ pravilna in zakonita. Navedlo je, da je MNZ pravilno ugotovilo, da je iz izjav pritožnikov, podanih ob vložitvi prošenj, očitno, da jim v matični državi ne grozi preganjanje. Navedlo je, da je MNZ pravilno ugotovilo, da so pritožniki navajali zgolj verbalna nadlegovanja, grožnje in žaljivke ter na splošno omenjali težak položaj Romov na Kosovu, česar pa ni mogoče šteti za preganjanje. Tožbeni ugovor pritožnikov, da MNZ v konkretnem primeru ne bi smelo odločiti v pospešenem postopku, je zavrnilo z utemeljitvijo, da zakon takšno odločanje predvideva v primeru, če MNZ na podlagi prošnje za azil lahko ugotovi, da je iz izjav prosilca očitno, da jim v matični državi ne grozi preganjanje, navedeni pogoj pa je po presoji sodišča v obravnavanem primeru podan.
11. Obrazložena sodna odločba je bistveni del poštenega postopka. Z njo je sodišče dolžno na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Upravno sodišče je v izpodbijani sodbi tožbene ugovore zavrnilo kot neutemeljene, ne da bi obrazložilo, v čem in zakaj so neutemeljeni. Glede na to, da je MNZ prošnje pritožnikov za azil zavrnilo kot očitno neutemeljene na podlagi njihovih izjav, podanih ob vložitvi prošnje, ni mogoče reči, da navedbe pritožnikov v tožbi (da niso zatrjevali, da so bili le verbalno preganjani, ampak da so na konkreten način opisovali, kaj se jim je dogajalo po vrnitvi v Peć, navedeni dogodki pa naj bi izkazovali diskriminacijo, ki pomeni preganjanje …) za odločitev niso relevantne in da sodišču nanje ni bilo treba odgovoriti. Če bi bile okoliščine, ki naj bi jih navajali pritožniki takšne narave, da bi lahko pomenile preganjanje, bi moralo namreč MNZ prošnje pritožnikov za azil obravnavati v rednem postopku, kjer upravni organ ne odloča samo na podlagi prošnje za azil, temveč izvaja tudi druge dokaze. Pri tem ni nepomembno, da je treba zaradi narave azilnega postopka in morebitnih posledic za prosilca za azil v primeru zavrnitve njegove prošnje pri ugotavljanju dejanskega stanja tudi v pospešenem postopku spoštovati načelo, da se v primeru dvoma odloči v korist prosilca. Upravno sodišče bi moralo pojasniti, zakaj so po njegovi presoji kljub tožbenim ugovorom izpolnjeni pogoji za odločanje v pospešenem postopku.
12. Upravno sodišče se v izpodbijani sodbi ni vsebinsko opredelilo do tožbenih navedb, ki bi bile lahko relevantne za odločitev o pravilnosti izpodbijane odločbe MNZ, ampak je zgolj ugotovilo, da je bila odločitev MNZ pravilna in zakonita, sklicujoč se pri tem na pravno mnenje Vrhovnega sodišča. Vendar pa v obravnavanem primeru to samo po sebi še ne bi pomenilo kršitve 22. člena Ustave, ki zahteva, da sodišče vsebinsko odgovori na relevantne tožbene navedbe, če bi bil ta odgovor vsebovan v sklepu Vrhovnega sodišča št. I Up 467/2006 z dne 21. 4. 2006, na katerega se je sklicevalo. Ker pa se tudi Vrhovno sodišče v sklepu, s katerim je razveljavilo prvo sodbo Upravnega sodišča, ni opredelilo do relevantnih tožbenih navedb (ampak je zgolj navedlo, da "očitano ravnanje tožene stranke ne izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih"), je treba ugotoviti, da je bila s pomanjkljivo obrazloženo sodbo Upravnega sodišča kršena pravica pritožnikov do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
13. Pritožniki so v pritožbi na Vrhovno sodišče zatrjevali, da Upravno sodišče v izpodbijani sodbi ni presodilo tožbenih navedb in da je tožbene ugovore zavrnilo kot neutemeljene, ne da bi sploh poskušalo obrazložiti, v čem in zakaj so neutemeljeni. Ker Vrhovno sodišče ni štelo, da je obrazložitev Upravnega sodišča pomanjkljiva, temveč je zavzelo stališče, da se je prvostopenjsko sodišče opredelilo do navedb, bistvenih za odločitev, je tudi Vrhovno sodišče kršilo 22. člen Ustave.
14. Ker je bilo z izpodbijanima sodbama kršeno ustavno jamstvo o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave, je Ustavno sodišče sodbi Vrhovnega in Upravnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo odločanje. Ker je Ustavno sodišče izpodbijani sodbi razveljavilo že iz tega razloga, se ni spuščalo v presojo drugih zatrjevanih kršitev.

15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Pravilno sklepa.

(*2) Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu begun-cev (Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92, Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60 in 17/67 – Ženevska konvencija).

(*3) Drugi odstavek 35. člena ZAzil določa: "Pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če:
– prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja;
– je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje;
– je bil prosilcu za azil vstop v Republiko Slovenijo že zavrnjen, pa se razlogi za zavrnitev vstopa niso spremenili;
– prosilec lahko poišče zaščito v delu svoje izvorne države, kjer razmere ustrezajo kriterijem iz desete alineje 2. člena tega zakona;
– prosilec za azil prihaja iz varne izvorne države."

(*4) Sprejelo je stališče, po katerem se MNZ ni opredelilo do vseh tožbenih navedb ter je neargumentirano sklenilo, da izjave pritožnikov niso verodostojne, in pri tem ni pojasnilo, zakaj jim ne verjame, da so bili v matični državi preganjani in da so bili iz tega razloga prisiljeni zapustiti državo.