Številka: U-I-358/04-13

Datum: 19. 10. 2006

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Marka Stupice iz Ljubljane, na seji 19. oktobra 2006

1. Prvi odstavek 58. člena in drugi odstavek 178. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99, 72/2000, 124/2000, 109/01, 108/02, 26/03 – ur. p. b., 135/03, 20/04 – ur. p. b., 72/05, 104/05 – ur. p. b. in 69/06) sta v neskladju z Ustavo.
2. Državni zbor je ugotovljeno neskladje dolžan odpraviti v roku devetih mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
3. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti druge alineje drugega odstavka 18. in 179. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju se zavrne.

1. Pobudnik navaja, da mu je bila z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod) z dne 30. 3. 2004 priznana pravica do starostne pokojnine od 31. 12. 2003 dalje. Do upokojitve je opravljal samostojno odvetniško dejavnost, zato je bil pokojninsko zavarovan na podlagi 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1), ki ureja obvezno pokojninsko zavarovanje samozaposlenih. Navaja, da je bil dne 1. 1. 2004 ponovno vpisan v imenik odvetnikov pri Odvetniški zbornici Slovenije, zato je zahteval priznanje in odmero delne pokojnine od tega datuma dalje. Njegov zahtevek je bil zavrnjen, ker naj ob upokojitvi ne bi bil zavarovan na podlagi delovnega razmerja (prvi odstavek 58. člena ZPIZ-1 v zvezi z 8. členom ZPIZ-1). Njegova pritožba zoper to odločitev je bila zavrnjena, izplačevanje pokojnine ustavljeno, saj, kot navaja pobudnik, Zavod meni, da pobudnik kot uživalec pokojnine 1. 1. 2004 ni sklenil rednega delovnega razmerja, pač pa opravlja samostojno odvetniško dejavnost, na podlagi katere je dobil lastnost zavarovanca, in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje. Pobudnik se s tem ne strinja. Meni, da mora ureditev iz drugega odstavka 178. člena ZPIZ-1 veljati tudi za samozaposlene ter da je neustavno zagotavljanje različnih pravic iz pokojninskega zavarovanja glede na okoliščino, ali je zavarovanec v delovnem razmerju ali je samozaposlen. Takšna ureditev naj bi bila v neskladju s 14.,15., z 49. in s 50. členom Ustave. Ustavno sporno naj bi bilo tudi razlikovanje med uživalci pokojnine, ki kot samozaposleni pričnejo opravljati dejavnost ali jo nadaljujejo, na tiste uživalce pokojnine, ki so do uveljavitve pravice do pokojnine opravljali isto dejavnost v enakem obsegu in so bili zavarovani na podlagi delovnega razmerja, ter na tiste uživalce pokojnine, ki, kot na primer samozaposleni, niso bili zavarovani na podlagi delovnega razmerja. Iz 179. člena ZPIZ-1 (opravljanje dejavnosti, ki ne vpliva na uživanje pokojnine) v povezavi z drugo alinejo drugega odstavka 18. člena ZPIZ-1 (pogoji, pod katerimi zavarovanje ni obvezno) naj bi izhajalo, da se uživalcu pokojnine, ki prične ali nadaljuje dejavnost kot samozaposleni, na njegovo željo pokojnina izplačuje, če je izpolnil starost 63 let (moški) oziroma 61 let (ženska) in je do uveljavitve pravice do pokojnine opravljal isto dejavnost v enakem obsegu, vendar je bil zavarovan na podlagi delovnega razmerja. Tudi v tem primeru naj bi bil prikrajšan, ker je izpolnil pogoje za pridobitev pokojnine in starost 63 let, do uveljavitve pravice do pokojnine je opravljal isto dejavnost v enakem obsegu, ni pa bil zavarovan na podlagi delovnega razmerja, ampak na podlagi opravljanja samostojne odvetniške dejavnosti. Iz tega razloga naj ne bi izpolnjeval navedenih pogojev iz 18. člena ZPIZ-1 in zaradi tega naj njegova dejavnost ne bi spadala med opravljanje dejavnosti, ki ne vplivajo na uživanje pokojnine po 179. členu ZPIZ-1. Opisana ureditev naj bi bila zato tudi v neskladju s 14.,15., z 49. in s 50. členom Ustave. V utemeljitev svojega pravnega interesa pobudnik prilaga tudi kopijo tožbe, s katero izpodbija navedeni odločitvi Zavoda.
2. Državni zbor na pobudo ni odgovoril.
3. Svoji mnenji sta poslala Vlada in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, ki navedbe pobudnika zavračata kot neutemeljene. Trditev pobudnika, da gre v primeru delavca, ki ima sklenjeno delovno razmerje, in v primeru samozaposlenega za enako pravno razmerje, zavračata kot nemogočo in pravno neutemeljeno. Poudarjata, da je delna pokojnina pravica, ki je izrecno vezana na čas opravljanja dela, saj jo lahko uveljavi le oseba, ki je v delovnem razmerju z največ polovico polnega delovnega časa. Glede ureditve iz 18. člena ZPIZ-1 pojasnjujeta, da so pogoji iz te določbe, ki ureja situacije, v katerih zavarovanje samozaposlenih ni obvezno, vezani na doseganje nizkega dobička (ta ne sme presegati letnega zneska minimalne plače v določenem letu) ali pa na to, da samozaposleni dejavnosti ne opravlja z osebnim delom, ker ima zaposlenega vsaj enega delavca za opravljanje te dejavnosti v enakem obsegu, vendar so morale biti zavarovane na podlagi delovnega razmerja in dejavnosti niso opravljale kot svoj edini ali glavni poklic. Izjema naj bi veljala samo za osebe, ki so do uveljavitve pravice do pokojnine opravljale isto dejavnost v enakem obsegu, vendar so morale biti zavarovane na podlagi delovnega razmerja in dejavnosti niso opravljale kot svoj edini ali glavni poklic. V tem primeru naj bi šlo za dopolnilno dejavnost, ki je bila dovoljena samo v omejenem obsegu in je dovoljena tudi po upokojitvi le v enako omejenem obsegu. Dodajata še, da sta že po Ustavi zagotovljena svoboda znanstvenega in umetniškega ustvarjanja ter varstvo avtorskih in drugih pravic, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene in izumiteljske dejavnosti, česar naj ne bi bilo mogoče enačiti s pridobitno dejavnostjo, kot je odvetništvo, kjer so posamezna dejanja ocenjena in jasno ovrednotena.
4. Zavod v zvezi s pobudo pojasnjuje, da se za samozaposlene, med katere po določbi pete alineje prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1 sodijo tudi odvetniki, po prvem odstavku 17. člena ZPIZ-1 šteje, da opravljajo samostojno dejavnost kot edini poklic, če niso v delovnem razmerju, ne opravljajo druge dejavnosti, na podlagi katere so zavarovani, ali niso na šolanju. Za zavarovane osebe, ki opravljajo samostojno dejavnost, naj bi veljala zakonska domneva, da tako dejavnost opravljajo, časovno gledano, v popolnoma enakem trajanju kot oseba, vključena v obvezno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja s polnim delovnim časom. Poudarja, da opravljanje samostojne dejavnosti kot edini poklic s časom, krajšim od polnega delovnega časa, po veljavni zakonski ureditvi sploh ni mogoče, razen če gre za delovnega invalida. Če je zavarovanec v delovnem razmerju s polovico delovnega časa ali z manj kot polovico polnega delovnega časa, pa se lahko za preostali delovni čas do polnega delovnega časa zavaruje tudi na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti. V tem primeru se po drugem odstavku 17. člena ZPIZ-1 šteje, da opravlja samostojno dejavnost kot glavni poklic. Zavarovanci, ki so zavarovani na podlagi delovnega razmerja manj kot polni delovni čas, pa se lahko za preostali delovni čas do polnega delovnega časa zavarujejo na podlagi določb, ki urejajo zavarovanje samozaposlenih in kmetov. Zavod tudi meni, da je glede na sistemsko zasnovo obveznega zavarovanja oseb, ki opravljajo samostojno dejavnost, smiselna tudi ureditev ponovnega vstopa v zavarovanje, določena v 178. členu ZPIZ-1. Ker se po zakonu domneva, da ima ponoven začetek opravljanja dejavnosti enake posledice, kot jih ima začetek opravljanja samostojne dejavnosti, torej njeno opravljanje kot edini poklic, samostojno opravljanje kot glavni poklic pa sploh ni možno, je izključevanje teh oseb iz kroga upravičencev do prejemanja polovičnega zneska pokojnine, po mnenju Zavoda, razumljivo. Meni še, da bi v nasprotnem primeru veljali ob ponovnem vstopu v zavarovanje povsem različni pogoji, kot so določeni ob siceršnjem vstopu v zavarovanje.
5. V vlogi z dne 18. 8. 2006 pobudnik opozarja na 23. člen Evropske socialne listine (Uradni list RS, št. 24/99, MP, št. 7/99 – MESL), ki se nanaša na posebne pravice starejših oseb do socialnega varstva, saj meni, da mu z ZPIZ-1 niso priznane nobene posebne pravice starejše osebe. Navaja še, da se ne strinja s stališčem Vlade in Ministrstva glede razlik med samozaposlenimi (odvetniki) in umetniškimi, znanstvenimi in drugimi v 179. členu ZPIZ-1 navedenimi poklici, ki naj bi utemeljevale v navedenih določbah uzakonjeno ureditev, saj meni, da ni razlik z vidika kreativnosti in zaslužka oziroma drugih utemeljenih razlogov za različno ureditev. Meni, da takšno razlikovanje pomeni "diskriminacijo pred zakonom" (14. člen Ustave).

6. V skladu z drugim odstavkom 162. člena Ustave in s prvim odstavkom 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) lahko vsakdo da pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti, če izkaže svoj pravni interes. Ta je podan, če predpis, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, v pravne interese oziroma v njegov pravni položaj (drugi odstavek 24. člena ZUstS). Po ustaljeni ustavnosodni presoji Ustavnega sodišča mora biti pravni interes neposreden in konkreten, morebitna ugoditev pobudnikovemu predlogu mora privesti do izboljšanja njegovega pravnega položaja (tako v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-18/98 z dne 19. 4. 2001, Uradni list RS, št. 37/01 in OdlUS X, 76).
7. Pobudnik je do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev opravljal samostojno odvetniško dejavnost. Na tej podlagi je bil v skladu z določbo pete alineje prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1 obvezno zavarovan. Po upokojitvi je pobudnik ponovno pričel opravljati odvetniško dejavnost, vendar, kot navaja, v manjšem obsegu. Ker je v skladu z določbo prvega odstavka 178. člena ZPIZ-1 začel ponovno opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan, je pobudnik pridobil lastnost zavarovanca in mu je bilo izplačevanje pokojnine za ta čas ustavljeno. Pobudnikovo zahtevo za izplačevanje delne pokojnine oziroma polovice pokojnine v smislu drugega odstavka 178. člena ZPIZ-1 je Zavod zavrnil, saj lahko pravico do delne pokojnine po prvem odstavku 58. člena ZPIZ-1 oziroma pravico do izplačevanja polovice pokojnine po drugem odstavku 178. člena ZPIZ-1 pridobi le zavarovanec oziroma upravičenec, ki je v delovnem razmerju (tj. delovnem razmerju z največ polovico polnega delovnega časa), v nobenem primeru pa ne osebe, ki opravljajo oziroma začnejo ponovno opravljati dejavnost, na podlagi katere so zavarovani, oziroma druge kategorije zavarovancev, ki niso v delovnem razmerju oziroma niso zavarovanci iz delovnega razmerja. Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudniku priznalo pravni interes za oceno ustavnosti drugega odstavka 178. člena ZPIZ-1 in prvega odstavka 58. člena ZPIZ-1. V tem obsegu je Ustavno sodišče pobudo sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
8. V okviru pravice do socialne varnosti Ustava nalaga državi ureditev obveznega pokojninskega zavarovanja in skrb za njegovo delovanje (drugi odstavek 50. člena Ustave). Zakonodajalec je torej pooblaščen, da določi pogoje in obseg pravic, ki gredo zavarovancem iz obveznega pokojninskega zavarovanja, pri čemer mora zakonska ureditev posamezniku zagotavljati socialno varnost in upoštevati načela pravne in socialne države (2. člen Ustave) ter načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave).
9. Temeljno načelo obveznega pokojninskega zavarovanja (prvi odstavek 3. člena ZPIZ-1) je, da se z obveznim zavarovanjem zavarovancem na podlagi dela, prispevkov ter po načelih vzajemnosti in solidarnosti zagotavljajo pravice za primere starosti, invalidnosti, smrti, telesne okvare ter potrebe po stalni pomoči in postrežbi.(*1) Navedeno pomeni, da pravice izvirajo iz dela, kar nadalje pomeni, da je zavarovančevo delo oziroma plačilo zanj podlaga za višino prispevkov in odmero ter obseg pravic, ki iz njih izhajajo. V 4. členu ZPIZ-1 so taksativno naštete vrste pravic, ki se zagotavljajo iz obveznega zavarovanja. Ločene so na pokojnine, kratkoročne pravice iz invalidskega zavarovanja ter dodatne dolgoročne in druge pravice.(*2) Po prvem odstavku 4. člena ZPIZ-1 se tako z obveznim zavarovanjem zagotavljajo pravica do pokojnine, pravice iz invalidskega zavarovanja, dodatne in druge pravice. Navedeni obseg pravic iz obveznega zavarovanja pomeni t. i. zavarovanje za vse primere zavarovanja. V okviru pravice do pokojnine Zakon izrecno zagotavlja starostno, invalidsko, vdovsko, družinsko in delno pokojnino (točka a prvega odstavka 4. člena ZPIZ-1)(*3). V obvezno zavarovanje so vključeni državljani Republike Slovenije in tujci ob izpolnjevanju pogojev, ki jih določata ZPIZ-1 ali mednarodni sporazum. Zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Glede na vrsto pravnega razmerja, ki je podlaga za nastanek zavarovalnega razmerja, deli Zakon zavarovance na delavce v odvisnem delovnem razmerju (zaposlene) ter osebe, ki se z namenom, da bi pridobile dohodek, ukvarjajo z določeno pridobitno dejavnostjo (gospodarsko, poklicno, umetniško, odvetniško, kulturno, kmetijsko itd.). Kot zavarovance pa Zakon opredeljuje tudi osebe, vključene v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na drugih podlagah, določenih z zakonom (npr. vajenci, brezposelni zavarovanci itd.). Pravice iz obveznega zavarovanja pridobi zavarovanec izključno na podlagi plačila prispevkov, če za posamezne primere zakon ne določa drugače (peti odstavek 7. člena ZPIZ-1).
10. Pobudnik izpodbija drugi odstavek 178. člena ZPIZ-1, ki v primeru ponovnega vstopa v zavarovanje upravičencem, ki so zaposleni z največ polovico polnega delovnega časa, omogoča, da se jim izplačuje polovica pokojnine. Navedena ureditev je izjema od splošne ureditve ponovnega vstopa v zavarovanje iz prvega odstavka 178. člena ZPIZ-1, po kateri uživalec pokojnine, ki na območju Republike Slovenije oziroma v tujini ponovno sklene delovno razmerje, je izvoljen ali imenovan za nosilca javne ali druge funkcije, za katero prejema plačo oziroma nadomestilo plače za opravljanje te funkcije, ali začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan, pridobi lastnost zavarovanca in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje. Po ZPIZ-1 je namreč začetek uživanja pokojnine pogojen s prenehanjem zavarovanja (157. člen ZPIZ-1). Pobudnik izpodbijani ureditvi iz drugega odstavka 178. člena ZPIZ-1 očita, da neutemeljeno razlikuje med uživalci pokojnine, ki se (ponovno) zaposlijo (sklenejo delovno razmerje) in drugimi uživalci pokojnine, ki na podlagi prvega odstavka navedenega člena pridobijo lastnost zavarovanca, med katere kot samozaposleni sodi tudi sam, ker pravica iz drugega odstavka 178. člena ZPIZ-1 drugim kategorijam uživalcev pokojnin ni dana. Iz istih razlogov pobudnik izpodbija tudi določbo 58. člena ZPIZ-1, ki v prvem odstavku določa, da lahko zavarovanec, ki je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pridobi pravico do delne pokojnine, če je v delovnem razmerju z največ polovico polnega delovnega časa. Navedene pobudnikove očitke je mogoče označiti predvsem kot očitek o neskladnosti opisane ureditve z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). V nadaljevanju bo zato Ustavno sodišče izpodbijani ureditvi iz drugega odstavka 178. člena ZPIZ-1 in prvega odstavka 58. člena ZPIZ-1 najprej presodilo s tega vidika. Ob tem poudarja, da se je pri presoji osredotočilo predvsem na vprašanje, ali je sama po sebi skladna z Ustavo ureditev, ki samozaposlenim kot eni izmed kategorij zavarovancev, ki so obvezno zavarovani za vse primere zavarovanja, daje drugačne pravice oziroma manj pravic iz zavarovanja kot drugi kategoriji navedenih zavarovancev, tj. oseb, ki so zavarovane iz delovnega razmerja.
11. Načelo enakosti pred zakonom pomeni, da predpis ne sme samovoljno (arbitrarno) različno urejati enakih dejanskih položajev subjektov. Za dopustnost razlikovanja mora obstajati razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog. Zato je treba pri presoji skladnosti izpodbijane zakonske ureditve z drugim odstavkom 14. člena Ustave najprej odgovoriti na vprašanje, ali so z vidika plačila prispevkov za obvezno pokojninsko zavarovanje ter iz tega naslova izhajajočih pravic samozaposleni in zaposleni v enakem položaju, ki zahteva enako obravnavanje. Po oceni Ustavnega sodišča je odgovor pritrdilen. Vlada in Ministrstvo v svojem mnenju trditev pobudnika, da gre v primeru delavca, ki je v delovnem razmerju in v primeru samozaposlenega za enako pravno razmerje, ki zato zahteva enako obravnavo in s tem enake pravice iz naslova obveznega pokojninskega zavarovanja, zavračata kot nemogočo in pravno neutemeljeno. Pri tem izhajata namreč izključno iz delovnopravne ureditve, ki kot pomemben del pravnega in dejanskega položaja delavca ureja tudi delovni čas ter v zvezi s tem omogoča tudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom od polnega. Vendar dejstvo, da izpodbijana ureditev iz drugega odstavka 178. člena ter prvega odstavka 58. člena ZPIZ-1 pridobitev pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja veže (le) na čas opravljanja dela oziroma natančneje na zaposlitev za največ polovico polnega delovnega časa, samo po sebi ne more biti razlog, ki bi utemeljeval razlikovanje pri podeljevanju navedenih pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja. Delovni čas v opisanih ureditvah je le kriterij za pridobitev navedenih pravic. Opisani ureditvi namreč zavarovancu, ki želi po izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev nadaljevati z delom v okviru delovnega razmerja oziroma se želi po upokojitvi ponovno zaposliti, omogočata, da ostane še naprej aktiven, vendar v omejenem obsegu. Ta obseg pa je opredeljen s pomočjo količine delovnega časa, ki ga lahko zaposleni opravi. Zato dejstvo, da ureditev, ki jo pobudnik izpodbija, pri urejanju pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja izhaja izključno iz navedenih institutov delovnopravne zakonodaje, ki se ne nanaša na pravni položaj oseb, ki niso zavarovane na podlagi delovnega razmerja, nikakor ne more biti razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog za različno ureditev položaja zaposlenih in samozaposlenih pri uveljavitvi navedenih pravic. Vprašanje, na katero je treba pri presoji izpodbijane ureditve odgovoriti, namreč ni, ali sta si dejansko in pravno položaja zaposlenih in samozaposlenih enaka v smislu njihove organizacije dela, za kar je mogoče ugotoviti, da si nista, temveč, ali je njihov položaj enak s trenutkom plačila prispevkov za obvezno pokojninsko zavarovanje, ki s tem zagotavlja z Zakonom določen obseg pravic. Na to vprašanje pa je odgovor lahko le pritrdilen. Zavarovanci so si, ne glede na to, ali so zavarovani na podlagi delovnega razmerja ali kot samozaposleni, na podlagi plačila prispevkov za vse primere zavarovanja v enakem položaju. Njihov enak položaj zato zahteva njihovo enako obravnavanje. Kot je bilo že pojasnjeno, dejstvo, da je zakonodajalec za potrebe določitve upravičencev do pravic iz drugega odstavka 178. člena ZPIZ-1 in prvega odstavka 58. člena ZPIZ-1 manjši obseg dela opredelil le s pomočjo kriterija, ki ga je mogoče uporabiti samo pri osebah v delovnem razmerju, ne more biti razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog za različno ureditev položaja zaposlenih in samozaposlenih, ki samozaposlenim ne daje teh pravic. Ker razumni razlog za takšno ureditev tudi ne izhaja iz zakonodajnega gradiva, niti ga ni pojasnil zakonodajalec, saj na pobudo ni odgovoril, sta drugi odstavek 178. člena ZPIZ-1 in prvi odstavek 58. člena ZPIZ-1, ker ne dajeta v teh določbah zagotovljenih pravic tudi samozaposlenim, v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.
12. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost izpodbijanih določb v navedenem obsegu že zaradi neskladja z drugim odstavkom 14. člena Ustave, mu jih ni bilo treba presojati še z vidika drugih zatrjevanih neskladnosti.
13. Ker gre za položaj iz prvega odstavka 48. člena ZUstS, je Ustavno sodišče sprejelo ugotovitveno odločbo in določilo zakonodajalcu rok devetih mesecev za odpravo ugotovljene neskladnosti (1. in 2. točka izreka). Za odpravo ugotovljene neustavnosti ima zakonodajalec različne možnosti. Odpravi jo lahko s spremembo presojanih določb, lahko pa tudi s sprejemom povsem novih določb, ki bodo na celovit način uredile položaj prizadetih zavarovancev, ki jim pravice iz presojanih določb ZPIZ-1 do odprave ugotovljene neustavnosti niso dane. Ob tem Ustavno sodišče posebej opozarja, da dejstvo, da je v obravnavani zadevi svojo presojo omejilo na primerjavo med položajem zaposlenih in samozaposlenih, ne pomeni, da zakonodajalec pri odpravi ugotovljene neustavnosti ni dolžan navedenih pravic zagotoviti tudi drugim kategorijam zavarovancem, kolikor so z vidika obsega pravic, ki jim je s plačilom zakonsko določenih prispevkov zagotovljen, v enakem položaju kot tu obravnavani kategoriji zavarovancev.

14. Člen 179 ZPIZ-1 (opravljanje dejavnosti, ki ne vpliva na uživanje pokojnine) ureja možnost, da se uživalcu pokojnine, ki prične ali nadaljuje s samostojno umetniško ali drugo kulturno dejavnostjo, dejavnostjo ustvarjalca izumov, novih oblik teles, slik in risb ali v primerih iz 18. in 19. člena tega zakona, na njegovo željo pokojnina izplačuje, ta čas pa se mu ne upošteva za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine oziroma za novo odmero pokojnine. člen 18 ZPIZ-1 pa ureja situacije, v katerih zavarovanje samozaposlenih ni obvezno, tj. določa pogoje, ob izpolnjevanju katerih se šteje, da samozaposleni ne opravlja samostojne dejavnosti kot edini ali glavni poklic.(*4)
15. Pobudnik zatrjuje, da je druga alineja drugega odstavka 18. člena v povezavi s 179. členom ZPIZ-1 v neskladju s 14.,15., z 49. in s 50. členom Ustave. Zatrjevano neskladje utemeljuje z navedbami, da gre za "ustavno sporno razlikovanje med uživalci pokojnine, ki kot samozaposleni pričnejo ali nadaljujejo opravljati dejavnost, na tiste uživalce pokojnine, ki so do uveljavitve pravice do pokojnine opravljali isto dejavnost v enakem obsegu in so bili zavarovani na podlagi delovnega razmerja, ter na tiste uživalce pokojnine, ki, kot na primer samozaposleni, niso bili zavarovani na podlagi delovnega razmerja". Navedeni očitek bi bil lahko relevanten pri utemeljevanju neskladja izpodbijane določbe s splošnim načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, vendar je neutemeljen.
16. Kot je bilo že večkrat pojasnjeno, nalaga Ustava v okviru zagotavljanja socialne varnosti državi, da uredi in skrbi za obvezno pokojninsko zavarovanje. Pokojninsko zavarovanje, s katerim se zagotavlja tudi pravica do pokojnine, je razen v izjemnih primerih obvezno. To pomeni, da ni odvisno od volje posameznika, temveč se mora vsakdo zavarovati takoj, ko se zaposli oziroma ko prične opravljati določeno samostojno dejavnost. Dve situaciji, ko zavarovanje samozaposlenih izjemoma ni obvezno, sta urejeni v drugem odstavku 18. člena ZPIZ-1. V navedeni določbi je zakonodajalec določil pogoje, pod katerim se šteje, da samozaposleni ne opravlja dejavnosti kot edini ali glavni poklic, kar posledično pomeni, da njegovo zavarovanje na tej podlagi (opravljanja določene dejavnosti) ni obvezno. Tako je v drugem odstavku navedenega člena določil, da se šteje, da samozaposleni ne opravlja dejavnosti kot edini ali glavni poklic, če je izpolnil pogoje za pridobitev pokojnine in starost 63 let (moški) oziroma 61 let (ženska) in ne opravlja dejavnosti z osebnim delom, ker ima zaposlenega vsaj enega delavca za opravljanje te dejavnosti (prva alineja drugega odstavka 18. člena ZPIZ-1) ali je do uveljavitve pravice do pokojnine opravljal isto dejavnost v enakem obsegu, vendar je bil zavarovan na podlagi delovnega razmerja (druga alineja drugega odstavka 18. člena ZPIZ-1). Navedena določba torej ureja dve situaciji, v katerih lahko upokojenec oziroma uživalec pokojnine opravlja določeno dejavnost, na podlagi opravljanja katere ne pridobi lastnosti zavarovanca. To pomeni, da lahko upokojenec pod navedenimi pogoji opravlja določeno dejavnost, ki ne vpliva na njegovo uživanje pokojnine, zato se mu ta v času opravljanja te dejavnosti izplačuje. Pobudnik meni, da ureditev iz druge alineje drugega odstavka povzroča neenakost med uživalci pokojnin, ki so do uveljavitve pravice do pokojnine opravljali isto dejavnost v enakem obsegu in so bili zavarovani na podlagi delovnega razmerja, in tistimi uživalci pokojnin, ki kot samozaposleni niso bili zavarovani na podlagi delovnega razmerja. Vendar se navedena ureditev na takšne situacije sploh ne nanaša. Nanaša se izključno na osebe, ki so do upokojitve poleg redne zaposlitve, na podlagi katere so bile zavarovane, opravljale še neko dodatno dejavnost, t. i. dopolnilno dejavnost, ki je prav zato dovoljena le v omejenem obsegu. V tem primeru zato ne gre za opravljanje samostojne dejavnosti, temveč za opravljanje dopolnilne dejavnosti. Z vidika obveznosti zavarovanja gre torej za dve povsem različni situaciji, ki med sabo nista primerljivi. Glede na navedeno je očitek pobudnika o neskladju izpodbijane ureditve z drugim odstavkom 14. člena Ustave treba zavrniti kot neutemeljene.
17. Pobudnik v odgovoru na pojasnila Vlade in Ministrstva neskladje 179. člena ZPIZ-1 s 14. členom Ustave utemeljuje z navedbami, da je "razlikovanje" med položajem pobudnika, ki po upokojitvi nadaljuje z opravljanjem odvetniške dejavnosti, in med uživalci pokojnine, ki pričnejo ali nadaljujejo s samostojno umetniško ali drugo kulturno dejavnostjo, dejavnostjo ustvarjalca izumov, novih oblik teles, slik in risb, "diskriminacija pred zakonom", ker naj med njimi ne bi bilo razlik z vidika kreativnosti in zaslužka oziroma naj ne bi bilo drugih utemeljenih razlogov za takšno razlikovanje. Ker razlog za različne ureditve niso osebne okoliščine uživalcev pokojnin, je očitek, da je ureditev diskriminacijska in s tem v neskladju s prvim odstavkom 14. člena Ustave, neutemeljen. Prav tako je neutemeljen pobudnikov očitek o neskladju izpodbijane ureditve z drugim odstavkom 14. člena Ustave. V tem delu Ustavno sodišče pritrjuje pojasnilom Vlade in Ministrstva, da gre v navedenem obsegu za različne položaje, zato je utemeljena tudi različna normativna ureditev.
18. Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo za oceno ustavnosti druge alineje drugega odstavka 18. in 179. člena ZPIZ-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi drugega odstavka 26. člena in 48. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Tretjo točko izreka je sprejelo soglasno. Prvo in drugo točko izreka je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Modrijan.

(*1) Razen v izjemnih primerih je pokojninsko in invalidsko zavarovanje obvezno. To pomeni, da ni odvisno od volje posameznika, temveč se mora vsakdo zavarovati takoj, ko se zaposli oziroma ko prične opravljati določeno samostojno dejavnost (iz obrazložitve Predloga Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-PZ; EPA 561 – II, Poročevalec DZ, št. 54/98).

(*2) Poročevalec DZ, št. 54/98, str. 96.

(*3) Člen 8 ZPIZ-1 opredeljuje delno pokojnino, kot starostno pokojnino, ki se delavcu, ki je po upokojitvi ostal v delovnem razmerju s skrajšanim delovnim časom oziroma ponovno vstopil vanj, izplačuje v sorazmerju s skrajšanjem polnega delovnega časa.

(*4) Tako v prvem odstavku določa, da se šteje, da samozaposleni ne opravlja samostojne dejavnosti kot edini ali glavni poklic, če v obdobju zadnjih treh let dobiček iz dejavnosti samozaposlenega – v katerem niso upoštevani obračunani prispevki za obvezno zavarovanje ter znižanje in povečanje davčne osnove, razen razlike v obrestih, skladno z zakonom, ki ureja dohodnino, dosežen v posameznem letu in ugotovljen na podlagi odločbe davčnega organa, ne presega letnega zneska minimalne plače.
V drugem odstavku pa določa, da se šteje, da samozaposleni oziroma kmet ne opravlja dejavnosti kot edini ali glavni poklic, če je izpolnil pogoje za pridobitev pokojnine in starost 63 let (moški) oziroma 61 let (ženska) in:
– ne opravlja dejavnosti z osebnim delom, ker ima zaposlenega vsaj enega delavca za opravljanje dejavnosti ali
– je do uveljavitve pravice do pokojnine opravljal isto de-javnost v enakem obsegu, vendar je bil zavarovan na podlagi delovnega razmerja.