Številka: Up-241/05-20

Datum: 19. 10. 2006

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji 19. oktobra 2006

Sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 569/2004 z dne 23. 12. 2004 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

1. Vrhovno sodišče je v pravdi za ugotovitev obstoja izključne lastninske pravice na stanovanjski hiši zavrglo revizijo pritožnika (v pravdi tožnika) zoper odločitev Višjega sodišča, ker je ocenilo, da vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 1.000.000 SIT. Pojasnilo je, da o spremembi vrednosti spornega predmeta, kot naj bi jo ob vložitvi tožbe opredelil pritožnik (130.000 SIT), sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. – v nadaljevanju ZPP/77) ni odločalo na prvi glavni obravnavi, niti ni spremembe spornega predmeta tedaj predlagala nobena od strank.
2. Zoper sklep Vrhovnega sodišča vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev 22. in 23. člena Ustave. Navaja, da je v tožbi z dne 20. 9. 1991, o kateri je prvostopenjsko sodišče odločalo že štirikrat, kot vrednost spora navedel 130.000 SIT. Poudarja pa, da je po pozivu prvostopenjskega sodišča, naj določi vrednost spora, dne 19. 11. 1994 slednjo označil na 10.234.893 SIT. Sodišče naj bi ga k temu pozvalo, ker naj bi na podlagi cenitve nepremičnine ugotovilo, da je v tožbi označena vrednost spornega predmeta neustrezna. Zvišano vrednost spora (ki naj bi ustrezala cenilčevi oceni vrednosti nepremičnine) naj bi nato poleg obeh pravdnih strank upoštevalo tudi sodišče (pri odločitvi o pravdnih stroških), čeprav posebnega sklepa o tem ni izdalo. Stališče Vrhovnega sodišča, da kasnejši dvig v tožbi označene vrednosti spornega predmeta ni bil v skladu s tretjim odstavkom 40. člena ZPP/77, je po mnenju pritožnika samovoljno in arbitrarno. Ustavnemu sodišču predlaga, naj v primeru, če ustavni pritožbi ne bo ugodilo, presodi ustavnost prehodnih in končnih določb Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP), kolikor se nanašajo na dovoljenost revizije v premoženjskih sporih.
3. Senat Ustavnega sodišča je dne 29. 6. 2006 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Vrhovnemu sodišču, v skladu z 22. členom Ustave pa nasprotni stranki v pravdi. Na ustavno pritožbo ni odgovoril nihče.

4. Pritožnik Vrhovnemu sodišču očita, da je njegova presoja dovoljenosti revizije samovoljna oziroma arbitrarna. Sprejem odločitve, ki je brez razumnih pravnih argumentov in jo je zato mogoče šteti za arbitrarno, pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato izpodbijani sklep preizkusilo z vidika morebitne kršitve te pravice.
5. Pritožnik je v pravdi zoper nekdanjo ženo zahteval ugotovitev, da je sam izključni lastnik stanovanjske hiše. S pravnomočno sodbo je sodišče ugotovilo, da je solastnik 57/100 hiše; v presežku, torej z ugotovitvijo, da je lastnik še preostalih 43/100 nepremičnine, pa ni uspel. Zavrnilni del sodbe je pritožnik izpodbijal z revizijo. Vrhovno sodišče je presodilo, da ta ni dopustna, ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega revizijskega praga 1.000.000 SIT. Pojasnilo je, da je kot vrednost spora, ne glede na kasnejše spremembe te vrednosti s strani strank, treba šteti le znesek 130.000 SIT, ki ga je ob vložitvi tožbe opredelil pritožnik. Poudarilo je, da razpravljajoče sodišče o "eventualni" spremembi vrednosti spornega predmeta v skladu z določbo tretjega odstavka 40. člena ZPP/77 ni odločalo na prvi glavni obravnavi, niti ni spremembe spornega predmeta tedaj predlagala nobena od strank.
6. Iz sodnega spisa Okrožnega sodišča v Mariboru št. II P 442/2003 izhaja, da je pritožnik v tožbi, ki jo je vložil še pred uvedbo tolarja, vrednost spornega predmeta ocenil na 130.000 tedanjih dinarjev, po uvedbi tolarja pa je isti znesek opredelil v tej denarni enoti. Po opravljenih dveh narokih za glavno obravnavo sta obe stranki oceni vrednosti spornega predmeta ugovarjali in jo zviševali. Dne 23. 7. 1993 je sodni cenilec vrednost sporne nepremičnine ocenil na 20.469.786 SIT. Ko je Višje sodišče s sklepom z dne 14. 6. 1994 prvič razveljavilo prvostopenjsko sodbo, je v obrazložitvi med drugim zapisalo, da "bo treba v ponovljenem postopku določiti sporno vrednost po 40. členu ZPP/77". Pred razpisom glavne obravnave v ponovljenem postopku je nato Okrožno sodišče pritožnika pisno pozvalo, naj "določi vrednost spornega predmeta"; ta jo je ocenil na 10.234.893 SIT, kolikor znaša polovica s strani cenilca ocenjene vrednosti nepremičnine, s tem pa je soglašala tudi nasprotna stranka.
7. Drugi odstavek 40. člena ZPP/77, ki je veljal v času vložitve tožbe in v času zgoraj navedenega dejanja Okrožnega sodišča, je določal, da je v primerih, ko tožbeni zahtevek ne zadeva denarnega zneska, za določitev vrednosti spornega predmeta odločilen tisti znesek, ki ga je tožnik navedel v tožbi. Tretji odstavek 40. člena istega zakona je določal t. i. kontrolno dolžnost sodišča: če je tožnik navedel očitno previsoko ali očitno prenizko vrednost spornega predmeta, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti, o sestavi sodišča ali o pravici do revizije, se mora sodišče najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega naroka ni, pa na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti.
8. Ustavno sodišče je že večkrat povedalo, da Vrhovno sodišče lahko samostojno presoja vrednost spornega predmeta, ki je odločilna za dopustnost revizije, in pri tem ni vezano na odločitev prvostopenjskega sodišča, če jo oceni za nezakonito. Vendar mora pri tem ravnati skladno z 22. členom Ustave.
9. Če predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek niti kakšna druga stvar v kombinaciji z denarno vsoto (alternativno ali fakultativno), potem je treba vrednost spornega predmeta šele ugotoviti. Za ugotovitev imamo na razpolago dve načeli: zakon lahko odredi ocenitveno dolžnost tožnika ali pa ocenitveno dolžnost sodišča (po uradni dolžnosti). ZPP sprejema kombinacijo obeh načel.(*1) Tožnik s tem, ko določi vrednost spornega predmeta, navede svoj "neposredni gospodarski interes" oziroma "gospodarski interes, ki ga ima na pravnomočni odločbi".(*2) Ta interes ni (nujno) enak realni vrednosti stvari, o kateri teče spor. Ko sodišče preizkuša to vrednost, pravzaprav ravna po prostem preudarku.(*3) Pomembno je tudi, za kakšen zahtevek gre. Če gre za ugotovitveni ali oblikovalni zahtevek, objektivnih kriterijev za presojo, kakšno vrednost ima za tožnika (npr.) ugotovitev obstoja pravice, vsebovane v takem tožbenem zahtevku, pravzaprav ni.(*4)
10. Da je smisel opredelitve vrednosti spornega predmeta v tem, da se realno oceni ekonomski pomen spora, je Ustavno sodišče (med drugim) poudarilo že v sklepu št. U-I-21/02 z dne 12. 9. 2002 (Uradni list RS, št. 83/02 in OdlUS XI, 166). Vrednost zahtevka, ki se nanaša na (so)lastninsko pravico na nepremičnini, sicer, kot je bilo že povedano, ni (nujno) enaka vrednosti zahtevanega dela nepremičnine. Ne glede na to pa je v obravnavanem primeru nesorazmerje med vrednostjo nepremičnine, kakršno je med postopkom ocenil sodni cenilec (in ki je bila tudi izhodišče strank pri popravi prvotne ocene), in med 130.000 SIT, na prvi pogled očitno. Vendar je Vrhovno sodišče očitni nerealnosti ocenjene vrednosti spora pri presoji dopustnosti revizije odreklo vsakršen pomen.
11. Vrhovno sodišče prav tako ni pripisalo nobene teže ravnanjem strank in sodišč v postopku, katerih namen je bil prav uskladitev očitno prenizke vrednosti spora z njegovim realnim ekonomskim pomenom. Prvostopenjsko sodišče je kontrolno dolžnost sicer res opravilo z zamudo, in sicer šele na zahtevo Višjega sodišča, ki mu je to v razveljavitvenem sklepu po uradni dolžnosti posebej naložilo.(*5) Prvostopenjsko sodišče je zahtevi Višjega sodišča moralo slediti. Na poziv prvostopenjskega sodišča je nato pritožnik ocenil vrednost spornega predmeta, z njegovo oceno pa je soglašala tudi nasprotna stranka. To vrednost so nato do konca postopka upoštevali sodišči in obe stranki.
12. Vse te okoliščine so po oceni Ustavnega sodišča pomembne za presojo dovoljenosti revizije v obravnavanem primeru. Če stranki ravnata po navodilih sodišča, Vrhovno sodišče ne more odločiti, ne da bi to dejstvo upoštevalo. Ker Vrhovno sodišče navedenih okoliščin ni upoštevalo, temveč je revizijo zavrglo, opirajoč se zgolj na očitno prenizko vrednost spora, navedeno v tožbi, je s tem kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
13. Zato je Ustavno sodišče sklep Vrhovnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Glede na to ni bilo treba presojati očitka o kršitvi 23. člena Ustave. V ponovljenem postopku bo Vrhovno sodišče moralo odločiti ob upoštevanju razlogov, ki so narekovali sprejem te odločbe.

14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) J. Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba Ljubljana, Ljubljana 1961, str. 144.
(*2) Ibidem. Primerjaj tudi J. Zobec v: L. Ude, A. Galič (ur.): Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga (1. do 150. člen), GV Založba, Ljubljana 2005, str. 211: "Vrednost spornega predmeta je denarni (torej tolarski) ekvivalent tistega, kar tožnik zahteva s tožbo".
(*3) S. Triva in M. Dika, Građansko parnično procesno pravo, VII. spremenjena in dopolnjena izdaja, Narodne novine, Zagreb 2004, str. 269, ga poimenujeta "slobodna ocjena".
(*4) Ibidem.
(*5) V tej okoliščini se obravnavani primer razlikuje od tistega, ki je bil predmet preizkusa Ustavnega sodišča v zadevi št. Up-321/98. S sklepom št. Up-321/98 z dne 29. 11. 2000 Ustavno sodišče ni sprejelo v obravnavo ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodi-šča št. II Ips 451/98 z dne 14. 10. 1998, s katerim je to sodišče zavrglo revizijo in pri tem ni upoštevalo sklepa o novi vrednosti spora, ki ga je prvostopenjsko sodišče izdalo šele ob koncu obravnavanja skupaj s sodbo (potem ko je tožnik popravil sprva v odvetniških točkah izraženo vrednost spornega predmeta).