Številka: U-I-84/05-8
Datum: 16. 11. 2006

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo mag. Brede Mejak Vrišer iz Ljubljane, na seji 16. novembra 2006

1. Tretji odstavek 10. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine Izola (Uradne objave Občine Izola, št. 8/98, 20/03, 4/05 in 21/05 ur. p.b.) se razveljavi.
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti četrtega odstavka 10. člena in prvega odstavka 11. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine Izola se zavrne.
3. Do drugačne ureditve se za zazidana stavbna zemljišča, na katerih so počitniške enote ali objekti, plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča po merilih lokacije in namembnosti stavbnih zemljišč, kot velja za enote ali objekte za stanovanjski namen.

1. Pobudnica izpodbija tretji in četrti odstavek 10. člena ter prvi odstavek 11. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine Izola (v nadaljevanju: Odlok). Navaja, da je pristojni upravni organ na podlagi četrtega odstavka 10. člena in prvega odstavka 11. člena Odloka v odločbi o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju: nadomestilo) odločil, da je lastnica počitniške enote. Meni, da bi upravni organ takšno odločitev lahko sprejel le po izvedenem ugotovitvenem postopku z odločbo, zoper katero bi imela pravico do pritožbe. Citirani določbi Odloka naj bi bili zato v neskladju z določbami 6., 8., 9. in 13. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju: ZUP). Po njenem mnenju so počitniške enote na podlagi tretjega odstavka 10. člena Odloka obremenjene z dodatnimi 300 točkami, ki naj jih drugi zavezanci za plačilo nadomestila od zemljišč, na katerih so stavbe ali deli stavb, ki se uporabljajo za druge namene, ne bi plačevali. Meni, da Občina za navedeno razlikovanje zavezancev za plačilo nadomestila nima utemeljenih razlogov, zato naj bi bil tretji odstavek 10. člena Odloka v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Pojasnjuje, da je Ustavno sodišče podobne odločitve sprejelo že večkrat (na primer v odločbi št. U-I-336/02 z dne 22. 1. 2004, Uradni list RS, št. 10/04 in OdlUS XIII, 2; v odločbi št. U-I-191/02 z dne 4. 3. 2004, Uradni list RS, št. 25/04 in OdlUS XIII, 13 in v odločbi št. U-I-28/03 z dne 15. 4. 2004, Uradni list RS, št. 43/04 in OdlUS XIII, 26).
2. Občina na navedbe pobudnice ni odgovorila.

3. Stanovanje pobudnice, ki ga Občina pri odmeri nadomestila šteje za počitniško enoto, je po tretjem odstavku 10. člena Odloka obremenjeno s 300 točkami, zato pobudnica izkazuje pravni interes za oceno citirane določbe Odloka. Ustavno sodišče je pobudo v tem delu sprejelo in glede na izpolnjene pogoje po četrtem odstavku 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
4. Po 5. točki prvega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 – v nadaljevanju: ZUreP-1) je prenehal veljati Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 – v nadaljevanju: ZSZ/97), razen prve alineje 56. člena v delu, ki se nanaša na nadomestilo. Na podlagi te določbe ZSZ/97 je v veljavi ureditev plačevanja nadomestila, kot izhaja iz VI. poglavja Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. – v nadaljevanju: ZSZ/84). Tej ureditvi so 180. člen ZUreP-1 in 218. do 218.d člen Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in nasl. – ZGO-1) dodali opredelitve stavbnih zemljišč, za katera se nadomestilo odmerja. ZSZ/84 v 61. členu med kriteriji, ki jih je treba upoštevati pri določanju nadomestila, navaja tudi lego in namembnost stavbnega zemljišča.
5. Odlok med merila za določanje višine nadomestila uvršča namembnost območij in smotrno izkoriščenost stavbnega zemljišča (8. člen Odloka). Na podlagi tega merila se stavbna zemljišča na območjih iz 3. člena Odloka razvrščajo v skupine po namembnosti (10. člen Odloka). Med te med drugim sodijo stavbna zemljišča za stanovanjske namene (stanovanja v večstanovanjskih stavbah, stanovanjske družinske hiše, samski domovi, dijaški domovi, domovi za starejše občane). Ta so glede na namembnost območij oziroma lokacije zemljišč v I. območju obremenjena s 40 točkami, v II. območju s 25 točkami, v III. območju z 20 točkami in v IV. območju z 10 točkami. Na podlagi tretjega odstavka 10. člena Odloka se počitniške enote in objekti, ki se uporabljajo za zasebno rabo, na celotnem območju Občine točkujejo s 300 točkami ne glede na območje, na katerem se nahajajo.
6. Iz navedb pobudnice izhaja očitek, da tretji odstavek 10. člena Odloka brez razumnega razloga neenako obremenjuje stanovanjske enote na istem zazidanem stavbnem zemljišču glede na namen, za katerega se uporabljajo, zato naj bi bil v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.
7. Ustavno sodišče je že večkrat povedalo, da načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) terja upoštevanje sorazmerja med ugodnostmi stavbnih zemljišč in s tem zvezanimi bremeni, ki jih normodajalec z različnim urejanjem pravnih položajev nalaga posameznim zavezancem.(*1) Temu načelu ustreza samo takšna normativna različnost, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, pri čemer razlikovanje ne sme biti arbitrarno. Glede različnega vrednotenja zazidanih stavbnih zemljišč po merilu njihove namembnosti oziroma lege to pomeni, da morajo občine imeti zanj razumne razloge. Po tem merilu mora biti torej različno vrednotenje zazidanih stavbnih zemljišč, na katerih so enote ali objekti namenjeni za počitniško uporabo, in tistih zemljišč, na katerih so enote ali objekti za drugo (zlasti stanovanjsko) rabo, utemeljeno v različnosti zazidanih stavbnih zemljišč, občine pa morajo predhodno ugotoviti primerljivost razmerij pri njihovem vrednotenju s številom točk.
8. V obravnavanem primeru Občina ni sporočila nikakršnih podatkov, ki bi utemeljevali razlike pri vrednotenju zazidanih stavbnih zemljišč, na katerih so enote ali objekti namenjeni za počitniško rabo, od tistih zemljišč, na katerih so enote ali objekti za drug (zlasti stanovanjski) namen. Ustavno sodišče tudi ni imelo na razpolago podatkov, ki bi utemeljevali velike razlike pri vrednotenju navedenih zazidanih stavbnih zemljišč po merilu njihove namembnosti oziroma njihove lege. Zaradi navedenega je tretji odstavek 10. člena Odloka v neskladju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Ustavno sodišče ga je razveljavilo. Izpodbijano določbo Odloka je razveljavilo in ne odpravilo, ker pobudnica njene odprave ni predlagala niti ni navedla morebitnih škodljivih posledic, ki bi jih bilo treba odpraviti (prva točka izreka).
9. Razveljavitev izpodbijane določbe Odloka bi povzročila, da zazidana stavbna zemljišča, na katerih so enote ali objekti namenjeni za počitniško rabo, po merilu namembnosti zemljišč oziroma njihovi legi sploh ne bi bila obremenjena s plačilom nadomestila. Ustavno sodišče je zato v skladu z drugim odstavkom 40. člena ZUstS določilo način izvršitve odločbe. Za ta zemljišča se bo do drugačne ureditve, ki bo upoštevala razloge te odločbe, plačevalo nadomestilo glede na merilo, ki upošteva njihovo namembnost, kot velja za zazidana stavbna zemljišča, na katerih so stanovanjske enote ali objekti (tretja točka izreka).

10. Pobudnica četrtemu odstavku 10. člena in prvemu odstavku 11. člena Odloka očita, da omogočata sprejem odločitve, da je stanovanje počitniška enota, brez posebnega ugotovitvenega postopka in brez izdaje odločbe. Meni, da sta zato izpodbijani določbi Odloka v neskladju z določbami 6., 8., 9. in 13. člena ZUP.
11. Četrti odstavek 10. člena Odloka določa, da se za počitniške enote in stanovanja po tem odloku štejejo tisti objekti, za katere je bilo za ta namen izdano lokacijsko in gradbeno dovoljenje, oziroma objekti, ki se uporabljajo za počitek in oddih. Kjer se obstoječa namembnost ne sklada s predvideno v prostorskem aktu, se na podlagi prvega odstavka 11. člena Odloka pri točkovanju zazidanih stavbnih zemljišč upošteva obstoječa namembnost. Citirani določbi Odloka očitno ne predpisujeta vrste ugotovitvenega postopka niti vrste odločbe, ki jo je dolžan sprejeti upravni organ glede odločitve o tem, ali je posamezna enota ali gradnja stanovanjska oziroma počitniška.(*2) To je predmet odmernega postopka, ki se konča z odločitvijo, zoper katero ima pobudnica pritožbo, v kateri lahko uveljavlja tudi napačno ugotovitev dejanskega stanja. Zato je neutemeljen njen očitek, da sta citirani določbi Odloka v neskladju z načeli iz 6., 8., 9. in 13. člena ZUP, ker naj bi predvidevali sprejem takšne odločitve brez posebnega ugotovitvenega postopka in brez izdaje odločbe. Ustavno sodišče je zato pobudo v tem delu kot očitno neutemeljeno zavrnilo (druga točka izreka).

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi tretjega odstavka 45. člena, drugega odstavka 40. člena in drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Tako tudi v odločbi št. U-I-28/03, na katero se sklicuje pobudnica.

(*2) Glej na primer: dr. Vilko Androjna, Upravni postopek in upravni spor, Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1992, strani 136 in 173 do 185.