Številka: Up-149/06-52
Datum: 16. 11. 2006

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A., Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji 16. novembra 2006

Sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 939/2004 z dne 9. 11. 2005 in sklep Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah št. D 33/2003 z dne 8. 1. 2004 se razveljavita v delu, v katerem je odločeno o dedovanju po pokojni C. C., in se zadeva v tem delu vrne Okrajnemu sodišču v Šmarju pri Jelšah v novo odločanje.

1. Sodišče prve stopnje je v zapuščinskem postopku razdelilo premoženje, in sicer 5/8 nepremičnin, vpisanih pod vl. št. 356, k. o. V. V., ki je bilo po delni odločbi o denacionalizaciji vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu Č. Č. Za dedinjo po pokojnem denacionalizacijskim upravičencu je določilo njegovo oporočno dedinjo C. C. (v nadaljevanju: zapustnica). Za dediče zapustnice je določilo zakonite dediče kot dediče tretjega dednega reda. Višje sodišče je s sklepom pritožbo pritožnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
2. Pritožnik navaja, da je bil v zapuščinskem postopku v Avstriji na podlagi določbe § 726 Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju: ODZ) določen za dediča (na podlagi zakona) celotne zapuščine zapustnice. Meni, da bi slovensko sodišče glede na to določbo moralo njega določiti za dediča premoženja, vrnjenega z denacionalizacijo. Zatrjuje, da dediči, ki jih je sodišče določilo za zakonite dediče, sploh niso zakoniti dediči, ker niso v tretjem dednem redu, kot je sodišče zmotno ugotovilo. Navaja, da je bila mati zapustnice edinka, zato drugih dedičev tretjega dednega reda ni. Navaja, da so sporni dediči potomci sester zapustničinega deda, zato sodijo v četrti dedni red. Zatrjuje, da Višje sodišče na njegov pritožbeni očitek, da ne gre za zakonite dediče, ker sporni dediči niso dediči tretjega dednega reda, temveč sodijo v četrti dedni red, ni odgovorilo. Sodiščema očita zmotno uporabo materialnega prava, ker meni, da niti Zakon o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78 in Uradni list RS, št. 67/01 – ZD) niti ODZ ne pozna četrtega dednega reda. V dopolnitvi ustavne pritožbe navaja, da novelirani ODZ v § 741 sicer določa zapustnikove praroditelje (prababice in pradede) za zakonite dediče v četrtem kolenu, vendar velja to le za praroditelje in torej njihovi potomci nimajo vstopne pravice. Pritožnik predlaga začasno zadržanje izpodbijanih sklepov. Pritožnik zatrjuje kršitev 22. in 25. člena Ustave.
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo 28. 2. 2006 sprejel v obravnavo in do končne odločitve Ustavnega sodišča zadržal izvršitev izpodbijanih sklepov. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo, v skladu z določbo 22. člena Ustave pa nasprotnim strankam v zapuščinskem postopku. Na ustavno pritožbo so odgovorile nasprotne stranke D. D., E. E. E. in F. F. F..
4. D. D. navaja, da v navedenem primeru ni zaslediti kršitve človekovih pravic. Nasprotuje trditvi pritožnika, da je bil v Avstriji po zapustnici določen za dediča na podlagi zakona, saj trdi, da je bil pritožnik zgolj volilojemnik. Čeprav pritožnik zatrjuje, da je po avstrijskem pravu volilojemnika šteti za univerzalnega dediča, pa to pritožnik ni, ker po njenih trditvah obstajajo zakoniti dediči, ki se zapuščini niso odpovedali. E. E. E. meni, da sta izpodbijani odločitvi pravilni, saj sta sodišči pravilno ugotovili, da je zapustnica pritožniku zapustila samo točno določeno stanovanje. Prav tako nasprotuje trditvi pritožnika, da je bil na podlagi avstrijskega ODZ določen za dediča na podlagi zakona. F. F. F. pa se pridružuje stališču, ki ga je podala E. E. E.
5. Odgovore nasprotnih strank v zapuščinskem postopku je Ustavno sodišče v skladu z 22. členom Ustave poslalo pritožniku. Ta v odgovoru poudarja, da je bil v zapuščinskem postopku v Avstriji določen za dediča na podlagi zakona na temelju § 726 ODZ, ki določa, da se volilojemnik šteje za dediča v primeru, ko se dediči odpovedo zapuščini, kar velja tudi v primeru, ko ni oseb, ki sodijo v krog zakonitih dedičev. Navaja, da se je E. E. E. že v zapuščinskem postopku po zapustnici v Avstriji priglasila kot zakonita dedinja, vendar ji to ni uspelo, ker naj ne bi spadala v krog zakonitih dedičev. Tako navedena nasprotna stranka kot tudi ostale nasprotne stranke v zapuščinskem postopku so po navedbah pritožnika le oddaljeni krvni sorodniki zapustnice, ki ne sodijo v krog zakonitih dedičev.

6. Pritožnik izpodbija sklep sodišča prve in druge stopnje v delu, v katerem sta sodišči odločali o zapuščini (5/8 nepremičnin, vpisanih pod vl. št. 356, k. o. V. V.) zapustnice C. C. ter za dediče po pokojni zapustnici določilo zakonite dediče kot dediče tretjega dednega reda, zato se Ustavno sodišče pri presoji omejuje na navedeni del sklepov.
7. Pritožnik s tem, ko sodiščema očita, da se nista opredelili do njegovih navedb o tem, da dediči, ki so določeni kot zakoniti dediči, sploh niso zakoniti dediči, ker sodijo v četrti dedni red, smiselno zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sestavni del navedene pravice je pravica stranke, da se o okoliščinah, pomembnih za odločitev, v kontradiktornem postopku izjavi, obveznost sodišča pri tem pa je, da se z navedbami strank seznani in, če so dopustne ter za odločitev pravno relevantne, do njih opredeli. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo.
8. Sodišči sta ugotovili, da je bila zapustnica ob smrti avstrijska državljanka in da je treba v skladu z 32. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/99 – ZMZPP) uporabiti določbe avstrijskega dednega prava, torej določbe ODZ. Navedbe pritožnika, da ne gre za zakonite dediče, ker sporni dediči niso dediči tretjega dednega reda, temveč sodijo v četrti dedni red, so relevantne z vidika določbe § 726 ODZ(*1) in noveliranega § 741 ODZ.(*2)
9. V obravnavanem primeru je pritožnik že v pritožbi zoper prejšnji sklep o dedovanju (ki je bil razveljavljen) navajal, da zapustnica nima zakonitih dedičev, ker ni niti dedičev tretjega dednega reda. Očitek, da osebe, ki jih je sodišče razglasilo za zakonite dediče, niso zakoniti dediči, ker so osebe, ki so v četrtem dednem redu, je pritožnik ponovno uveljavljal v pritožbi zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Višje sodišče je zgolj povzelo ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta znana samo ded in babica zapustnice in sicer G. G. in H. H. ter da glede na to pridejo v poštev kot zakoniti dediči njuni potomci, to pa so bratranci in sestrične oziroma njihovi potomci. S tem pa je pritožbeno sodišče le navidez odgovorilo na izrecno pritožbeno navedbo, zlasti glede na to, da je sklep sodišča prve stopnje sam s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa najprej ugotovi, da sta znana le ded in babica po materini strani, to sta ded G. G. in babica H. H., za katere tudi ugotovi, da razen I. I., ki je mati zapustnice, nista zapustila drugih potomcev. Nato pa sodišče prve stopnje sprejme stališče, da pridejo v poštev kot dediči potomci po pokojni H. H., poročeni H., in po pokojni E. E., rojeni E., ki sta sestri pokojnega deda zapustnice (torej G. G.), in da zapuščino dedujejo bratranci in sestrične zapustnice oziroma njihovi potomci. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zapustničina ded in babica razen zapustničine matere nista imela potomcev. To pomeni, da zapustnica sploh nima bratrancev in sestričen, zato je stališče sodišča prve stopnje, da zapuščino dedujejo zapustničini bratranci in sestrične oziroma njihovi potomci kot dediči tretjega dednega reda, očitno napačno. Očitno napačno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da so potomci sester pokojnega deda zapustnice zapustničini bratranci in sestrične oziroma njihovi potomci, saj potomci pradeda (praroditelja) zapustnice niso bratranci in sestrične zapustnice oziroma njihovi potomci.
10. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje je očitno napačen, tako da ga je mogoče oceniti za arbitrarnega. S tem je sodišče prve stopnje pritožniku kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Višje sodišče je na izrecno pritožbeno navedbo, da sporni dediči niso zakoniti dediči tretjega dednega reda, ker so šele v četrtem dednem redu, odgovorilo zgolj navidezno, ne da bi se vsebinsko opredelilo do relevantnega pritožbenega očitka. Ker tega ni storilo, je tudi Višje sodišče kršilo pritožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče sklep Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah in Višjega sodišča v Celju razveljavilo v delu, v katerem sta sodišči odločali o dedovanju po pokojni zapustnici, in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo odločanje Okrajnemu sodišču v Šmarju pri Jelšah.
11. Ker je Ustavno sodišče izpodbijana sklepa v izpodbijanem delu razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 22. člena Ustave, mu očitkov o kršitvah drugih človekovih pravic v zvezi z navedenima sklepoma ni bilo treba presojati.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) § 726 ODZ se glasi: »Ako ne dedič, ne nadomestni dedič noče ali ne more sprejeti zapuščine, preide dedna pravica na zakonite dediče. Ti pa so zavezani ravnati se po ostalih zapustnikovih odredbah. Ako se tudi oni odpovedo dediščini, je imeti volilojemnike sorazmerno za dediče.«

(*2) § 741 ODZ se glasi:
»Po polnem ugasnjenju tretjega kolena so poklicani na zakonito dedno nasledstvo zapustnikovi praroditelji. Na dede in babice zapustnikovega očeta odpade ena polovica zapuščine, na dede in babice njegove matere druga polovica. Vsako polovico deli dvojica dedov in babic po enakih delih. Ako ena dvojica dedov in babic ne živi, preide na ta del spadajoča osminka dediščine na še živi del te dvojice dedov in babic. Ako ni katerega para dedov in babic, je poklican k njeni četrtini drugi par dedov in babic zapustnikovega roditelja.
Ako ni nobenega para dedov in babic enega zapustnikovega roditelja, sta poklicani k tej spadajoči polovici dediščine dvojici dedov in babic drugega roditelja v isti meri kakor na polovico dediščine, ki ji neposredno pripada.«