Številka:   P-72/05-17
        U-I-327/05
Datum: 23. 11. 2006

Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora glede pristojnosti, začetem z zahtevo Policijske postaje Gorišnica, in v postopku za oceno ustavnosti na seji 23. novembra 2006

1. Tretji odstavek 134. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 83/04, 35/05, 51/05 – ur. p. b., 69/05, 97/05 – ur. p. b., 108/05, 25/06 – ur. p. b. in 105/06) je v neskladju z Ustavo, kolikor se uporablja za razmejitev pristojnosti med prekrškovnim organom in okrajnim sodiščem.
2. Državni zbor je dolžan ugotovljeno neskladje odpraviti v roku šestih mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
3. Do odprave ugotovljenega neskladja iz 1. točke izreka te odločbe se za potrebe odločanja glede pristojnosti v zadevah, v katerih postopek o prekršku do objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije še ni bil začet, šteje, da je prometna nesreča z neznatno nevarnostjo tista prometna nesreča, pri kateri je nastala drugemu udeležencu prometne nesreče samo materialna škoda in ki je povzročena s prekrškom, za katerega je predpisana samo globa.
4. Za odločanje v postopku o prekršku zoper A. A. zaradi storitve prekrška, opisanega v obdolžilnem predlogu Policijske postaje Gorišnica št. 26/11-441212 z dne 9. 2. 2005, je pristojna Policijska postaja Gorišnica.

1. Policijska postaja Gorišnica je na podlagi prvega odstavka 103. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/03 in nasl. – v nadaljevanju ZP-1) pri Okrajnem sodišču na Ptuju vložila obdolžilni predlog zaradi prekrška po 234. členu v zvezi s sedmim odstavkom 116. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1).
2. Okrajno sodišče na Ptuju se je izreklo za stvarno nepristojno in odstopilo obdolžilni predlog prekrškovnemu organu, Policijski postaji Gorišnica. Ocenilo je, da gre glede na opis dejanskega stanu prekrška v obdolžilnem predlogu za sum storitve prekrška po sedmem odstavku v zvezi s petim odstavkom 116. člena ZVCP-1, za katerega je predpisana zgolj globa v določenem znesku, brez stranskih sankcij, kar v povezavi z vsemi, v obdolžilnem predlogu opisanimi okoliščinami, pomeni prometno nesrečo z neznatno nevarnostjo iz tretjega odstavka 134. člena ZVCP-1. Po mnenju sodišča so glede na navedeno izpolnjeni pogoji za izvedbo hitrega postopka v skladu s prvim odstavkom 52. člena ZP-1. Z navedeno odločitvijo je sodišče zavrnilo predlagano kvalifikacijo prekrška po prvem in drugem odstavku 234. člena ZVCP-1.
3. Policijska postaja Gorišnica je pred Ustavnim sodiščem sprožila spor o pristojnosti med njo in Okrajnim sodiščem na Ptuju. Navedla je, da sproža spor zaradi prekrška po prvem in drugem odstavku 234. člena v zvezi s sedmim odstavkom 38. člena ZVCP-1. Navaja, da v tem primeru ne gre za prometno nesrečo z neznatno nevarnostjo, kot jo določa tretji odstavek 134. člena ZVCP-1, saj niso kumulativno podani vsi trije zahtevani pogoji za opredelitev prometne nesreče kot prometne nesreče z neznatno nevarnostjo. Prometna nesreča je po mnenju Policijske postaje sicer imela za posledico majhno materialno škodo, vendar je bila povzročena s prekrškom, za katerega je poleg globe predpisana tudi stranska sankcija treh kazenskih točk. Zato gre po njenem mnenju za prometno nesrečo I. kategorije, za katero je pristojno Okrajno sodišče na Ptuju. Hitri postopek naj bi preprečevala tudi določba drugega odstavka 234. člena ZVCP-1, saj naj bi se v primeru kršitve pravil o hitrosti vožnje, tudi če bi šlo za povzročitev prometne nesreče z neznatno nevarnostjo, ki ni izrecno izvzeta, obdolženemu izrekla tudi sankcija prepovedi vožnje motornega vozila, ki jo lahko glede na drugi odstavek 52. člena ZP-1 izreče le sodišče. Sklicuje se tudi na odločbo Ustavnega sodišča št. P-21/05 z dne 16. 6. 2005 (Uradni list RS, št. 62/05 in OdlUS XIV, 51).
4. Ustavno sodišče je na podlagi osme alineje prvega odstavka 160. člena Ustave pristojno, da odloča o sporih glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi. Po določbi drugega odstavka 61. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) lahko, če pride do spora o pristojnosti zato, ker več organov zavrača pristojnost v posamezni zadevi, zahteva rešitev spora o pristojnosti organ, ki mu je bila zadeva odstopljena, pa meni, da zanjo ni pristojen.
5. Po četrtem odstavku 61. člena ZUstS Ustavno sodišče z odločbo ugotovi, kateri organ je pristojen, lahko pa tudi razveljavi oziroma odpravi predpis, katerega protiustavnost ali nezakonitost je pri tem ugotovilo.
6. Ob reševanju zahteve za rešitev spora glede pristojnosti se je Ustavnemu sodišču zastavilo vprašanje skladnosti določbe tretjega odstavka 134. člena ZVCP-1 z Ustavo, zato je s sklepom z dne 5. 12. 2005 na podlagi četrtega odstavka 61. člena ZUstS začelo postopek za oceno ustavnosti tretjega odstavka 134. člena ZVCP-1.
7. Na podlagi prvega odstavka 28. člena ZUstS je bila zahteva poslana Državnemu zboru, ki je nanjo odgovoril. Državni zbor meni, da je tretji odstavek 134. člena ZVCP-1 dovolj jasen in zato ne gre za kršitev načela jasnosti predpisov iz 2. člena Ustave. Poleg tega navaja, da opredelitev nesreče prve kategorije kot prometne nesreče z neznatno nevarnostjo sama po sebi nima neposredne povezave z določanjem pristojnosti. Meni, da opredelitev prometne nesreče kot nesreče z neznatno nevarnostjo še ne pomeni, da je za njeno obravnavanje pristojna policija in ne okrajno sodišče, saj je razmejitev pristojnosti določal v tistem času veljavni 52. člen ZP-1. Dodaja, da glede na navedeno določbo hitri postopek ni bil mogoč, če je bila poleg globe predpisana tudi stranska sankcija oziroma če je prekrškovni organ ocenil, da so podani pogoji za izrek stranske sankcije po ZP-1. Po prvem odstavku 235. člena ZVCP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 52. člena ZP-1 je policija sicer lahko izrekala tudi sankcijo kazenskih točk v cestnem prometu, vendar največ 5 točk, sankcije prepovedi vožnje motornega vozila pa ni smela izreči. V primeru, ko je policija ocenila, da so poleg globe podani pogoji za izrek sankcije več kot pet kazenskih točk ali sankcije prepovedi vožnje motornega vozila, naj bi ta bila dolžna vložiti obdolžilni predlog, saj naj bi bilo v teh primerih pristojno okrajno sodišče. Meni, da je v takem primeru sodišče dolžno izvesti postopek in se ne sme spuščati v pravilnost kvalifikacije prekrška, v nadaljnjem postopku pa nanjo ni vezano.
8. Na podlagi drugega odstavka 28. člena ZUstS je bila zahteva poslana Ministrstvu za notranje zadeve in Ministrstvu za pravosodje. Vlada in Ministrstvo za notranje zadeve v svojem mnenju navajata, da majhne materialne škode kot pogoja za obstoj prometne nesreče z neznatno nevarnostjo ZVCP-1 in ZP-1 ne določata, se je pa mogoče načelno opreti na določbe Kazenskega zakonika, ki opredeljuje majhno premoženjsko škodo. V zvezi s tem izpostavljata problem neposredne primerjave nastale škode na avtomobilih različnih cenovnih razredov in menita, da je pri opredeljevanju prometne nesreče z neznatno nevarnostjo teža prekrška oziroma njegov potencial ogrožanja v cestnem prometu pomembnejši kriterij od višine materialne škode. Glede kriterija, po katerem je za prekršek predpisana samo globa, navajata, da je mišljen temeljni prekršek in ne njegova kvalificirana oblika, kar je razvidno tudi iz prvega odstavka 234. člena ZVCP-1. Pri tem poudarjata, da drugi odstavek 234. člena ZVCP-1 vsebinsko sledi prvemu, zato se v primeru obstoja prometne nesreče z neznatno nevarnostjo ne more izreči stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila. V zvezi s pogojem, da je bil prekršek storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega, navajata, da gre v tem primeru praviloma za malomarnost, predvsem pa za natančnejše stopnjevanje znotraj ene ali druge oblike odgovornosti. Menita, da je treba v tem primeru upoštevati odgovornost storilca z etično pravnega vidika, njegov nagib za storitev prekrška, predvsem pa upoštevati stopnjo ogroženosti drugega udeleženca ali udeležencev cestnega prometa. Menita, da odločitev o tem, ali gre za prometno nesrečo z neznatno nevarnostjo, ne sme biti v nasprotju s pozitivno zakonodajo, torej tudi ne z 52. členom ZP-1. Pri obravnavanju prekrškov policisti ugotavljajo tudi, ali je bil s prekrškom kdo ogrožen. Policisti, ki opravljajo ogled prometne nesreče, ne odločajo o vzroku nesreče po prostem preudarku, ampak v skladu z uveljavljeno metodologijo in po postopkih, ki jih narekuje stroka. Menita, da je zakonska opredelitev prometne nesreče z neznatno nevarnostjo nepogrešljiva zaradi različnosti postopkov, ki jih izvajajo policisti, kadar obravnavajo prometne nesreče. Dodajata, da le pri prometni nesreči z neznatno nevarnostjo lahko policist opusti ugotavljanje dejstev in zbiranje dokazov na kraju prometne nesreče, če udeleženci prometne nesreče, ki so v tej nesreči utrpeli materialno škodo, s tem soglašajo. Zaključujeta, da je prometna nesreča z neznatno nevarnostjo nedvomno v pristojnosti policije kot prekrškovnega organa, opredelitev iz tretjega odstavka 134. člena ZVCP-1 pa da je v celoti združljiva z določbo 52. člena ZP-1 in je v tej zvezi primeren kriterij za razmejitev stvarne pristojnosti. Vlada v svojem mnenju še dodaja, da gre v konkretnem primeru za prometno nesrečo z neznatno nevarnostjo, ki je glede izreka kazenskih točk v cestnem prometu po prvem odstavku 234. člena ZVCP-1 izrecno izvzeta iz splošne opredelitve prometne nesreče, zato te določbe ni mogoče hkrati uporabiti tudi v smislu povzročitve prometne nesreče s kvalificirano obliko prekrška, za katero se sicer izreče stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu.
9. Ministrstvo za pravosodje v svojem mnenju ugotavlja, da določba tretjega odstavka 134. člena ZVCP-1 ni dovolj jasna, da bi bilo mogoče v povezavi z 52. členom ZP-1 na njeni podlagi v skladu z načelom pravne države nedvoumno razmejiti stvarno pristojnost za izvedbo postopka o prekršku med prekrškovnimi organi in okrajnimi sodišči, saj je odločitev prepuščena diskreciji pooblaščene uradne osebe prekrškovnega organa, ki na kraju prometne nesreče opredeli pravno kvalifikacijo prekrška, katerega posledica je taka prometna nesreča. Dalje navaja, da so pravila razmejitve stvarne pristojnosti iz takrat veljavnega ZP-1 sicer dopuščala drugačno določitev z zakonom, niso pa dopuščala, da bi bila drugačna razmejitev prepuščena presoji uradne osebe pri obravnavanju konkretnega primera. Ker prometne nesreče z neznatno nevarnostjo niso izrecno izvzete iz strožjega sankcioniranja po drugem odstavku 234. člena ZVCP-1, po oceni Ministrstva to še dodatno otežuje nedvoumno razmejitev med hitrim postopkom in rednim sodnim postopkom.

10. Tretji odstavek 134. člena ZVCP-1 se glasi: »Prometna nesreča z neznatno nevarnostjo je prometna nesreča, ki ima za posledico le majhno materialno škodo in je povzročena s prekrškom, za katerega je predpisana samo globa in je bil storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega.«
11. Stališče Državnega zbora, da navedena določba sama po sebi nima neposredne povezave z določanjem pristojnosti, ni utemeljeno. Po prvem odstavku 45. člena ZP-1 so za odločanje o prekrških pristojni prekrškovni organi in sodišča. Prekrškovni organi so pristojni za odločanje po hitrem postopku. Sodišča odločajo o prekrških v rednem sodnem postopku. Razmejitev pristojnosti med prekrškovnimi organi in sodišči določa 52. člen ZP-1. Navedena določba je bila med odločanjem o tej zadevi spremenjena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 40/06 – v nadaljevanju ZP-1C).(*1) Hkrati je bilo določeno, da o prekrških, storjenih do uveljavitve novele ZP-1C (dne 29. 5. 2006), odločajo organi, ki so bili pristojni za odločanje o prekrških po dotedanjih predpisih.(*2) Po prvem odstavku prej veljavnega 52. člena ZP-1, ki se glede na prej navedeno določbo novele za določene prekrške še vedno uporablja, se o prekrških praviloma odloča po hitrem postopku. Izjeme so določene v nadaljnjih odstavkih navedenega člena.(*3) Po drugi alineji drugega odstavka prej veljavnega 52. člena ZP-1 hitri postopek med drugim ni dovoljen, če je za prekršek poleg globe predpisana stranska sankcija oziroma če prekrškovni organ ali predlagatelj postopka glede na naravo kršitve oceni, da so podani pogoji za izrek stranske sankcije po tem zakonu. V primeru nastanka prometne nesreče, za katero prekrškovni organ ugotovi, da je bila povzročena s prekrškom, za katerega je predpisana samo globa, se glede na določbe ZVCP-1 o sankcioniranju prometnih nesreč (prvi in drugi odstavek 234. člena ZVCP-1 predpisujeta poleg globe tudi stranski sankciji kazenskih točk v cestnem prometu v razponu in prepoved vožnje motornega vozila, ki ju prekrškovni organ po prej veljavni določbi 52. člena ZP-1 sam ne bi mogel izreči) pri odločanju glede pristojnosti zastavi vprašanje, ali je v obravnavanem primeru šlo za prometno nesrečo z neznatno nevarnostjo ali ne.(*4) Ob odločitvi, da gre za prometno nesrečo z neznatno nevarnostjo, bi zadevo moral obravnavati prekrškovni organ v hitrem postopku, ob odločitvi, da ne gre za takšno prometno nesrečo, pa bi prekrškovni organ moral vložiti obdolžilni predlog na okrajno sodišče. Pri odločanju, ali je pristojen za obravnavanje zadeve v hitrem postopku, mora tako prekrškovni organ uporabiti določbo tretjega odstavka 134. člena ZVCP-1. Stališče Državnega zbora, da je sodišče vedno dolžno izvesti postopek, če je policija ocenila, da so izpolnjeni kriteriji za vložitev obdolžilnega predloga, in da se pri tem ne sme spuščati v pravilnost kvalifikacije prekrška, pa tudi ni v skladu s prvim odstavkom 52. člena ZP-1, ki določa, da se o prekrških praviloma odloča po hitrem postopku (pred prekrškovnim organom) in samo izjemoma v rednem sodnem postopku. Temeljni namen zakona je bil namreč prav v poenostavitvi in pospešitvi postopka o prekršku in s tem v spoštovanju načel učinkovitosti postopka in odločanja brez nepotrebnega odlašanja, ki odkazuje k restriktivni razlagi določb o izjemnem obravnavanju prekrškov v rednem sodnem postopku.
12. Glede na navedeno se zastavlja vprašanje, ali je določba tretjega odstavka 134. člena ZVCP-1 dovolj jasna, da je mogoče na njeni podlagi v zvezi s prej veljavnim 52. členom ZVCP-1 v skladu z načeli pravne države po 2. členu Ustave nedvoumno razmejiti pristojnost za izvedbo postopka o prekršku med prekrškovnimi organi in okrajnimi sodišči.
13. Eno izmed temeljnih načel pravne države iz 2. člena Ustave določa, da morajo biti zakonske določbe jasne, razumljive in nedvoumne (glej odločbo št. U-I-64/97 z dne 7. 5. 1998, Uradni list RS, št. 39/98 in OdlUS VII, 78). Načelo pravne države zahteva, da so norme opredeljene tako, da jih je mogoče izvajati. Zakon je skladen z Ustavo, če je mogoče z ustaljenimi metodami razlage ugotoviti njegovo vsebino in je na ta način ravnanje organov, ki ga morajo izvajati, opredeljeno. Če norma ni jasna, je dana možnost za različno uporabo zakona in za arbitrarnost državnih organov ali drugih organov za izvrševanje javnih pooblastil, ki odločajo o pravicah in dolžnostih posameznikov.
14. Določba tretjega odstavka 134. člena ZVCP-1 ima več funkcij. V prvi vrsti služi urejanju obnašanja udeležencev v cestnem prometu. Hkrati je kriterij za način obravnave prometne nesreče na kraju dogodka. Nenazadnje pomeni tudi podlago za odločanje o odgovornosti za prekršek in s tem povezano odločanje o pristojnosti za odločanje o prekršku. Navedene uporabe norme niso na isti ravni. V primeru uporabe v različnih funkcijah in na različnih ravneh je zato njena razlaga prepuščena različnim pristojnim organom. To samo po sebi sicer ni sporno z ustavnosodnega vidika, je pa v takem primeru še bolj pomembno, da je taka določba tako jasna, da ne more prihajati do njenih različnih razlag in uporabe na posameznih ravneh. Omogočati mora nearbitrarno uporabo norme v vseh z zakonom določenih funkcijah in na vseh ravneh.
15. V konkretnem primeru je predmet presoje določba tretjega odstavka 134. člena ZVCP-1 z vidika njene uporabe za razmejitev pristojnosti za odločanje o prekršku. Določbe o pristojnosti morajo biti oblikovane tako, da je mogoče hitro in brez posebnega postopka ugotoviti, kateri organ je stvarno pristojen za odločanje o zadevi.(*5) Določba tretjega odstavka 134. člena ZVCP-1 ni neposredno opredeljena kot določba o pristojnosti. Do njene uporabe v tej funkciji je pripeljala razlaga določbe o pristojnosti iz druge alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1, ki je bila vezana na izrek zagrožene sankcije in s tem na kvalifikacijo storjenega prekrška. V prvi vrsti je določba tretjega odstavka 134. člena ZVCP-1 namenjena kvalifikaciji prekrška in odločanju o odgovornosti za prekršek in šele izvedeno odločanju o pristojnosti. Gre tudi za normo na področju kaznovalnega prava. Tovrstne norme pa morajo biti še posebej jasne, razumljive in nedvoumne. Za materialno kaznovalno pravo namreč velja, da v njem ne sme biti nejasnosti, dvoumnosti, pomensko praznih besed in negotovosti, da bi se preprečile možnosti za samovoljno in arbitrarno uporabo zakona. To sicer ne pomeni, da bi moral zakonodajalec vse norme na področju kaznovalnega prava oblikovati tako, da bi bile razumljive le v enem samem pomenu, in izključiti vsakršne vrednostne ocene. Vendar pa so odmiki od navedene zahteve dopustni le dotlej, dokler je v pravni normi dana trdna in zanesljiva podlaga za odločanje. Le v tem smislu je dopustna tudi uporaba nedoločenih pravnih pojmov.
16. Po tretjem odstavku 134. člena ZVCP-1 morajo biti za obstoj prometne nesreče z neznatno nevarnostjo, ki izključuje odgovornost za prekršek, kvalificiran s hujšo posledico (prometno nesrečo), kumulativno izpolnjeni trije pogoji. Pogoj, da je bila prometna nesreča povzročena s prekrškom, za katerega je predpisana samo globa, je že z vidika jezikovne razlage popolnoma jasen, zato tudi prekrškovni organ pri ugotavljanju njegove izpolnjenosti ne bi smel imeti težav. Druga dva pogoja, da je imela prometna nesreča za posledico le majhno materialno škodo in da je bil temeljni prekršek storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega, pa nista taka. Z ugotavljanjem, ali je imela prometna nesreča za posledico zgolj materialno škodo, sicer ni mogoče pričakovati večjih problemov. Kljub temu pa je treba poudariti, da je za obstoj prometne nesreče prve kategorije in s tem tudi za obstoj prometne nesreče z neznatno nevarnostjo relevantna le materialna škoda, ki je nastala drugemu udeležencu prometne nesreče in ne obdolženemu.(*6) Drugače pa druga dva pogoja vsebujeta okoliščini (majhna materialna škoda; okoliščine, ki delajo temeljni prekršek posebno lahek), ki nista opredeljeni ne v ZVCP-1 ne v ZP-1. Če bi v zvezi z navedenima okoliščinama obstajala jasna sodna praksa, bi bila njuna uporaba v postopku pred prekrškovnim organom pri odločanju o pristojnosti z vidika kriterijev po 2. členu Ustave še dopustna. Ker pa je navedeno kategorijo prometne nesreče uzakonil ZVCP-1, vsebina nedoločenih pravnih pojmov, ki opredeljujejo prometno nesrečo z neznatno nevarnostjo, v naši sodni praksi še ni utrjena. In ne samo to, ker je od razlage in uporabe navedene določbe v praksi odvisna že razmejitev pristojnosti za odločanje v postopku o prekršku, morajo prekrškovni organi navedeno določbo uporabiti v konkretnem primeru, še preden se sodišče sploh lahko opredeli do nje. To lahko sodišče stori šele, ko prejme obdolžilni predlog. V primeru, da razlaga kvalifikatorne okoliščine v zvezi z obstojem prometne nesreče z neznatno nevarnostjo drugače kot prekrškovni organ, se sodišče lahko le izreče za nepristojno in odstopi zadevo prekrškovnemu organu. Navedeno se je zgodilo tudi v obravnavanem konkretnem primeru. Zato je treba ugotoviti, da je določba tretjega odstavka 134. člena ZVCP-1 kot celota v neskladju z 2. členom Ustave, kolikor se uporablja za razmejitev pristojnosti za odločanje o prekrških na prvi stopnji. Ni namreč tako jasna, razumljiva in nedvoumna, da bi z ustaljenimi metodami razlage njena uporaba izključila možnost različne uporabe zakona in arbitrarnost državnih organov.
17. Čeprav je Ustavno sodišče ugotovilo, da je določba tretjega odstavka 134. člena ZVCP-1 v neskladju z Ustavo, je ni moglo razveljaviti, saj se ne uporablja le za razmejitev pristojnosti, ampak tudi za druge z zakonom določene namene, poleg tega pa je njena nadaljnja uporaba lahko le v korist obdolženim. Ustavno sodišče je zakonodajalcu naložilo, da ugotovljeno neustavnost odpravi v roku iz 2. točke izreka te odločbe. V skladu z 59. členom ZP-1C se bo določba tretjega odstavka 134. člena ZVCP-1 namreč morala tudi v prihodnje uporabiti v primeru obravnave prekrškov, storjenih do uveljavitve te novele. V nekaterih primerih pa se bo pri odločanju o pristojnosti morala uporabiti tudi za prekrške, storjene kasneje (na primer osmi odstavek 135. člena(*7) in drugi odstavek 234. člena ZVCP-1). Hkrati je Ustavno sodišče na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo še način izvršitve odločbe (3. točka izreka). Za to se je odločilo, ker je ob presoji ustavnosti določbe ugotovilo, da eden od pogojev za obstoj prometne nesreče z neznatno nevarnostjo v celoti, drugi pa delno zadosti kriterijem iz 2. člena Ustave, zgolj z navedenima pogojema opredeljena uporaba norme pa bi bila v korist storilcem prekrška. Glede na to je Ustavno sodišče določilo, da se do odprave ugotovljenega neskladja iz 1. točke izreka za zadeve, v katerih do objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije postopek o prekršku še ni bil začet, za potrebe odločanja o pristojnosti šteje, da je prometna nesreča z neznatno nevarnostjo tista prometna nesreča, pri kateri je nastala drugemu udeležencu prometne nesreče samo materialna škoda in je povzročena s prekrškom, za katerega je predpisana samo globa.

18. Policijska postaja Gorišnica je pri Okrajnem sodišču na Ptuju vložila obdolžilni predlog zaradi prekrška po 234. členu v zvezi s sedmim odstavkom 116. člena ZVCP-1.(*8)
19. Po določbah v času storitve prekrška veljavnega 52. členu ZP-1 in prvega odstavka 235. člena ZVCP-1, ki se še vedno uporabljata za razmejitev pristojnosti za odločanje o prekrških, povzročenih pred uveljavitvijo ZP-1C, je za izvedbo postopka o prekršku po sedmem odstavku 116. člena ZVCP-1 pristojen prekrškovni organ, za izvedbo postopka o prekršku po prvem in drugem odstavku 234. člena ZVCP-1 pa okrajno sodišče.
20. Ustavno sodišče je v odločbi št. P-21/05 z dne 16. 6. 2005 sprejelo stališče, da mora v primeru, ko je pristojnost za odločanje v postopku o prekršku odvisna od pravne opredelitve prekrška glede na določbe ZVCP-1, Okrajno sodišče, kadar postaja prometne policije skladno s 103. členom ZP-1 vloži obdolžilni predlog na sodišče, ker ocenjuje, da je treba prekršek opredeliti po strožji pravni kvalifikaciji, tak predlog tudi obravnavati. Obravnavani primer pa ni takšen.
21. Iz predloga Policijske postaje Gorišnica za odločitev v sporu glede pristojnosti je razvidno, da zavrača pristojnost za odločanje v obravnavani zadevi, ker se ne strinja s stališčem Okrajnega sodišča na Ptuju, da gre pri dejanju, opisanem v obdolžilnem predlogu, za prometno nesrečo z neznatno nevarnostjo in zato za prekršek, za katerega obravnavo je na prvi stopnji pristojen prekrškovni organ. Do zavračanja stvarne pristojnosti za odločanje v konkretni zadevi je torej privedla različna razlaga pojma prometna nesreča z neznatno nevarnostjo, ki je v ZVCP-1 opredeljena kot kvalifikatorna okoliščina, zaradi katere temeljni prekršek ne postane hujši, čeprav je zaradi njega nastala prometna nesreča. Stvarna pristojnost za odločanje o konkretnem prekršku je torej odvisna od odločitve, ali gre pri ravnanju, očitanemu obdolžencu, za prometno nesrečo z neznatno nevarnostjo ali ne.
22. Upoštevaje način izvršitve, določen v 3. točki izreka te odločbe, je treba ugotoviti, da gre v obravnavani zadevi za prometno nesrečo z neznatno nevarnostjo, saj je za temeljni prekršek (ki je v obdolžilnem predlogu očitan pritožniku), s katerim je bila povzročena prometna nesreča, predpisana samo globa 10.000 SIT. Iz obdolžilnega predloga pa je razvidno, da je zaradi prometne nesreče nastala zgolj materialna škoda obdolženemu in drugemu udeležencu prometne nesreče. Ob tem je treba pripomniti, da je Policijska postaja Gorišnica v svoji zahtevi za odločitev v sporu glede pristojnosti kot temeljni prekršek sicer navedla drugo določbo ZVCP-1 kot v obdolžilnem predlogu. Ta naj bi ob globi predpisovala tudi izrek treh kazenskih točk. Ker pa sedmi odstavek 38. člena ZVCP-1, na katerega se je sklicevala, ne obstaja, navedenih argumentov ni bilo mogoče preizkusiti.
23. S pomočjo uporabe ustaljenih metod razlage drugega odstavka 234. člena ZVCP-1 je treba tudi ugotoviti, da obdolženemu zaradi povzročitve prometne nesreče z neznatno nevarnostjo ni mogoče izreči niti stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila. Na takem stališču temelji očitno tudi odločitev Okrajnega sodišča na Ptuju, da zadevo odstopi v pristojno obravnavo prekrškovnemu organu. Pritrjuje pa mu tudi Ministrstvo za notranje zadeve in pri tem navaja, da drugi odstavek 234. člena ZVCP-1 vsebinsko sledi prvemu, zaradi česar se v primeru obstoja prometne nesreče z neznatno nevarnostjo ne more izreči niti stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila, ki jo glede na določbo 23. člena ZP-1 sodišče lahko izreče le, če je predpisana z zakonom.
24. Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je A. A. mogoče očitati le storitev temeljnega prekrška po sedmem odstavku 116. člena ZVCP-1 in mu izreči zanj predpisano globo. Za odločanje o tem pa je pristojna Policijska postaja Gorišnica.

25. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 48. člena ZUstS, drugega odstavka 40. člena ZUstS in četrtega odstavka 61. člena ZUstS ter četrte alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. Proti sta glasovali sodnici Krisper Kramberger in Modrijan ter sodnika Janko in Ribičič.

(*1) Člen 16 ZP-1C (52. člen ZP-1) se glasi:
»Prvi in drugi odstavek 52. člena se spremenita tako, da se glasita:
(1) O prekrških se odloča po hitrem postopku, razen v primerih, ko ta zakon določa drugače.
(2) Hitri postopek ni dovoljen:
– če je z dejanjem nastala telesna poškodba drugi osebi;
– če predlagatelj rednega sodnega postopka glede na naravo kršitve oceni, da so podani pogoji za izrek stranske sankcije po tem zakonu;
– če je predpisana stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila;
– če je potrebno odločiti o premoženjsko pravnem zahtevku;
– proti mladoletnim storilcem prekrškov;
– za prekrške s področja obrambnih dolžnosti;
– za prekrške zoper varnost javnega prometa, za katere je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, zaradi katerega se po tem zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.
Tretji odstavek se črta.
Dosedanji četrti odstavek postane tretji odstavek.«

(*2) Člen 59 ZP-1C se glasi:
»O prekrških, storjenih do uveljavitve tega zakona, odločajo organi, ki so pristojni za odločanje o prekrških po dosedanjih predpisih.
Do uskladitve predpisov, ki urejajo varnost cestnega prometa, s tem zakonom se stranske sankcije kazenskih točk v cestnem prometu izrečejo v številu, v katerem so predpisane, če pa so predpisane v razponu, se izreče najnižje število predpisanih kazenskih točk. Glede števila kazenskih točk, do katerega se kazenske točke izrečejo v hitrem postopku, ne velja omejitev iz prvega odstavka 235. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, če s tem zakonom ni določeno drugače.
Z dnem uveljavitve tega zakona se prenehajo uporabljati posamezne določbe zakonov, s katerimi so določeni prekrški, v delu, v katerem je v skladu z določbami 52. člena Zakona o prekrških urejena pristojnost za odločanje o prekrških drugače, kot to določa 17. člen tega zakona.«

(*3) Člen 52 ZP-1 se je pred novelo glasil:
»(1) O prekrških se odloča po hitrem postopku, razen v primerih, ko zakon določa drugače.
(2) Hitri postopek ni dovoljen:
– če je z dejanjem nastala telesna poškodba;
– če je za prekršek poleg globe predpisana stranska sankcija oziroma če prekrškovni organ ali predlagatelj postopka glede na naravo kršitve oceni, da so podani pogoji za izrek stranske sankcije po tem zakonu;
– če je potrebno odločiti o premoženjsko pravnem zahtevku;
– proti mladoletnim storilcem prekrškov;
– za prekrške s področja obrambnih dolžnosti;
– v drugih primerih, ko je z zakonom tako določeno.
(3) Hitri postopek se lahko izvede tudi v primerih iz prejšnjega odstavka, če zakon tako določa. V hitrem postopku ni mogoče izreči stranske sankcije izgona tujca iz države.
(4) V hitrem postopku se storilcu izreče globa v znesku, v katerem je predpisana, če je predpisana v razponu, pa se izreče najnižja predpisana mera globe, če z zakonom ni določeno drugače.«

(*4) Prvi in drugi odstavek 234. člena ZVCP-1 se glasita:
»(1) Če udeleženec cestnega prometa s prekrškom iz tega zakona ogrozi drugega udeleženca cestnega prometa ali povzroči prometno nesrečo, razen prometne nesreče z neznatno nevarnostjo, se kaznuje za prekršek z najmanj 30.000 tolarjev. Vozniku motornega vozila se izreče tudi najmanj tri kazenske točke.
(2) Vozniku motornega vozila, ki ogrozi drugega udeleženca cestnega prometa in vozniku motornega vozila, ki povzroči prometno nesrečo zaradi kršitve prometnega pravila oziroma določbe o hitrosti, varnostni razdalji, strani oziroma smeri vožnje, prehitevanju, vožnji mimo ustavljenega avtobusa ali vozila, s katerim se prevaža skupina otrok, vzvratni vožnji ali obračanju na vozišču, nenadnem, zaviranju oziroma zmanjšanju hitrosti, vključevanju v promet oziroma prednosti vozil, vožnji pod vplivom alkohola, mamil ali drugih psihoaktivnih snovi, telesni ali duševni zmožnosti za vožnjo ali zaradi neupoštevanja prometnega znaka ali znaka policista, se izreče tudi prepoved vožnje motornega vozila.«

(*5) Taka je tudi ureditev stvarne pristojnosti okrajnih in okrožnih sodišč v kazenskih zadevah (99. in 101. člen Zakona o sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. – ZS).

(*6) Enako stališče je v zvezi z razlago pogoja nastanka lahke telesne poškodbe za obstoj prometne nesreče druge kategorije Ustavno sodišče zavzelo v odločbi št. P-23/05 z dne 24. 11. 2005 (Uradni list RS, št. 111/05 in OdlUS XIV, 85).

(*7) Osmi odstavek 135. člena ZVCP-1 se glasi:
»8) Vozniku, ki povzroči prometno nesrečo, razen prometne nesreče z neznatno nevarnostjo za druge udeležence cestnega prometa, in ima v organizmu več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka ali mamilo, psihoaktivno zdravilo ali drugo psihoaktivno snov, ki zmanjšuje njegovo sposobnost za varno udeležbo v cestnem prometu, se izreče poleg globe tudi 18 kazenskih točk.«

(*8) Peti in sedmi odstavek 116. člena ZVCP-1 se glasita:
»(5) Udeleženci cestnega prometa morajo ravnati skladno z omejitvami, prepovedmi in obveznostmi, izraženimi s prometno signalizacijo. Tako morajo ravnati tudi tedaj, ko je to v nasprotju s prometnimi pravili.
(7) Z globo 10.000 tolarjev se kaznuje za prekršek udeleženec cestnega prometa, ki ravna v nasprotju s petim odstavkom tega člena, razen tistega, ki ravna v nasprotju s prometnim znakom za omejitev hitrosti, s prometnim znakom, s katerim je urejena prednost vozil, s prometnim znakom za obvezno uporabo snežnih verig ali s prometnim znakom za omejitev skupne mase, osne obremenitve ali dimenzije.«