Št. U-I-238/06-19
Datum: 7. 12. 2006

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Hasije Dedić, Bosna in Hercegovina, Sabahudina Gashija, Zulfije Gashi in Selvedina Gashija, vseh iz Republike Srbije, ki jih zastopa mag. Matevž Krivic iz Spodnjih Pirnič, in Adema Husića, Bosna in Hercegovina, ki ga po pooblastilu zakonite zastopnice Hasije Dedić zastopa mag. Matevž Krivic iz Spodnjih Pirnič, na seji 7. decembra 2006

1. Prvi odstavek 41. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 124/00, 67/01, 98/03, 17/06 in 51/06 – ur. p. b.) je v neskladju z Ustavo.
2. Državni zbor je dolžan ugotovljeno neskladje odpraviti v roku šestih mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
3. Do odprave ugotovljenega neskladja iz 1. točke izreka te odločbe morajo pristojni organi pri oceni spremenjenih okoliščin, ki omogočajo ponovno uvedbo azilnega postopka, upoštevati tako odločilna dejstva, ki so nastala po izdaji odločbe v predhodnem postopku, kot tudi dejstva, ki so nastala še pred izdajo predhodne odločbe, vendar jih prosilec za azil ni navedel iz upravičenih razlogov.

1. Pobudniki menijo, da je prvi odstavek 41. člena Zakona o azilu (v nadaljevanju ZAzil) v neskladju s temeljnimi načeli pravne države, ker omogoča, da se o pravicah posameznikov odloči s formalnim sklepom. Na podlagi prvega odstavka 41. člena ZAzil naj bi se ponovna prošnja za azil zavrgla, razen če bi prosilec za azil predložil dokaze, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. Pobudniki menijo, da je odločanje o obstoju spremenjenih okoliščin vsebinska odločitev, o kateri bi pristojni organ moral odločiti z meritorno odločbo. Izpodbijana določba naj bi zato omogočila, da se o ustavnih in temeljnih pravicah posameznikov odloča s formalnim sklepom o zavrženju vloge. Upravni organ bi moral predložene dokaze o utemeljenosti prošnje za ponovni postopek presojati po procesnih standardih za meritorno odločanje in ne po standardih za odločanje o izpolnjenosti formalnih procesnih predpostavk. Po mnenju pobudnikov bi se smelo s sklepi odločati samo o postopkovnih vprašanjih in o postranskih vprašanjih v zvezi z izvedbo postopka (226. člen Zakona o splošnemu upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju ZUP), za odstop od temeljnih načel postopka bi moral biti podan izjemno utemeljen razlog, da bi bila takšna ureditev lahko skladna z načeli pravne države. Menijo, da je bil namen izpodbijane ureditve izključiti možnost, da bi tožba v upravnem sporu zadržala izvršitev odločitve (prisilna odstranitev). Prvi odstavek 41. člena ZAzil naj bi bil v neskladju z Ustavo tudi zato, ker naj bi omejeval možnost izvedbe ponovnega azilnega postopka izključno na nastop spremenjenih okoliščin za prosilca za azil po izdaji odločbe. Menijo, da bi morala biti zakonsko urejena možnost ponovne vložitve prošnje za azil tudi v drugih izjemnih primerih, ko prosilec za azil v predhodnem postopku ni navedel vseh okoliščin iz upravičenih razlogov. Pobudniki v pobudah tudi podrobneje navajajo okoliščine konkretnih primerov. Navajajo, da je Vrhovno sodišče izpodbijano določbo razlagalo tako, da so bistveno spremenjene okoliščine, ki omogočajo ponovno uvedbo azilnega postopka, le tiste, ki nastanejo po izdaji pravnomočne zavrnilne odločbe v izvorni državi.
2. Državni zbor na pobudo ni odgovoril.
3. Vlada v mnenju nasprotuje stališču pobudnikov, da sme upravni organ na podlagi 41. člena ZAzil zavreči prošnjo za azil, samo če vlagatelj prošnji ne predloži nobenih dokazov. Meni, da iz jezikovne razlage izpodbijane določbe nedvomno izhaja, da se ponovna prošnja za azil lahko vloži samo takrat, kadar se vlogi predložijo dokazi, da so se okoliščine po izdaji predhodne zavrnilne odločbe bistveno spremenile. V nasprotnem primeru pristojni organ ne uvede ponovnega azilnega postopka. Iz navedenega naj bi sledilo, da je naloga pristojnega organa, da preveri, ali so bili priloženi dokazi o bistveno spremenjenih okoliščinah. Meni, da je 41. člen ZAzil spremenjena različica 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Vlada navaja, da ni dvoma, da mora pristojni organ obravnavati vsako prošnjo za azil, če tujec prvič prosi za uvedbo azilnega postopka. Drugačna pa naj bi bila situacija pri vložitvi ponovne prošnje za azil, potem ko je bila že izdana zavrnilna odločba. V tem primeru velja določba 41. člena ZAzil, ki postavlja pri vložitvi ponovne prošnje omejitve. Pristojni organ naj bi s sklepom o zavrženju ponovne prošnje za azil presodil, ali predloženi dokazi kažejo na bistveno spremenjene okoliščine. Če bi se s sklepom lahko zavrglo samo tiste vloge, ki niso imele priloženih nobenih dokazov, ne bi bil dosežen smisel 41. člena ZAzil, saj naj bi prosilci za azil vedno lahko »izsilili« meritorno obravnavanje ponovne prošnje za azil zgolj z navedbo dokazov, za katere sploh ne bi bilo pomembno, kdaj so nastali. Vlada tudi nasprotuje stališču pobudnikov, da je 41. člen ZAzil neustaven, ker omejuje možnost izvedbe ponovnega azilnega postopka izključno zaradi obstoja bistveno spremenjenih okoliščin po izdaji prejšnje odločbe. V četrtem in petem odstavku 29. člena ZAzil je določeno, da mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem, in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz države ali vrnitvi v določeno državo. Zato morajo po mnenju Vlade prosilci predložiti vse razpoložljive dokaze in svojo prošnjo podati verodostojno in prepričljivo. Vlada meni, da ne more biti nobenega upravičenega razloga, da prosilec za azil pri vložitvi prve prošnje za azil ne bi navedel vseh podatkov in okoliščin, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem. Meni, da mora prosilec, ki zaprosi za zaščito v Republiki Sloveniji, popolnoma zaupati pristojnim organom. Sram, strah in podobno naj ne bi mogli biti razlog, da prosilec za azil ne bi povedal pomembnih okoliščin. Sklep o zavrženju ponovne prošnje za azil naj ne bi pomenil ponovnega vsebinskega odločanja o razlogih za azil, temveč zgolj presojo, ali so priloženi dokazi o bistveno spremenjenih okoliščinah. Dokazi in okoliščine, ki naj bi bili tujcu znani pred pravnomočnim zaključkom azilnega postopka, naj bi bili presojani že v predhodnem postopku. Vlada omenja določbe Direktive Sveta 2005/85/ES z dne 1. 12. 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (Uradni list Evropske unije, št. L 326/05 – v nadaljevanju Postopkovna direktiva), povezane z naknadnimi prošnjami (15. točka preambule, 24., 32., 34. in 39. člen Postopkovne direktive). V nadaljevanju tudi podrobneje opisuje razliko med prosilcem za azil in tujcem, vlogo Azilnega doma in vlogo Centra za tujce, razmere v Centru za tujce in pogoje za nastanitev tujca v Centru za tujce.

4. Ustavno sodišče je pobudi zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združilo. Pobudi je sprejelo in glede na izpolnjene pogoje, določene v četrtem odstavku 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS), nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
5. Prvi odstavek 41. člena ZAzil določa: »Prosilec za azil, ki mu je bila prošnja za azil v Republiki Sloveniji že zavrnjena, lahko vloži novo prošnjo za azil samo, če predloži dokaze, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. V nasprotnem primeru pristojni organ ne uvede postopka in prošnjo s sklepom zavrže.«
6. Prvi odstavek 41. člena ZAzil ureja situacijo, ko je bila prosilcu za azil prošnja za azil že pravnomočno zavrnjena, prosilec za azil pa je ponovno vložil prošnjo za azil. Določeni so pogoji, pod katerimi sme pristojni organ ponovno uvesti azilni postopek istega prosilca za azil. Prosilec za azil mora vlogi (ponovni prošnji za azil) predložiti tudi dokaze, da so se okoliščine po izdaji prejšnje odločbe zanj bistveno spremenile.
7. Neutemeljeni so očitki pobudnikov, da pristojni organ na podlagi prvega odstavka 41. člena ZAzil o ustavnih in temeljnih pravicah posameznikov odloča s formalnim sklepom o zavrženju vloge, namesto da bi odločil z meritorno odločbo. Zavrženje prošnje za azil v tem primeru ne pomeni, da je pristojni organ že odločal o pravici stranke, ki jo ta zahteva v svoji vlogi, temveč da njene vloge ni obravnaval, ker niso bili izpolnjeni pogoji za začetek postopka. Pobudnik zmotno meni, da je pogoj za ponovno uvedbo azilnega postopka izpolnjen takoj, ko prosilec za azil poleg prošnje za azil predloži tudi kakršenkoli dokaz. Prosilca za azil, ki je ponovno vložil prošnjo za azil, do dokončno oziroma pravnomočno(*1) končanega postopka o ponovni prošnji za azil ni mogoče prisilno odstraniti z ozemlja Republike Slovenije. Možnost ponovne uvedbe azilnega postopka takoj, ko bi prosilec za azil prošnji za azil priložil kakršenkoli dokaz, ne da bi bila omogočena predhodna presoja teh priloženih dokazov, bi omogočala zlorabo procesnih pravic, da bi se preprečila prisilna odstranitev iz države.(*2) Zato mora pristojni organ pred ponovno uvedbo azilnega postopka presoditi, ali priloženi dokazi dokazujejo obstoj bistveno spremenjenih okoliščin. Zgolj dejstvo, da pristojni organ s sklepom zavrže(*3) ponovno prošnjo za azil in ne zavrne z odločbo, še ne pomeni, da pristojni organ ne presodi priloženih dokazov o obstoju spremenjenih okoliščin. Prosilec za azil ima zoper sklep o zavrženju ponovne prošnje za azil zagotovljeno sodno varstvo pred Upravnim sodiščem, ki presodi zakonitost izdanega sklepa. Zato so neutemeljeni očitki pritožnikov o neskladju s temeljnimi načeli pravne države (2. člen Ustave).
8. ZAzil v drugem stavku drugega odstavka 41. člena sicer določa, da tožba ne zadrži izvršitve. Vendar je Ustavno sodišče izvrševanje te določbe zadržalo (sklep št. U-I-59/06). Zato do dokončne odločitve Ustavnega sodišča ni mogoče pred pravnomočnostjo sklepa o zavrženju ponovne prošnje za azil prisilno odstraniti prosilca za azil. Neutemeljeni so tudi očitki pobudnikov, da ima že samo dejstvo, da pristojni organ o izpolnjenih pogojih za uvedbo ponovnega azilnega postopka odloči s sklepom, za posledico nesuspenzivnost pravnega sredstva.
9. Pobudniki menijo, da je prvi odstavek 41. člena ZAzil v neskladju z načeli pravne države (2. člen Ustave) tudi zato, ker ne omogoča ponovne uvedbe azilnega postopka tudi v primerih, ko so spremenjene okoliščine sicer nastale že pred izdajo predhodne odločbe, vendar jih prosilec za azil v predhodnem postopku ni navedel iz upravičenih razlogov.
10. člen 18 Ustave prepoveduje, da bi bila oseba, glede katere obstaja resnična nevarnost, da bo v primeru vrnitve v državo, iz katere je prišla, izpostavljena nečloveškemu ravnanju, izročena tej državi oziroma izgnana vanjo (odločba št. Up-78/00 z dne 29. 6. 2000, Uradni list RS, št. 66/2000 in OdlUS IX, 295). Podobno kot v Ustavi je tudi v 3. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP) prepovedana izročitev posameznika drugi državi, kadar so izkazani tehtni razlogi (substantial grounds), ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti (real risk), da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju (Uradni list RS, št. 24/93, MP, št. 7/93) v prvem odstavku 3. člena izrecno prepoveduje pregon, izgon oziroma izročitev osebe drugi državi, če so podani resni razlogi za sum, da utegne biti mučena. V skladu s prvim odstavkom 33. člena Konvencije o statusu beguncev in Protokola o statusu beguncev (Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92, Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60 in 17/67 – Ženevska konvencija), sta prepovedana izgon ali prisilna vrnitev begunca na meje ozemlja, kjer bi bila njegovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njegove rase, vere, državljanstva, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenega političnega prepričanja.
11. Pravnomočna zavrnitev prošnje za azil pomeni, da je prosilec za azil lahko prisilno odstranjen v državo, iz katere je prišel. Zato mora zavrnitev prošnje za azil vsebovati tudi presojo, da prisilna odstranitev ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode ter prosilec za azil v tej državi ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju. Zaradi posledic zavrnilne odločbe je v azilnem postopku ugotavljanje dejanskega stanja, okoliščin in dejstev posameznega primera ne samo temeljna naloga pristojnega organa, temveč tudi najzahtevnejše opravilo. Pristojni organ mora tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca. V azilnem postopku je tudi pomembno, da pristojni organ upošteva poseben položaj in stanje prosilca, pri čemer mora po uradni dolžnosti paziti, da nevednost in neukost prosilca ne bi vplivali na zagotovitev pravic, ki mu gredo po zakonu. (*4)
12. Posebnost azilnega postopka se odraža tudi v postopku pred Upravnim sodiščem. Upravno sodišče lahko na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZAzil pri odločanju o zakonitosti izdanega akta ugotavlja tudi morebiti spremenjeno dejansko stanje po izdaji odločbe na prvi stopnji. V takem primeru samo dopolni postopek, odpravi pomanjkljivosti in odpravi odločbo prve stopnje ter samo reši stvar. Zato lahko prosilec za azil na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZAzil bistveno spremenjene okoliščine uveljavlja po končanem postopku na prvi stopnji s pravnimi sredstvi pred Upravnim sodiščem in z vložitvijo ponovne prošnje za azil po pravnomočno končanem azilnem postopku. Namen instituta ponovne prošnje za azil je omogočiti ob izpolnjenih zakonskih pogojih presojo tudi tistih okoliščin, ki jih pristojni organ pri predhodni obravnavni ni ocenil in presodil, ker mu niso bile znane, pa bi lahko vplivale na položaj prosilca za azil.
13. Načelo azilnega postopka, da odločitve v azilnem postopku niso vezane na predložitev formalnega dokaza, je pri ponovni prošnji za azil spremenjeno. Pri ponovni prošnji za azil mora prosilec za azil vlogi priložiti dokaz, da so se zanj po izdaji prejšnje odločbe okoliščine bistveno spremenile. Pristojni organ ni dolžan po uradni dolžnosti ugotoviti resničnega stanja stvari in si v ta namen priskrbeti vseh dejstev, ki so pomembna za odločitev. Pri ponovni prošnji za azil je pristojni organ vezan na dokaze, ki jih mora predložiti sam prosilec za azil.
14. Ker z dokončnostjo oziroma pravnomočnostjo sklepa o zavrženju ponovne prošnje ni več ovir za izvršitev pravnomočnega naslova za prisilno odstranitev iz države, ima tudi dokončen oziroma pravnomočen sklep o zavrženju ponovne prošnje za azil enake posledice kot zavrnitev prošnje za azil, tj. prosilec za azil je lahko odstranjen v državo, iz katere je prišel. Prvi odstavek 41. člena ZAzil, ki omogoča ponovno uvedbo azilnega postopka samo, če prosilec za azil v ponovni prošnji za azil priloži dokaze o spremenjenih okoliščinah, ki so nastale v izvorni državi po izdaji pravnomočne zavrnilne odločbe, možne dokaze o spremenjenih okoliščinah, ki jih pristojni organ sme upoštevati pri presoji, omeji glede na čas njihovega nastanka. Zgolj dejstvo, da spremenjene okoliščine, ki jih navaja prosilec za azil, niso nastale po izdaji predhodne odločbe, ne more samo po sebi pomeniti, da ne morejo dokazovati tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bi bil lahko prosilec v primeru vrnitve v državo, iz katere je prišel, izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Zato omejitev dokazov o bistveno spremenjenih okoliščinah, ki jih sme upoštevati pristojni organ, glede na čas njihovega nastanka, ne omogoča upoštevanja vseh relevantnih bistveno spremenjenih okoliščin, iz katerih bi se lahko ugotovilo, ali obstajajo tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo prosilcu za azil v primeru prisilne odstranitve kršen 18. člen Ustave. Zato prvi odstavek 41. člena ZAzil, ki šteje za bistveno spremenjene okoliščine, ki omogočajo ponovno uvedbo azilnega postopka, le tiste, ki nastanejo po izdaji pravnomočne zavrnilne odločbe v izvorni državi, posega v pravico iz 18. člena Ustave. Pravica iz 18. člena Ustave je namreč absolutne narave, kar pomeni, da je ni mogoče omejiti niti na podlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave. Poseg vanjo torej ni nikoli dopusten, zato je prvi odstavek 41. člena ZAzil v neskladju z Ustavo (1. točka izreka).
15. Razveljavitev prvega odstavka 41. člena ZAzil bi onemogočila vložitev ponovne prošnje za azil. S tem bi se položaj prosilcev za azil poslabšal. Zato je Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 48. člena ZUstS izdalo ugotovitveno odločbo. Zakonodajalcu je naložilo, naj ugotovljeno neskladje odpravi v roku šestih mesecev od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije (2. točka izreka). Zakonodajalec bo moral ugotovljeno neskladje odpraviti tako, da bo pri tem upošteval razloge, ki izhajajo iz obrazložitve te odločbe in določb Postopkovne direktive, ki urejajo reševanje naknadnih prošenj.(*5) Zato lahko zakonodajalec ugotovljeno neustavnost odpravi le tako, da omogoči pri presoji ponovne prošnje za azil upoštevanje vseh tistih spremenjenih okoliščin in dokazov, ki jih prosilec za azil v prvem postopku ni navedel iz upravičenih razlogov in iz katerih bi se lahko ugotovilo, ali obstajajo tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bi bil prosilec za azil v primeru vrnitve v državo, iz katere je prišel, lahko izpostavljen mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, ne glede na čas njihovega nastanka.
16. Kot je bilo obrazloženo, zakonodajalec ugotovljene neustavnosti ne bi mogel odpraviti drugače, kot izhaja iz prejšnje točke obrazložitve. Zato je Ustavno sodišče odločilo, da na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določi način izvršitve odločbe tako, da morajo pristojni organi do odprave ugotovljenega neskladja pri oceni spremenjenih okoliščin, ki omogočajo ponovno uvedbo azilnega postopka, upoštevati tako odločila dejstva, ki so nastala po izdaji odločbe v predhodnem postopku, kot tudi na dejstva, ki so nastala še pred izdajo predhodne odločbe, vendar jih prosilec za azil ni navedel iz upravičenih razlogov.

17. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi na podlagi 48. člena, drugega odstavka 40. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Na podlagi drugega odstavka 41. člena ZAzil tožba ne zadrži izvršitve, zato ima enake posledice že dokončnost sklepa o zavrženju. Ustavno sodišče je navedeno določbo zadržalo s sklepom št. U-I-59/06 z dne 3. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 37/06).

(*2) V 15. točki Postopkovne direktive je določeno: »Če prosilec vloži naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe, bi bila zahteva, da države članice ponovno izpeljejo celoten postopek, nesorazmerna. V teh primerih bi morala imeti država članica možnost izbire med postopki, ki vključujejo izjeme od jamstev, ki so sicer zagotovljena prosilcu.«

(*3) Podobno situacijo ureja ZUP pri odločanju o predlogu za obnovo postopka in pri ponovnem odločanju o upravni stvari, o kateri je bila izdana zavrnilna odločba. V skladu s prvim odstavkom 267. člena ZUP organ pri odločanju o predlogu za obnovo postopka pri predhodnem preizkusu preizkusi, ali je okoliščina, na katero se predlog za obnovo opira, verjetno izkazana. Če organ presodi, da okoliščina, na katero se predlog za obnovo opira, ni verjetno izkazana, predlog zavrže. Pri ponovni zahtevi stranke za odločanje o isti upravni stvari organ zavrže vlogo, če pri predhodnem preizkusu presodi, da relevantno dejansko stanje in ustrezna pravna podlaga nista bila spremenjena od trenutka izdaje prejšnje odločbe (4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP).

(*4) S. Rakočevič: Predpisi o tujcih in azilu s komentarjem, Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1999, str. 227.

(*5) Vlada se v mnenju sklicuje na Postopkovno direktivo in zatrjuje, da je institut naknadne (ponovne) prošnje za azil v 41. členu ZAzil urejen z višjimi standardi, kot so minimalni standardi, določeni v Postopkovni direktivi. Ustavno sodišče se s takšnim zatrjevanjem Vlade ne strinja. Postopek za obravnavanje naknadnih prošenj je urejen v 32. členu Postopkovne direktive. V 3. točki 32. člena te direktive je določeno, da je naknadna prošnja najprej predmet predhodne obravnave o tem, ali so se po umiku prvotne prošnje ali po izdaji prve odločbe pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma je prosilec navedel nove elemente ali ugotovitve v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za pridobitev statusa begunca. Vendar iz 3. in 6. točke 32. člena Postopkovne direktive ne izhaja, da bi lahko bila predmet predhodne obravnave samo tista nova dejstva, ki so nastala po izdaji prve odločbe. V 6. točki 32. člena Postopkovne direktive je namreč določeno, da se lahko države članice odločijo, da nadaljujejo z obravnavanjem samo, če prosilec za azil brez svoje krivde v predhodnem postopku teh okoliščin ni mogel uveljaviti.