Na podlagi pete alineje 4. točke 129. člena in 405. člena Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 131/06) ter prvega odstavka 31. člena Zakona o Banki Slovenije (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo) izdaja Svet Banke Slovenije
S K L E P
o izračunu kapitalske zahteve za kreditno tveganje po pristopu na podlagi notranjih bonitetnih sistemov za banke in hranilnice
1. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
(Vsebina sklepa)
(1) Ta sklep predpisuje podrobnejša pravila v zvezi z izračunom kapitalske zahteve za kreditno tveganje in tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev po pristopu na podlagi notranjih bonitetnih sistemov (v nadaljevanju: pristop IRB) v bankah in hranilnicah (v nadaljevanju: bankah), in sicer:
(a) pogoje in obseg uporabe pristopa IRB ter način njegove uvedbe;
(b) skupne minimalne zahteve za uporabo pristopa IRB za vse kategorije izpostavljenosti;
(c) dodatne minimalne zahteve za uporabo pristopa IRB po posameznih kategorijah izpostavljenosti;
(d) izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje in tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev;
(e) izračun zneskov pričakovanih izgub.
(2) Kadar se ta sklep sklicuje na določbe drugih predpisov, se te določbe uporabljajo v njihovem vsakokrat veljavnem besedilu.
2. člen
(Opredelitve pojmov)
(1) Pojmi, uporabljeni v tem sklepu, imajo enak pomen kot v določbah Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 131/06: v nadaljevanju ZBan-1), kot na primer:
(a) institucija v tretjem odstavku 14. člena;
(b) finančna institucija v prvem odstavku 15. člena;
(c) nadzorni organ v prvem, drugem in tretjem odstavku 19. člena;
(d) centralne banke v 21. členu;
(e) nadrejena banka v prvem odstavku 26. člena;
(f) EU nadrejena banka v tretjem odstavku 26. člena;
(g) EU nadrejen finančni holding v četrtem odstavku 26. člena;
(h) tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev v 110. členu;
(i) kreditno tveganje nasprotne stranke (v nadaljevanju: CCR) v petem odstavku 111. člena;
(j) izpostavljenost v prvem odstavku 113. člena;
(k) verjetnost neplačila (v nadaljevanju: PD) v prvem odstavku 115. člena;
(l) neplačilo v drugem odstavku 115. člena;
(m) izguba v tretjem odstavku 115. člena;
(n) izguba ob neplačilu (v nadaljevanju: LGD) v četrtem odstavku 115. člena;
(o) konverzijski količnik (v nadaljevanju: CF) v petem odstavku 115. člena;
(p) pričakovana izguba (v nadaljevanju: EL) v šestem odstavku 115. člena.
(2) Ne glede na točko (k) prvega odstavka tega člena se za namen tega sklepa dolžnik, ki je v položaju neplačila, obravnava kot neplačnik, izpostavljenost pa kot neplačana.
(3) Za namen tega sklepa veljajo naslednje opredelitve pojmov:
(1) "stopnja neplačila" je razmerje med številom neplačnikov in številom vseh dolžnikov v določeni populaciji dolžnikov;
(2) "stopnja izgube" je razmerje med vsoto izgub ter vsoto vseh vrednosti izpostavljenosti v določeni populaciji izpostavljenosti;
(3) "dejanski LGD" je za nazaj ugotovljeni LGD na izpostavljenosti, ki je bila opredeljena kot neplačana;
(4) "dejanski CF" je za nazaj ugotovljeni CF na izpostavljenosti, ki je bila opredeljena kot neplačana;
(5) "poslovna enota" je ločena organizacijska enota ali samostojna pravna oseba, ločena poslovna linija, ločena homogena skupina izpostavljenosti znotraj banke ali bančne skupine ali druga vrsta subjektov;
(6) "minimalne zahteve za uporabo pristopa IRB" so opredeljene v naslednjih poglavjih: Skupne minimalne zahteve za uporabo pristopa IRB (od 18. do 40. člena tega sklepa), Dodatne minimalne zahteve za uporabo pristopa IRB, specifične za kategorije izpostavljenosti do enot centralne ravni držav in centralnih bank, do institucij ter do podjetij (od 42. do 49. člena tega sklepa), Dodatne minimalne zahteve za uporabo pristopa IRB, specifične za posebne kreditne aranžmaje (od 59. do 60. člena tega sklepa), Dodatne minimalne zahteve za uporabo pristopa IRB, specifične za odkupljene denarne terjatve do podjetij (od 65. do 72. člena tega sklepa), Dodatne minimalne zahteve za uporabo pristopa IRB, specifične za kategorijo izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno (od 91. do 99. člena tega sklepa), Dodatne minimalne zahteve za uporabo pristopa IRB, specifične za odkupljene denarne terjatve iz naslova bančništva na drobno (od 108. do 117. člena tega sklepa), Minimalne zahteve pri izračunu tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti po pristopu notranjih modelov (od 139. do 141. člena tega sklepa);
(7) "bonitetni sistem" obsega vse metode, procese, kontrole, zbiranje podatkov in informacijske sisteme, ki podpirajo ocenjevanje kreditnega tveganja, razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine in določitev ocen parametrov tveganja;
(8) "bonitetni razred dolžnikov" pomeni kategorijo tveganja v okviru bonitetne lestvice dolžnikov v bonitetnem sistemu, v katero se razvrstijo dolžniki na podlagi posebnih in jasnih bonitetnih meril, iz katerih so izpeljane ocene PD;
(9) "bonitetni razred izpostavljenosti" pomeni kategorijo tveganja v okviru bonitetne lestvice izpostavljenosti v bonitetnem sistemu, v katero se razvrstijo izpostavljenosti na podlagi posebnih in jasnih bonitetnih meril, iz katerih so izpeljane lastne ocene LGD za te izpostavljenosti;
(10) "skupina povezanih pravnih oseb" je skupina oseb, ki so povezane na način, določen v 56. členu veljavnega Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/06 in 60/06 – popr.); v nadaljevanju: ZGD-1).
(11) "enote centralne ravni države" so institucionalne enote, ki jih nadzorni organ zadevne države opredeli kot enote centralne ravni države. V Republiki Sloveniji so to institucionalne enote, ki so na podlagi Uredbe o standardni klasifikaciji institucionalnih sektorjev (Uradni list RS, št. 13/06) uvrščene v podsektor Neposredni uporabniki državnega proračuna (S.13111) ter Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Ljubljana;
(12) "osebe javnega sektorja" so osebe, ki jih nadzorni organ države, na območju katere so ustanovljene, opredeli kot osebe javnega sektorja, oziroma, če jih nadzorni organ države, na območju katere so ustanovljene, ne opredeli, so to:
– upravni organi, ki opravljajo nepridobitno dejavnost in ki so odgovorni enotam centralne, regionalne ali lokalne ravni države oziroma institucionalnim enotam, ki imajo enake pristojnosti kot enote regionalne ali lokalne ravni države;
– podjetja, ki opravljajo nepridobitno dejavnost in katerih ustanovitelji so enote centralne ravni države, ki tudi izrecno jamčijo za njihove obveznosti, vključno z osebami javnega prava, ki so pod javnim nadzorom.
V Republiki Sloveniji so to pravne osebe ali institucionalne enote, ki so na podlagi Uredbe o standardni klasifikaciji institucionalnih sektorjev (Uradni list RS, št. 13/06) uvrščene v podsektor Javne nefinančne družbe (S.11001), podsektor Javne druge denarne finančne institucije (S.12201), podsektor Javni drugi finančni posredniki, razen zavarovalnih družb in pokojninskih skladov (S.12301), podsektor Javni izvajalci pomožnih finančnih dejavnosti (S.12401), podsektor Javne zavarovalniške družbe in pokojninski skladi (S.12501), podsektor Državni skladi (S.13112), podsektor Druge enote centralne države (S.13113), podsektor Skladi lokalne države (S.13132), podsektor Druge enote lokalne države (S.13133) ali podsektor Skladi socialne varnosti (S.13140) in ki izpolnjujejo pogoje iz ene izmed naslednjih dveh alinej:
– so pravne osebe javnega prava oziroma njihove institucionalne enote, ki so posredni uporabniki državnega proračuna ali občinskih proračunov, ki jih Ministrstvo za finance določi v skladu s Pravilnikom o določitvi neposrednih in posrednih uporabnikov državnega in občinskih proračunov (Uradni list RS, št. 46/03), ali ki so odgovorne enotam centralne ravni Republike Slovenije;
– so pravne osebe, ki opravljajo nepridobitno dejavnost in katerih ustanovitelji so enote centralne ravni države, ki tudi izrecno jamčijo za njihove obveznosti;
(13) "multilateralna razvojna banka" je družba, katere družbenice oziroma članice so vsaj tri suverene države in katere osnovna dejavnost je zagotavljanje sredstev za financiranje gospodarskega razvoja vseh držav članic ali pa samo izbrane skupine držav članic. Ne glede na prejšnji stavek se med multilateralne razvojne banke uvrstijo Medameriška investicijska korporacija (Inter-American Investment Corporation), Črnomorska trgovinska in razvojna banka (Black Sea Trade and Development Bank) in Centralnoameriška banka za gospodarsko integracijo (Central American Bank for Economic Integration);
(14) "krite obveznice" so obveznice, ki so jih izdale banke na podlagi Zakona o hipotekarni in komunalni obveznici (Uradni list RS, št. 17/06) ali kreditne institucije na podlagi ustreznega predpisa druge države članice in katerih kritno premoženje je v oblikah izpostavljenosti, opredeljenih v Prilogi I Sklepa o izračunu kapitalske zahteve za kreditno tveganje po standardiziranem pristopu za banke in hranilnice (Uradni list RS, št. 135/06; v nadaljevanju: sklep o standardiziranem pristopu).
(15) "primerna zunanja bonitetna institucija (v nadaljevanju: primerna ECAI)" je ECAI, ki jo Banka Slovenije na podlagi Sklepa o priznavanju zunanjih bonitetnih institucij (Uradni list RS, št. 135/06) uvrsti na seznam primernih zunanjih bonitetnih institucij za posamezno kategorijo izpostavljenosti;
(16) "imenovana zunanja bonitetna institucija (v nadaljevanju: imenovana ECAI)" je primerna ECAI, ki jo banka izbere za določanje uteži tveganja pri posamezni kategoriji izpostavljenosti;
(17) "profil tveganosti banke" je dokumentiran in kategoriziran zbir kvantitativnih in/ali kvalitativnih ocen merljivih in nemerljivih tveganj, ki jih banka prevzema v okviru svojega poslovanja;
(18) "uprava" je uprava v dvotirnem sistemu upravljanja banke oziroma so izvršni direktorji upravnega odbora v enotirnem sistemu upravljanja banke.
2. POGOJI IN OBSEG UPORABE PRISTOPA IRB TER NAČIN NJEGOVE UVEDBE
2.1. Dovoljenja
2.1.1. Dovoljenje za uporabo pristopa IRB
3. člen
(Pogoji in dokumentacija za izdajo dovoljenja)
(1) Banka mora za uporabo pristopa IRB pridobiti dovoljenje Banke Slovenije. Banka Slovenija izda dovoljenje za uporabo pristopa IRB, če banka izpolnjuje naslednje pogoje:
(a) ima zanesljive sisteme za upravljanje in bonitetno ocenjevanje izpostavljenosti iz naslova kreditnega tveganja, ki se izvajajo celovito;
(b) izpolnjuje vse minimalne zahteve za uporabo pristopa IRB, ki se nanašajo na zadevne kategorije izpostavljenosti, razen minimalnih zahtev za uporabo lastnih ocen LGD (in CF) za kategorije izpostavljenosti iz točk (a) do (c) 17. člena tega sklepa;
(c) dokaže, da na dan vložitve zahteve za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za uporabo pristopa IRB, za zadevne kategorije izpostavljenosti že najmanj tri leta uporablja bonitetne sisteme, ki so vseskozi okvirno skladni z minimalnimi zahtevami za uporabo pristopa IRB iz točke (b) tega odstavka.
(2) Izpolnjevanje pogojev iz prvega odstavka tega člena banka dokazuje s predložitvijo naslednje dokumentacije iz Priloge I v okviru zahteve za izdajo dovoljenja:
(a) o splošnih informacijah,
(b) o doseganju okvirne skladnosti bonitetnih sistemov z minimalnimi zahtevami za uporabo pristopa IRB za obdobje najmanj treh let pred vložitvijo zahteve (do 1. januarja 2010 pa za obdobje najmanj enega leta pred vložitvijo zahteve),
(c) o načrtu uvedbe pristopa IRB in stalnih izvzetjih,
(d) o izpolnjevanju zadevnih minimalnih zahtev,
(e) o samooceni, ki potrjuje skladnost banke z zadevnimi minimalnimi zahtevami pristopa IRB.
(3) Banka mora pogoje iz prvega odstavka tega člena izpolnjevati neprekinjeno, vseskozi od dne izdaje dovoljenja Banke Slovenije za uporabo pristopa IRB. Če banka preneha izpolnjevati pogoje iz prvega odstavka tega člena, mora Banki Slovenije predložiti časovni načrt doseganja ponovne skladnosti z zahtevami tega sklepa ali dokazati, da učinek neizpolnjevanja zahtev tega sklepa ni pomemben.
(4) Banka Slovenije v izreku odločbe o izdaji dovoljenja za uporabo pristopa IRB izrecno določi načrt postopne uvedbe pristopa IRB. V primeru pomembnih sprememb tega načrta mora banka vložiti zahtevo za spremembo zadevnega dovoljenja.
(5) Banka Slovenije v izreku odločbe o izdaji dovoljenja za uporabo pristopa IRB izrecno določi, za katere kategorije izpostavljenosti oziroma izpostavljenosti lahko banka uporablja standardizirani pristop. Če se banka odloči za spremembo stalnih izvzetij ali če ne izpolnjuje več pogojev za stalna izvzetja iz pristopa IRB iz 10. in 11. člena tega sklepa, mora nemudoma vložiti zahtevo za spremembo dovoljenja.
(6) Banka Slovenije v izreku določbe o izdaji dovoljenja za uporabo pristopa IRB izrecno določi izbor pristopa oziroma kombinacije pristopov za izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov. Če se banka odloči za spremembo pristopa ali spremembo kombinacije pristopov za izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, mora nemudoma vložiti zahtevo za spremembo dovoljenja.
(7) Natančnejša navodila za sestavo zahteve za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za uporabo pristopa IRB oziroma za sestavo zahteve za spremembo tega dovoljenja, so navedena v Prilogi I tega sklepa.
(8) Če zahteva za izdajo dovoljenja za uporabo pristopa IRB vsebuje celovit načrt postopne uvedbe pristopa IRB, se za zagotovitev izpolnjevanja minimalnih zahtev pristopa IRB med izvajanjem načrta postopne uvedbe upoštevajo ustrezne določbe Smernic o uvedbi, potrditvi primernosti (validaciji) in ocenjevanju naprednih pristopov za izračun kapitalske zahteve za operativno tveganje in pristopov za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje na podlagi notranjih bonitetnih sistemov, izdanih s strani Odbora evropskih bančnih nadzornikov.
(9) Določila prvega do osmega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo tudi, kadar nameravajo uporabljati pristop IRB v bančni skupini EU nadrejena banka in njene podrejene institucije ali banka in druge institucije, ki so podrejene EU nadrejenemu finančnemu holdingu in na podlagi 291. člena ZBan-1 skupaj vložijo zahtevo za izdajo dovoljenja za uporabo pristopa IRB.
(10) Banka Slovenije izda dovoljenje za uporabo pristopa IRB EU nadrejeni banki ali banki, ki jo obvladuje EU nadrejen finančni holding, na podlagi odločitve iz tretjega in četrtega odstavka 291. člena ZBan-1. Pri tem v dovoljenju določi ali in v kolikšnem obsegu lahko ta EU nadrejena banka z njenimi podrejenimi institucijami ali ta banka z drugimi institucijami, ki so podrejene EU nadrejenemu finančnemu holdingu, skupaj izpolnjujejo pogoje iz prvega odstavka 3. člena tega sklepa.
(11) Banka Slovenije izda dovoljenje za uporabo pristopa IRB podrejeni banki s sedežem v Republiki Sloveniji, ki je vložila zahtevo za izdajo dovoljenja skupaj z EU nadrejeno banko ali banko, ki je podrejena EU finančnemu holdingu, na podlagi odločitve iz tretjega, četrtega in šestega odstavka 291. člena ZBan-1.
4. člen
(Odvzem dovoljenja)
(1) Banka Slovenije banki odvzame dovoljenje za uporabo pristopa IRB:
(a) če ravna v nasprotju z odredbo ali odredbo z dodatnimi ukrepi, s katero ji je bila naložena odprava kršitev pri izpolnjevanju pogojev iz točk (a) in (b) prvega odstavka 3. člena tega sklepa;
(b) če huje krši pogoje iz točk (a) in (b) prvega odstavka 3. člena tega sklepa.
(2) Banka Slovenije banki odvzame dovoljenje za uporabo pristopa IRB tudi na podlagi odločitve o odvzemu dovoljenja za uporabo pristopa IRB v bančni skupini, pri čemer se smiselno upoštevajo tretji, četrti in šesti odstavek 291. člena ZBan-1.
(3) Banka Slovenije lahko v odločbi o odvzemu dovoljenja določi prehodno obdobje, v katerem banka še sme uporabljati pristop IRB.
(4) Z odvzemom dovoljenja Banke Slovenije za uporabo pristopa IRB preneha tudi morebiti izdano dovoljenje Banke Slovenije za uporabo lastnih ocen.
2.1.2. Dovoljenje za uporabo lastnih ocen
5. člen
(Pogoji in dokumentacija za izdajo dovoljenja)
(1) Banka Slovenije lahko banki ob izdaji dovoljenja za uporabo pristopa IRB ali pozneje dovoli, da za kategorije izpostavljenosti iz točk (a) do (c) 17. člena tega sklepa uporablja lastne ocene LGD ali lastne ocene LGD in CF (v nadaljevanju: dovoljenje Banke Slovenije za uporabo lastnih ocen). Banka Slovenije to dovoljenje izda, če banka izpolnjuje naslednje pogoje:
(a) ima zanesljive sisteme za upravljanje in bonitetno ocenjevanje, ki se nanašajo na lastne ocene LGD (in CF) za zadevne kategorije izpostavljenosti iz točk (a) do (c) 17. člena tega sklepa, in se celovito izvajajo;
(b) poleg minimalnih zahtev za uporabo pristopa IRB iz točke (b) prvega odstavka 3. člena tega sklepa izpolnjuje tudi minimalne zahteve za uporabo pristopa IRB, ki se nanašajo na lastne ocene LGD (in CF) za zadevne kategorije izpostavljenosti iz točk (a) do (c) 17. člena;
(c) dokaže, da na dan vložitve zahteve za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za uporabo lastnih ocen za zadevne kategorije izpostavljenosti že najmanj tri leta ocenjuje in uporablja lastne ocene LGD (in CF) na način, ki je vseskozi okvirno skladen z minimalnimi zahtevami za uporabo pristopa IRB iz prejšnje točke tega odstavka.
(2) Izpolnjevanje pogojev iz prvega odstavka tega člena banka dokazuje s predložitvijo naslednje dokumentacije iz Priloge II v okviru zahteve za izdajo dovoljenja:
(a) o splošnih informacijah,
(b) o doseganju okvirne skladnosti bonitetnih sistemov z minimalnimi zahtevami za uporabo lastnih ocen LGD (in CF) za obdobje najmanj treh let, pred vložitvijo zahteve (do 1. januarja 2010 pa za obdobje najmanj enega leta pred vložitvijo zahteve),
(c) o načrtu uvedbe lastnih ocen LGD (in CF) in stalnih izvzetjih,
(d) o izpolnjevanju zadevnih minimalnih zahtev,
(e) o samooceni, ki potrjuje skladnost banke z minimalnimi zahtevami pristopa IRB.
(3) Banka mora pogoje iz prvega odstavka tega člena izpolnjevati neprekinjeno, vseskozi od dne izdaje dovoljenja Banke Slovenije za uporabo lastnih ocen. Če banka preneha izpolnjevati pogoje iz prvega odstavka tega člena, mora Banki Slovenije predložiti časovni načrt doseganja ponovne skladnosti z zahtevami tega sklepa ali dokazati, da učinek neizpolnjevanja zahtev tega sklepa ni pomemben.
(4) Banka Slovenije v izreku odločbe o izdaji dovoljenja za uporabo lastnih ocen izrecno navede, za katere parametre tveganja LGD (in CF) in za katere kategorije izpostavljenosti iz (a) in/ali (b) in/ali (c) točke 17. člena tega sklepa lahko banka uporablja lastne ocene. Če namerava banka razširiti uporabo lastnih ocen, mora pri Banki Slovenije vložiti ustrezno zahtevo za spremembo dovoljenja za uporabo lastnih ocen.
(5) Banka Slovenije v izreku določbe o izdaji dovoljenja za uporabo lastnih ocen izrecno določi načrt postopne uvedbe lastnih ocen LGD (in CF) za kategorije izpostavljenosti iz točk (a) do (c) prvega odstavka 17. člena tega sklepa. V primeru pomembnih sprememb načrta postopne uvedbe lastnih ocen LGD (in CF) za navedene kategorije izpostavljenosti mora banka vložiti zahtevo za spremembo zadevnega dovoljenja.
(6) Natančnejša navodila za sestavo zahteve za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za uporabo lastnih ocen oziroma za sestavo zahteve za spremembo tega dovoljenja, so navedena v Prilogi II tega sklepa.
(7) Če zahteva za izdajo dovoljenja za uporabo lastnih ocen LGD (in CF) vsebuje celovit načrt postopne uvedbe lastnih ocen LGD (in CF), se za zagotovitev izpolnjevanja minimalnih zahtev glede lastnih ocen LGD (in CF) med izvajanjem načrta postopne uvedbe upoštevajo ustrezne določbe Smernic o uvedbi, potrditvi primernosti (validaciji) in ocenjevanju naprednih pristopov za izračun kapitalske zahteve za operativno tveganje in pristopov za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje na podlagi notranjih bonitetnih sistemov, izdanih s strani Odbora evropskih bančnih nadzornikov.
(8) Določila prvega do sedmega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo tudi, kadar nameravajo uporabljati lastne ocene LGD (in CF) v bančni skupini EU nadrejena banka in njene podrejene institucije ali banka in druge institucije, ki so podrejene EU nadrejenemu finančnemu holdingu in na podlagi 291. člena ZBan-1 skupaj vložijo zahtevo za izdajo dovoljenja za uporabo lastnih ocen.
(9) Banka Slovenije izda dovoljenje za uporabo lastnih ocen EU nadrejeni banki ali banki, ki jo obvladuje EU nadrejen finančni holding na podlagi odločitve iz tretjega in četrtega odstavka 291. člena ZBan-1. Pri tem v dovoljenju določi ali in v kolikšnem obsegu lahko ta EU nadrejena banka z njenimi podrejenimi institucijami ali ta banka z drugimi institucijami, ki so podrejene EU nadrejenemu finančnemu holdingu, skupaj izpolnjujejo pogoje iz prvega odstavka 5. člena tega sklepa.
(10) Banka Slovenije izda dovoljenje za uporabo lastnih ocen podrejeni banki s sedežem v Republiki Sloveniji, ki je vložila zahtevo za izdajo dovoljenja skupaj z EU nadrejeno banko ali banko, ki je podrejena EU finančnemu holdingu, na podlagi odločitve iz tretjega, četrtega in šestega odstavka 291. člena ZBan-1.
6. člen
(Odvzem dovoljenja)
(1) Banka Slovenije banki odvzame dovoljenje za uporabo lastnih ocen:
(a) če ravna v nasprotju z odredbo ali odredbo z dodatnimi ukrepi, s katero ji je bila naložena odprava kršitev pri izpolnjevanju pogojev iz točke (a) in (b) prvega odstavka 5. člena tega sklepa;
(b) če huje krši pogoje iz točke (a) in (b) prvega odstavka 5. člena tega sklepa.
(2) Banka Slovenije banki odvzame dovoljenje za uporabo lastnih ocen tudi na podlagi odločitve o odvzemu dovoljenja za uporabo lastnih ocen v bančni skupini, pri čemer se smiselno upoštevata tretji, četrti in šesti odstavek 291. člena ZBan-1.
(3) Banka, ki ji je Banka Slovenije odvzela dovoljenje za uporabo lastnih ocen, mora z dnem izdaje odločbe o odvzemu tega dovoljenja za kategorije izpostavljenosti iz točk (a) do (c) 17. člena tega sklepa začeti uporabljati ocene LGD (in CF), predpisane v petem odstavku 13. člena tega sklepa.
2.1.3. Dovoljenje za prehod s pristopa IRB na standardizirani pristop oziroma na predpisane vrednosti LGD (in CF)
7. člen
(Dovoljenje za prehod na standardizirani pristop)
(1) Banka, ki uporablja pristop IRB, lahko namesto tega pristopa uporabi standardizirani pristop, vendar samo ob pridobitvi dovoljenja Banke Slovenije. Z izdajo tega dovoljenja prenehata dovoljenje Banke Slovenije za uporabo pristopa IRB ter morebiti izdano dovoljenje Banke Slovenije za uporabo lastnih ocen.
(2) Banka Slovenije dovoljenje iz prvega odstavka tega člena izda, če banka izkaže utemeljen razlog za spremembo pristopa.
(3) Navodila za sestavo zahteve za izdajo dovoljenja iz prvega odstavka tega člena so navedena v Prilogi III tega sklepa.
8. člen
(Dovoljenje za prehod na uporabo predpisanih ocen CF (in LGD))
(1) Banka, ki uporablja lastne ocene LGD (in CF) za zadevne kategorije izpostavljenosti iz točk (a) do (c) 17. člena tega sklepa, lahko preide na uporabo ocen CF in (LGD), predpisanih v petem odstavku 13. člena tega sklepa, samo ob pridobitvi dovoljenja Banke Slovenije. Z izdajo tega dovoljenja preneha izdano dovoljenje Banke Slovenije za uporabo lastnih ocen.
(2) Banka Slovenije dovoljenje iz prvega odstavka tega člena izda, če banka izkaže utemeljen razlog za prehod z uporabe lastnih ocen LGD (in CF) na uporabo ocen CF (in LGD), predpisanih v petem odstavku 13. člena tega sklepa, za zadevne kategorije izpostavljenosti iz točk (a) do (c) 17. člena tega sklepa.
(3) Navodila za sestavo zahteve za izdajo dovoljenja iz prvega odstavka tega člena so navedena v Prilogi IV tega sklepa.
2.2. Postopna uvedba pristopa IRB
9. člen
(Splošno)
(1) Ob upoštevanju 10. člena tega sklepa mora banka uvesti pristop IRB za vse izpostavljenosti.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena se uvajanje pristopa IRB lahko izvaja postopno. Postopno uvajanje pristopa IRB se izvede ob upoštevanju pravil iz naslednjih odstavkov tega člena, ki preprečujejo selektivno uvajanje pristopa IRB z namenom doseganja zmanjšane kapitalske zahteve za kreditno tveganje in tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev.
(3) Pristop IRB se lahko postopno uvede:
(a) po različnih kategorijah izpostavljenosti iz 17. člena tega sklepa znotraj iste poslovne enote,
(b) po različnih poslovnih enotah v isti bančni skupini,
(c) po parametrih tveganja LGD in CF pri prehodu iz predpisanih ocen LGD in CF na uporabo lastnih ocen LGD (in CF) za kategorije izpostavljenosti iz točk (a) do (c) 17. člena tega sklepa.
(4) V primeru kategorije izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno iz 17. člena tega sklepa se pristop IRB lahko postopno uvede po vrstah izpostavljenosti, ki ustrezajo različnim korelacijam v prvem, četrtem in petem odstavku 102. člena tega sklepa.
(5) Banka mora na dan izdaje dovoljenja Banke Slovenije za uporabo pristopa IRB ta pristop uporabljati za najmanj 50% tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti glede na celotne tveganjem prilagojene zneske izpostavljenosti brez upoštevanja izpostavljenosti iz prvega odstavka 10. člena tega sklepa.
(6) Za preostale tveganjem prilagojene zneske izpostavljenosti mora banka uvesti pristop IRB najpozneje v petih letih od izdaje dovoljenja Banke Slovenije za uporabo pristopa IRB za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje in tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev. To obdobje velja posebej za prehod iz standardiziranega pristopa na pristop IRB in posebej za prehod na lastne ocene LGD (in CF) za kategorije izpostavljenosti iz točk (a) do (c) 17. člena tega sklepa.
(7) Banka, ki uporablja pristop IRB za katerokoli kategorijo izpostavljenosti, mora nujno uporabljati hkrati pristop IRB za kategorijo izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, razen tistih izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, ki so izvzete v skladu z 10. členom tega sklepa.
2.3. Stalna izvzetja iz pristopa IRB
10. člen
(Splošno)
(1) Banka, ki je pridobila dovoljenje Banke Slovenije za uporabo pristopa IRB, lahko uporabi standardizirani pristop za:
(a) kategorijo izpostavljenosti do enot centralne ravni držav in centralnih bank, če je število pomembnih nasprotnih strank omejeno in bi uporaba bonitetnega sistema za te stranke pomenila za banko pretirano obremenitev;
(b) kategorijo izpostavljenosti do institucij, če je število pomembnih nasprotnih strank omejeno in bi uporaba bonitetnega sistema za te stranke pomenila za banko pretirano obremenitev;
(c) nepomembne poslovne enote, kakor tudi nepomembne kategorije izpostavljenosti, kot so opredeljene v 11. členu tega sklepa;
(d) izpostavljenosti do enot centralne ravni Republike Slovenije in izpostavljenosti do enot regionalne ali lokalne ravni Republike Slovenije ali do oseb javnega sektorja s sedežem v Republiki Sloveniji, če se izpostavljenostim do enot centralne ravni Republike Slovenije v standardiziranem pristopu dodeli utež tveganja 0%;
(e) izpostavljenosti do nasprotne stranke, ki je njena nadrejena družba, njena podrejena družba, podrejena družba njene nadrejene družbe ali družba, s katero je povezana kot je opredeljeno v 29. členu ZBan-1, če je nasprotna stranka institucija ali finančni holding, finančna institucija, družba za upravljanje ali družba za pomožne storitve, za katero se uporabljajo ustrezne zahteve skrbnega in varnega poslovanja;
(f) izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov do subjektov iz Republike Slovenije, za katere se v standardiziranem pristopu uporablja utež tveganja 0%, vključno z neposrednimi proračunskimi uporabniki, za katere se lahko uporablja utež tveganja 0%;
(g) izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov do subjektov v Republiki Sloveniji, ki so nastale na podlagi zakonsko določenih programov za spodbujanje posebnih gospodarskih sektorjev, ki banki zagotavljajo precejšnje subvencije za naložbe in zahtevajo določeno obliko vladnega nadzora in omejitev za naložbe v lastniške instrumente. Uporaba standardiziranega pristopa za take izpostavljenosti je dovoljena, če so te izpostavljenosti enake ali manjše od 10% kapitala banke;
(h) izpostavljenosti do institucij iz naslova obveznih rezerv pri centralnih bankah držav članic, ki izpolnjujejo pogoje, določene v 20. členu sklepa o standardiziranem pristopu;
(i) izpostavljenosti, zavarovane z neposrednimi in posrednimi osebnimi jamstvi enot centralne ravni držav, kot so opredeljena v 39. členu Sklepa o kreditnih zavarovanjih (Uradni list RS, št. 135/06; v nadaljevanju: sklep o kreditnih zavarovanjih).
(2) Banka lahko standardizirani pristop uporabi tudi za izpostavljenosti iz točk (f) in (g) prvega odstavka tega člena iz drugih držav članic, če tako obravnavo dopuščajo pristojni nadzorni organi iz zadevnih držav članic.
(3) Banka lahko standardizirani pristop uporabi tudi za izpostavljenosti iz točke (d) prvega odstavka tega člena iz drugih držav članic, če tako obravnavno dopuščajo pristojni nadzorni organi iz zadevnih držav članic.
11. člen
(Nepomembne kategorije izpostavljenosti in nepomembne poslovne enote)
(1) Za namene točke (c) prvega odstavka 10. člena tega sklepa se šteje, da je kategorija izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov banke nepomembna, če je njena skupna vrednost, brez izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, nastalih na podlagi zakonsko določenih programov iz točke (g) prvega odstavka 10. člena tega sklepa, v povprečju v preteklem letu manjša ali enaka 10% kapitala banke. Če je število navedenih izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov manjše od 10, znaša navedeni prag 5% kapitala banke.
(2) Ob upoštevanju prejšnjega odstavka se za namene točke (c) prvega odstavka 10. člena tega sklepa šteje, da so poslovne enote in/ali kategorije izpostavljenosti nepomembne, če je njihova kapitalska zahteva manjša ali enaka 15% kapitalske zahteve za kreditno tveganje in tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev.
Števec zajema vsoto kapitalske zahteve za vsako posamezno poslovno enoto in/ali kategorijo izpostavljenosti, ki jo banka namerava izvzeti po točki (c) prvega odstavka 10. člena tega sklepa. Kapitalska zahteva v števcu se izračuna v skladu s sklepom o standardiziranem pristopu.
Imenovalec zajema vsoto kapitalske zahteve za vse izpostavljenosti in/ali kategorije izpostavljenosti, za katere se uporablja pristop IRB, in za izpostavljenosti, izvzete pod točko (c) prvega odstavka 10. člena tega sklepa. Kapitalska zahteva v imenovalcu se izračuna po pristopu, ki ga banka uporablja za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje v času izdelave izračuna. Pristop iz prejšnjega stavka zajema standardizirani pristop, pristop IRB oziroma pristop v skladu s 405. členom ZBan-1.
(3) Banka ali bančna skupina, ki uporablja pristop IRB, je odgovorna za spremljanje merila nepomembnosti. Če je prag 15% določen v prejšnjem odstavku tega člena, presežen, mora banka nemudoma obvestiti Banko Slovenije in ji predložiti načrt ukrepov za doseganje ponovne skladnosti ali vložiti zahtevo za spremembo dovoljenja za uporabo pristopa IRB. Če je banka predložila načrt ponovne skladnosti in ji ga ni uspelo realizirati v roku šestih mesecev, Banka Slovenije izda odločbo o spremembi dovoljena za uporabo pristopa IRB v kateri ukine stalno izvzetje iz pristopa IRB za zadevno kategorijo izpostavljenost ali poslovno enoto ter določi rok v katerem mora banka za to kategorijo izpostavljenosti ali poslovno enoto začeti uporabljati pristop IRB.
3. SKUPNE ZAHTEVE ZA IZRAČUN KAPITALSKE ZAHTEVE, TVEGANJEM PRILAGOJENIH ZNESKOV IZPOSTAVLJENOSTI IN ZNESKOV PRIČAKOVANIH IZGUB
3.1. Izračun kapitalske zahteve
12. člen
(Splošno)
Kapitalska zahteva za kreditno tveganje in za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev, izračunana po pristopu IRB, je seštevek vseh kapitalskih zahtev po posameznih kategorijah izpostavljenosti, kakor je to določeno v okviru poglavij tega sklepa, ki obravnavajo posamezne kategorije izpostavljenosti v 50., 61., 73., 81., 100., 123., 131., 146. in 150. členu tega sklepa.
3.2. Skupne zahteve za izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti
13. člen
(Splošno)
(1) Tveganjem prilagojeni zneski izpostavljenosti za kreditno tveganje za izpostavljenosti, ki spadajo v eno od kategorij izpostavljenosti iz točk (a) do (e) ali (g) prvega odstavka 17. člena tega sklepa, se izračunavajo, razen če niso izvzete iz kapitala, v skladu z 51., 52., 62. členom, prvim in drugim odstavkom 64. člena, 74., 75., 101., 102., 132. in 151. členom tega sklepa.
Tveganjem prilagojeni zneski izpostavljenosti za tveganje zmanjšanja odkupljenih denarnih terjatev v okviru kategorij izpostavljenosti iz točk (c) in (d) prvega odstavka 17. člena tega sklepa, se izračunajo v skladu z 82., 83., 124. in 125. členom tega sklepa.
(2) Izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti za kreditno tveganje in za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev temelji na ustreznih parametrih tveganja, povezanih z zadevno izpostavljenostjo. Ti vključujejo verjetnost neplačila (PD), izgubo ob neplačilu (LGD), zapadlost (M) in vrednost izpostavljenosti. PD in LGD se lahko obravnavata posebej ali skupaj v skladu s 53., 54., 76., 77., 84., 85., 103., 104., 126., 127., 135. in 136. členom tega sklepa.
(3) Za izpostavljenosti, ki spadajo v kategorije izpostavljenosti iz točk (a) do (d) prvega odstavka 17. člena tega sklepa, mora banka zagotoviti svoje ocene PD v skladu z minimalnimi zahtevami za uporabo pristopa IRB.
(4) Za izpostavljenosti, ki spadajo v kategorijo izpostavljenosti iz točke (d) prvega odstavka 17. člena tega sklepa, mora banka zagotoviti svoje ocene LGD in CF v skladu z minimalnimi zahtevami za uporabo pristopa IRB.
(5) Za izpostavljenosti, ki spadajo v kategorije izpostavljenosti iz točk (a) do (c) prvega odstavka 17. člena tega sklepa, mora banka uporabljati vrednosti LGD, navedene v prvem in tretjem odstavku 54., prvem odstavku 77., prvem odstavku 85. in v 156. členu tega sklepa in CF iz točk (a) do (c) osmega odstavka 14. člena in drugega odstavka 79. člena tega sklepa.
(6) Ne glede na peti odstavek tega člena za vse izpostavljenosti, ki spadajo v kategorije izpostavljenosti iz točk (a) do (c) prvega odstavka 17. člena tega sklepa, lahko banka uporablja svoje ocene LGD (in CF) v skladu z minimalnimi zahtevami za uporabo pristopa IRB.
(7) Če ni navedeno drugače, se vhodni parametri, verjetnost neplačila (PD), izguba ob neplačilu (LGD) in vrednost zapadlosti (M) določijo, kakor je navedeno v 53. do 55., 76. do 78., 84. do 86., 103., 104., 126., 127., 135. do 137. členu tega sklepa, vrednost izpostavljenosti pa se določi, kakor je navedeno v 14., 79., 87., 121., 128., 142. in 152. členu tega sklepa.
14. člen
(Določitev vrednosti izpostavljenosti)
(1) Če ni navedeno drugače, je vrednost izpostavljenosti iz postavk sredstev enaka vrednosti izpostavljenosti brez oslabitev (bruto vrednost). To pravilo velja tudi za sredstva, odkupljena po ceni, ki se razlikuje od dolgovanega zneska. Razlika med vrednostjo izpostavljenosti iz naslova odkupljenih sredstev in knjigovodsko vrednostjo te izpostavljenosti, evidentirano v bilanci banke, je označena kot diskont, če je vrednost izpostavljenosti višja, in kot premija, če je nižja.
(2) Če banka uporablja okvirne pogodbe o pobotu v zvezi s posli začasne prodaje/začasnega odkupa ali posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, mora vrednost izpostavljenosti izračunati v skladu s sklepom o kreditnih zavarovanjih.
(3) Za bilančni pobot kreditov in depozitov mora banka za izračun vrednosti izpostavljenosti uporabljati metode iz sklepa o kreditnih zavarovanjih.
(4) Vrednost izpostavljenosti iz naslova zakupa je diskontirana najmanjša vsota plačil po zakupu. Najmanjša vsota plačil po zakupu je enaka plačilom, ki jih banka zahteva ali jih lahko zahteva od zakupnika med trajanjem pogodbe o zakupu, in plačilu iz naslova katere koli nakupne opcije iz zakupa, ki se bo z veliko verjetnostjo izvršila. Katera koli preostala vrednost iz naslova zakupa, zavarovana z osebnim jamstvom, ki izpolnjuje pogoje iz 29. in 30. člena sklepa o kreditnih zavarovanjih glede primernosti dajalcev zavarovanja kakor tudi minimalne zahteve za priznanje ostalih vrst osebnih jamstev, kakor je določeno v 35. do 39. členu sklepa o kreditnih zavarovanjih, je tudi vključena v najmanjšo vsoto plačil po zakupu.
(5) V primeru katere koli postavke iz poglavja 7 Sklepa o izračunu kapitalske zahteve za tržna tveganja za banke in hranilnice (Uradni list RS, št. 135/06; v nadaljevanju: sklep o tržnih tveganjih) se vrednost izpostavljenosti določi z metodo iz oddelka 5.3 sklepa o tržnih tveganjih.
(6) Če je izpostavljenost iz naslova vrednostnih papirjev ali blaga, prodanih ali posojenih na podlagi poslov začasne prodaje/začasnega odkupa ali poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, poslov z dolgim rokom poravnave in poslov posojanja za povečanje trgovalnega portfelja, je vrednost izpostavljenosti enaka knjigovodski vrednosti vrednostnih papirjev ali blaga, evidentirani v bilanci banke, v skladu s 135. členom ZBan-1. Če se uporablja razvita metoda za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem, kakor je navedeno v 68. do 88. členu sklepa o kreditnih zavarovanjih, se vrednost izpostavljenosti poveča s prilagoditvijo za nestanovitnost, ki se uporablja za take vrednostne papirje ali blago. Vrednost izpostavljenosti iz naslova vrednostnih papirjev ali blaga, prodanih ali posojenih na podlagi poslov začasne prodaje/začasnega odkupa ali poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, poslov z dolgim rokom poravnave in poslov posojanja za povečanje trgovalnega portfelja, je lahko določena v skladu s 47. in 52. do 59. členom sklepa o kreditnih zavarovanjih ali oddelka 5.3. sklepa o tržnih tveganjih.
(7) Ne glede na šesti odstavek tega člena se vrednost izpostavljenosti za neplačane izpostavljenosti za kreditno tveganje do centralne nasprotne stranke določi v skladu s šestim odstavkom 47. člena sklepa o tržnih tveganjih, ob pogoju, da so izpostavljenosti CCR (kreditno tveganje nasprotne stranke) centralne nasprotne stranke z vsemi udeleženci v svojih dogovorih vsakodnevno v celoti zavarovane.
(8) Vrednost izpostavljenosti iz zunajbilančnih postavk navedenih v točkah (a) do (c) tega odstavka se izračuna kot odobren, vendar neizkoriščen znesek izpostavljenosti, pomnožen s CF, in sicer:
(a) za nezavezujoče kreditne linije, ki jih lahko banka kadar koli brez predhodnega obvestila brezpogojno prekliče ali za katere je določen samodejen preklic zaradi poslabšanja kreditne kvalitete dolžnika, se uporablja CF 0%. Banka mora za uporabo CF 0% aktivno spremljati finančno stanje dolžnika, njen sistem notranjih kontrol pa ji mora omogočati, da takoj odkrije poslabšanje kreditne kvalitete dolžnika. Neizkoriščene kreditne linije iz naslova bančništva na drobno se lahko obravnavajo kot brezpogojno preklicne, če jih banka v skladu z zakonodajo o varstvu potrošnikov in sorodno zakonodajo ter pogodbenimi določili lahko prekliče v celotnem obsegu;
(b) za kratkoročne akreditive za plačilo blaga, ki je na poti, se uporablja CF 20% za banko, ki jih izda, in za tisto, ki jih potrdi;
(c) za druge kreditne linije, prevzete obveznosti iz naslova odkupa neprodanih kratkoročnih in srednjeročnih evrozapisov (angl. Note Issuance Facilities – NIFs) in obnavljajoče se prevzete obveznosti iz naslova kreditiranja poslovanja na trgu kratkoročnih in srednjeročnih evrozapisov (angl. Revolving Underwriting Facilities – RUFs) se uporablja CF 75%.
(9) Če se prevzeta finančna obveznost nanaša na povečanje druge prevzete finančne obveznosti, se uporablja nižji od dveh CF, povezanih s posamezno prevzeto finančno obveznostjo.
(10) Za vse zunajbilančne postavke, razen navedenih v prvem do osmem odstavku tega člena, drugem odstavku 79. in drugem odstavku 87. členu tega sklepa, je vrednost izpostavljenosti določena z naslednjimi odstotki od njenih vrednosti: 100%, če je postavka visokega tveganja, 50%, če je postavka srednjega tveganja, 20%, če je postavka nizkega tveganja in 0%, če je postavka zelo nizkega tveganja. Za te namene se zunajbilančne postavke razvrstijo v ustrezne kategorije tveganja, kakor je določeno v Prilogi II sklepa o standardiziranem pristopu.
(11) Ne glede na osmi odstavek tega člena lahko banka, ki je pridobila dovoljenje Banke Slovenije za uporabo lastnih ocen, za zunajbilančne postavke iz točk (a) do (c) osmega odstavka tega člena, drugega odstavka 79. člena in drugega odstavka 87. člena tega sklepa uporablja lastne ocene CF. V tem primeru obsegajo "druge kreditne linije" iz točke (c) osmega odstavka tega člena vse zunajbilančne postavke navedene v Prilogi II sklepa o standardiziranem pristopu, razen zunajbilančnih postavk z visokim tveganjem in zunajbilančnih postavk, ki niso vključene v točke (a) do (c) osmega odstavka tega člena, drugega odstavka 79. člena in drugega odstavka 87. člena tega sklepa.
3.3. Skupne zahteve za izračun in obravnavo zneskov pričakovanih izgub
15. člen
(Splošno)
(1) Zneski pričakovanih izgub za izpostavljenosti, ki spadajo v eno izmed kategorij izpostavljenosti iz točk (a) do (e) prvega odstavka 17. člena tega sklepa, se izračunajo v skladu z metodami iz tretjega odstavka tega člena, 57., 63., 88., 129. in 143. do 145. člena tega sklepa.
(2) Izračun zneskov pričakovanih izgub v skladu s tretjim odstavkom tega člena, 57., 63., 88., 129. in 143. do 145. člena tega sklepa temelji na istih vhodnih vrednostih PD, LGD in vrednosti izpostavljenosti za vsako izpostavljenost, kakor se uporabljajo za izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti v skladu s 13. členom, 16. členom, prvim odstavkom 62. člena, 83., 125., prvim odstavkom 132. člena in 147. člena tega sklepa. Če banka uporablja lastne ocene LGD mora biti za neplačane izpostavljenosti ocena EL najboljša ocena EL za neplačane izpostavljenosti glede na deveti odstavek 33. člena tega sklepa.
(3) Če ni navedeno drugače, se vhodni parametri PD in LGD določijo, kakor je navedeno v 53. do 54., 76. do 77., 84. do 87., 103., 104., 126., 127., 135. do 136. členu tega sklepa, vrednost izpostavljenosti pa se določi, kakor je navedeno v 14., 79., 87., 121., 128., 142. in 152. členu tega sklepa.
(4) Zneski pričakovanih izgub, izračunani v skladu s 57., 63., 88., 106. in 129. členom tega sklepa, se odštejejo od vsote oslabitev in rezervacij za te izpostavljenosti, pri čemer so oslabitve in rezervacije oblikovane skladno z Mednarodnimi standardi računovodskega poročanja. Diskonti na izpostavljenosti iz postavk sredstev, ki so bile odkupljene v stanju neplačila, se v skladu s prvim odstavkom 14. člena tega sklepa obravnavajo enako kakor oslabitve. Zneski pričakovanih izgub za pozicije v listinjenju ter oslabitve in rezervacije za te izpostavljenosti niso vključene v ta izračun.
3.4. Skupne zahteve za izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub za izpostavljenosti do odprtih kolektivnih naložbenih podjemov
16. člen
(Splošno)
(1) Tveganjem prilagojeni zneski izpostavljenosti do odprtih kolektivnih naložbenih podjemov (v nadaljevanju: investicijskih skladov) se izračunajo v skladu z metodami iz četrtega do enajstega odstavka tega člena.
(2) Zneski pričakovanih izgub za izpostavljenosti do investicijskih skladov se izračunajo v skladu z metodami iz 57., 63., 88., 106., 129. in 143. do 145. člena tega sklepa.
(3) Za namen tega sklepa izpostavljenost do investicijskega sklada zajema osnovne izpostavljenosti investicijskega sklada.
(4) Banka mora izračunati tveganjem prilagojene zneske izpostavljenosti za izpostavljenosti do investicijskih skladov v skladu z minimalnimi zahtevami tega sklepa in ob izpolnjevanju naslednjih pogojev:
(a) investicijski sklad izpolnjuje merila iz prvega odstavka 33. člena sklepa o standardiziranem pristopu in
(b) banka pozna vse izpostavljenosti investicijskega sklada.
(5) Če banka izpolnjuje pogoje iz točk (a) in (b) četrtega odstavka tega člena glede izpostavljenosti do investicijskega sklada, vendar ne izpolnjuje minimalnih zahtev tega sklepa glede izračuna tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti, mora izračunati tveganjem prilagojene zneske izpostavljenosti v skladu z naslednjimi pristopi:
(a) za izpostavljenosti investicijskega sklada, ki spadajo v kategorijo izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov iz točke (e) prvega odstavka 17. člena tega sklepa, pristop enostavnih uteži tveganja iz 133. člena tega sklepa. Če za navedene namene banka ne more razlikovati med izpostavljenostmi iz naslova naložb v kapital nejavnih družb, lastniških instrumentov, s katerimi se trguje na borzi, in drugih lastniških instrumentov, mora obravnavati zadevne izpostavljenosti kot izpostavljenosti iz naslova drugih lastniških instrumentov;
(b) za vse druge izpostavljenosti investicijskega sklada, standardizirani pristop, ob upoštevanju naslednjih sprememb:
– izpostavljenosti se razvrstijo v ustrezno kategorijo izpostavljenosti, hkrati pa se jim dodeli utež tveganja za eno stopnjo slabše kreditne kvalitete od stopnje kreditne kvalitete, ki bi se običajno dodelila izpostavljenostim;
– izpostavljenostim, katerim bi se v standardiziranim pristopu dodelila utež tveganja 150%, se dodeli utež tveganja 200%.
(6) Če banka ne izpolnjuje pogojev iz točk (a) ali (b) četrtega odstavka tega člena glede izpostavljenosti do investicijskega sklada, mora izračunati tveganjem prilagojene zneske izpostavljenosti v skladu s pristopom enostavnih uteži tveganja iz 133. člena tega sklepa ter ob upoštevanju sedmega in osmega odstavka tega člena.
(7) Če banka, glede na šesti odstavek tega člena, ne more razlikovati med izpostavljenostmi iz naslova naložb v kapital nejavnih družb, lastniških instrumentov, s katerimi se trguje na borzi, in drugih lastniških instrumentov, mora izpostavljenosti investicijskega sklada obravnavati kot izpostavljenosti iz naslova drugih lastniških instrumentov.
(8) Glede na šesti odstavek tega člena mora banka izpostavljenosti investicijskega sklada, ki niso izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, razporediti v kategorije (naložbe v kapital nejavnih družb, lastniški instrumenti, s katerimi se trguje na borzi in drugi lastniški instrumenti) iz prvega odstavka 133. člena tega sklepa, vse druge izpostavljenosti pa dodeliti kategoriji drugih lastniških instrumentov.
(9) Namesto pristopa iz šestega odstavka tega člena lahko banka izračuna povprečne tveganjem prilagojene zneske izpostavljenosti v skladu s točkama (a) in (b) tega odstavka in ob upoštevanju desetega in enajstega odstavka tega člena:
(a) za izpostavljenosti investicijskega sklada, ki spadajo v kategorijo izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov točke (e) prvega odstavka 17. člena tega sklepa, pristop enostavnih uteži tveganja iz 133. člena tega sklepa. Če za navedene namene banka ne more razlikovati med izpostavljenostmi iz naslova naložb v kapital nejavnih družb, lastniških instrumentov, s katerimi se trguje na borzi, in drugih lastniških instrumentov, mora obravnavati zadevne izpostavljenosti kot izpostavljenosti iz naslova drugih lastniških instrumentov.
(b) za vse druge izpostavljenosti, standardizirani pristop, ob upoštevanju naslednjih sprememb:
– izpostavljenosti se razvrstijo v ustrezno kategorijo izpostavljenosti, hkrati pa se jim dodeli utež tveganja za eno stopnjo slabše kreditne kvalitete od stopnje kreditne kvalitete, ki bi se običajno dodelila izpostavljenostim;
– izpostavljenostim, katerim bi se v standardiziranim pristopu dodelila utež tveganja 150%, se dodeli utež tveganja 200%.
(10) Izračun in poročilo povprečnih tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti iz devetega odstavka tega člena lahko za banko opravi zunanji izvajalec ob upoštevanju pristopov iz točk (a) in (b) devetega odstavka tega člena.
(11) Banka lahko izračuna povprečne tveganjem prilagojene zneske izpostavljenosti v skladu s pristopoma iz točk (a) in (b) devetega odstavka tega člena samo ob pogoju, da zagotovi pravilnost svojega izračuna ali pravilnost izračuna in poročila zunanjega izvajalca.
4. KATEGORIJE IZPOSTAVLJENOSTI IN SKUPNE MINIMALNE ZAHTEVE ZA UPORABO PRISTOPA IRB
4.1. Kategorije izpostavljenosti
17. člen
(Splošno)
(1) Za namen izračuna tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti mora banka vsako svojo izpostavljenost, za katero v skladu s pododdelkom 4.5.3 ZBan-1 ne izračuna kapitalske zahteve za tržna tveganja, razvrstiti v eno od naslednjih kategorij izpostavljenosti:
(a) do enot centralne ravni držav in centralnih bank;
(b) do institucij;
(c) do podjetij;
(d) iz naslova bančništva na drobno;
(e) iz naslova lastniških instrumentov;
(f) pozicije v listinjenju;
(g) druga sredstva iz naslova nekreditnih obveznosti.
(2) Metodologija, ki jo uporablja banka za razvrščanje izpostavljenosti v različne kategorije izpostavljenosti, mora zagotoviti pravilno in dosledno oblikovanje kategorij izpostavljenosti.
4.2. Skupne minimalne zahteve za uporabo pristopa IRB
18. člen
(Splošno)
Skupne minimalne zahteve za uporabo pristopa IRB morajo biti izpolnjene pri vseh kategorijah izpostavljenosti. Nanašajo se na bonitetne sisteme, količinsko opredelitev parametrov tveganja, potrditev primernosti (validacijo) bonitetnih sistemov in na korporacijsko upravljanje.
4.2.1. Skupne minimalne zahteve za bonitetne sisteme
19. člen
(Splošno)
(1) Bonitetni sistem banke mora obsegati vse metode, procese, kontrole, zbiranje podatkov in informacijske sisteme, ki podpirajo ocenjevanje kreditnega tveganja, razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine in določitev ocen parametrov tveganja.
(2) Če banka uporablja več bonitetnih sistemov, mora biti načelo razvrščanja dolžnika ali izpostavljenosti v bonitetni sistem dokumentirano in uporabljeno na način, ki ustrezno odraža stopnjo tveganja.
(3) Banka mora redno pregledovati merila in procese razvrščanja, da ugotovi, ali so bonitetni sistemi še naprej primerni za trenutno strukturo izpostavljenosti in zunanje pogoje.
(4) Če banka uporablja neposredne ocene parametrov tveganja, se lahko slednji obravnavajo kot rezultati bonitetnih razredov na zvezni bonitetni lestvici.
(5) Neposredne ocene parametrov tveganja so ocene, ki jih banka pridobi neposredno iz modela ali metode, za vsakega dolžnika in/ali izpostavljenost posebej. V tem primeru se lahko ta ocena obravnava kot bonitetni razred na zvezni bonitetni lestvici.
20. člen
(Opredelitev bonitetnih razredov ali skupin)
Banka mora pri opredelitvi bonitetnega razreda ali skupine upoštevati kvalitativna in kvantitativna merila. Bonitetni razredi z nejasnimi merili ali samo kvantitativnimi merili so neustrezni.
21. člen
(Razvrščanje v bonitetne razrede ali skupine)
(1) Banka mora vzpostaviti posebne opredelitve, procese in merila za razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine v okviru bonitetnega sistema, pri čemer:
(a) morajo biti opredelitve in merila bonitetnih razredov ali skupin dovolj natančna, da omogočajo osebju, pristojnemu za dodeljevanje bonitetnih ocen, dosledno razvrščanje dolžnikov ali izpostavljenosti s podobnimi tveganji v iste bonitetne razrede ali skupine. Razvrščanje mora biti dosledno v različnih panogah, oddelkih in geografskih lokacijah;
(b) mora dokumentacija o postopku razvrščanja izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine omogočati tretjim osebam razumevanje razvrščanja izpostavljenosti, ponovitev razvrščanja in vrednotenje primernosti razvrščanja v bonitetne razrede ali skupine;
(c) morajo biti merila skladna z notranjimi kreditnimi standardi banke in z njenimi politikami za ravnanje s problematičnimi dolžniki in izpostavljenostmi.
(2) Banka mora pri razvrščanju dolžnikov in izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine upoštevati vse ustrezne informacije. Informacije morajo biti ažurne in omogočati banki predvidevanje prihodnjega gibanja izpostavljenosti. Manj informacij kot ima banka, bolj konzervativne morajo biti njene razvrstitve izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine dolžnikov in izpostavljenosti. Če so zunanje bonitetne ocene glavno merilo banke pri razvrščanju izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine, mora banka upoštevati še druge ustrezne informacije.
(3) Banka mora pri razvrstitvah v bonitetne razrede in skupine dokumentirati okoliščine, v katerih se lahko s človeško presojo razveljavijo vhodni podatki ali izidi procesa razvrščanja, in osebje, odgovorno za odobritev teh razveljavitev. Banka mora dokumentirati te razveljavitve in osebe, ki so jih opravile. Banka mora analizirati gibanje izpostavljenosti, katerih razvrstitve so bile razveljavljene.
22. člen
(Uporaba modelov)
(1) Če banka uporablja statistične modele in druge mehanske metode za razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede dolžnikov ali skupine izpostavljenosti, mora:
(a) dokazati, da ima model dobro napovedno moč in da kapitalska zahteva zaradi njegove uporabe ni izkrivljena. Vhodne spremenljivke predstavljajo razumno in učinkovito osnovo za napovedovanja. Model je v čim večji meri nepristranski;
(b) vzpostaviti proces za vrednotenje vhodnih podatkov v model, ki vključuje oceno natančnosti, popolnosti in primernosti podatkov;
(c) dokazati, da so uporabljeni podatki za izgradnjo modela reprezentativni za populacijo dejanskih dolžnikov ali izpostavljenosti banke;
(d) vzpostaviti redni ciklus preverjanja veljavnosti modela, ki vključuje spremljanje delovanja in stabilnosti modela, pregled specifikacij modela in testiranje pridobljenih rezultatov modela glede na dejanske izide;
(e) dopolnjevati statistični model s človeško presojo in človeškim nadzorom in tako pregledovati razvrstitve na podlagi modela ter zagotavljati pravilno uporabo modelov. Cilj postopkov preverjanja je ugotavljanje in omejevanje napak, povezanih s šibkostmi modela. Človeška presoja mora upoštevati vse pomembne informacije, ki jih model ne obravnava. Banka mora dokumentirati, kako naj bodo človeška presoja in rezultati modela medsebojno povezani.
(2) Banka, ki uporablja zunanji model ali dele zunanjega modela za razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine, mora poleg zahtev iz prvega odstavka tega člena izpolnjevati še naslednje zahteve:
(a) uporabniki morajo biti ustrezno izobraženi za uporabo modela,
(b) na razpolago morajo biti notranji inštruktorji,
(c) pripravljen mora biti načrt za zagotovitev potrditve primernosti zunanjega modela,
(d) zagotovljen mora biti nadaljnji razvoj modela v prihodnosti, če je potrebno,
(e) zagotovljena mora biti možnost ocene delovanja modela in po potrebi prilagoditve tudi, kadar zunanji prodajalec preneha dajati podporo ali v podobnih primerih.
(3) Zunanji model je model ali deli modela, ki jih uporablja banka in ki jih je razvila neodvisna zunanja tretja stranka, ki uporablja določene vhodne podatke za razvrščanje izpostavljenosti v določene bonitetne razrede ali skupine ali za ocenjevanje določenih parametrov tveganja.
23. člen
(Dokumentacija bonitetnih sistemov)
(1) Banka mora dokumentirati podrobnosti v zvezi s sestavo in delovanjem svojih bonitetnih sistemov. Dokumentacija dokazuje skladnost z minimalnimi zahtevami za uporabo pristopa IRB in obravnava vprašanja, kot so razločevanje kategorij izpostavljenosti in/ali poslovnih enot, bonitetna merila, odgovornost strank, ki ocenjujejo dolžnike in izpostavljenosti, pogostost preverjanja razvrstitev in nadzor vodstva nad bonitetnimi sistemi.
(2) Banka mora dokumentirati razloge za izbor kvalitativnih in kvantitativnih meril za razvrščanje v bonitetne razrede ali skupine in analizo, ki ta izbor utemeljuje. Banka mora dokumentirati vse večje spremembe v bonitetnih sistemih. Dokumentirana mora biti tudi organizacija razvrščanja v bonitetne razrede ali skupine, vključno s sistemom notranjih kontrol na tem področju.
(3) Banka mora dokumentirati lastne opredelitve neplačila in izgube, ki se uporabljajo za notranje namene, in dokazati skladnost z opredelitvami iz tega sklepa.
(4) Če banka uporablja statistične modele v bonitetnih sistemih, mora dokumentirati njihove metodologije. Dokumentacija obsega:
(a) natančen opis teorije, predpostavk in/ali matematične in empirične osnove za dodelitev ocen bonitetnim razredom, posameznim dolžnikom, izpostavljenostim ali skupinam in vir(-e) podatkov, ki se uporablja(-jo) za ocenjevanje modela;
(b) opis statističnega procesa (vključno s testom delovanja statističnega modela izven vzorca in izven časa, na/v katerem je bil generiran razvojni vzorec) za potrditev primernosti modela;
(c) opis okoliščin, v katerih ta model ne deluje učinkovito.
(5) Uporaba zunanjega modela, ki vsebuje patentirano tehnologijo, ni opravičilo za izvzetje od obveznosti dokumentiranja ali katere koli druge zahteve za sistem razvrščanja izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine.
24. člen
(Zbiranje in shranjevanje podatkov)
Banka mora zbirati in shranjevati tiste podatke o bonitetnih sistemih, ki jih je dolžna javno razkriti. Banka, ki uporablja lastne ocene LGD (in CF) za kategorije izpostavljenosti iz točk (a) do (d) 17. člena tega sklepa mora zbirati in shranjevati tudi podatke iz 25. in 26. člena tega sklepa.
25. člen
(Zbiranje in shranjevanje podatkov za namen izračuna dejanskega LGD)
(1) Za namene izračuna izgube, ki je osnova izračuna dejanskega LGD, mora banka zbirati in shranjevati vsaj naslednje podatke o izgubi pri neplačanih izpostavljenostih:
(a) vrednost izpostavljenosti ob nastanku neplačila,
(b) poplačila, vključno s prihodki iz naslova prodaje neplačanih izpostavljenosti,
(c) stroške razreševanja izpostavljenosti, vključujoč pomembne neposredne in posredne stroške povezane s procesom razreševanja,
(d) datume in zneske različnih prejetih denarnih tokov (časovna spremljava procesa poplačila),
(e) diskontne stopnje, uporabljene pri diskontiranju denarnih tokov na trenutek nastanka neplačila.
(2) Za namene točke (c) prvega odstavka tega člena mora banka:
(a) evidentirati stroške razreševalnega procesa (stroški delovanja enote za izterjavo problematičnih kreditov),
(b) evidentirati stroške zunanjih storitev,
(c) evidentirati ustrezen odstotek ostalih stalnih stroškov,
(d) evidentirati pomembne stroške, ki jih je upoštevala pri izračunu izgube, in evidentirati nepomembne stroške, ki jih pri izračunu izgube ni upoštevala,
(e) dokazati, da je proces porazdelitve stroškov primeren.
(3) Za namene točke (e) prvega odstavka tega člena mora banka upoštevati:
(a) diskontno stopnjo, ki ni nižja od netvegane obrestne mere,
(b) če pri diskontiranju denarnih tokov na trenutek nastanka neplačila uporablja diskontno stopnjo, ki je enaka obrestni meri iz točke (a) tega odstavka, mora morebitna preostala tveganja vključiti v izračunu izgube drugje,
(c) proces, v katerem določi ustrezno diskontno stopnjo, mora biti enak za vse istovrstne izpostavljenosti,
(d) uporabo primerne diskontne stopnje.
26. člen
(Zbiranje in shranjevanje podatkov za namen izračuna dejanskega CF)
Za namene izračuna dejanskega CF mora banka zbirati in shranjevati vsaj naslednje podatke o neplačanih izpostavljenostih:
(a) neizkoriščen znesek prevzete finančne obveznosti ob neplačilu,
(b) neizkoriščen znesek prevzete finančne obveznosti v relevantni časovni točki pred nastankom neplačila, ki ustreza izbrani metodi za ocenjevanje CF,
(c) dejavnike, ki omogočajo smiselno združevanje neplačanih izpostavljenosti.
27. člen
(Testi izjemnih situacij)
(1) Banka mora vzpostaviti zanesljive procese za testiranje izjemnih situacij. Ti testi izjemnih situacij se uporabljajo pri presoji ustreznosti njene kapitalske zahteve za kreditno tveganje. Testiranje izjemnih situacij vključuje ugotavljanje morebitnih dogodkov ali prihodnjih sprememb v gospodarskih razmerah, ki bi lahko neugodno vplivale na izpostavljenosti banke, in presojo zmožnosti banke, da vzdrži take spremembe.
(2) Banka mora redno opravljati teste izjemnih situacij za kreditno tveganje, s katerimi presoja učinke nekaterih posebnih okoliščin na svojo skupno kapitalsko zahtevo za kreditno tveganje. Uporabljen test, ki ga izbere banka, je predmet nadzorniškega pregleda. Uporabljen test mora biti smiseln in zmerno konzervativen, obravnavati pa mora vsaj učinek scenarijev blage recesije. Banka mora presoditi prehod med svojimi bonitetnimi razredi v razmerah, ki jih obravnava test izjemnih situacij. Struktura izpostavljenosti, zajeta v testih izjemnih situacij, mora vsebovati veliko večino celotne izpostavljenosti banke.
(3) Banka, ki izračunava tveganjem prilagojene zneske izpostavljenosti v skladu z drugim odstavkom 51. člena in petim odstavkom 52. člena tega sklepa, mora kot del svojega testa izjemnih situacij upoštevati tudi učinek poslabšanja kreditne kvalitete dajalcev zavarovanj, še posebno pa učinek poslabšanja kreditne kvalitete tistih dajalcev zavarovanj, ki ne izpolnjujejo meril primernosti, določenih v 31. členu sklepa o kreditnih zavarovanjih.
4.2.2. Skupne minimalne zahteve za količinsko opredelitev parametrov tveganja
4.2.2.1. Opredelitev neplačila
28. člen
(Splošno)
(1) Šteje se, da neplačilo posameznega dolžnika nastopi, ko se zgodi en ali oba od naslednjih dogodkov:
(a) banka meni, da obstaja majhna verjetnost, da bo dolžnik poravnal svoje kreditne obveznosti do banke, njene nadrejene družbe ali katere koli njej podrejene družbe v celoti, ne da bi bilo za poplačilo treba uporabiti ukrepe, kakor je unovčenje zavarovanja (če obstaja);
(b) dolžnik več kakor 90 dni zamuja s plačilom katere koli pomembne kreditne obveznosti do banke, njene nadrejene družbe ali katere koli njej podrejene družbe.
(2) Dnevi zamude začnejo teči, ko dolžnik svojih obveznosti ne poravna v pogodbeno dogovorjenih rokih oziroma prekorači odobrene okvirne kredite in je zadevni znesek v zamudi pomemben.
(3) Dnevi zamude za kreditne kartice začnejo teči od dne, ko bi obveznosti morale biti poravnane s strani dolžnika.
29. člen
(Majhna verjetnost plačila)
(1) Dogodki, ki nakazujejo majhno verjetnost plačila iz točke (a) prvega odstavka 28. člena tega sklepa, so:
(a) banka obravnava izpostavljenost kot nedonosno;
(b) banka izvede oslabitve, ki so posledica zaznave občutnega poslabšanja kreditne kvalitete dolžnika in/ali izpostavljenosti;
(c) banka proda izpostavljenost in ob tem utrpi pomembno ekonomsko izgubo;
(d) banka odobri prestrukturiranje problematične izpostavljenosti, kadar je verjetno, da se bodo učinki pomembne opustitve ali odloga plačila glavnice, obresti ali (če je primerno) opravnin pokazali v zmanjšani finančni obveznosti dolžnika. To v primeru izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, ocenjenih na podlagi pristopa PD/LGD, vključuje tudi prestrukturiranje samega problematičnega lastniškega instrumenta;
(e) banka vloži predlog za stečajni postopek zoper dolžnika ali podoben predlog v zvezi z dolžnikovo kreditno obveznostjo do banke, njene nadrejene družbe ali katere koli njej podrejene družbe;
(f) dolžnik ali tretja oseba uvede stečajni ali podoben insolvenčni postopek nad dolžnikom, ki lahko vodi k zmanjšanju ali odložitvi plačila obveznosti banki, njeni nadrejeni družbi ali katere koli njej podrejeni družbi.
(2) Banka mora sprejeti in dokumentirati ustrezne politike, ki opredeljujejo dogodke iz prvega odstavka tega člena, predvsem pa:
(a) "nedonosnost" iz točke (a) prvega odstavka tega člena,
(b) "občutno poslabšanje kreditne kvalitete dolžnika in/ali izpostavljenosti" iz točke (b) prvega odstavka tega člena,
(c) "pomembno ekonomsko izgubo" iz točke (c) prvega odstavka tega člena,
(d) "pomembno opustitev" iz točke (d) prvega odstavka tega člena.
(3) Banka mora pri opredelitvi neplačila po točki (a) prvega odstavka 28. člena tega sklepa upoštevati najmanj dogodke, ki so opredeljeni v prvem odstavku tega člena.
(4) Banka lahko poleg dogodkov iz prvega odstavka tega člena opredeli še dodatne dogodke, ki nakazujejo majhno verjetnost plačila. Banka mora dokazati, da so dodatni dogodki relevantni in da odražajo njeno kreditno prakso. Banka mora dokumentirati te dodatne dogodke in razloge za njihovo vključitev v opredelitev neplačila.
(5) Opredelitev neplačila, ki jo uporablja banka za ocene parametrov tveganja, mora biti enaka ne glede na parameter tveganja, ki se ocenjuje (PD, LGD, CF ali EL).
30. člen
(Pomembna kreditna obveznost v zamudi)
Za namene opredelitve neplačila iz točke (b) prvega odstavka 28. člena tega sklepa je pomembna kreditna obveznost, opredeljena v prvem odstavku 46. člena ter drugem in tretjem odstavku 95. člena tega sklepa.
31. člen
(Ostale zahteve)
(1) Banka, ki uporablja zunanje podatke, ki niso sami po sebi skladni z opredelitvijo neplačila, mora izvesti ustrezne prilagoditve, da bi dosegla približno enakovrednost z opredelitvijo neplačila.
(2) Če banka meni, da pri določeni izpostavljenosti ali dolžniku ne obstajajo več okoliščine iz točk (a) in (b) prvega odstavka 28. člena tega sklepa, to izpostavljenost ali dolžnika preneha obravnavati kot neplačano. Če naknadno nastopijo razmere, ki ustrezajo opredelitvi neplačila, se šteje, da je ponovno nastopilo neplačilo.
(3) Banka mora opraviti analizo dolžnikov in/ali izpostavljenosti, pri katerih je nastopil dogodek neplačila iz 28. in 29. člena tega sklepa. Analiza vsebuje izračun razmerja med dolžniki in/ali izpostavljenostmi, ki jih je banka v skladu z drugim odstavkom tega člena prenehala obravnavati kot neplačnike oziroma neplačane izpostavljenosti, ter dolžniki in/ali izpostavljenostmi, ki so bili kadar koli obravnavani kot neplačniki oziroma neplačane izpostavljenosti.
(4) Banka mora imeti jasne in dokumentirane politike za določitev dolžnikov in/ali izpostavljenosti, ki jih v skladu z drugim odstavkom tega člena preneha obravnavati kot neplačnike oziroma neplačane izpostavljenosti.
4.2.2.2. Ocenjevanje parametrov tveganja
32. člen
(Splošno)
(1) Pri izdelavi lastnih ocen mora banka za parametre tveganja PD, LGD, CF in EL upoštevati vse pomembne podatke, informacije in metode. Ocene morajo biti izdelane na podlagi preteklih izkušenj in empiričnih dokazov in ne smejo temeljiti izključno na presoji. Ocene morajo biti utemeljene in intuitivne ter temeljiti na vseh pomembnih dejavnikih, ki vplivajo na parametre tveganja. Manj podatkov kot ima banka, bolj konzervativna mora biti v svojih ocenah.
(2) Banka mora biti sposobna razčleniti svoje izgube po stopnji neplačila, dejanskem LGD, dejanskem CF ali po stopnji izgube, če se uporabljajo ocene EL. Banka mora biti sposobna opredeliti vse pomembne dejavnike, ki vplivajo na posamezne parametre tveganja, navedene v prejšnjem stavku. Banka mora dokazati, da so njene ocene reprezentativne za dolgoročne izkušnje.
(3) Pri izdelavi ocen parametrov tveganja mora banka upoštevati vse spremembe kreditne prakse ali procesa izterjevanja v obdobjih opazovanja podatkov, ki so zahtevana za izdelavo ocen parametrov tveganja. Banka mora pri izdelavi ocen upoštevati posledice tehničnega napredka in novih podatkov ter drugih informacij, ko so te na razpolago. Banka mora pregledati svoje ocene, kadar se pojavijo nove informacije, vendar pa vsaj enkrat letno.
(4) Populacija izpostavljenosti, zastopana v podatkih, uporabljenih za ocenjevanje, kreditna praksa, ki se je uporabljala ob nastanku podatkov, in druge pomembne značilnosti morajo biti primerljive s tistimi, ki jih imajo izpostavljenosti in kreditna praksa banke v času izdelave ocen parametrov tveganja. Banka mora tudi dokazati, da so ekonomske in tržne razmere, v katerih so nastali podatki, pomembne za sedanje in bodoče razmere. Število izpostavljenosti v vzorcu in obdobje, ki ga pokrivajo podatki, ki se uporabljajo za količinsko opredelitev parametrov tveganja, morajo zadostovati, da banki zagotovijo zaupanje v natančnost in trdnost njenih ocen.
(5) Banka mora biti pri izdelavi ocen parametrov tveganja konzervativna sorazmerno s pričakovanim obsegom napak pri ocenjevanju. Če so metodologije in podatki manj zadovoljivi in je pričakovani obseg napak večji, mora biti tudi konzervativnost večja.
(6) Če banka za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje uporablja ocene parametrov tveganja, ki so različne od ocen, ki jih uporablja za notranje namene, mora to dokumentirati in utemeljiti.
(7) Če lahko banka podatke, ki so bili zbrani pred datumom začetka izvajanja tega sklepa, ustrezno prilagodi tako, da se doseže splošna enakovrednost z opredelitvami neplačila ali izgube iz tega sklepa, lahko v tem sklepu zahtevane standarde za podatke uporablja z določeno prožnostjo.
(8) Če banka uporablja skupne podatke, zbrane od več bank, mora dokazati, da:
(a) so bonitetni sistemi in merila razvrščanja v bonitetne razrede ali skupine drugih bank podobni njenim lastnim,
(b) so skupni podatki, zbrani od več bank, reprezentativni za strukturo izpostavljenosti, za katero se uporabljajo skupni podatki,
(c) dosledno in dalj časa uporablja skupne podatke, zbrane od več bank, pri izdelavi ocen parametrov tveganja.
(9) Čeprav banka uporablja skupne podatke, zbrane od več bank, je odgovorna za integriteto svojih bonitetnih sistemov. Banka mora znati dokazati, da ima dovolj lastnega znanja o svojih bonitetnih sistemih, vključno z učinkovito zmožnostjo nadzora in revizije.
33. člen
(Zahteve za lastne ocene LGD)
(1) Banka mora oceniti LGD po bonitetnih razredih ali skupinah na podlagi povprečnih dejanskih LGD po bonitetnih razredih ali skupinah z uporabo vseh ugotovljenih neplačil v okviru podatkovnih virov (z neplačili tehtano povprečje).
(2) Banka mora uporabljati ocene LGD, ki so primerne za obdobje gospodarske recesije, če so bolj konzervativne od dolgoročnega povprečja. Bonitetni sistemi morajo zagotavljati konstantne dejanske LGD glede na bonitetni razred ali skupino. Banka mora sprejeti prilagoditve svojih ocen LGD po bonitetnih razredih ali skupinah, da bi tako omejila vpliv gospodarske recesije na kapital.
(3) Ocenjeni LGD, ki ga banka uporablja pri izračunu tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti, ne sme biti nižji od nič.
(4) Če ocene LGD upoštevajo učinke zavarovanj s premoženjem, mora banka oblikovati notranje zahteve za upravljanje z zavarovanji, za pravno gotovost in za upravljanje s tveganji, ki so okvirno skladne z zahtevami iz drugega poglavja sklepa o kreditnih zavarovanjih, ki se nanaša na primerne oblike kreditnih zavarovanj.
(5) Če banka priznava učinke zavarovanj s premoženjem že pri določanju vrednosti izpostavljenosti za kreditno tveganje nasprotne stranke v skladu s pododdelkom 5.3.4 ali 5.3.5 sklepa o tržnih tveganjih, se pričakovani zneski, ki bi se lahko iztržili iz takega zavarovanja s premoženjem, ne smejo upoštevati v ocenah LGD.
(6) Banka mora pri oceni LGD ugotavljati obseg medsebojne odvisnosti med tveganjem dolžnika in tveganjem zavarovanja s premoženjem ali dajalca zavarovanja s premoženjem. Primeri, pri katerih je stopnja medsebojne odvisnosti visoka, se morajo obravnavati konzervativno.
(7) Banka mora pri oceni LGD ugotavljati valutne neusklajenosti med osnovno izpostavljenostjo in zavarovanjem s premoženjem in jo obravnavati na konzervativno.
(8) Če ocene LGD upoštevajo učinke zavarovanj s premoženjem, te ocene ne smejo temeljiti izključno na ocenjeni tržni vrednosti zavarovanja s premoženjem. Ocene LGD morajo upoštevati možnost, da banka ne bo sposobna hitro unovčiti zavarovanja s premoženjem.
(9) Za neplačane izpostavljenosti mora banka uporabiti vsoto svojih najboljših ocen EL za vsako izpostavljenost glede na trenutne gospodarske razmere in druge okoliščine in mogočih dodatnih nepričakovanih izgub v obdobju razreševanja teh izpostavljenosti.
(10) Če banka neplačane zamudne obresti prizna v izkazu poslovnega izida banke, se te prištejejo k meritvi izpostavljenosti in izgube.
34. člen
(Zahteve za lastne ocene CF)
(1) Banka mora oceniti CF po skupinah na podlagi povprečnih dejanskih CF po skupinah z uporabo vseh ugotovljenih neplačil v okviru podatkovnih virov (z neplačili tehtano povprečje).
(2) Banka mora uporabljati ocene CF, ki so primerne za obdobje gospodarske recesije, če so bolj konzervativne od dolgoročnega povprečja. Bonitetni sistemi morajo zagotavljati konstantne dejanske CF glede na skupino. Banka mora sprejeti prilagoditve svojih ocen CF po skupinah, da bi tako omejila vpliv gospodarske recesije na kapital.
(3) Ocena CF mora odražati možnost dodatnega povečanja izpostavljenosti s strani dolžnika do trenutka nastanka neplačila ali po njem.
(4) Ocena CF mora vključevati več konzervativnosti, če je mogoče utemeljeno pričakovati večjo pozitivno korelacijo med pogostostjo neplačil in velikostjo ocene CF.
(5) Pri izdelavi ocene CF mora banka obravnavati specifične politike in strategije, sprejete za spremljavo izpostavljenosti. Banka mora pri izdelavi ocen CF upoštevati tudi zmožnost in pripravljenost preprečiti nadaljnje povečanje izpostavljenosti v okoliščinah, ki ne predstavljajo neplačila.
(6) Banka mora vzpostaviti primerne sisteme in postopke za spremljanje zneskov odobrenih sredstev, tekočega stanja iz naslova kreditnih linij ter sprememb stanja glede na dolžnika in na bonitetni razred. Banka mora biti sposobna spremljati stanja na dnevni osnovi.
(7) Če banka uporablja različne ocene CF za izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti in za notranje namene, jih mora dokumentirati in dokazati razumnost takih ocen.
(8) Ocenjeni CF, ki ga banka uporablja pri izračunu tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti, ne sme biti nižji od nič.
35. člen
(Zahteve za presojo učinka osebnih jamstev in primernih dajalcev osebnih jamstev)
(1) Zahteve iz tega člena se nanašajo na izpostavljenosti v kategorijah izpostavljenosti do enot centralne ravni držav in centralnih bank, do institucij, do podjetij, kjer se uporabljajo lastne ocene LGD (in CF) ter iz naslova bančništva na drobno. Zahteve iz tega člena, 36. in 99. člena tega sklepa se ne uporabljajo za osebna jamstva, ki jih zagotavljajo enote centralne ravni držav in centralnih bank ter institucij, če banka izpostavljenosti do teh oseb trajno izvzame iz pristopa IRB. V tem primeru se uporabljajo pravila iz sklepa o kreditnih zavarovanjih.
(2) Banka mora vzpostaviti jasna merila za priznavanje primernih dajalcev osebnih jamstev, katerih učinki se upoštevajo pri izračunu tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti.
(3) Za priznane dajalce osebnega jamstva se morajo uporabljati enaka pravila za razvrščanje v bonitetne razrede ali skupine kakor za dolžnike, kot je navedeno v 21., 43., 44., 60., 92. in 93. členu tega sklepa.
(4) Osebno jamstvo mora biti evidentirano pisno, za dajalca je nepreklicno in velja, dokler obveznost do banke ni v celoti izpolnjena. Osebno jamstvo mora biti prisilno izvršljivo v pravnem redu države, kjer ima dajalec osebnega jamstva premoženje, ki se lahko uporabi za poplačilo izpostavljenosti. Banka mora pri razvrstitvi izpostavljenosti, zavarovanih z osebnim jamstvom, v bonitetne razrede ali skupine upoštevati morebitna poslabšanja kvalitete dajalca osebnega jamstva.
(5) Banka mora vzpostaviti jasna merila za prilagoditev bonitetnih razredov, skupin ali ocen LGD. V primeru izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno in primernih odkupljenih denarnih terjatev pa jasna merila za prilagoditev procesov za razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine, ki odražajo učinke osebnih jamstev na izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti. Ta merila morajo ustrezati minimalnim zahtevam iz 21., 43., 44., 60., 92. in 93. člena tega sklepa.
(6) Merila morajo biti utemeljena in intuitivna. Vključevati morajo zmožnost in pripravljenost dajalca osebnega jamstva, da izvrši plačilo po osebnem jamstvu, predvideni časovni okvir plačil dajalca osebnega jamstva, stopnjo korelacije med dolžnikom in dajalcem osebnega jamstva ter obseg tveganja, ki ni pokrit z osebnim jamstvom.
36. člen
(Zahteve za presojo učinka kreditnih izvedenih finančnih instrumentov)
(1) Zahteve iz tega člena se nanašajo na izpostavljenosti v kategorijah izpostavljenosti do enot centralne ravni držav in centralnih bank, do institucij in do podjetij, kjer se uporabljajo lastne ocene LGD (in CF), in iz naslova bančništva na drobno.
(2) Minimalne zahteve za osebna jamstva, določena v 35. členu tega sklepa, se morajo uporabljati tudi za kreditne izvedene finančne instrumente, ki varujejo eno samo izpostavljenost (single name). Glede neusklajenosti med osnovno obveznostjo in referenčno obveznostjo kreditnega izvedenega finančnega instrumenta ali obveznostjo, ki se uporablja za določanje, ali je nastopil kreditni dogodek, se morajo uporabljati zahteve iz 41. člena sklepa o kreditnih zavarovanjih. V primeru izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno in primernih odkupljenih denarnih terjatev se pravila iz tega odstavka uporabljajo za proces razvrščanja izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine.
(3) Merila morajo obravnavati strukturo izplačil kreditnih izvedenih finančnih instrumentov in konzervativno presojati vpliv, ki jo ima na stopnjo in čas poplačil. Banka mora obravnavati obseg preostalega tveganja.
(4) Kreditni dogodek, na katerega se nanaša drugi odstavek tega člena, je zakonsko določen ali pogodbeno dogovorjen dogodek, ob nastopu katerega lahko banka začne postopek unovčitve kreditnega zavarovanja.
4.2.3. Skupne minimalne zahteve za potrditev primernosti bonitetnih sistemov
37. člen
(Splošno)
(1) Banka mora vzpostaviti zanesljive sisteme za potrditev primernosti glede točnosti in skladnosti bonitetnih sistemov. Banka mora zagotoviti, da ji njen notranji proces potrditve primernosti omogoča dosledno in smiselno presojo delovanja bonitetnih sistemov.
(2) Banka mora redno primerjati stopnje neplačil z ocenjenimi PD za vsak bonitetni razred. V primerih, ko je stopnja neplačila izven pričakovanega obsega za navedeni bonitetni razred, mora banka posebej analizirati razloge za odstopanje. Banka, ki uporablja lastne ocene LGD (in CF), mora opraviti podobne analize za navedene ocene. Pri takih primerjavah se morajo uporabljati pretekli podatki, ki pokrivajo čim daljše obdobje. Banka mora dokumentirati metode in podatke, uporabljene v takih primerjavah. Analiza in dokumentacija se morata ažurirati vsaj enkrat letno.
(3) Banka mora uporabljati tudi druga orodja za količinsko potrditev primernosti parametrov tveganja, vključno s primerjavami z ustreznimi zunanjimi viri podatkov. Analiza mora temeljiti na podatkih, ki so reprezentativni za strukturo izpostavljenosti banke, so redno ažurirani in obsegajo ustrezno obdobje opazovanja. Presoje delovanja bonitetnih sistemov banke morajo temeljiti na čim daljšem obdobju.
(4) Uporabljene metode in podatki za količinsko potrditev primernosti parametrov tveganja morajo biti vseskozi dosledni. Spremembe metod ocenjevanja in potrditev primernosti parametrov tveganja ter podatkov (uporabljeni viri podatkov in obravnavana obdobja) morajo biti dokumentirani.
(5) Banka mora vzpostaviti zanesljive notranje standarde za primere, ko odstopanja stopenj neplačil, dejanskih LGD, dejanskih CF in stopenj izgub, če se uporabljajo ocene EL, postanejo dovolj pomembna, da spodbijajo veljavnost ocen. Ti standardi morajo upoštevati ekonomske cikle in podobne sistematične spremembe pri dejanskih neplačilih. Če so dejanske vrednosti še naprej višje od pričakovanih, mora banka popraviti oceno navzgor, da odrazi dejansko stanje neplačil in izgub.
4.2.4. Skupne minimalne zahteve za korporacijsko upravljanje in nadzor
38. člen
(Korporacijsko upravljanje)
(1) Uprava banke ali drug organ, ki ga imenuje uprava in višje vodstvo, mora potrditi vse pomembne vidike bonitetnih sistemov in procesov ocenjevanja parametrov tveganja. Osebe iz prvega stavka tega člena morajo razpolagati s splošnim znanjem o delovanju bonitetnih sistemov banke ter podrobnim razumevanjem izdelanih poročil o njihovem delovanju.
(2) Višje vodstvo mora obveščati upravo ali drug organ, ki ga imenuje uprava o vsaki spremembi ali odstopanju od uveljavljene prakse, ki bo pomembno vplivala na delovanje bonitetnih sistemov banke.
(3) Višje vodstvo mora razumeti zgradbo in delovanje bonitetnih sistemov. Višje vodstvo je odgovorno za pravilno delovanje bonitetnih sistemov. Enote za nadzor kreditnega tveganja morajo redno obveščati višje vodstvo o delovanju bonitetnih sistemov, o področjih, na katerih so potrebne izboljšave, in o izboljšavah glede na predhodno ugotovljene pomanjkljivosti.
(4) Analiza kreditnega tveganja, ugotovljenega po pristopu IRB, mora biti pomemben sestavni del poročila osebam iz prvega odstavka tega člena. Ta analiza mora vsebovati vsaj profil tveganosti po bonitetnih razredih, prehode med bonitetnimi razredi, oceno ustreznih parametrov za bonitetni razred in primerjavo stopenj neplačil, dejanskih LGD ter dejanskih CF s pričakovanji in rezultati testa izjemnih situacij. Pogostost poročanja je odvisna od pomembnosti in vrste informacij ter od ravni prejemnika.
39. člen
(Nadzor kreditnega tveganja)
(1) Enota za nadzor kreditnega tveganja mora biti neodvisna od osebja in enot, pristojnih za odobravanje ali obnavljanje izpostavljenosti, in mora poročati neposredno upravi in višjemu vodstvu. Enota mora biti odgovorna za oblikovanje ali izbiro, uvedbo, pregled in pravilnost delovanja bonitetnih sistemov. Enota mora redno pripravljati in analizirati poročila o rezultatih bonitetnih sistemov.
(2) Pristojnosti enote za nadzor kreditnega tveganja so:
(a) testiranje in spremljanje bonitetnih razredov in skupin,
(b) izdelovanje in analiza poročil o bonitetnih sistemih,
(c) izvajanje postopkov za preverjanje, ali so opredelitve bonitetnih razredov in skupin uporabljene dosledno v vseh oddelkih in na vseh geografskih lokacijah,
(d) preverjanje in dokumentiranje vseh sprememb bonitetnih sistemov, vključno z razlogi za spremembe,
(e) pregledovanje bonitetnih meril z namenom ugotavljanja, ali še vedno ohranjajo sposobnost predvidevanja tveganj. Spremembe bonitetnih sistemov morajo biti dokumentirane in shranjene,
(f) aktivno sodelovanje pri oblikovanju ali izbiranju, uvedbi in potrditvi primernosti modelov, ki se uporabljajo v bonitetnih sistemih,
(g) spremljanje in pregled modelov, ki se uporabljajo v bonitetnih sistemih,
(h) nenehno pregledovanje in dograjevanje modelov, ki se uporabljajo v bonitetnih sistemih.
(3) Ne glede na drugi odstavek tega člena lahko banka, ki uporablja skupne podatke, zbrane od več bank v skladu z osmim in devetim odstavkom 32. člena tega sklepa, prenese na zunanje izvajalce izvajanje naslednjih nalog:
(a) pridobivanje informacij, pomembnih za testiranje in spremljanje bonitetnih razredov in skupin,
(b) izdelovanje in analizo poročil o bonitetnih sistemih banke,
(c) pridobivanje podatkov v zvezi s pregledovanjem bonitetnih meril z namenom ugotavljanja, ali še vedno ohranjajo sposobnost predvidevanja tveganj,
(d) dokumentiranje sprememb bonitetnih sistemov,
(e) pridobivanje informacij v zvezi z nenehnim pregledovanjem in dograjevanjem modelov, ki se uporabljajo v bonitetnih sistemih.
(4) Banka, ki ravna v skladu s tretjim odstavkom tega člena, mora zagotoviti, da ima Banka Slovenije dostop do vseh pomembnih informacij od zunanjih izvajalcev, ki so potrebne za preverjanje skladnosti z minimalnimi zahtevami za uporabo pristopa IRB, in da lahko opravlja preglede na kraju samem v istem obsegu kakor znotraj banke.
40. člen
(Notranje revidiranje)
Služba notranje revizije, druga primerljiva neodvisna služba banke ali neodvisna zunanja revizijska družba mora vsaj enkrat letno pregledati bonitetne sisteme banke in njene dejavnosti s poudarkom na kreditnih dejavnostih in ocenjevanju parametrov tveganja PD, LGD, CF in EL. Pregled mora vključevati izpolnjevanje vseh veljavnih minimalnih zahtev za uporabo pristopa IRB.
5. KATEGORIJE IZPOSTAVLJENOSTI DO ENOT CENTRALNE RAVNI DRŽAV IN CENTRALNIH BANK, DO INSTITUCIJ IN DO PODJETIJ TER DODATNE MINIMALNE ZAHTEVE ZA UPORABO PRISTOPA IRB
5.1. Opredelitev kategorij izpostavljenosti
41. člen
(Splošno)
(1) V kategorijo izpostavljenosti do enot centralne ravni držav in centralnih bank se vključujejo:
(a) izpostavljenosti do enot centralne ravni držav,
(b) izpostavljenosti do enot regionalne ravni držav, lokalne ravni držav ali oseb javnega sektorja, ki se v standardiziranem pristopu obravnavajo kot izpostavljenosti do enot centralne ravni držav,
(c) izpostavljenosti do centralnih bank,
(d) izpostavljenosti do multilateralnih razvojnih bank in mednarodnih organizacij, za katere se v standardiziranem pristopu uporablja utež tveganja 0%.
(2) V kategorijo izpostavljenosti do institucij se vključujejo:
(a) izpostavljenosti do institucij,
(b) izpostavljenosti do enot regionalne ali lokalne ravni držav, ki se v standardiziranem pristopu ne obravnavajo kot izpostavljenosti do enot centralne ravni držav,
(c) izpostavljenosti do oseb javnega sektorja, ki se v standardiziranem pristopu obravnavajo kot izpostavljenosti do institucij,
(d) izpostavljenosti do multilateralnih razvojnih bank, za katere se v standardiziranem pristopu ne uporablja utež tveganja 0%,
(e) izpostavljenosti do investicijskih podjetij iz primernih tretjih držav in izpostavljenosti do priznanih borz ter klirinških družb iz Priloge II sklepa o tržnih tveganjih.
(3) V kategorijo izpostavljenosti do podjetij se vključujejo:
(a) izpostavljenosti do pravnih oseb, ki ustrezajo merilom za velike družbe iz petega odstavka 55. člena ZGD-1,
(b) izpostavljenosti do pravnih oseb, ki ne ustrezajo merilom za velike družbe iz petega odstavka 55. člena ZGD-1, če skupna izpostavljenost do take pravne osebe presega 1 milijon evrov, ali če izpostavljenost ne izpolnjuje meril iz točk (b) ali (c) ali (d) prvega odstavka 89. člena tega sklepa,
(c) vsaka izpostavljenost, ki je ni mogoče razvrstiti v kategorijo izpostavljenosti iz točk (a), (b) in (d) do (f) prvega odstavka 17. člena tega sklepa in točk (a) in (b) tega odstavka.
(4) Ne glede na točko (b) tretjega odstavka tega člena lahko banka izpostavljenosti do samostojnih podjetnikov posameznikov obravnava kot izpostavljenosti do pravnih oseb, ki ne ustrezajo merilom za velike družbe iz petega odstavka 55. člena ZGD-1.
5.2. Dodatne minimalne zahteve za uporabo pristopa IRB, specifične za kategorije izpostavljenosti do enot centralne ravni držav in centralnih bank, do institucij in do podjetij
5.2.1. Dodatne minimalne zahteve za bonitetne sisteme
42. člen
(Struktura bonitetnih sistemov)
(1) Bonitetni sistemi morajo upoštevati značilnosti tveganja dolžnikov in izpostavljenosti.
(2) Bonitetni sistemi morajo vsebovati bonitetno lestvico dolžnikov, ki količinsko opredeljuje izključno tveganje neplačila dolžnika (PD). Bonitetna lestvica dolžnikov ima najmanj 7 bonitetnih razredov za plačnike in najmanj enega za neplačnike.
(3) "Bonitetni razred dolžnikov" pomeni kategorijo tveganja v okviru bonitetne lestvice dolžnikov v bonitetnem sistemu, v katero se razvrstijo dolžniki na podlagi posebnih in jasnih bonitetnih meril, iz katerih so izpeljane ocene PD. Banka mora dokumentirati odnos med bonitetnimi razredi dolžnikov glede na oceno PD, ki jo vsebuje vsak razred, in merili, ki se uporabljajo za določanje navedene ocene PD.
(4) Banka, ki ima svoje izpostavljenosti osredotočene na določen segment trga in na določen razpon ocen PD, mora imeti dovolj bonitetnih razredov dolžnikov v tem razponu PD, da se lahko izogne pretiranim koncentracijam dolžnikov v posameznem bonitetnem razredu. Znatne koncentracije v okviru posameznega bonitetnega razreda mora podpreti s prepričljivimi empiričnimi dokazi, da bonitetni razred dolžnikov, v katerem je prišlo do koncentracije, obsega ustrezno ozek razpon ocen PD in da ocena PD za vsakega izmed dolžnikov v tem bonitetnem razredu spada v navedeni razpon.
(5) Bonitetni sistem banke, ki uporablja lastne ocene LGD, mora vsebovati ločeno bonitetno lestvico izpostavljenosti, ki izkazuje izključno na LGD vezane značilnosti izpostavljenosti.
(6) "Bonitetni razred izpostavljenosti" pomeni kategorijo tveganja v okviru bonitetne lestvice izpostavljenosti v bonitetnem sistemu, v katero se razvrstijo izpostavljenosti na podlagi posebnih in jasnih bonitetnih meril, iz katerih so izpeljane lastne ocene LGD za te izpostavljenosti. Opredelitev bonitetnega razreda vključuje opis, kako se izpostavljenosti razvrstijo v bonitetni razred, in opis meril, ki se uporabljajo za določanje ocen LGD.
(7) Znatne koncentracije v okviru posameznega bonitetnega razreda izpostavljenosti se podprejo s prepričljivimi empiričnimi dokazi, da bonitetni razred izpostavljenosti obsega ustrezno ozek razpon ocene LGD in da ocena LGD za vsako izmed izpostavljenosti v tem bonitetnem razredu spada v navedeni razpon.
43. člen
(Razvrščanje v bonitetne razrede)
(1) Banka mora vsakega dolžnika razvrstiti v bonitetni razred dolžnikov v okviru procesa odobritve posla.
(2) Banka, ki uporablja lastne ocene LGD, mora v okviru procesa odobritve posla vsako izpostavljenost razvrstiti tudi v bonitetni razred izpostavljenosti.
(3) Banka mora vsaki pravni osebi pripisati svojo oceno PD. Banka lahko pripiše skupno oceno PD samo skupini povezanih pravnih oseb. Banka mora imeti ustrezne politike v zvezi z obravnavo posameznih dolžnikov in skupin povezanih pravnih oseb, pri čemer mora zagotoviti skladnost med dodeljevanjem bonitetnih ocen in opredelitvijo neplačila.
(4) Banka mora posamezne izpostavljenosti do istega dolžnika razvrstiti v isti bonitetni razred dolžnikov, ne glede na morebitne razlike v naravi vsakega posameznega posla. Izjeme, ko se posamezne izpostavljenosti do istega dolžnika lahko razvrstijo v več bonitetnih razredov, so:
(a) deželno transferno tveganje, ki je odvisno od tega, ali so izpostavljenosti denominirane v domači ali tuji valuti,
(b) če se upoštevanje učinkov osebnih jamstev, danih za posamezno izpostavljenost, odraža v prilagojeni razvrstitvi v bonitetni razred dolžnika,
(c) prepoved izmenjave podatkov o strankah zaradi predpisov s področja varstva potrošnikov, bančne tajnosti ali zaradi drugih predpisov.
44. člen
(Celovitost procesa razvrščanja v bonitetne razrede)
(1) Razvrščanja in redne preglede razvrščanja dolžnikov v bonitetne razrede dolžnikov oziroma izpostavljenosti v bonitetne razrede izpostavljenosti odobri neodvisna oseba, ki nima neposrednih koristi od odločitev o odobritvi posla.
(2) Banka mora ažurirati razvrstitve vsaj enkrat letno. Zelo tvegani dolžniki in problematične izpostavljenosti se pregledujejo pogosteje. Banka mora opraviti novo razvrstitev, če dobi na razpolago pomembne podatke o dolžniku ali izpostavljenosti.
(3) Banka mora vzpostaviti učinkovit proces za pridobivanje in ažuriranje ustreznih informacij o značilnostih dolžnika, ki vplivajo na PD, in o značilnostih izpostavljenosti, ki vplivajo na LGD (in CF).
45. člen
(Zbiranje in shranjevanje podatkov)
(1) Banka mora zbirati in hraniti:
(a) popolne podatke o preteklih razvrstitvah dolžnikov in priznanih dajalcev osebnih jamstev v bonitetne razrede,
(b) datume razvrščanja dolžnikov v bonitetne razrede,
(c) ključne podatke in metodologije za razvrščanje dolžnikov v bonitetne razrede,
(d) podatke o odgovornih osebah za razvrščanje dolžnikov v bonitetne razrede,
(e) identiteto neplačnikov in neplačanih izpostavljenosti,
(f) datum in okoliščine neplačil,
(g) podatke o ocenjenih PD in stopnjah neplačila, povezanih z bonitetnimi razredi in prehodi med bonitetnimi razredi.
(2) Banka, ki ne uporablja lastnih ocen LGD (in CF), mora poleg podatkov iz prvega odstavka tega člena zbirati in hraniti podatke o primerjavah dejanskih LGD (in CF) z vrednostmi, navedenimi v prvem in tretjem odstavku 54. člena, 77. člena, prvem odstavku 85. člena oziroma v osmem odstavku 14. člena tega sklepa.
(3) Banka, ki uporablja lastne ocene LGD (in CF), mora poleg podatkov iz prvega odstavka tega člena zbirati in hraniti tudi:
(a) popolne podatke o preteklih razvrstitvah izpostavljenosti v bonitetne razrede ter ocenah LGD (in CF), povezanih z vsakim bonitetnim razredom,
(b) datume razvrščanja izpostavljenosti v bonitetne razrede in izdelave ocen LGD (in CF),
(c) ključne podatke in metodologije, uporabljene za razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede ter za ocenjevanje LGD (in CF),
(d) podatke o osebi, ki je razvrstila izpostavljenost v bonitetni razred in podatke o osebi, ki je zagotovila oceno LGD (in CF),
(e) podatke o ocenjenih in dejanskih LGD (in CF), povezanih z vsako neplačano izpostavljenostjo,
(f) podatke o vrednosti LGD za izpostavljenosti pred vrednotenjem učinkov osebnega jamstva ali kreditnih izvedenih finančnih instrumentov in po njem. To velja za tiste banke, ki v ocenah LGD upoštevajo učinke zmanjševanja kreditnega tveganja iz naslova osebnih jamstev ali kreditnih izvedenih finančnih instrumentov,
(g) podatke o sestavnih delih izgube za vsako neplačano izpostavljenost v skladu s 25. členom tega sklepa.
5.2.2. Dodatne minimalne zahteve za količinsko opredelitev parametrov tveganja
5.2.2.1. Opredelitev neplačila
46. člen
(Splošno)
(1) Za namen točke (b) prvega odstavka 28. člena tega sklepa se šteje, da je kreditna obveznost v zamudi pomembna, če skupaj z morebitnimi drugimi kreditnimi obveznostmi tega dolžnika v zamudi presega 1000 evrov.
(2) Za izpostavljenosti do oseb iz drugih držav članic se za namene točke (b) prvega odstavka 28. člena tega sklepa lahko uporablja tisto število dni zamude, ki ni višje od števila, ki ga določi pristojni nadzorni organ iz te države članice.
5.2.2.2. Ocenjevanje parametrov tveganja
47. člen
(Zahteve za ocenjevanje PD)
(1) Banka mora ocenjevati PD za vsak bonitetni razred dolžnikov na podlagi dolgoročnih povprečij enoletnih stopenj neplačil.
(2) Banka lahko posamezno tehniko ocenjevanja PD uporablja samo, če je podprta z ustrezno analizo. Banka mora pri ocenjevanju PD na podlagi različnih tehnik upoštevati tudi kvalitativno presojo. Banka mora upoštevati kvalitativno presojo tudi pri prilagajanju tehnik in informacij zaradi njihovih omejitev.
(3) Če banka za ocenjevanje PD uporablja podatke o stopnjah neplačila, mora v svojih analizah dokazati, da njene ocene izpolnjujejo prevzete standarde in upoštevajo morebitne razlike, ki so nastale pri spremembah bonitetnega sistema. Če se prevzeti standardi ali bonitetni sistemi spremenijo, mora biti banka pri oceni PD bolj konzervativna.
(4) Če banka povezuje ali vzporeja svoje notranje bonitetne razrede z lestvico, ki jo uporabljajo ECAI ali podobne organizacije (zunanje organizacije), in dodeli svojim bonitetnim razredom PD, povzete po razredih zunanje organizacije, mora vzporejanje temeljiti na primerjavi notranjih in zunanjih meril za razvrščanje v bonitetne razrede in na primerjavi razvrstitev vsakega skupnega dolžnika v notranje in zunanje bonitetne razrede. Izogibati se je treba pristranskosti in nedoslednosti v postopku vzporejanja ali v osnovnih podatkih. Merila zunanje organizacije, ki so osnova za podatke uporabljene za ocenjevanje PD, morajo biti usmerjena samo v oceno tveganja neplačila in ne smejo odražati značilnosti izpostavljenosti. Proces vzporejanja banke vključuje primerjavo uporabljenih opredelitev neplačila ob upoštevanju 28. do 31. člena tega sklepa. Banka mora dokumentirati podlago za vzporejanje.
(5) Če banka uporablja statistične modele za napovedovanje neplačil, je lahko PD kot enostavno povprečje ocen PD za posamezne dolžnike v določenem bonitetnem razredu. Banka mora pri uporabi modelov za določanje PD izpolnjevati standarde iz 22. člena tega sklepa.
(6) Ne glede na to, ali banka za določanje svojih ocen PD uporablja zunanje, notranje ali skupne podatke, zbrane od več bank, ali pa kombinacijo vseh treh, mora biti obdobje uporabljenega predhodnega opazovanja podatkov dolgo vsaj pet let za vsaj enega od virov podatkov. Če je iz posameznega vira na voljo daljše obdobje opazovanja in so ti podatki primerni, se uporabi to daljše obdobje. Ta odstavek se uporablja tudi pri pristopu PD/LGD v okviru kategorije izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov. Za banko, ki vlaga zahtevo za uporabo pristopa IRB in hkrati ne vlaga zahteve za uporabo lastnih ocen LGD (in CF), se zahteva glede obdobja opazovanja skrajša s petih na dve leti. Obdobje opazovanja se vsako leto podaljša za eno leto, dokler ustrezni podatki ne pokrivajo obdobja petih let.
48. člen
(Zahteve za lastne ocene LGD glede obdobja opazovanja)
Ko banka začne uporabljati pristop IRB, morajo njene ocene LGD temeljiti na podatkih, za katere je izpolnjeno obdobje predhodnega opazovanja najmanj pet let za vsaj en vir podatkov. To obdobje se z vsakim letom uporabe pristopa IRB poveča za eno leto, dokler ne pokriva najmanj sedmih let. Če je iz posameznega vira na voljo daljše obdobje opazovanja in so podatki primerni, se uporabi to daljše obdobje.
49. člen
(Zahteve za lastne ocene CF glede obdobja opazovanja)
Ko banka začne uporabljati pristop IRB, morajo njene ocene CF temeljiti na podatkih, za katere je izpolnjeno obdobje predhodnega opazovanja najmanj pet let za vsaj en vir podatkov. To obdobje se z vsakim letom uporabe pristopa IRB poveča za eno leto, dokler ne pokriva najmanj sedmih let. Če je iz posameznega vira na voljo daljše obdobje opazovanja in so podatki primerni, se uporabi to daljše obdobje.
5.3. Izračuni
5.3.1. Izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje
50. člen
(Splošno)
Kapitalska zahteva za kreditno tveganje za kategorije izpostavljenosti do enot centralne ravni države in centralnih bank, do institucij ter do podjetij znaša 8% tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti.
5.3.1.1. Izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti
51. člen
(Splošno)
(1) Tveganjem prilagojen znesek izpostavljenosti = RW * vrednost izpostavljenosti.
(2) Tveganjem prilagojen znesek izpostavljenosti za vsako izpostavljenost, ki izpolnjuje zahteve iz 31. in 42. člena sklepa o kreditnih zavarovanjih, se lahko prilagodi v skladu s spodnjo formulo:
Tveganjem prilagojen znesek izpostavljenosti = RW * vrednost izpostavljenosti * (0.15 + 160*PDpp)
kjer je
PDpp = PD dajalca zavarovanja
52. člen
(Izračun uteži tveganja (RW))
(1) Ob upoštevanju šestega do osmega odstavka tega člena, 62. in 64. člena tega sklepa se uteži tveganja za izpostavljenosti do enot centralne ravni držav in centralnih bank, do institucij in do podjetij izračunajo v skladu z naslednjimi formulami:
Utež tveganja (RW) =
kjer je
N(x) je kumulativna porazdelitvena funkcija za standardizirano normalno slučajno spremenljivko (to je verjetnost, da je normalna slučajna spremenljivka s povprečjem nič in varianco ena, manjša ali enaka x).
G(z) je inverzna kumulativna porazdelitvena funkcija za standardizirano normalno slučajno spremenljivko (to je vrednost x tako, da N (x) = z).
(2) Če je ocena PD enaka 0%, je utež tveganja (RW) enaka nič.
(3) Če je PD enak 100%, je:
(a) utež tveganja enaka nič za neplačane izpostavljenosti, če banka uporablja vrednosti LGD, določene v prvem in tretjem odstavku 54. člena, 77. členu in prvem odstavku 85. člena tega sklepa;
(b) utež tveganja enaka: Max {0, 12.5 *(LGD-EL(BE))} za neplačane izpostavljenosti, če banka uporablja lastne ocene LGD.
(4) EL(BE) iz točke (b) tretjega odstavka tega člena je najboljša ocena EL banke za neplačane izpostavljenosti, kakor je določeno v devetem odstavku 33. člena tega sklepa.
(5) Za izpostavljenosti, ki izpolnjujejo zahteve iz 31. in 42. člena sklepa o kreditnih zavarovanjih, se utež tveganja izračuna v skladu s prvim odstavkom tega člena, ob upoštevanju PD dolžnika in LGD primerljive neposredne izpostavljenosti do dajalca zavarovanja. Faktor zapadlosti (b) se izračuna ob upoštevanju nižjega izmed PD dajalca zavarovanja in PD dolžnika.
(6) Za izpostavljenosti do podjetij, kjer konsolidirani čisti prihodki od prodaje v skupini povezanih pravnih oseb v katero spada tudi obravnavano podjetje, znašajo manj kakor 50 milijonov evrov, lahko banka uporabi korelacijsko formulo za izračun uteži tveganja za izpostavljenosti do vseh podjetij v skupini iz tega odstavka. V tej formuli je S izražen kot konsolidirani čisti prihodki od prodaje v milijonih evrov, s tem da S znaša najmanj 5 milijonov evrov in največ 50 milijonov evrov. Če ima banka izpostavljenost iz naslova skupine odkupljenih denarnih terjatev, se konsolidirani čisti prihodki od prodaje izračunajo kot povprečje čistih prihodkov od prodaje posameznih oseb v tej skupini, tehtanih z obsegom odkupljenih denarnih terjatev od teh posameznih oseb.
(7) Banka namesto konsolidiranih čistih prihodkov od prodaje uporabi konsolidirano bilančno vsoto skupine povezanih pravnih oseb, kadar je konsolidirana bilančna vsota pomembnejši kazalec kakor konsolidirani čisti prihodki od prodaje.
(8) Če banka nastopa kot dajalec kreditnega zavarovanja s kreditnim izvedenim finančnim instrumentom za več izpostavljenosti pod pogojem, da neplačilo n-te izmed zavarovanih izpostavljenosti sproži plačilo na podlagi tega instrumenta in da z nastopom tega kreditnega dogodka pogodba iz kreditnega izvedenega finančnega instrumenta preneha veljati ter da ima kreditni izvedeni finančni instrument zunanjo bonitetno oceno primerne ECAI, se uporabljajo uteži tveganja, predpisane v Sklepu o izračunu kapitalske zahteve za kreditno tveganje pri listinjenju (Uradni list RS, št. 135/06; v nadaljevanju: sklep o listinjenju). Če kreditni izvedeni finančni instrument nima bonitetne ocene primerne ECAI, se uteži tveganja za izpostavljenosti, ki jih krije kreditni izvedeni finančni instrument, seštejejo, razen za izpostavljenosti n-1. Pri tem seštevku vsota EL, pomnoženih z 12,5 in tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti, ne presega nominalnega zneska zavarovanja, ki ga zagotavlja kreditni izvedeni finančni instrument, pomnoženega z 12,5. Izpostavljenosti n-1, ki se izključijo iz seštevka, se določijo na podlagi tega, da vključujejo tiste izpostavljenosti, od katerih vsaka povzroča nižji tveganjem prilagojen znesek izpostavljenosti kakor tveganjem prilagojen znesek izpostavljenosti katere koli izpostavljenosti, ki je vključena v seštevek.
53. člen
(Vrednosti PD)
(1) PD za izpostavljenosti iz kategorije izpostavljenosti do podjetij ali do institucij znaša najmanj 0,03%.
(2) PD neplačnikov znaša 100%.
(3) Banka, ki ne uporablja lastnih ocen LGD (in CF), učinke osebnih kreditnih zavarovanj v svojih ocenah PD upošteva v skladu z določbami iz sklepa o kreditnih zavarovanjih.
(4) Banka, ki uporablja lastne ocene LGD (in CF), lahko učinke osebnih kreditnih zavarovanj prizna tako, da oceno PD prilagodi v skladu s četrtim odstavkom 54. člena tega sklepa.
54. člen
(Vrednosti LGD)
(1) Banka mora uporabljati naslednje vrednosti LGD:
(a) 45% za nepodrejene izpostavljenosti brez primernega zavarovanja s premoženjem,
(b) 75% za podrejene izpostavljenosti brez primernega zavarovanja s premoženjem,
(c) 12,5% za krite obveznice, kakor so opredeljene v deseti točki drugega odstavka 2. člena in 45. člena sklepa o standardiziranem pristopu.
(2) "Podrejena izpostavljenost" iz točke (b) prvega odstavka tega člena je izpostavljenost, ki se na podlagi pravnega razmerja med dolžnikom in banko v primeru stečaja poplača šele po poplačilu drugih terjatev do dolžnika.
(3) Banka lahko učinke stvarnih in osebnih kreditnih zavarovanj v LGD upošteva v skladu z določbami iz sklepa o kreditnih zavarovanjih.
(4) Če banka uporablja lastne ocene LGD (in CF), lahko, ne glede na prvi in tretji odstavek tega in 77. člena ter prvi odstavek 85. člena tega sklepa, upošteva učinke osebnih kreditnih zavarovanj tako, da ocene PD in/ali LGD prilagodi v skladu z minimalnimi zahtevami za uporabo pristopa IRB. Te ocene ne sme prilagoditi tako, da bi bila utež tveganja, izračunana s tako prilagojenim PD ali LGD, nižja od uteži tveganja za primerljive neposredne izpostavljenosti do izdajatelja osebnega jamstva.
(5) Ne glede na prvi, tretji in četrti odstavek tega člena, 77. člena ter prvi odstavek 85. člena tega sklepa mora biti za namen drugega odstavka 51. in petega odstavka 52. člena tega sklepa ocena LGD za primerljivo neposredno izpostavljenost do dajalca zavarovanja enaka bodisi oceni LGD za nezavarovano izpostavljenost do dajalca zavarovanja ali oceni LGD za nezavarovano izpostavljenost do dolžnika. Katero od obeh ocen LGD mora banka uporabiti, je odvisno od tega, ali bo poplačilo zavarovane izpostavljenosti v primeru neplačila dolžnika in dajalca osebnega jamstva odvisno od finančnega stanja dolžnika ali od finančnega stanja dajalca osebnega jamstva. To mora biti razvidno iz razpoložljive evidence in pogojev osebnega jamstva.
55. člen
(Vrednost zapadlosti (M))
(1) Banka mora, ob upoštevanju drugega odstavka tega člena in 78. člena tega sklepa, dodeliti izpostavljenostim, ki izhajajo iz poslov začasne prodaje/začasnega odkupa ali poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, vrednost zapadlosti (v nadaljevanju: M) 0,5 leta, vsem drugim izpostavljenostim pa M 2,5 leta.
(2) Banka, ki uporablja lastne ocene LGD (in CF) za izpostavljenosti do enot centralne ravni držav in centralnih bank, do institucij ali do podjetij, mora izračunavati M za vsako od teh izpostavljenosti, kakor je navedeno v točki (a) do (c) in (f) tega odstavka in 78. člena tega sklepa ter ob upoštevanju tretjega do petega odstavka tega člena. M v nobenem primeru ni večji od 5 let.
Izračun M je naslednji:
(a) za instrument s postopnim pritokom denarnih sredstev se M izračuna v skladu z naslednjo formulo:
kjer
CF(t) pomeni denarne tokove (plačila glavnice, obresti in opravnin), ki jih po pogodbi plačuje dolžnik v obdobju t;
(b) za izvedene finančne instrumente, ki so predmet okvirne pogodbe o pobotu, je M tehtano povprečje preostale zapadlosti izpostavljenosti, kjer je M vsaj 1 leto. Nominalni znesek vsake izpostavljenosti se uporablja za tehtanje zapadlosti;
(c) za izpostavljenosti, ki nastanejo na podlagi transakcij v celoti ali delno zavarovanih izvedenih finančnih instrumentov (navedenih v poglavju 7 sklepa o tržnih tveganjih) in v celoti ali delno zavarovanih poslov posojanja za povečanje trgovalnega portfelja, ki so predmet okvirne pogodbe o pobotu, je M tehtano povprečje preostale zapadlosti poslov, kjer je M vsaj 10 dni. Nominalni znesek vsakega posla se uporablja za tehtanje zapadlosti;
(d) za izpostavljenosti, ki so vključene v metodo notranjih modelov, kot je določena v pododdelku 5.3.5 sklepa o tržnih tveganjih, in za katere je najdaljša zapadlost pogodbe, vključene v nize/nabore pobotov večja od enega leta, se izračuna M v skladu z naslednjo formulo:
kjer je:
df(k) netvegan diskontni faktor za prihodnje časovno obdobje tk;
preostali simboli so opredeljeni v pododdelku 5.3.5 sklepa o tržnih tveganjih.
Ne glede na prvi odstavek točke (d) drugega pododstavka tega odstavka lahko banka, ki uporablja notranji model za izračun enostranskega popravka vrednotenja zaradi kreditnega tveganja nasprotne stranke, uporablja efektivno kreditno trajanje (efective credit duration), ocenjeno s tem modelom, kot vrednost M.
Ob upoštevanju tretjega odstavka tega člena se za nize/nabore pobotov v katerem imajo vse pogodbe originalno zapadlost manj kot eno leto, uporabi formula iz točke (a) drugega odstavka tega člena.
(e) za namene drugega odstavka 51. člena in petega odstavka 52. člena tega sklepa mora biti M efektivna zapadlost kreditnega zavarovanja, vendar mora znašati najmanj 1 leto.
(f) za vse druge instrumente, razen navedenih v tem odstavku, ali če banka ne more izračunati M, kakor je navedeno v točki (a) tega odstavka, je M največji preostali čas (izražen v letih), ki ga ima dolžnik na voljo, da v celoti izpolni svoje pogodbene obveznosti, pri čemer je M najmanj 1 leto;
(3) Ne glede na točke (a), (b) in (f) prejšnjega odstavka tega člena in drugega odstavka 78. člena tega sklepa je M vsaj en dan za:
(a) v celoti ali delno zavarovane izvedene finančne instrumente, navedene v poglavju 7 sklepa o tržnih tveganjih,
(b) v celoti ali delno zavarovane posle posojanja za povečanje trgovalnega portfelja,
(c) posle začasne prodaje/začasnega odkupa, posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga.
(4) M je vsaj en dan za navedene posle in instrumente iz točk (a) do (c) tretjega odstavka tega člena, če dokumentacija zahteva dnevno oblikovanje kritja in dnevno prevrednotovanje ter vključuje postopke, ki omogočajo takojšnjo unovčenje ali kompenzacijo zavarovanja v primeru neplačila ali nezmožnosti oblikovanja kritja.
(5) Banka za izpostavljenosti do podjetij iz držav članic, katerih konsolidirani čisti prihodki od prodaje in konsolidirana bilančna vsota znašajo manj kakor 500 milijonov evrov, lahko uporabi M, kakor je določeno v prvem odstavku tega člena.
(6) Neusklajenosti zapadlosti med izpostavljenostjo in zavarovanjem se obravnava v skladu s pravili, določenimi v sklepu o kreditnih zavarovanjih.
56. člen
(Izračun vrednosti izpostavljenosti)
Vrednost izpostavljenosti se izračuna, kot je navedeno v 14. členu tega sklepa.
5.3.2. Izračun zneskov pričakovanih izgub
57. člen
(Splošno)
(1) Zneski pričakovanih izgub za izpostavljenosti do enot centralne ravni držav in centralnih bank, do institucij ter do podjetij, se izračunajo v skladu z naslednjima formulama:
Pričakovana izguba (EL) = PD × LGD
Znesek pričakovane izgube = EL × vrednost izpostavljenosti
(2) Če banka uporablja lastne ocene LGD (in CF), je za neplačane izpostavljenosti (PD = 100%), EL najboljša ocena EL za neplačane izpostavljenosti, kakor je opredeljeno v devetem odstavku 33. člena tega sklepa.
(3) Za izpostavljenosti, ki se obravnavajo v skladu z drugim odstavkom 51. in petim odstavkom 52. člena tega sklepa, mora biti EL enak nič.
5.4. Posebni kreditni aranžmaji v okviru kategorije izpostavljenosti do podjetij
5.4.1. Opredelitev posebnih kreditnih aranžmajev
58. člen
(Splošno)
V okviru kategorije izpostavljenosti do podjetij mora banka ločeno obravnavati izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev. To so izpostavljenosti, ki imajo naslednje značilnosti:
(a) dolžnik je oseba, ki je bila ustanovljena posebej za financiranje in/ali upravljanje premičnega in nepremičnega premoženja;
(b) pogodbeni dogovor daje banki znatno mero kontrole nad premičnim in/ali nepremičnim premoženjem in dohodkom iz tega naslova;
(c) primarni vir poplačila obveznosti do banke je dohodek, ki ga ustvari premično in/ali nepremično premoženje.
5.4.2. Dodatne minimalne zahteve za uporabo pristopa IRB, specifične za posebne kreditne aranžmaje
5.4.1.1. Dodatne minimalne zahteve za bonitetne sisteme
59. člen
(Struktura bonitetnih sistemov)
(1) Banki, ki uporablja metodo iz drugega do petega odstavka 62. člena tega sklepa za dodeljevanje uteži tveganja izpostavljenostim iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev, ni treba izpolnjevati zahteve glede oblikovanja bonitetne lestvice dolžnikov, kot je opredeljeno v drugem odstavku 42. člena tega sklepa.
(2) Banka mora imeti, ne glede na prvi odstavek tega člena, za izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev vsaj 4 bonitetne razrede za plačnike in vsaj enega za neplačnike.
60. člen
(Razvrščanje v bonitetne razrede)
Banka, ki uporablja metodo iz drugega do petega odstavka 62. člena tega sklepa za dodeljevanje uteži tveganja izpostavljenostim iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev, mora vsako tako izpostavljenost dodeliti bonitetnemu razredu v skladu z drugim odstavkom 59. člena tega sklepa.
5.4.3. Izračuni
61. člen
(Splošno)
Izračun kapitalske zahteve, izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti, izračun vrednosti izpostavljenosti in izračun zneskov pričakovanih izgub so pri posebnih kreditnih aranžmajih enaki kot pri kategoriji izpostavljenosti do enot centralne ravni države, do institucij ter do podjetij, razen če je z 62. in 63. členom tega sklepa določeno drugače.
5.4.3.1. Izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti
62. člen
(Splošno)
(1) Banka mora tveganjem prilagojene zneske izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev, pri katerih ne more dokazati, da njene ocene PD ustrezajo minimalnim zahtevam pristopa IRB, izračunati v skladu z drugim do petim odstavkom tega člena. Tveganjem prilagojene zneske izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev, pri katerih pa banka lahko dokaže, da njene ocene PD ustrezajo minimalnim zahtevam pristopa IRB, lahko izračuna bodisi v skladu z drugim do petim odstavkom tega člena ali v skladu s pravili, ki veljajo za izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti za kategorijo izpostavljenosti do podjetij (51. do 55. člen tega sklepa).
(2) Banka mora izpostavljenostim iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev dodeliti uteži tveganja v skladu s Tabelo 1.
Tabela 1: Uteži tveganja za izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih
aranžmajev
+---------------+-----------+-----------+-----------+------------+-----------+
|Preostala | bonitetni | bonitetni | bonitetni | bonitetni | bonitetni |
|zapadlost | razred 1 | razred 2 | razred 3 | razred 4 | razred 5 |
+---------------+-----------+-----------+-----------+------------+-----------+
|manj kakor 2,5 | 50% | 70% | 115% | 250% | 0% |
|leta | | | | | |
+---------------+-----------+-----------+-----------+------------+-----------+
|enako ali več | 70% | 90% | 115% | 250% | 0% |
|kakor 2,5 leta | | | | | |
+---------------+-----------+-----------+-----------+------------+-----------+
(3) Če banka za razvrščanje izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev uporablja merila, ki so strožja od tistih, ki jih predpiše Banka Slovenije, lahko za izpostavljenosti v bonitetnem razredu 1 uporabi utež 50%, in za izpostavljenosti v bonitetnem razredu 2 utež 70%, ne glede na preostalo zapadlost.
(4) Banka mora izdelati metodologijo razvrščanja izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev v bonitetne razrede. Pri tem mora upoštevati vsaj naslednje dejavnike iz Priloge V tega sklepa: finančno trdnost projekta, ki je financiran s posebnim kreditnim aranžmajem, politično in pravno okolje, značilnosti posla, finančno stabilnost oseb udeleženih v projektu, vključno z morebitnim javnim sofinanciranjem in zavarovanja.
(5) Merila za razvrščanje izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev v bonitetne razrede v skladu z drugim in tretjim odstavkom tega člena so navedena v Prilogi V tega sklepa.
5.4.3.2. Izračun zneskov pričakovanih izgub
63. člen
(Splošno)
(1) Vrednosti EL za izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev, ki jih banka razvršča v bonitetne razrede v skladu z drugim do petim odstavkom 62. člena tega sklepa, se dodelijo v skladu s Tabelo 2.
Tabela 2: Vrednost EL za izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih
aranžmajev
+---------------+-----------+-----------+-----------+------------+-----------+
|Preostala | bonitetni | bonitetni | bonitetni | bonitetni | bonitetni |
|zapadlost | razred 1 | razred 2 | razred 3 | razred 4 | razred 5 |
+---------------+-----------+-----------+-----------+------------+-----------+
|manj kakor 2,5 |0% |0.4% |2.8% |8% |50% |
|leta | | | | | |
+---------------+-----------+-----------+-----------+------------+-----------+
|enako ali več |0.4% |0.8% |2.8% |8% |50% |
|kakor 2,5 leta | | | | | |
+---------------+-----------+-----------+-----------+------------+-----------+
(2) Če banka v skladu s tretjim odstavkom 62. člena tega sklepa uporablja utež tveganja za bonitetni razred 1 50% in za bonitetni razred 2 70%, lahko za izpostavljenosti v bonitetnem razredu 1 uporablja EL 0% in v bonitetnem razredu 2 EL 0.4% ne glede na preostalo zapadlost.
5.5. Odkupljene denarne terjatve v okviru kategorije izpostavljenosti do podjetij
64. člen
(Opredelitev odkupljenih denarnih terjatev do podjetij)
(1) Banka mora odkupljene denarne terjatve do podjetij obravnavati znotraj kategorije izpostavljenosti do podjetij, pri čemer mora izpolnjevati minimalne zahteve iz 65. do 69. člena tega sklepa. Če poleg omenjenih minimalnih zahtev odkupljene denarne terjatve do podjetij izpolnjujejo še pogoje iz točk (a) do (d) prvega odstavka 107. člena tega sklepa, lahko banka uporablja minimalne zahteve za uporabo pristopa IRB, ki se nanašajo na količinsko opredelitev parametrov tveganja za izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno. Banka lahko obravnavo iz prejšnjega stavka uporabi samo, če bi bilo upoštevanje minimalnih zahtev za uporabo pristopa IRB, ki se nanašajo na količinsko opredelitev parametrov tveganja za izpostavljenosti do podjetij, zanjo neupravičeno obremenjujoče.
(2) Za odkupljene denarne terjatve do podjetij se lahko vračljivi popusti za odkupe (refundable purchase discounts), zavarovanja s premoženjem ali delna osebna jamstva, ki zagotavljajo varovanje pred prvo izgubo v primeru izgube iz naslova neplačil, izgube iz naslova tveganja zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev ali obojega, obravnavajo kakor pozicije ob prvi izgubi po pristopu IRB v okviru sklepa o listinjenju.
(3) Če ima banka v razmerju do prodajalca odkupljenih denarnih terjatev do podjetij pravico do popolnega regresa, ji teh denarnih terjatev ni treba obravnavati po pravilih za odkupljene denarne terjatve do podjetij, ampak lahko tak posel obravnava kot izpostavljenost do prodajalca, zavarovano s temi terjatvami.
5.5.1. Dodatne minimalne zahteve za uporabo pristopa IRB, specifične za odkupljene denarne terjatve do podjetij
5.5.1.1. Zahteve za upravljanje z odkupljenimi denarnimi terjatvami do podjetij
65. člen
(Pravna gotovost)
S pogodbo o odkupu denarnih terjatev mora biti določeno, da je banka v vseh predvidljivih okoliščinah dejanski imetnik odkupljenih denarnih terjatev in da je končni prejemnik vseh denarnih nakazil iz teh terjatev. Če dolžnik izvaja plačila neposredno prodajalcu ali tretji osebi, ki upravlja denarne terjatve za prodajalca, mora banka redno preverjati, ali so ji plačila posredovana v celoti in v rokih, določenih v pogodbi. Banka mora zagotoviti, da je tudi v primeru stečaja prodajalca ali tretje osebe, ki upravlja denarne terjatve za prodajalca, nedvomna imetnica odkupljenih denarnih terjatev ter denarnih prejemkov po teh terjatvah. Banka mora imeti izdelane postopke tudi za druge situacije, ki bi lahko banki zmanjšali možnost unovčenja ali prenosa odkupljenih denarnih terjatev.
66. člen
(Učinkovitost sistemov spremljanja)
Če dolžnik izvaja plačila neposredno prodajalcu odkupljenih denarnih terjatev ali tretji osebi, ki upravlja denarne terjatve za prodajalca, mora banka spremljati kakovost odkupljenih denarnih terjatev ter finančno stanje prodajalca in tretje osebe, ki upravlja denarne terjatve za prodajalca, predvsem pa mora:
(a) presojati korelacijo med kakovostjo odkupljenih denarnih terjatev in finančnim stanjem prodajalca in tretje osebe, ki upravlja denarne terjatve za prodajalca, ter imeti vzpostavljene notranje politike in postopke, ki zagotavljajo zadostno zaščito pred preveliko odvisnostjo med kakovostjo odkupljenih denarnih terjatev in finančnim stanjem prodajalca in tretje osebe, ki upravlja denarne terjatve za prodajalca, vključno z razvrščanjem vsakega prodajalca in tretje osebe, ki upravlja denarne terjatve za prodajalca, v bonitetne razrede ali skupine;
(b) vzpostaviti jasne in učinkovite politike ter postopke za določanje primernosti prodajalca denarnih terjatev in tretje osebe, ki upravlja denarne terjatve za prodajalca. Banka ali njen zastopnik mora opravljati redne preglede teh oseb, da preveri natančnost poročil, ki jih pošiljata prodajalec ali tretja oseba, ki upravlja denarne terjatve za prodajalca, odkriva goljufije ali operativne pomanjkljivosti ter preveri kakovost kreditnih politik prodajalca in politik in postopkov izterjave, ki jih ima tretja oseba, ki upravlja denarne terjatve za prodajalca. Ugotovitve pri teh pregledih se morajo dokumentirati;
(c) presojati značilnosti skupin odkupljenih denarnih terjatev, pretekla zaostala plačila prodajalca denarnih terjatev, problematične terjatve in vnaprej vračunane stroške za problematične terjatve, plačilne pogoje in morebitne medsebojne pobote;
(d) vzpostaviti učinkovite politike in postopke za spremljanje koncentracije odkupljenih denarnih terjatev do posameznega dolžnika znotraj skupine odkupljenih denarnih terjatev in med njimi;
(e) zagotoviti, da od tretje osebe, ki upravlja denarne terjatve za prodajalca, prejme pravočasna in dovolj natančna poročila o zapadlosti in zmanjšanju vrednosti odkupljenih denarnih terjatev. S tem se zagotavlja skladnost banke z lastnimi merili primernosti in politikami financiranja, ki urejajo odkupljene denarne terjatve, ter zagotovi učinkovit način za spremljanje in preverjanje prodajnih pogojev prodajalca in stopnjo zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev.
67. člen
(Učinkovitost sistema razreševanja problematičnih odkupljenih denarnih terjatev)
Banka mora vzpostaviti sisteme in postopke za zgodnje odkrivanje poslabšanja finančnega stanja prodajalca, če dolžnik izvaja plačila neposredno njemu, in kakovosti odkupljenih denarnih terjatev ter za preventivno obravnavanje nastajajočih težav. Banka mora vzpostaviti zlasti jasne in učinkovite politike, postopke in informacijske sisteme za spremljanje kršitev dogovorov, ter jasne in učinkovite politike in postopke za začetek pravnih postopkov in za ravnanje s problematičnimi odkupljenimi denarnimi terjatvami.
68. člen
(Učinkovitost sistema notranjih kontrol)
(1) Banka mora vzpostaviti jasne in učinkovite politike in postopke, ki urejajo kontrolo odkupljenih denarnih terjatev. Pisne notranje politike morajo obsegati vse pomembne elemente programa odkupa denarnih terjatev, vključno s stopnjami predplačil, opredelitvijo primernih zavarovanj s premoženjem, potrebno dokumentacijo v procesu odkupa denarnih terjatev, mejami koncentracije in načinom ravnanja z denarnimi prejemki iz tega naslova. Ti elementi morajo upoštevati vse ustrezne in pomembne dejavnike, predvsem pa finančno stanje prodajalca in tretje osebe, ki upravlja denarne terjatve za prodajalca, če dolžnik izvaja plačila neposredno njemu, tveganje koncentracij ter gibanje kakovosti odkupljenih denarnih terjatev ter krog strank prodajalca.
(2) Notranji sistem za kontrolo zavarovanj s premoženjem mora zagotoviti, da banka izvede plačila odkupljenih denarnih terjatev samo, če je hkrati izveden prenos zavarovanja le-teh s premoženjem, vključno z dokumentacijo.
69. člen
(Skladnost z notranjimi politikami in postopki banke)
Banka mora vzpostaviti učinkovit notranji proces za presojanje skladnosti odkupovanja denarnih terjatev z vsemi notranjimi politikami in postopki. Ta proces mora vključevati:
(a) redne preglede vseh kritičnih faz programa banke za odkup denarnih terjatev;
(b) preverjanje ločevanja nalog med:
– ocenjevanjem PD osnovnega dolžnika in ocenjevanjem PD prodajalca in tretje osebe, ki upravlja denarne terjatve za prodajalca;
– ocenjevanjem PD prodajalca in tretje osebe, ki upravlja denarne terjatve za prodajalca, in neposrednim pregledovanjem poslovanja prodajalca in tretje osebe, ki upravlja denarne terjatve za prodajalca;
(c) vrednotenje delovanja zalednih služb, s posebnim poudarkom na kvalifikacijah, izkušnjah in strukturi zaposlenih ter na avtomatiziranih podpornih sistemih.
5.5.1.2. Ocenjevanje parametrov tveganja
70. člen
(Splošno)
Za odkupljene denarne terjatve morajo ocene parametrov tveganja odražati vse pomembne informacije, ki jih ima na razpolago banka. Te informacije se nanašajo na kakovost osnovnih denarnih terjatev, vključno s podatki za podobne skupine odkupljenih denarnih terjatev, s katerimi razpolaga sama banka, ali ki jih pridobi od prodajalca, ali od zunanjih virov. Če banka pridobi podatke od prodajalca, jih mora ustrezno ovrednotiti.
71. člen
(Zahteve za ocenjevanje PD in LGD)
(1) Banka lahko za odkupljene denarne terjatve do podjetij namesto ocene PD uporabi oceno EL po posameznih bonitetnih razredih dolžnikov iz dolgoročnih povprečij enoletnih stopenj neplačil.
(2) Če banka izdeluje dolgoročne povprečne ocene PD in LGD za odkupljene denarne terjatve do podjetij iz ocene EL in ustrezne ocene PD ali LGD, mora proces za ocenjevanje EL izpolnjevati celotne standarde za ocenjevanje PD in LGD v skladu z minimalnimi zahtevami za uporabo pristopa IRB, izid ocenjevanja EL pa mora biti skladen z minimalnimi zahtevami za ocenjevanje LGD iz prvega odstavka 33. člena tega sklepa.
72. člen
(Prilagoditve zaradi upoštevanja učinkov osebnih jamstev)
Prilagoditve zaradi upoštevanja učinkov osebnih jamstev v primeru odkupljenih denarnih terjatev se izvajajo v skladu s petim odstavkom 35. člena tega sklepa.
5.5.2. Izračuni
5.5.2.1. Izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje
73. člen
(Splošno)
Kapitalska zahteva za kreditno tveganje za odkupljene denarne terjatve v okviru kategorije izpostavljenosti do podjetij znaša 8% tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti.
5.5.2.1.1. Izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti
74. člen
(Splošno)
Tveganjem prilagojen znesek izpostavljenosti = RW * vrednost izpostavljenosti.
75. člen
(Izračun uteži tveganja (RW))
Utež tveganja za izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti za odkupljene denarne terjatve v okviru kategorije izpostavljenosti do podjetij se izračuna v skladu z 52. členom tega sklepa.
76. člen
(Vrednosti PD)
(1) Če banka ne more dokazati, da njene ocene PD za odkupljene denarne terjatve do podjetij izpolnjujejo minimalne zahteve za uporabo pristopa IRB, mora oceno PD določiti na naslednji način:
(a) za nepodrejene odkupljene denarne terjatve do podjetij je ocena PD enaka oceni EL, deljeni z LGD za te denarne terjatve;
(b) za podrejene odkupljene denarne terjatve do podjetij je ocena PD ocena enaka oceni za EL.
(2) Če lahko banka uporablja lastne ocene LGD za izpostavljenosti do podjetij in če banka lahko zanesljivo razstavi svoje ocene EL za odkupljene denarne terjatve do podjetij na oceno PD in LGD, se lahko uporablja tako pridobljeni PD.
77. člen
(Vrednosti LGD)
(1) Če banka ne more dokazati, da njene ocene PD za odkupljene denarne terjatve do podjetij izpolnjujejo minimalne zahteve za uporabo pristopa IRB, mora uporabljati naslednje vrednosti LGD:
(a) 45% za nepodrejene odkupljene denarne terjatve do podjetij,
(b) 100% za podrejene odkupljene denarne terjatve do podjetij.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena, prvi in tretji odstavek 54. člena in prvi odstavek 85. člena tega sklepa se za izračun kapitalske zahteve za tveganje neplačila lahko uporablja lastna ocena LGD za odkupljene denarne terjatve do podjetij, če banka uporablja lastne ocene LGD (in CF) za izpostavljenosti do podjetij in če banka lahko zanesljivo razstavi svoje ocene EL za odkupljene denarne terjatve do podjetij na PD in LGD.
78. člen
(Vrednost zapadlosti (M))
(1) Banka, ki lahko uporablja lastne ocene LGD (in CF) za kategorijo izpostavljenosti do podjetij, izračuna M, kakor je določeno v drugem odstavku tega člena in ob upoštevanju tretjega do šestega odstavka 55. člena tega sklepa. M v nobenem primeru ni večji od 5 let.
(2) Če banka lahko dokaže, da njene ocene PD za odkupljene denarne terjatve do podjetij izpolnjujejo minimalne zahteve za uporabo pristopa IRB, je M za že odkupljene denarne terjatve enak z izpostavljenostjo tehtani povprečni zapadlosti, pri čemer je M vsaj 90 dni. Enaka vrednost M se uporablja tudi za še ne odkupljene denarne terjatve, za katere se je banka zavezala, da jih bo odkupila, če pogodba o bodočem odkupu vsebuje učinkovite mehanizme za zaščito banke pred znatnim poslabšanjem kakovosti prihodnjih denarnih terjatev, ki jih mora v skladu s pogodbo še odkupiti. Če pogodba takih mehanizmov ne vsebuje, se M za še ne odkupljene denarne terjatve izračuna kot vsota dni trajanja potencialne denarne terjatve z najbolj oddaljenim datumom dospelosti in preostalega obdobja do izteka pogodbe o odkupu prihodnjih denarnih terjatev, pri čemer je M vsaj 90 dni.
79. člen
(Izračun vrednosti izpostavljenosti)
(1) Vrednost izpostavljenosti za izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti iz naslova odkupljenih denarnih terjatev je enaka vrednosti izpostavljenosti brez oslabitev (bruto vrednost), od katere se odšteje kapitalska zahteva za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev pred uporabo kreditnih zavarovanj.
(2) Za bodoče denarne terjatve do podjetij, ki jih bo banka odkupila na podlagi sklenjene okvirne pogodbe, lahko banka uporablja CF 0%, če jih lahko brezpogojno prekliče ali za katere je določen samodejen preklic kadar koli brez predhodnega obvestila. Banka mora za uporabo CF 0% aktivno spremljati finančno stanje dolžnika, njeni sistemi notranjih kontrol pa ji morajo omogočati, da takoj odkrije poslabšanje kreditne kvalitete dolžnika.
(3) Ne glede na prejšnji odstavek tega člena lahko banka, ki je pridobila dovoljenje za uporabo lastnih ocen, za zadevne produkte uporablja lastne ocene CF.
5.5.2.2. Izračun zneskov pričakovanih izgub za kreditno tveganje
80. člen
(Splošno)
Zneski pričakovanih izgub za odkupljene denarne terjatve v okviru kategorije izpostavljenosti do podjetij se izračunajo v skladu z naslednjima formulama:
Pričakovana izguba (EL) = PD × LGD
Znesek pričakovane izgube = EL × vrednost izpostavljenosti
5.5.2.3. Izračun kapitalske zahteve za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev
81. člen
(Splošno)
Kapitalska zahteva za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev za odkupljene denarne terjatve do podjetij v okviru kategorije izpostavljenosti do podjetij znaša 8% tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti.
5.5.2.3.1. Izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti
82. člen
(Splošno)
Tveganjem prilagojen znesek izpostavljenosti = RW * vrednost izpostavljenosti.
83. člen
(Izračun uteži tveganja (RW))
Uteži za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev do podjetij se izračunajo v skladu s formulo iz prvega do četrtega odstavka 52. člena tega sklepa. Vhodni parametri PD in LGD se določijo, kakor je navedeno v 53., 54., 76., 77., 84., 85., 103., 104., 126., 127., 135. in 136. členu tega sklepa, vrednost izpostavljenosti se določi, kakor je navedeno v 14., 79., 87., 121., 128., 142. in 152. členu tega sklepa, M pa je 1 leto. Če lahko banka dokaže, da tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev ni pomembno, ga ni treba upoštevati.
84. člen
(Vrednosti PD)
Za izračun kapitalske zahteve za tveganja zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev do podjetij je ocena PD enaka oceni EL. Če banka uporablja lastne ocene LGD za izpostavljenosti do podjetij in če lahko zanesljivo razstavi svoje ocene EL za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev podjetij na PD in LGD, lahko uporablja tako pridobljeno oceno PD. Banka lahko prizna učinke osebnega kreditnega zavarovanja v oceni PD v skladu s Sklepom o kreditnih zavarovanjih. Banka, ki uporablja lastne ocene LGD za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev, lahko prizna učinke osebnih zavarovanj s prilagoditvijo ocen PD v skladu z zahtevami iz četrtega odstavka 54. člena tega sklepa.
85. člen
(Vrednosti LGD)
(1) Za izračun kapitalske zahteve za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev do podjetij mora banka uporabljati vrednost LGD 75%.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena, prvi in tretji odstavek 54. člena in prvega odstavka 77. člena tega sklepa se za izračun kapitalske zahteve za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev do podjetij lahko uporablja lastna ocena LGD za odkupljene denarne terjatve do podjetij, če banka uporablja lastne ocene LGD (in CF) za izpostavljenosti do podjetij in če banka lahko zanesljivo razstavi svoje ocene EL za odkupljene denarne terjatve do podjetij na PD in LGD.
86. člen
(Vrednost zapadlosti (M))
(1) Banka, ki uporablja lastne ocene LGD (in CF) za kategorijo izpostavljenosti do podjetij, izračuna M, kakor je določeno v drugem odstavku tega člena in ob upoštevanju tretjega do šestega odstavka 55. člena tega sklepa. M v nobenem primeru ni večji od 5 let.
(2) Če banka lahko dokaže, da njene ocene PD za odkupljene denarne terjatve do podjetij izpolnjujejo minimalne zahteve za uporabo pristopa IRB, je M za že odkupljene denarne terjatve enak z izpostavljenostjo tehtani povprečni zapadlosti, pri čemer je M vsaj 90 dni. Enaka vrednost M se uporablja tudi za še ne odkupljene denarne terjatve, za katere se je banka zavezala, da jih bo odkupila, če pogodba o bodočem odkupu vsebuje učinkovite mehanizme za zaščito banke pred znatnim poslabšanjem kakovosti prihodnjih denarnih terjatev, ki jih mora v skladu s pogodbo še odkupiti. Če pogodba takih mehanizmov ne vsebuje, se M za še ne odkupljene denarne terjatve izračuna kot vsota dni trajanja potencialne denarne terjatve z najbolj oddaljenim datumom dospelosti in preostalega obdobja do izteka pogodbe o odkupu prihodnjih denarnih terjatev, pri čemer je M vsaj 90 dni.
87. člen
(Izračun vrednosti izpostavljenosti)
(1) Vrednost izpostavljenosti za izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev je vrednost izpostavljenosti brez oslabitev (bruto vrednost).
(2) Za bodoče denarne terjatve do podjetij, ki jih bo banka odkupila na podlagi sklenjene okvirne pogodbe, lahko banka uporablja CF 0%, če jih lahko banka brezpogojno prekliče ali za katere je določen samodejen preklic kadar koli brez predhodnega obvestila. Banka mora za uporabo CF 0% aktivno spremljati finančno stanje dolžnika, njeni sistemi notranjih kontrol pa ji morajo omogočati, da takoj odkrije poslabšanje kreditne kvalitete dolžnika.
(3) Ne glede na prejšnji odstavek tega člena lahko banka, ki je pridobila dovoljenje za uporabo lastnih ocen, za zadevne produkte uporablja lastne ocene CF.
5.5.2.4. Izračun zneskov pričakovanih izgub za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev
88. člen
(Splošno)
Zneski pričakovanih izgub zaradi tveganja zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev v okviru kategorije izpostavljenosti do podjetij se izračunajo v skladu z naslednjima formulama:
Pričakovana izguba (EL) = PD × LGD
Znesek pričakovane izgube = EL × vrednost izpostavljenosti
6. KATEGORIJA IZPOSTAVLJENOSTI IZ NASLOVA BANČNIŠTVA NA DROBNO IN DODATNE MINIMALNE ZAHTEVE ZA UPORABO PRISTOPA IRB
6.1. Opredelitev kategorije izpostavljenosti
89. člen
(Splošno)
(1) V kategorijo izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno se vključujejo izpostavljenosti, ki izpolnjujejo naslednja merila:
(a) so izpostavljenosti do ene ali več fizičnih ali pravnih oseb, ki ne ustrezajo merilom za velike družbe iz petega odstavka 55. člena ZGD-1. Izpostavljenost do navedenih pravnih oseb spada v kategorijo izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno le, če skupni znesek izpostavljenosti iz postavk sredstev banke, njene nadrejene družbe in njenih podrejenih družb do posamezne osebe ali skupine povezanih pravnih oseb, vključno z zapadlimi izpostavljenostmi, ne presega 1 milijon evrov. V ta znesek se ne prištevajo izpostavljenosti, zavarovane s stanovanjskimi nepremičninami. Banka mora izvesti vse razumne ukrepe za ugotovitev skupne višine izpostavljenosti;
(b) banka jih pri svojem upravljanju s tveganji vseskozi obravnava dosledno in na podoben način;
(c) se ne obravnavajo tako individualno, kakor se obravnavajo izpostavljenosti v kategoriji izpostavljenosti do podjetij;
(d) vsaka predstavlja eno od znatnega števila izpostavljenosti, ki se obravnavajo na podoben način.
(2) Sedanja vrednost najmanjše vsote plačil po zakupu, ki izpolnjuje pogoje iz točk (a) do (d) prvega odstavka tega člena, je primerna za kategorijo izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno.
(3) Za namene točke (a) prvega odstavka tega člena mora banka za primere začasnih preseganj meje skupne izpostavljenosti 1 milijon evrov jasno opredeliti okoliščine, v katerih dolžniki lahko kljub temu ostanejo v kategoriji izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno. V primerih stalnih preseganj meje skupne izpostavljenosti 1 milijon evrov, mora banka take dolžnike ali izpostavljenosti prenesti v kategorijo izpostavljenosti do podjetij.
(4) Za namene točke (a) prvega odstavka tega člena se izpostavljenosti do samostojnih podjetnikov posameznikov lahko obravnavajo kot izpostavljenosti do pravnih oseb, ki ne ustrezajo merilom za velike družbe iz petega odstavka 55. člena ZGD-1.
(5) Za namene točke (b) prvega odstavka tega člena banka ne sme spreminjati obstoječe obravnave izpostavljenosti samo za namen zmanjševanja kapitalske zahteve.
(6) Za namene točke (c) prvega odstavka tega člena mora banka izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno obravnavati drugače kot izpostavljenosti v kategoriji izpostavljenosti do podjetij. Različna obravnava izpostavljenosti se odraža predvsem skozi naslednje elemente:
(a) tržne in prodajne aktivnosti,
(b) bonitetni sistem,
(c) kreditno odločanje,
(d) kreditna zavarovanja,
(e) spremljavo izpostavljenosti,
(f) sisteme zgodnjega opozarjanja na poslabšanje kreditne kvalitete,
(g) proces razreševanja problematičnih izpostavljenosti.
90. člen
(Opredelitev kvalificiranih obnavljajočih
se izpostavljenosti)
(1) Izpostavljenosti se opredelijo kot kvalificirane obnavljajoče se izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno, če izpolnjujejo naslednje pogoje:
(a) izpostavljenosti so do fizičnih oseb;
(b) izpostavljenosti so obnavljajoče, nezavarovane, in če se ne izkoristijo, jih banka takoj in brezpogojno prekliče (v tem smislu so obnavljajoče se izpostavljenosti opredeljene kot izpostavljenosti, pri katerih stanje izpostavljenosti do dolžnikov lahko niha na podlagi njihove odločitve o črpanju sredstev in vračilu do omejitve, ki jo določi banka). Neizkoriščena odobrena sredstva se lahko obravnavajo kot brezpogojno preklicna, če jih banka v skladu s predpisi o varstvu potrošnikov in sorodnimi predpisi ter pogodbenimi določili lahko prekliče v celotnem obsegu;
(c) največja izpostavljenost do posamezne fizične osebe v tej podkategoriji znaša 100.000 evrov ali manj;
(d) skupine izpostavljenosti so pokazale majhno nestanovitnost stopenj izgub glede na povprečno stopnjo izgub, zlasti znotraj nizkih razponov PD.
(2) Ne glede na točko (b) prvega odstavka tega člena je izpostavljenost lahko zavarovana s splošnim zavarovanjem, ki pokriva več izpostavljenosti istega dolžnika. Za namen izračuna kapitalske zahteve se taka izpostavljenost obravnava kot nezavarovana, poplačila iz zavarovanja pa se ne upoštevajo pri oceni LGD.
(3) Za namene točke (d) prvega odstavka tega člena mora banka zagotoviti podatke o povprečju in standardnem odklonu stopnje izgube za vse podkategorije in vrste produktov v kategoriji izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno.
6.2. Dodatne minimalne zahteve za uporabo pristopa IRB, specifične za kategorijo izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno
6.2.1. Dodatne minimalne zahteve za bonitetne sisteme
91. člen
(Struktura bonitetnih sistemov)
(1) Bonitetni sistemi morajo upoštevati tveganje dolžnikov in izpostavljenosti ter morajo zajemati vse ustrezne značilnosti dolžnikov in izpostavljenosti.
(2) Bonitetni razredi ali skupine morajo biti oblikovani tako, da zagotavljajo smiselno količinsko opredelitev in potrditev primernosti parametrov tveganja na ravni bonitetnega razreda ali skupine. Izpostavljenosti in dolžniki se morajo med bonitetnimi razredi ali skupinami razporediti tako, da se preprečijo pretirane koncentracije.
(3) Banka mora zagotoviti, da razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine zagotavlja:
(a) smiselno razlikovanje tveganja,
(b) razvrstitev dovolj homogenih izpostavljenosti v posamezno skupino ter
(c) natančno in dosledno ocenjevanje značilnosti izgub na ravni bonitetnega razreda ali skupine.
(4) Ob razvrščanju izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine mora banka upoštevati naslednje dejavnike tveganja:
(a) značilnosti dolžnika,
(b) značilnosti izpostavljenosti in vrsto zavarovanja s premoženjem; banka mora posebej obravnavati primere, kjer je več izpostavljenosti kritih z istim zavarovanjem s premoženjem,
(c) nerednost plačil, razen če banka dokaže, da nerednost plačil ni pomemben dejavnik tveganja za izpostavljenost.
92. člen
(Razvrščanje v bonitetne razrede ali skupine)
Banka mora vsako izpostavljenost razvrstiti v bonitetni razred ali skupino v okviru procesa odobritve posla.
93. člen
(Celovitost procesa razvrščanja v bonitetne razrede ali skupine)
Banka mora vsaj enkrat letno ažurirati razvrstitve dolžnikov in izpostavljenosti ali vsaj enkrat letno pregledati značilnosti izgub in nerednosti plačil vsakega opredeljenega bonitetnega razreda ali skupine. Banka mora tudi vsaj enkrat letno pregledati posamezne izpostavljenosti v reprezentativnem vzorcu v vsakem bonitetnem razredu ali skupini, da bi zagotovila, da se izpostavljenosti še naprej razvrščajo v pravilne bonitetne razrede ali skupine.
94. člen
(Zbiranje in shranjevanje podatkov)
Banka mora zbirati in hraniti:
(a) podatke, uporabljene v procesu razvrščanja izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine;
(b) podatke o ocenjenih PD, LGD in CF, povezanih z bonitetnimi razredi ali skupinami izpostavljenosti;
(c) identiteto neplačnikov in neplačanih izpostavljenosti;
(d) podatke o bonitetnih razredih ali skupinah za neplačane izpostavljenosti, v katere so bile razvrščene v letu pred neplačilom, in dejanske LGD in CF za te izpostavljenosti;
(e) podatke o stopnjah izgub za kvalificirane obnavljajoče se izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno.
6.2.2. Dodatne minimalne zahteve za količinsko opredelitev tveganja
6.2.2.1. Opredelitev neplačila
95. člen
(Splošno)
(1) Banka lahko opredelitev neplačila uporabi na ravni izpostavljenosti ali dolžnika.
(2) Če banka opredeli neplačilo na ravni izpostavljenosti, se za namen točke (b) prvega odstavka 28. člena tega sklepa šteje, da je kreditna obveznost v zamudi pomembna, če presega 100 evrov.
(3) Če banka opredeli neplačilo na ravni dolžnika, se za namen točke (b) prvega odstavka 28. člena tega sklepa šteje, da je kreditna obveznost do fizičnih oseb v zamudi pomembna, če skupaj z drugimi kreditnimi obveznostmi do tega dolžnika v zamudi presega 100 evrov. Za izpostavljenosti do pravnih oseb iz točke (a) prvega odstavka 89. člena tega sklepa se šteje, da je kreditna obveznost v zamudi pomembna, če skupaj z drugimi kreditnimi obveznostmi do tega dolžnika v zamudi presega 1000 evrov.
(4) Kadar banka uporablja opredelitev neplačila na ravni izpostavljenosti, to neplačilo vpliva na PD, dodeljen dolžniku za to izpostavljenost, in na PD vseh ostalih izpostavljenosti do tega dolžnika.
(5) Za izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno do oseb iz drugih držav članic se za namene točke (b) prvega odstavka 28. člena tega sklepa lahko uporablja tisto število dni zamude, ki ni višje od števila, ki ga določi pristojni nadzorni organ iz te države članice.
6.2.2.2. Ocenjevanje parametrov tveganja
96. člen
(Zahteve za ocenjevanje PD)
(1) Banka mora oceniti PD za vsak bonitetni razred dolžnikov ali skupino izpostavljenosti na podlagi dolgoročnih povprečij enoletnih stopenj neplačil.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena lahko banka izdeluje ocene PD tudi iz ocen EL in ustreznih ocen LGD.
(3) Banka mora kot primarni vir informacij za ocenjevanje značilnosti izgub uporabljati notranje podatke za razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine. Banka lahko uporablja zunanje podatke (vključno s skupnimi podatki zbranimi od več bank) ali statistične modele za količinsko opredelitev parametrov tveganja, če je mogoče dokazati močno povezavo med:
(a) procesom banke za razvrstitev izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine in procesom, ki ga uporablja zunanji vir podatkov;
(b) notranjim profilom tveganosti banke in sestavo zunanjih podatkov.
(4) Če banka izdeluje dolgoročne povprečne ocene PD in LGD za izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno iz ocene EL in ustrezne ocene PD ali LGD, mora proces za ocenjevanje EL izpolnjevati celotne standarde za ocenjevanje PD in LGD v skladu z minimalnimi zahtevami za uporabo pristopa IRB, izid ocenjevanja EL pa mora biti skladen z minimalnimi zahtevami za ocenjevanje LGD iz prvega odstavka 33. člena tega sklepa.
(5) Ne glede na to, ali banka za ocenjevanje značilnosti izgub uporablja zunanje, notranje ali skupne podatke, zbrane od več bank, ali pa kombinacijo vseh treh, mora biti obdobje uporabljenega predhodnega opazovanja podatkov dolgo vsaj pet let za vsaj enega od virov podatkov. Če je iz posameznega vira na voljo daljše obdobje opazovanja in so ti podatki primerni, se uporabi to daljše obdobje. Banki ni treba pripisovati enakega pomena preteklim podatkom, če lahko dokaže, da so novejši podatki boljši napovedovalec stopenj izgube. Za banko, ki vlaga zahtevo za uporabo pristopa IRB, se zahteva glede obdobja opazovanja skrajša s petih na dve leti. Obdobje opazovanja se vsako leto podaljša za eno leto, dokler ustrezni podatki ne pokrivajo obdobja petih let.
(6) Banka mora ugotoviti in analizirati pričakovane spremembe parametrov tveganja v življenjskem ciklu kreditnih izpostavljenosti (učinki sezonskosti).
97. člen
(Zahteve za lastne ocene LGD)
(1) Ne glede na prvi odstavek 33. člena tega sklepa lahko banka izdeluje ocene LGD iz ocen EL in ustreznih ocen PD.
(2) Ne glede na tretji in četrti odstavek 34. člena tega sklepa lahko banka prikazuje prihodnja črpanja sredstev v svojih ocenah LGD ali v svojih ocenah CF.
(3) Ocene LGD morajo temeljiti na podatkih, ki zajemajo obdobje vsaj pet let. Ne glede na prvi odstavek 33. člena tega sklepa banki ni treba pripisovati enakega pomena preteklim podatkom, če lahko dokaže, da so novejši podatki boljši napovedovalec stopenj izgube. Za banko, ki vlaga zahtevo za uporabo pristopa IRB, se zahteva glede obdobja opazovanja skrajša s petih na dve leti. Obdobje opazovanja se vsako leto podaljša za eno leto, dokler ustrezni podatki ne pokrivajo obdobja petih let.
98. člen
(Zahteve za lastne ocene CF)
(1) Ne glede na tretji in četrti odstavek 34. člena tega sklepa lahko banka prikazuje prihodnja črpanja sredstev v svojih ocenah CF ali v svojih ocenah LGD.
(2) Ocene CF morajo temeljiti na podatkih, ki zajemajo obdobje vsaj pet let. Ne glede na prvi odstavek 34. člena tega sklepa banki ni treba pripisovati enakega pomena preteklim podatkom, če lahko dokaže, da so novejši podatki boljši napovedovalec črpanj. Za banko, ki vlaga zahtevo za uporabo pristopa IRB, se zahteva glede obdobja opazovanja skrajša s petih na dve leti. Obdobje opazovanja se vsako leto podaljša za eno leto, dokler ustrezni podatki ne pokrivajo obdobja petih let.
99. člen
(Minimalne zahteve za presojo učinkov osebnih jamstev)
(1) V primeru osebnih jamstev za izpostavljenosti, ki se vključujejo v kategorijo izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno, se zahteve iz 35. člena tega sklepa uporabljajo tudi za razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine ter za oceno PD.
(2) Prilagoditve zaradi upoštevanja učinkov osebnih jamstev v primeru izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno se izražajo v skladu s petim odstavkom 35. člena tega sklepa.
6.3. Izračuni
6.3.1. Izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje
100. člen
(Splošno)
Kapitalska zahteva za kreditno tveganje za kategorijo izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno znaša 8% tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti.
6.3.1.1. Izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti
101. člen
(Splošno)
(1) Tveganjem prilagojen znesek izpostavljenosti = RW * vrednost izpostavljenosti.
(2) Tveganjem prilagojen znesek izpostavljenosti za vsako izpostavljenost, kot so opredeljene v prvem odstavku 89. člena tega sklepa in ki izpolnjujejo zahteve iz 31. in 42. člena sklepa o kreditnih zavarovanjih, se lahko izračuna v skladu z drugim odstavkom 51. in petim odstavkom 52. člena tega sklepa.
102. člen
(Izračun uteži tveganja (RW))
(1) Ob upoštevanju četrtega in petega odstavka tega člena se uteži tveganja za izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno izračunajo v skladu z naslednjimi formulami:
Utež tveganja (RW) =
kjer je
N(x) je kumulativna porazdelitvena funkcija za standardizirano normalno slučajno spremenljivko (to je verjetnost, da je normalna slučajna spremenljivka s povprečjem nič in varianco ena, manjša ali enaka x).
G(z) je inverzna kumulativna porazdelitvena funkcija za standardizirano normalno slučajno spremenljivko (to je vrednost x tako, da N(x) = z).
(2) Če je PD enak 100%, je utež tveganja enaka: Max {0, 12.5 *(LGD-EL(BE))}.
(3) EL(BE), iz drugega odstavka tega člena je najboljša ocena EL banke za neplačane izpostavljenosti, kakor je določeno v devetem odstavku 33. člena tega sklepa.
(4) Za izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno, zavarovane z nepremičninami, se namesto korelacije (R) z vrednostjo 0,15 uporabi vrednost korelacije, izračunane s korelacijsko formulo iz prvega odstavka tega člena.
(5) Za kvalificirane obnavljajoče se izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno, kot so opredeljene v 90. členu tega sklepa, se namesto korelacije (R) z vrednostjo 0,04 uporabi vrednost korelacije, izračunane s korelacijsko formulo iz prvega odstavka tega člena.
103. člen
(Vrednosti PD)
(1) PD za izpostavljenosti iz kategorije izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno znaša najmanj 0,03%.
(2) PD neplačnikov ali PD neplačanih izpostavljenosti znaša 100%.
(3) Banka lahko učinke osebnega kreditnega zavarovanja prizna tako, da oceno PD ali LGD prilagodi v skladu z drugim odstavkom 104. člena tega sklepa.
104. člen
(Vrednosti LGD)
(1) Banka mora zagotoviti lastne ocene LGD ob upoštevanju minimalnih zahtev za uporabo pristopa IRB.
(2) Banka lahko učinke osebnih kreditnih zavarovanj prizna tako, da prilagodi ocene PD ali LGD v skladu z minimalnimi zahtevami iz 35., 36. in 99. člena tega sklepa. Banka izpostavljenostim, zavarovanim z osebnim jamstvom, teh ocen ne sme prilagoditi tako, da bi bila utež tveganja izračunana s tako prilagojenim PD ali LGD, nižja od uteži tveganja za primerljive neposredne izpostavljenosti do dajalca osebnega jamstva.
(3) Ne glede na drugi odstavek tega člena mora biti za namen drugega odstavka 51. člena in petega odstavka 52. člena tega sklepa ocena LGD za primerljivo neposredno izpostavljenost do dajalca zavarovanja enaka bodisi oceni LGD za nezavarovano izpostavljenost do dajalca zavarovanja ali oceni LGD za nezavarovano izpostavljenost do dolžnika. Katero od obeh ocen LGD mora banka uporabiti, je odvisno od tega ali bo poplačilo zavarovane izpostavljenosti v primeru neplačila dolžnika in dajalca osebnega jamstva odvisno od finančnega stanja dolžnika ali od finančnega stanja dajalca osebnega jamstva. To je razvidno iz razpoložljive evidence in pogojev osebnega jamstva.
105. člen
(Izračun vrednosti izpostavljenosti)
Vrednost izpostavljenosti se izračuna, kot je navedeno v 14. členu tega sklepa.
6.3.2. Izračun zneskov pričakovanih izgub
106. člen
(Splošno)
(1) Zneski pričakovanih izgub za izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno se izračunajo v skladu z naslednjima formulama:
Pričakovana izguba (EL) = PD × LGD
Znesek pričakovane izgube = EL × vrednost izpostavljenosti
(2) EL za neplačane izpostavljenosti (PD = 100%) je najboljša ocena EL banke za neplačane izpostavljenosti, kakor je opredeljeno v devetem odstavku 33. člena tega sklepa.
6.4. Odkupljene denarne terjatve v okviru kategorije izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno
107. člen
(Opredelitev odkupljenih denarnih terjatev iz naslova bančništva na drobno)
(1) Banka mora odkupljene denarne terjatve obravnavati znotraj kategorije izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno, pri čemer mora poleg minimalnih zahtev iz 108. do 112. člena tega sklepa izpolnjevati še naslednje pogoje:
(a) denarne terjatve je odkupila od oseb, ki niso članice skupine povezanih pravnih oseb, v kateri je tudi banka, njena izpostavljenost do dolžnika iz naslova odkupljenih denarnih terjatev pa se mora obravnavati ločeno od njenih neposrednih in posrednih izpostavljenosti do tega dolžnika;
(b) odkupljene denarne terjatve so ustvarjene na strogo poslovni podlagi med prodajalcem in dolžnikom. Denarne terjatve podjetij do drugih podjetij v skupini povezanih pravnih oseb in denarne terjatve, ki so predmet medsebojnega pobotanja med podjetji, ki kupujejo in prodajajo drugo drugemu, niso primerne;
(c) je upravičena do vseh prihodkov od odkupljenih denarnih terjatev ali do sorazmernega (pro-rata) deleža v teh prihodkih;
(d) odkupljene denarne terjatve so dovolj razpršene.
(2) Za odkupljene denarne terjatve se lahko vračljivi popusti za odkupe (refundable purchase discounts), zavarovanja s premoženjem ali delna osebna jamstva, ki zagotavljajo varovanje pred prvo izgubo v primeru izgube iz naslova neplačila, izgube iz naslova tveganja zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev ali obojega, obravnavajo kakor pozicije ob prvi izgubi po pristopu IRB v okviru sklepa o listinjenju.
(3) Če ima banka v razmerju do prodajalca odkupljenih denarnih terjatev pravico do popolnega regresa, ji teh denarnih terjatev ni treba obravnavati po pravilih za odkupljene denarne terjatve, ampak lahko tak posel obravnava kot izpostavljenost do prodajalca, zavarovano s temi terjatvami.
6.4.1. Dodatne minimalne zahteve za uporabo pristopa IRB, specifične za odkupljene denarne terjatve v okviru kategorije izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno
6.4.1.1. Zahteve za upravljanje z odkupljenimi denarnimi terjatvami v okviru kategorije izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno
108. člen
(Pravna gotovost)
S pogodbo o odkupu denarnih terjatev mora biti določeno, da je banka v vseh predvidljivih okoliščinah dejanski imetnik odkupljenih denarnih terjatev in da je končni prejemnik vseh denarnih nakazil iz teh terjatev. Če dolžnik izvaja plačila neposredno prodajalcu ali tretji osebi, ki upravlja denarne terjatve za prodajalca, mora banka redno preverjati, ali so ji plačila posredovana v celoti in v rokih, določenih v pogodbi. Banka mora zagotoviti, da je tudi v primeru stečaja prodajalca ali tretje osebe, ki upravlja denarne terjatve za prodajalca, nedvomna imetnica odkupljenih denarnih terjatev in denarnih prejemkov po teh terjatvah. Banka mora imeti izdelane postopke tudi za druge situacije, ki bi lahko banki zmanjšali možnost unovčenja ali prenosa odkupljenih denarnih terjatev.
109. člen
(Učinkovitost sistemov spremljanja)
Če dolžnik izvaja plačila neposredno prodajalcu odkupljenih denarnih terjatev ali tretji osebi, ki upravlja denarne terjatve za prodajalca, mora banka spremljati kakovost odkupljenih denarnih terjatev ter finančno stanje prodajalca in tretje osebe, ki upravlja denarne terjatve za prodajalca, predvsem pa mora:
(a) presojati korelacijo med kakovostjo odkupljenih denarnih terjatev in finančnim stanjem prodajalca in tretje osebe, ki upravlja denarne terjatve za prodajalca, ter imeti vzpostavljene notranje politike in postopke, ki zagotavljajo zadostno zaščito pred preveliko odvisnostjo med kakovostjo odkupljenih denarnih terjatev in finančnim stanjem prodajalca in tretje osebe, ki upravlja denarne terjatve za prodajalca, vključno z razvrščanjem vsakega prodajalca in tretje osebe, ki upravlja denarne terjatve za prodajalca, v bonitetne razrede ali skupine;
(b) vzpostaviti jasne in učinkovite politike ter postopke za določanje primernosti prodajalca denarnih terjatev in tretje osebe, ki upravlja denarne terjatve za prodajalca. Banka ali njen zastopnik mora opravljati redne preglede teh oseb, da preveri natančnost poročil, ki jih pošiljata prodajalec ali tretja oseba, ki upravlja denarne terjatve za prodajalca, odkriva goljufije ali operativne pomanjkljivosti ter preveri kakovost kreditnih politik prodajalca in politik in postopkov izterjave, ki jih ima tretja oseba, ki upravlja denarne terjatve za prodajalca. Ugotovitve pri teh pregledih se morajo dokumentirati;
(c) presojati značilnosti skupin odkupljenih denarnih terjatev, pretekla zaostala plačila prodajalca denarnih terjatev, problematične terjatve in vnaprej vračunane stroške za problematične terjatve, plačilne pogoje in morebitne medsebojne pobote;
(d) vzpostaviti učinkovite politike in postopke za spremljanje koncentracije odkupljenih denarnih terjatev do posameznega dolžnika in koncentracije denarnih terjatev po njihovih značilnostih znotraj skupine odkupljenih denarnih terjatev in med njimi;
(e) zagotoviti, da od tretje osebe, ki upravlja denarne terjatve za prodajalca, prejme pravočasna in dovolj natančna poročila o zapadlosti in zmanjšanju vrednosti odkupljenih denarnih terjatev. S tem se zagotavlja skladnost banke z lastnimi merili primernosti in politikami financiranja, ki urejajo odkupljene denarne terjatve, ter zagotovi učinkovit način za spremljanje in preverjanje prodajnih pogojev prodajalca in stopnjo zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev.
110. člen
(Učinkovitost sistema razreševanja problematičnih odkupljenih denarnih terjatev)
Banka mora vzpostaviti sisteme in postopke za zgodnje odkrivanje poslabšanja finančnega stanja prodajalca oziroma tretje osebe, ki upravlja denarne terjatve za prodajalca, če dolžnik izvaja plačila neposredno njemu, in kakovosti odkupljenih denarnih terjatev ter za preventivno obravnavanje nastajajočih težav. Banka mora vzpostaviti zlasti jasne in učinkovite politike, postopke in informacijske sisteme za spremljanje kršitev dogovorov ter jasne in učinkovite politike in postopke za začetek pravnih postopkov in za ravnanje s problematičnimi odkupljenimi denarnimi terjatvami.
111. člen
(Učinkovitost sistema notranjih kontrol)
(1) Banka mora vzpostaviti jasne in učinkovite politike in postopke, ki urejajo kontrolo odkupljenih denarnih terjatev. Pisne notranje politike morajo obsegati vse pomembne elemente programa odkupa denarnih terjatev, vključno s stopnjami predplačil, opredelitvijo primernih zavarovanj s premoženjem, potrebno dokumentacijo v procesu odkupa denarnih terjatev, mejami koncentracije in načinom ravnanja z denarnimi prejemki iz tega naslova. Ti elementi morajo upoštevati vse ustrezne in pomembne dejavnike, predvsem pa finančno stanje prodajalca in tretje osebe, ki upravlja denarne terjatve za prodajalca, če dolžnik izvaja plačila neposredno njemu, tveganje koncentracij ter gibanje kakovosti odkupljenih denarnih terjatev ter krog strank prodajalca.
(2) Notranji sistem za kontrolo zavarovanj s premoženjem mora zagotoviti, da banka izvede plačila odkupljenih denarnih terjatev, samo če je hkrati izveden prenos zavarovanja le-teh s premoženjem, vključno z dokumentacijo.
112. člen
(Skladnost z notranjimi politikami in postopki banke)
Banka mora vzpostaviti učinkovit notranji proces za presojanje skladnosti odkupovanja denarnih terjatev z vsemi notranjimi politikami in postopki. Ta proces mora vključevati:
(a) redne preglede vseh kritičnih faz programa banke za odkup denarnih terjatev;
(b) preverjanje ločevanja nalog med:
– ocenjevanjem PD osnovnega dolžnika in ocenjevanjem PD prodajalca in tretje osebe, ki upravlja denarne terjatve za prodajalca;
– ocenjevanjem PD prodajalca in tretje osebe, ki upravlja denarne terjatve za prodajalca, ter neposrednim pregledovanjem poslovanja prodajalca in tretje osebe, ki upravlja denarne terjatve za prodajalca;
(c) vrednotenje delovanja zalednih služb, s posebnim poudarkom na kvalifikacijah, izkušnjah in strukturi zaposlenih ter na avtomatiziranih podpornih sistemih.
6.4.1.2. Dodatne minimalne zahteve za bonitetne sisteme
113. člen
(Struktura bonitetnih sistemov)
Za namene točke (b) tretjega odstavka 91. člena tega sklepa mora banka pri izpostavljenostih iz naslova odkupljenih denarnih terjatev upoštevati prodajalčevo poslovno prakso in heterogenost njegovih strank.
6.4.1.3. Dodatne minimalne zahteve za ocenjevanje parametrov tveganja
114. člen
(Splošno)
Za odkupljene denarne terjatve morajo ocene parametrov tveganja odražati vse pomembne informacije, ki jih ima na razpolago banka. Te informacije se nanašajo na kakovost osnovnih denarnih terjatev, vključno s podatki za podobne skupine odkupljenih denarnih terjatev, s katerimi razpolaga sama banka, ali ki jih pridobi od prodajalca, ali od zunanjih virov. Če banka pridobi podatke od prodajalca, jih mora ustrezno ovrednotiti.
115. člen
(Zahteve za ocenjevanje PD)
Za odkupljene denarne terjatve lahko banka za ocenjevanje PD uporablja zunanje in notranje podatke.
116. člen
(Zahteve za lastne ocene LGD)
Za odkupljene denarne terjatve lahko banka za ocenjevanje LGD uporablja zunanje in notranje podatke.
117. člen
(Prilagoditve zaradi upoštevanja učinkov osebnih jamstev)
Prilagoditve zaradi upoštevanja učinkov osebnih jamstev v primeru odkupljenih denarnih terjatev se izvajajo v skladu s petim odstavkom 35. člena tega sklepa.
6.4.2. Izračuni
6.4.2.1. Izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje
118. člen
(Splošno)
Kapitalska zahteva za kreditno tveganje za odkupljene denarne terjatve v okviru kategorije izpostavljenosti bančništva na drobno znaša 8% tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti.
6.4.2.1.1. Izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti
119. člen
(Splošno)
Tveganjem prilagojen znesek izpostavljenosti = RW * vrednost izpostavljenosti.
120. člen
(Izračun uteži tveganja (RW))
(1) Utež tveganja za izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti za odkupljene denarne terjatve se izračuna v skladu s 102. členom tega sklepa.
(2) Če banka ne more ločiti odkupljenih denarnih terjatev zavarovanih z nepremičninami, in odkupljenih kvalificiranih obnavljajočih se izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno od drugih izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno, mora banka uporabljati utež tveganja, ki pomeni največjo kapitalsko zahtevo za navedene izpostavljenosti.
121. člen
(Izračun vrednosti izpostavljenosti)
Vrednost izpostavljenosti za izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti za odkupljene denarne terjatve je vrednost izpostavljenosti brez oslabitev (bruto vrednost) od katere se odšteje kapitalska zahteva za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev pred uporabo kreditnih zavarovanj.
6.4.2.2. Izračun zneskov pričakovanih izgub za kreditno tveganje
122. člen
(Splošno)
Zneski pričakovanih izgub za odkupljene denarne terjatve v okviru kategorije izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno se izračunajo v skladu z naslednjima formulama:
Pričakovana izguba (EL) = PD × LGD
Znesek pričakovane izgube = EL × vrednost izpostavljenosti
6.4.2.3. Izračun kapitalske zahteve za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev
123. člen
(Splošno)
Kapitalska zahteva za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev v okviru kategorije izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno znaša 8% tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti.
6.4.2.3.1. Izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti
124. člen
(Splošno)
Tveganjem prilagojen znesek izpostavljenosti = RW * vrednost izpostavljenosti.
125. člen
(Izračun uteži tveganja (RW))
Uteži za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev se izračunajo v skladu s formulo iz prvega do četrtega odstavka 52. člena tega sklepa. Vhodni parametri PD in LGD se določijo, kakor je navedeno v 53. do 54., 76. do 77., 84. do 85., 103., 104., 126., 127., 135. do 136. členu tega sklepa, vrednost izpostavljenosti se določi, kakor je navedeno v 14., 79., 87., 121., 128., 142. in 152. členu tega sklepa, M pa je 1 leto. Če lahko banka dokaže, da tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev ni pomembno, ga ni treba upoštevati.
126. člen
(Vrednosti PD)
(1) Za izračun kapitalske zahteve za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev je ocena PD enaka oceni EL. Če lahko banka svoje ocene EL za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev zanesljivo razstavi na ocene PD in LGD, lahko uporablja tako pridobljeno oceno PD.
(2) Če banka za izračun kapitalske zahteve za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev uporablja vrednost LGD 75%, se učinki osebnega kreditnega zavarovanja lahko priznajo s prilagoditvijo ocen PD, ob upoštevanju drugega poglavja sklepa o kreditnih zavarovanjih, ki se nanaša na minimalne zahteve za njihovo priznanje.
127. člen
(Vrednosti LGD)
Za izračun kapitalske zahteve za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev se uporablja vrednost LGD 75%. Če lahko banka svoje ocene EL za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev zanesljivo razstavi na ocene PD in LGD, se lahko uporablja tako pridobljena ocena LGD.
128. člen
(Izračun vrednosti izpostavljenosti)
Vrednost izpostavljenosti za izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev je enaka vrednosti izpostavljenosti brez oslabitev (bruto vrednost).
6.4.2.4. Izračun zneskov pričakovanih izgub za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev
129. člen
(Splošno)
Zneski pričakovanih izgub zaradi tveganja zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev v okviru kategorije izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno se izračunajo v skladu z naslednjima formulama:
Pričakovana izguba (EL) = PD × LGD
Znesek pričakovane izgube = EL × vrednost izpostavljenosti
7. KATEGORIJA IZPOSTAVLJENOSTI IZ NASLOVA LASTNIŠKIH INSTRUMENTOV IN DODATNE MINIMALNE ZAHTEVE ZA UPORABO PRISTOPA IRB
7.1. Opredelitev kategorije izpostavljenosti
130. člen
(Splošno)
V kategorijo izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov se vključujejo:
(a) izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, ki se v primeru stečaja izdajatelja poplačujejo iz razdelitvene mase, ki ostane po celotnem poplačilu vseh nepodrejenih in podrejenih terjatev do izdajatelja;
(b) izpostavljenosti iz naslova dolžniških instrumentov, katerih ekonomska vsebina je podobna izpostavljenostim iz točke (a) tega odstavka.
7.2. Izračuni
7.2.1. Izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje
131. člen
(Splošno)
Kapitalska zahteva za kreditno tveganje za kategorijo izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov znaša 8% tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti.
7.2.1.1. Izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti
132. člen
(Splošno)
(1) Banka mora, ne glede na drugi odstavek 13. člena tega sklepa, za izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti za kreditno tveganje za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov uporabiti enega od pristopov iz 133., 134., ali 138. člena tega sklepa. Pristop iz 138. člena tega sklepa lahko uporabi samo, če izpolnjuje dodatne minimalne zahteve iz 139. do 141. člena tega sklepa.
(2) Če banka za notranje upravljanje s tveganji iz naslova lastniških instrumentov hkrati uporablja različne pristope iz 133., 134. in 138. člena tega sklepa, jih lahko tako uporablja tudi za izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti. Pri tem pa mora biti njena izbira pristopov dosledna in ne sme biti pogojena samo s ciljem zmanjševanja kapitalske zahteve.
(3) Ne glede na drugi odstavek tega člena lahko banka tveganjem prilagojene zneske izpostavljenosti iz naložb v kapital družb za pomožne storitve izračunava tako, kot pri kategoriji izpostavljenosti iz točke (g) prvega odstavka 17. člena tega sklepa (druga sredstva iz nekreditnih obveznosti).
7.2.1.1.1. Izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti po pristopu enostavnih uteži tveganja
133. člen
(Splošno)
(1) Po pristopu enostavnih uteži tveganja se tveganjem prilagojeni zneski izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov izračunajo v skladu z naslednjo formulo:
Tveganjem prilagojen znesek izpostavljenosti = RW * vrednost izpostavljenosti.
Vrednosti uteži tveganja (RW) so naslednje:
(a) 190% za izpostavljenosti iz naslova naložb v kapital nejavnih družb, če so dovolj razpršene,
(b) 290% za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, s katerimi se trguje na borzi,
(c) 370% za vse druge izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov.
(2) Kratke pozicije denarnih sredstev (bančnih vlog ali denarju podobnih instrumentov) in izvedeni finančni instrumenti v bančni knjigi se lahko izravnajo z dolgimi pozicijami v istih posameznih instrumentih, če so bili ti instrumenti izrecno določeni kot varovanja posebnih izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov in če zagotavljajo varovanje vsaj še eno leto. Druge kratke pozicije se obravnavajo, kakor da so dolge pozicije z ustreznimi utežmi tveganja, ki se uporabljajo za absolutno vrednost vsake pozicije. Za pozicije z neusklajeno zapadlostjo se uporabljajo pravila o neusklajenosti zapadlosti, ki veljajo za kategorijo izpostavljenosti do podjetij.
(3) Banka lahko prizna učinke osebnega kreditnega zavarovanja, pridobljenega za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, v skladu s pravili iz sklepa o kreditnih zavarovanjih.
7.2.1.1.2. Izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti po pristopu PD/LGD
134. člen
(Splošno)
(1) Po pristopu PD/LGD se tveganjem prilagojeni zneski izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov izračunajo v skladu s formulami iz prvega do četrtega odstavka 52. člena tega sklepa. Če banka nima dovolj informacij za uporabo opredelitve neplačila iz 28. do 31. člena tega sklepa, mora za uteži tveganja uporabiti faktor povečanja 1,5.
(2) Na ravni posamezne izpostavljenosti vsota EL, pomnožene z 12,5, in tveganjem prilagojenega zneska izpostavljenosti, ne sme presegati vrednosti izpostavljenosti, pomnožene z 12,5.
(3) Banka lahko prizna učinke osebnega kreditnega zavarovanja, pridobljenega za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, v skladu z metodami iz sklepa o kreditnih zavarovanjih. Za del izpostavljenosti iz naslova lastniškega instrumenta, ki je zavarovana z osebnim kreditnim zavarovanjem, se uporablja LGD 90%, razen za z osebnim jamstvom zavarovane dele izpostavljenosti iz naslova naložb v kapital nejavnih družb, ki so dovolj razpršene, kjer se lahko uporabi LGD 65%. Za te namene M znaša 5 let.
135. člen
(Vrednosti PD)
Ocena PD se določi v skladu z metodami, ki jih banka uporablja za izračun ocene PD pri kategoriji izpostavljenosti do podjetij. Pri tem pa mora banka upoštevati naslednje minimalne vrednosti PD:
(a) 0,09% za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, s katerimi se trguje na borzi, če je naložba del dolgoročnega odnosa s stranko;
(b) 0,09% za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, s katerimi se ne trguje na borzi, če donosi iz naložb temeljijo na rednih in periodičnih denarnih tokovih, ki ne izhajajo iz kapitalskih dobičkov;
(c) 0,40% za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, s katerimi se trguje na borzi, vključno z drugimi kratkimi pozicijami, kakor je navedeno v drugem odstavku 133. člena tega sklepa;
(d) 1,25% za vse druge izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, vključno z drugimi kratkimi pozicijami, kakor je navedeno v drugem odstavku 133. člena tega sklepa.
136. člen
(Vrednosti LGD)
(1) Izpostavljenostim iz naslova naložb v kapital nejavnih družb, ki so dovolj razpršene, se lahko dodeli LGD 65%.
(2) Vsem drugim izpostavljenostim iz naslova lastniških instrumentov se dodeli LGD 90%.
137. člen
(Vrednost zapadlosti (M))
Za vse izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov se dodeli M 5 let.
7.2.1.1.3. Izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti po pristopu notranjih modelov
138. člen
(Splošno)
(1) Po pristopu notranjih modelov so tveganjem prilagojeni zneski izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov enaki potencialni izgubi na izpostavljenostih iz naslova lastniških instrumentov, dobljeni z uporabo notranjih modelov tvegane vrednosti (VaR) ob upoštevanju 99. percentila enostranskega intervala zaupanja, pomnoženi z 12,5. Za dejavnik tveganja se uporabi razliko med četrtletnimi donosi in ustrezno netvegano stopnjo, izračunano v dolgoročnem vzorčnem obdobju. Tveganjem prilagojen znesek izpostavljenosti na ravni posamezne izpostavljenosti ni manjši od vsote minimalnega tveganjem prilagojenega zneska izpostavljenosti, izračunanega na podlagi pristopa PD/LGD, in ustrezne EL, pomnožene z 12,5 in izračunane na osnovi minimalne vrednosti PD, določene v točki (a) 135. člena tega sklepa in pripadajoče vrednosti LGD, določene v 136. členu tega sklepa.
(2) Banka lahko prizna učinke osebnega kreditnega zavarovanja, pridobljenega za izpostavljenost iz naslova lastniških instrumentov.
139. člen
(Dodatne minimalne zahteve glede količinske opredelitve tveganja)
Banka, ki za izračun tveganjem prilagojenih izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov uporablja pristop notranjih modelov, mora izpolnjevati naslednje dodatne minimalne zahteve:
(a) ocena potencialne izgube mora biti robustna glede na negativna gibanja na trgu, ki vplivajo na dolgoročni profil tveganja posameznih naložb banke v lastniške instrumente. Podatki, uporabljeni za prikaz porazdelitve donosa, morajo odražati najdaljše obdobje opazovanja, za katerega je mogoče pridobiti smiselne podatke za prikaz profila tveganja posameznih naložb banke v lastniške instrumente. Uporabljeni podatki morajo zadostovati za izdelavo konzervativnih, statistično zanesljivih in trdnih ocen izgub, ki ne smejo temeljiti izključno na presoji. Banka mora zagotoviti, da uporabljeni scenarij izjemnih situacij zagotavlja konzervativno oceno potencialnih izgub v zadevnem dolgoročnem tržnem ali ekonomskem ciklusu. Da bi banka dosegla dovolj realistične in konzervativne rezultate modelov, mora empirične analize razpoložljivih podatkov združevati s prilagoditvami, ki temeljijo na različnih dejavnikih. Pri izdelavi modelov tvegane vrednosti (VaR) za ocenjevanje potencialnih četrtletnih izgub lahko banka uporablja četrtletne podatke ali pretvarja podatke iz krajših časovnih zaporedij na četrtletne protivrednosti z uporabo analitično primernih metod. Te metode morajo biti podprte z empiričnimi dokazi z dobro razvitim in dokumentiranim miselnim procesom in analizo. Tak pristop mora banka uporabljati konzervativno in dosledno. Če so na voljo samo omejeni ustrezni podatki, mora banka dodati ustrezne mere konzervativnosti;
(b) uporabljeni modeli morajo biti sposobni primerno zajemati vsa pomembna tveganja, ki jih vsebujejo donosi iz lastniških instrumentov, vključno s splošnim tržnim tveganjem in posebnim tveganjem iz skupine izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov. Notranji modeli morajo primerno razlagati pretekle spremembe cen, zajemati razsežnost in spremembe strukture skupine izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov in biti robustni glede na negativna gibanja na trgu. Populacija tveganih izpostavljenosti, ki je zastopana v podatkih, uporabljenih za ocenjevanje, mora ustrezati ali biti vsaj primerljiva z izpostavljenostmi iz naslova lastniških instrumentov;
(c) notranji modeli morajo biti primerni za profil tveganja in kompleksnost skupine izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov. Če so vrednosti pomembnih naložb po svoji naravi zelo nelinearne, mora banka notranje modele izdelati tako, da primerno zajamejo tveganja, povezana s takimi instrumenti;
(d) vzporejanje posameznih pozicij z njej podobnimi pozicijami (proxies), tržnimi indeksi in dejavniki tveganja mora biti utemeljeno, intuitivno in konceptualno trdno;
(e) banka mora z empiričnimi analizami dokazati primernost dejavnikov tveganja, vključno z njihovo zmožnostjo zajeti splošno in posebno tveganje;
(f) ocene nestanovitnosti donosov izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov morajo vsebovati vse ustrezne in razpoložljive podatke, informacije in metode. Banka mora uporabljati notranje podatke, ki so bili neodvisno revidirani, ali podatke iz zunanjih virov (vključno s skupnimi podatki, zbranimi od več bank);
(g) vzpostavljen mora biti temeljit in izčrpen program za testiranje izjemnih situacij.
140. člen
(Dodatne minimalne zahteve glede vključitve v proces upravljanja s tveganji in kontrol)
Banka mora za razvoj in uporabo notranjih modelov za namene izračuna tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov izoblikovati politike, postopke in kontrole, ki bodo zagotavljali celovitost modela in procesa modeliranja. Politike, postopki in kontrole morajo obsegati predvsem:
(a) popolno integracijo notranjih modelov v celoten upravljavski informacijski sistem banke in v upravljanje s skupino izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, ki so postavke bančne knjige. Notranji modeli morajo biti popolnoma vpeti v strukturo upravljanja s tveganji banke, če se posebej uporabljajo pri merjenju in presoji obnašanja skupine izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov (vključno s tveganju prilagojenim obnašanjem), razporejanju ekonomskega kapitala izpostavljenostim iz naslova lastniških instrumentov in ovrednotenju celotne kapitalske ustreznosti ter procesa upravljanja z naložbami;
(b) vzpostavljene sisteme upravljanja ter postopke in kontrolne funkcije za zagotovitev rednega in neodvisnega pregledovanja vseh elementov notranjega modeliranja, vključno z odobritvijo sprememb modelov, izbiro vhodnih podatkov in preverjanjem rezultatov modelov, kakor je neposredna verifikacija izračunov tveganja. S preverjanji je treba presojati natančnost, popolnost in ustreznost vhodnih in izhodnih podatkov modelov, pri čemer se je treba osredotočiti na iskanje in omejevanje potencialnih napak, vezanih na znane pomanjkljivosti, in na identifikacijo neznanih pomanjkljivosti modelov. Take preglede lahko izvaja služba notranje revizije in/ali zunanja revizijska družba;
(c) ustrezne sisteme in postopke za spremljanje naložbenih omejitev in tveganih izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov;
(d) enote, pristojne za oblikovanje in uporabo modelov, morajo biti funkcionalno neodvisne od enot, pristojnih za upravljanje s posameznimi naložbami;
(e) osebe, pristojne za kateri koli vidik procesa modeliranja, morajo biti ustrezno usposobljene. Vodstvo mora funkciji modeliranja nameniti dovolj izkušene in sposobne kadre.
141. člen
(Potrditev primernosti in dokumentacija)
(1) Banka mora vzpostaviti zanesljive sisteme za potrditev primernosti (validacijo) natančnosti in doslednosti notranjih modelov in procesov modeliranja. Vsi pomembni elementi notranjih modelov, procesi modeliranja in procesi potrditve primernosti se morajo dokumentirati, vključno z odgovornostmi oseb, ki sodelujejo pri modeliranju, odobritvi in procesih pregleda modela.
(2) Banka mora uporabljati proces notranje potrditve primernosti za ocenjevanje delovanja notranjih modelov in procesov na dosleden in smiseln način.
(3) Uporabljene metode in podatki za količinsko potrditev primernosti parametrov tveganja morajo biti vseskozi dosledni. Spremembe metod ocenjevanja in potrditve primernosti ter spremembe podatkov (uporabljeni viri podatkov in obravnavana obdobja) morajo biti dokumentirane.
(4) Banka mora redno primerjati dejanske donose iz lastniških instrumentov (izračunane z uporabo dejanskih in hipotetičnih dobičkov in izgub) z modeliranimi ocenami. Pri takih primerjavah mora banka uporabljati pretekle podatke, ki pokrivajo čim daljše obdobje. Banka mora dokumentirati metode in podatke, uporabljene v takih primerjavah. Analizo in dokumentacijo je treba ažurirati vsaj enkrat letno.
(5) Banka mora uporabljati tudi druga orodja za količinsko potrditev primernosti parametrov tveganja in primerjave z zunanjimi viri podatkov. Analiza mora temeljiti na podatkih, ki so primerni za skupino izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, so redno ažurirani in obsegajo ustrezno obdobje opazovanja. Notranje presoje delovanja modelov banke morajo temeljiti na čim daljšem obdobju.
(6) Banka mora vzpostaviti zanesljive notranje standarde za primere, ko primerjava dejanskih donosov iz lastniških instrumentov z modeliranimi ocenami spodbija veljavnost teh ocen ali modelov kot takih. Ti standardi morajo upoštevati ekonomske cikle in podobne sistematične spremenljivosti pri donosih iz lastniških instrumentov. Vse spremembe notranjih modelov, ki so posledica pregledov modelov, je treba dokumentirati in morajo biti skladne s standardi banke za pregled modelov.
7.2.1.1.4. Izračun vrednosti izpostavljenosti
142. člen
(Splošno)
Vrednost izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov je enaka njeni knjigovodski vrednosti.
7.2.2. Izračun zneskov pričakovanih izgub
143. člen
(Pristop enostavnih uteži tveganja)
Zneski pričakovanih izgub za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, pri katerih se tveganjem prilagojeni zneski izpostavljenosti izračunavajo v skladu s pristopom enostavnih uteži tveganja iz 133. člena tega sklepa, se izračunajo v skladu z naslednjo formulo:
Znesek pričakovane izgube = EL × vrednost izpostavljenosti.
Vrednosti EL so naslednje:
(a) 0,8% za izpostavljenosti iz naslova naložb v kapital nejavnih družb, če so dovolj razpršene;
(b) 0,8% za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, s katerimi se trguje na borzi;
(c) 2,4% za vse druge izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov.
144. člen
(Pristop PD/LGD)
Zneski pričakovanih izgub za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, pri katerih se tveganjem prilagojeni zneski izpostavljenosti izračunavajo v skladu s pristopom PD/LGD iz 134. do 137. člena tega sklepa, se izračunajo v skladu z naslednjima formulama:
Znesek pričakovane izgube = EL × vrednost izpostavljenosti
Pričakovana izguba (EL) = PD × LGD
145. člen
(Pristop notranjih modelov)
Zneski pričakovanih izgub za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, pri katerih se tveganjem prilagojeni zneski izpostavljenosti izračunavajo v skladu s pristopom notranjih modelov iz 138. do 141. člena tega sklepa, znašajo nič.
8. POZICIJE V LISTINJENJU
8.1. Izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje
146. člen
(Splošno)
Kapitalska zahteva za kreditno tveganje za pozicije v listinjenju znaša 8% tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti.
8.1.1. Izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti
147. člen
(Splošno)
Za izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti za pozicije v listinjenju iz točke (f) prvega odstavka 17. člena tega sklepa se uporabljajo pravila iz sklepa o listinjenju.
8.2. Izračun zneskov pričakovanih izgub
148. člen
(Splošno)
Za izračun zneskov pričakovanih izgub za pozicije v listinjenju iz točke (f) prvega odstavka 17. člena tega sklepa se uporabljajo pravila iz sklepa o listinjenju.
9. KATEGORIJA IZPOSTAVLJENOSTI DRUGA SREDSTVA IZ NASLOVA NEKREDITNIH OBVEZNOSTI
9.1. Opredelitev kategorije izpostavljenosti
149. člen
(Splošno)
Druga sredstva iz naslova nekreditnih obveznosti vključujejo tudi preostalo vrednost zakupljenega premičnega in nepremičnega premoženja, če ni vključena v izpostavljenost iz naslova zakupa, kakor je opredeljena v četrtem odstavku 14. člena tega sklepa.
9.2. Izračuni
9.2.1. Izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje
150. člen
(Splošno)
Kapitalska zahteva za kreditno tveganje za druga sredstva iz naslova nekreditnih obveznosti znaša 8% tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti.
9.2.1.1. Izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti
151. člen
(Splošno)
(1) Tveganjem prilagojeni zneski izpostavljenosti drugih sredstev iz naslova nekreditnih obveznosti so enaki vrednosti izpostavljenosti, opredeljeni v 152. členu tega sklepa.
(2) Kadar je izpostavljenost preostala vrednost iz naslova zakupa, mora biti vsako leto prilagojena tako, da se tveganjem prilagojen znesek izpostavljenosti izračuna na naslednji način:
Tveganjem prilagojen znesek izpostavljenosti = 1/t*100%*vrednost izpostavljenosti
kjer je
t število let trajanja pogodbe o zakupu
152. člen
(Izračun vrednosti izpostavljenosti)
Vrednost izpostavljenosti drugih sredstev iz naslova nekreditnih obveznosti je enaka njeni knjigovodski vrednosti.
9.2.2. Izračun zneskov pričakovanih izgub
153. člen
(Splošno)
Znesek pričakovane izgube za izpostavljenosti drugih sredstev iz naslova nekreditnih obveznosti je nič.
10. PREHODNE IN KONČNA DOLOČBA
154. člen
(Skrajšanje predhodne uporabe pristopa IRB)
(1) Za banko, ki vloži zahtevo za izdajo dovoljenja za uporabo pristopa IRB pred 1. januarjem 2010, se zahteva po predhodni uporabi bonitetnih sistemov iz točke (c) prvega odstavka 3. člena tega sklepa skrajša s treh na eno leto.
(2) Za banke, ki vložijo zahtevo za izdajo dovoljenja za uporabo lastnih ocen pred 1. januarjem 2009, se zahteva po predhodni uporabi lastnih ocen LGD (in CF) iz točke (c) prvega odstavka 5. člena tega sklepa skrajša s treh na dve leti.
155. člen
(Vrednost LGD za izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno, zavarovane s stanovanjskimi nepremičninami)
Do 31. decembra 2010 z neplačili tehtano povprečje LGD za vse izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno, zavarovane s stanovanjskimi nepremičninami in brez osebnih jamstev enot centralne ravni države, ne sme biti nižje od 10%.
156. člen
(Vrednost LGD za krite obveznice)
Do 31. decembra 2010 se lahko kritim obveznicam, kakor so opredeljene v deseti točki drugega odstavka 2. člena in 45. člena sklepa o standardiziranem pristopu, dodeli vrednost LGD 11,25%, če izpolnjujejo naslednje pogoje:
(a) krite obveznice so zavarovane s primernimi sredstvi, opredeljenimi v točkah (a) do (d) prvega odstavka Priloge I sklepa o standardiziranem pristopu, ki jim pripada stopnja kreditne kvalitete 1, določene v standardiziranem pristopu;
(b) vrednost sredstev, opredeljenih v točkah (e) do (h) prvega odstavka Priloge I sklepa o standardiziranem pristopu, ki se uporabljajo za zavarovanje kritih obveznic, ne sme presegati 10% nominalne vrednosti neporavnanih obveznosti izdaje kritih obveznic;
(c) krite obveznice niso zavarovane s sredstvi, opredeljenimi v točki (i) prvega odstavka Priloge I sklepa o standardiziranem pristopu;
(d) če imajo krite obveznice najboljšo bonitetno oceno imenovane ECAI, ki jo ta dodeljuje kritim obveznicam.
157. člen
(Izvzetje določenih izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov iz pristopa IRB)
Banka in njene podrejene banke v Republiki Sloveniji lahko do 31. decembra 2017 iz pristopa IRB izvzamejo izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, ki jih imajo na dan 31. decembra 2007. Izvzeta pozicija se meri kot število delnic, posedovanih na navedeni datum, in dodatnih delnic, ki so neposredno posledica lastništva prvo omenjenih, vendar le, dokler ne povečajo sorazmernega deleža lastništva v zadevnem podjetju. Če se sorazmerni delež lastništva v določenem podjetju poveča, presežnega deleža lastništva ni mogoče izvzeti. Prav tako se izvzetje ne uporablja za lastniške instrumente, ki so bili izvzeti, nato pa so bili prodani in ponovno odkupljeni. Za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, ki se v skladu s tem odstavkom lahko izvzamejo iz pristopa IRB, se uporablja standardizirani pristop.
158. člen
(Odlog začetka uporabe standardiziranega pristopa za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje)
(1) Banka, ki v skladu s 405. členom ZBan-1 odloži začetek uporabe standardiziranega pristopa za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje za izpostavljenosti, ki so stalno izvzete iz pristopa IRB ali so predmet postopne uvedbe do 1. januarja 2008, smiselno uporablja določbe V. in XIV. poglavja Sklepa o kapitalski ustreznosti bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 24/02, 85/02, 22/03, 36/04, 68/04, 103/04, 124/04, 62/05, 67/05 in 74/06).
(2) Banka, ki začne uporabljati standardizirani pristop za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje za izpostavljenosti, ki so stalno izvzete iz pristopa IRB ali so predmet postopne uvedbe med letom 2007, mora z dnem začetka uporabe omenjenega pristopa začeti uporabljati določbe sklepa o standardiziranem pristopu.
159. člen
(Uveljavitev in začetek uporabe sklepa)
Ta sklep začne veljati 1. januarja 2007, razen šestega odstavka 13. člena tega sklepa, ki začne veljati 1. januarja 2008.
Ljubljana, dne 6. decembra 2006
Predsednik
Sveta Banke Slovenije
Mitja Gaspari l.r.
PRILOGE
Priloga I: Zahteva za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za uporabo pristopa IRB
Priloga II: Zahteva za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za uporabo lastnih ocen LGD (in CF)
Priloga III: Zahteva za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za prehod s pristopa IRB na standardizirani pristop
Priloga IV: Zahteva za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za prehod z uporabe lastnih ocen LGD (in CF) na uporabo predpisanih ocen CF (in LGD)
Priloga V: Nadzorniška merila za razvrščanje izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev
