Na podlagi 4. točke 129. in 405. člena Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 131/06) ter prvega odstavka 31. člena Zakona o Banki Slovenije (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo) izdaja Svet Banke Slovenije

(1) Ta sklep določa:
(a) oblike kreditnih zavarovanj, ki jih banke in hranilnice (v nadaljevanju: banke) lahko uporabljajo za namene zmanjševanja kreditnega tveganja (primerna kreditna zavarovanja);
(b) minimalne zahteve, ki morajo biti izpolnjene pri vsaki primerni obliki kreditnega zavarovanja, da se njeni učinki na zmanjševanje kreditnega tveganja lahko priznajo;
(c) izračun učinkov primernih kreditnih zavarovanj na zmanjševanje kreditnega tveganja.
(2) Banka, ki uporablja standardizirani pristop ali ki uporablja pristop na podlagi notranjih bonitetnih sistemov brez lastnih ocen izgube ob neplačilu (in konverzijskih količnikov) lahko kreditna zavarovanja v skladu s tem sklepom upošteva:
(a) pri izračunu tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti za namene izračuna kapitalske zahteve za kreditno tveganje in tveganje zmanjšanja vrednosti denarne terjatve v skladu s točko (b) 4. člena Sklepa o izračunu kapitala bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 135/06; v nadaljevanju: sklep o kapitalu) ter
(b) pri izračunu zneskov pričakovane izgube za namene izračuna višine odbitne postavke iz točke (f) drugega odstavka 22. člena sklepa o kapitalu in postavke kapitala iz točke (b) drugega odstavka 14. člena istega sklepa.
(3) Banka, ki uporablja pristop na podlagi notranjih bonitetnih sistemov z lastnimi ocenami izgube ob neplačilu (in konverzijskih količnikov), pravila tega sklepa upošteva samo v primerih in v obsegu, kot je opredeljeno v Sklepu o izračunu kapitalske zahteve za pristop na podlagi notranjih bonitetnih sistemov (Uradni list RS, št. 135/06; v nadaljevanju: sklep o pristopu IRB).

Pojmi, uporabljeni v tem sklepu, imajo enak pomen kot v določbah Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 131/06; v nadaljevanju: ZBan-1), kot na primer:
(a) standardizirani pristop v 1. točki 138. člena,
(b) pristop na podlagi notranjih bonitetnih sistemov (v nadaljevanju: pristop IRB) v 2. točki 138. člena,
(c) neplačilo v drugem odstavku 115. člena,
(d) kreditno zavarovanje v prvem in drugem odstavku 116. člena,
(e) stvarno kreditno zavarovanje v tretjem odstavku 116. člena,
(f) osebno kreditno zavarovanje v četrtem odstavku 116. člena,
(g) posel začasne prodaje v 117. členu,
(h) posel začasnega odkupa v 117. členu,
(i) posoja vrednostnih papirjev ali blaga v 118. členu,
(j) izposoja vrednostnih papirjev ali blaga v 118. členu,
(k) denarju podoben instrument v 119. členu,
(l) nadzorni organ v drugem in tretjem odstavku 19. člena,
(m) institucija v 14. členu,
(n) centralne banke v 21. členu,
(o) verjetnost neplačila (v nadaljevanju: PD) v prvem odstavku 115. člena,
(p) izguba v tretjem odstavku 115. člena,
(q) izguba ob neplačilu (v nadaljevanju: LGD) v četrtem odstavku 115. člena,
(r) konverzijski količnik (v nadaljevanju: CF) v petem odstavku 115. člena,
(s) tveganje zmanjšanja vrednosti denarnih terjatev v 110. členu,
(t) sekuritizacija (v nadaljevanju: listinjenje) v prvem odstavku 120. člena,
(u) segment kreditnega tveganja (v nadaljevanju: tranša) v četrtem odstavku 120. člena.

(1) Za namen tega sklepa veljajo naslednje opredelitve pojmov:
(a) "kreditni dogodek" je zakonsko določen ali pogodbeno dogovorjen dogodek, ob nastopu katerega lahko banka začne postopek unovčitve kreditnega zavarovanja;
(b) "zavarovan kreditni posel" je vsaka izpostavljenost, ki je zavarovana s premoženjem in za katero ni dogovorjena pravica banke do rednega vzdrževanja kritja;
(c) "posel z instrumenti kapitalskega trga" je vsaka izpostavljenost, ki je zavarovana s premoženjem in za katero je dogovorjena pravica banke do rednega vzdrževanja kritja;
(d) "osebe javnega sektorja" so osebe, ki jih nadzorni organ države, na območju katere so ustanovljene, opredeli kot osebe javnega sektorja, oziroma, če jih nadzorni organ države, na območju katere so ustanovljene, ne opredeli, so to:
– upravni organi, ki opravljajo nepridobitno dejavnost in ki so odgovorni enotam centralne, regionalne ali lokalne ravni države oziroma institucionalnim enotam, ki imajo enake pristojnosti kot enote regionalne ali lokalne ravni države;
– podjetja, ki opravljajo nepridobitno dejavnost in katerih ustanovitelji so enote centralne ravni države, ki tudi izrecno jamčijo za njihove obveznosti, vključno z osebami javnega prava, ki so pod javnim nadzorom.
V Republiki Sloveniji so to pravne osebe ali institucionalne enote, ki so na podlagi Uredbe o standardni klasifikaciji institucionalnih sektorjev (Uradni list RS, št. 13/06) uvrščene v podsektor Javne nefinančne družbe (S.11001), podsektor Javne druge denarne finančne institucije (S.12201), podsektor Javni drugi finančni posredniki, razen zavarovalnih družb in pokojninskih skladov (S.12301), podsektor Javni izvajalci pomožnih finančnih dejavnosti (S.12401), podsektor Javne zavarovalniške družbe in pokojninski skladi (S.12501), podsektor Državni skladi (S.13112), podsektor Druge enote centralne države (S.13113), podsektor Skladi lokalne države (S.13132), podsektor Druge enote lokalne države (S.13133) ali podsektor Skladi socialne varnosti (S.13140) in ki izpolnjujejo pogoje iz ene izmed naslednjih dveh alinej:
– so pravne osebe javnega prava oziroma njihove institucionalne enote, ki so posredni uporabniki državnega proračuna ali občinskih proračunov, ki jih Ministrstvo za finance določi v skladu s Pravilnikom o določitvi neposrednih in posrednih uporabnikov državnega in občinskih proračunov (Uradni list RS, št. 46/03), ali ki so odgovorne enotam centralne ravni Republike Slovenije;
– so pravne osebe, ki opravljajo nepridobitno dejavnost in katerih ustanovitelji so enote centralne ravni države, ki tudi izrecno jamčijo za njihove obveznosti;
(e) "priznane borze" so borze iz Priloge II Sklepa o izračunu kapitalske zahteve za tržna tveganja (Uradni list RS, št. 135/06; v nadaljevanju: sklep o tržnih tveganjih);
(f) "glavni indeks" je vodilni indeks na določenem segmentu borznega trga, ki kaže na gibanje tečajev tega trga vrednostnih papirjev in ga investitorji uporabljajo kot pokazatelj trenda na tem trgu;
(g) "kolektivni naložbeni podjem za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (v nadaljevanju: investicijski sklad)" je podjem, za katerega se uporablja Direktiva 85/611/EGS Evropskega parlamenta in Sveta z njenimi poznejšimi dopolnitvami (88/220/EGS, 95/26/ES, 2000/64/ES, 2001/107/ES, 2001/108/ES, 2004/39/ES in 2005/1/ES);
(h) "obdobje unovčenja" je nadzorniško določen čas, ki je v povprečju potreben za prodajo pozicije v finančnem instrumentu;
(i) "stanovanjske nepremičnine" so zemljišča, stavbe in posamezni deli stavb v etažni lastnini, ki so namenjeni za bivanje, kot so na primer zemljišča na območju, predvidenem za pozidavo, stanovanja, stanovanjske hiše, garaže in počitniške hiše;
(j) "poslovne nepremičnine" so zemljišča, stavbe in posamezni deli stavb v etažni lastnini, namenjeni opravljanju poslovne dejavnosti, kot so na primer zemljišča na območju, predvidenem za pozidavo, dokončani poslovni prostori, pisarne, trgovine, hoteli, poslovalnice in skladišča, ter druga zemljišča;
(k) "posli kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja" (margin lending transactions) so posli, s katerimi banka odobri kredit za nakup, prodajo, pokrivanje stroškov financiranja pri posoji in izposoji vrednostnih papirjev ali trgovanje z njimi; posli kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja ne vključujejo drugih kreditov, ki so zavarovani z vrednostnimi papirji;
(l) "primerna zunanja bonitetna institucija (v nadaljevanju: primerna ECAI)" je ECAI, ki jo Banka Slovenije na podlagi Sklepa o priznavanju zunanjih bonitetnih institucij (Uradni list RS, št. 135/06), uvrsti na seznam primernih zunanjih bonitetnih institucij za posamezno kategorijo izpostavljenosti;
(m) "enote centralne ravni države" so institucionalne enote, ki jih nadzorni organ zadevne države opredeli kot enote centralne ravni države. V Republiki Sloveniji so to institucionalne enote, ki so na podlagi Uredbe o standardni klasifikaciji institucionalnih sektorjev (Uradni list RS, št. 13/06) uvrščene v podsektor Neposredni uporabniki državnega proračuna (S.13111) ter Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Ljubljana;
(n) "enote regionalne ali lokalne ravni države" so institucionalne enote, ki jih nadzorni organ zadevne države opredeli kot enote regionalne ali lokalne ravni države. V Republiki Sloveniji so to institucionalne enote, ki so na podlagi Uredbe o standardni klasifikaciji institucionalnih sektorjev (Uradni list RS, št. 13/06) uvrščene v podsektor Neposredni uporabniki proračunov občin (S.13131);
(o) "multilateralna razvojna banka" je družba, katere družbenice oziroma članice so vsaj tri suverene države in katere osnovna dejavnost je zagotavljanje sredstev za financiranje gospodarskega razvoja vseh držav članic ali pa samo izbrane skupine držav članic. Ne glede na prejšnji stavek se med multilateralne razvojne banke uvrsti Medameriška investicijska korporacija (Inter-American Investment Corporation), Črnomorska trgovinska in razvojna banka (Black Sea Trade and Development Bank) in Centralnoameriška banka za gospodarsko integracijo (Central American Bank for Economic Integration);
(p) "primerna izvozna agencija (v nadaljevanju: primerna ECA)" je:
– OECD;
– izvozna agencija, ki hkrati izpolnjuje naslednja pogoja:
i. da ima sedež v državi, ki je v veljavnem Sporazumu o smernicah za uradno podprte izvozne kredite (Arrangement on Guidelines for Officially Supported Export Credits) opredeljena kot udeleženka (participant);
ii. da bonitetne ocene, ki so povezane z osmimi minimalnimi premijami za zavarovanje izvoza, izdeluje na podlagi metodologije OECD in jih tudi javno objavlja;
(q) "stopnja kreditne kvalitete" je stopnja, s katero Banka Slovenije vzporedi posamezno bonitetno oceno primerne ECAI, kakor je določeno v tretjem odstavku 5. člena Sklepa o izračunu kapitalske zahteve za kreditno tveganje po standardiziranem pristopu (Uradni list RS, št. 135/06; v nadaljevanju: sklep o standardiziranem pristopu).
(2) Kadar se ta sklep sklicuje na določbe drugih predpisov, se te določbe uporabljajo v njihovem vsakokrat veljavnem besedilu.

(1) Ob upoštevanju 145. člena ZBan-1 so primerna sredstva, ki se uporabljajo za stvarno kreditno zavarovanje, tista, ki so opredeljena v drugem poglavju tega sklepa (natančneje v 7., 9., 11. do 13., 16., 18., 20., 22., 24., 26. in 28. členu tega sklepa).
(2) Pri stvarnem kreditnem zavarovanju mora imeti banka pravico, da v primeru neplačila s strani dolžnika, njegovega stečaja ali drugega kreditnega dogodka, opredeljenega v dokumentaciji o poslu, na hiter način unovči ali pridrži sredstva za zavarovanje. To mora veljati tudi za primer, ko so sredstva, ki so dana v zavarovanje, pri tretji osebi kot skrbniku. Stopnja korelacije med vrednostjo sredstev, ki so dana v zavarovanje, in kreditno kvaliteto dolžnika ne sme biti čezmerna.
(3) Ob upoštevanju 145. člena ZBan-1 so primerni dajalci osebnih kreditnih zavarovanj in vrste pogodb o osebnem kreditnem zavarovanju tisti, ki so navedeni v drugem poglavju tega sklepa (natančneje v pododdelkih 2.2.1. in 2.2.2. tega sklepa).
(4) Učinki primernih oblik kreditnih zavarovanj na zmanjšanje kreditnega tveganja se priznajo, če so izpolnjene minimalne zahteve, določene v drugem poglavju tega sklepa (natančneje v drugem in tretjem odstavku 6. člena ter v 8., 10., 14., 15., 17., 19., 21., 23., 25., 27. in 35. do 42. členu tega sklepa).

(1) Če so izpolnjene zahteve iz 145. člena ZBan-1 in 4. člena tega sklepa, se lahko izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti oziroma tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub spremeni v skladu z določbami tretjega do šestega poglavja tega sklepa.
(2) Nobeni izpostavljenosti, ki je zavarovana s primerno obliko kreditnega zavarovanja, ne more biti dodeljena višja utež tveganja ali višji znesek pričakovanih izgub, kot jo ima identična izpostavljenost brez kreditnega zavarovanja.
(3) Če tveganjem prilagojeni zneski izpostavljenosti že v okviru določb o standardiziranem pristopu oziroma pristopu IRB brez lastnih ocen LGD (in CF) upoštevajo kreditno zavarovanje, se učinki kreditnega zavarovanja ne izračunavajo na podlagi tega sklepa.

(1) V tem poglavju so navedene primerne oblike kreditnih zavarovanj in minimalne zahteve, ki morajo biti izpolnjene pri vsaki od teh primernih oblik kreditnih zavarovanj.
(2) Banka mora imeti ustrezne procese upravljanja s tveganji za kontrolo tistih tveganj, katerim bi lahko bila izpostavljena zaradi uporabe kreditnih zavarovanj.
(3) Ne glede na kreditna zavarovanja, ki se upoštevajo pri izračunu tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti oziroma tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub, mora banka še naprej izvajati presojo celotnega kreditnega tveganja osnovne izpostavljenosti. V primeru poslov začasne prodaje/začasnega odkupa in/ali posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga se samo za namene tega odstavka kot osnovna izpostavljenost šteje neto znesek izpostavljenosti.

(1) Bilančni pobot medsebojnih terjatev med banko in dolžnikom se lahko upošteva kot primerna oblika stvarnega kreditnega zavarovanja.
(2) Primernost bilančnega pobota je omejena na vzajemna stanja denarnih sredstev med banko in dolžnikom, to je kredite in depozite.
(3) Določilo iz drugega odstavka tega člena ne velja za okvirne pogodbe o pobotu iz 9. člena tega sklepa.

(1) Za priznanje učinkov pogodbe o bilančnem pobotu na zmanjšanje kreditnega tveganja morajo biti izpolnjene naslednje minimalne zahteve:
(a) morajo biti pravno učinkovite in prisilno izvršljive po pravu, ki velja zanje, vključno v primerih nesolventnosti ali stečaja nasprotne stranke;
(b) banka mora imeti vseskozi pregled nad sredstvi in obveznostmi, ki so predmet pogodb o pobotu;
(c) banka mora spremljati in kontrolirati tveganja, povezana s prekinitvijo kreditnega zavarovanja;
(d) banka mora spremljati in kontrolirati zajete izpostavljenosti na neto osnovi.
(2) Minimalne zahteve iz prvega odstavka tega člena ne veljajo za okvirne pogodbe o pobotu iz 9. člena tega sklepa.

(1) Banka, ki uporablja razvito metodo za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem iz 68. do 89. člena tega sklepa, lahko upošteva učinke okvirnih pogodb o pobotu, ki zajemajo posle začasne prodaje/začasnega nakupa, posojo/izposojo vrednostnih papirjev ali blaga in/ali druge posle z instrumenti kapitalskega trga z nasprotno stranko.
(2) Premoženje, sprejeto v zavarovanje, in vrednostni papirji ali blago, izposojeni v okviru takih pogodb, morajo ustrezati kriterijem za primernost zavarovanja s premoženjem iz 12. in 13. člena tega sklepa.
(3) Določba drugega odstavka tega člena ne posega v določbe Priloge II Direktive 2006/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o kapitalski ustreznosti investicijskih podjetij in kreditnih institucij.

(1) Za priznanje učinkov okvirne pogodbe o pobotu, ki zajema posle začasne prodaje/začasnega nakupa in/ali posojo/izposojo vrednostnih papirjev ali blaga in/ali druge posle z instrumenti kapitalskega trga, na zmanjšanje kreditnega tveganja morajo biti izpolnjene naslednje minimalne zahteve:
(a) morajo biti pravno učinkovite in prisilno izvršljive po pravu, ki velja zanje, vključno v primerih stečaja ali nesolventnosti nasprotne stranke;
(b) pogodbi zvesti stranki morajo dati pravico, da v primeru neplačila, vključno z nastopom stečaja ali nesolventnosti nasprotne stranke, odstopi od pogodbe in izvede pravočasno poravnavo vseh poslov iz pogodbe;
(c) predvidevati morajo pobot dobičkov in izgub iz poslov, poravnanih na podlagi okvirne pogodbe o pobotu, tako da ena stranka dolguje drugi en sam neto znesek.
(2) Poleg minimalnih zahtev iz prvega odstavka tega člena morajo biti izpolnjene tudi minimalne zahteve za priznanje zavarovanja s finančnim premoženjem v okviru razvite metode za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem, določene v 14. členu tega sklepa.

(1) Oblike zavarovanj s premoženjem, ki jih banka lahko upošteva pri izračunu tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti oziroma tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub, so odvisne od tega:
(a) ali se za izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti oziroma tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub uporablja standardizirani pristop ali pristop IRB brez lastnih ocen LGD (in CF);
(b) ali se uporablja enostavna ali razvita metoda za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem iz tretjega poglavja tega sklepa;
(c) ali je posel uvrščen med postavke trgovalne ali bančne knjige – kadar gre za posle začasne prodaje/začasnega nakupa in posojo/izposojo vrednostnih papirjev ali blaga.
(2) V skladu s tem sklepom se naslednje oblike zavarovanja s premoženjem upoštevajo kot primerne le v pristopu IRB brez lastnih ocen LGD (in CF):
(a) zavarovanje z nepremičninami (16. člen tega sklepa),
(b) zavarovanje z denarnimi terjatvami (18. člen tega sklepa),
(c) zavarovanje s premičninami (20. člen tega sklepa).
(3) V skladu s tem sklepom se v pristopu IRB brez lastnih ocen LGD (in CF) kot zavarovane s premoženjem lahko obravnavajo tudi izpostavljenosti iz naslova zakupa.
(4) Zavarovanje s finančnim premoženjem se lahko upošteva kot primerno v okviru standardiziranega pristopa in pristopa IRB brez lastnih ocen LGD (in CF), vendar je nabor primernega finančnega premoženja odvisen od metode, ki jo banka uporablja za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem:
(a) če banka uporablja enostavno metodo za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem, se kot primerno lahko šteje le finančno premoženje iz 12. člena tega sklepa;
(b) če banka uporablja razvito metodo za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem, se poleg finančnega premoženja iz 12. člena tega sklepa kot primerno lahko šteje tudi finančno premoženje iz 13. člena tega sklepa.

(1) Kot primerno zavarovanje s finančnim premoženjem se v okviru vseh pristopov in metod lahko priznajo:
(a) bančne vloge pri banki ali denarju podobni instrumenti, ki jih ima banka;
(b) dolžniški vrednostni papirji, ki so jih izdale enote centralne ravni držav ali centralne banke, katerih vrednostni papirji imajo bonitetno oceno primerne ECAI oziroma primerne ECA, ki po pravilih za tehtanje izpostavljenosti do enot centralne ravni držav in centralnih bank v standardiziranem pristopu ustreza najmanj stopnji kreditne kvalitete 4;
(c) dolžniški vrednostni papirji, ki so jih izdale institucije, katerih vrednostni papirji imajo bonitetno oceno primerne ECAI, ki po pravilih za tehtanje izpostavljenosti do kreditnih institucij v standardiziranem pristopu ustreza najmanj stopnji kreditne kvalitete 3;
(d) dolžniški vrednostni papirji, ki so jih izdali drugi subjekti, katerih vrednostni papirji imajo bonitetno oceno primerne ECAI, ki po pravilih za tehtanje izpostavljenosti do podjetij v standardiziranem pristopu ustreza najmanj stopnji kreditne kvalitete 3;
(e) dolžniški vrednostni papirji s kratkoročno bonitetno oceno primerne ECAI, ki po pravilih za tehtanje kratkoročnih izpostavljenosti v standardiziranem pristopu ustreza najmanj stopnji kreditne kvalitete 3;
(f) dolžniški vrednostni papirji, ki so jih izdale institucije, katerih vrednostni papirji nimajo bonitetne ocene primerne ECAI, če izpolnjujejo merila iz četrtega odstavka tega člena;
(g) enote investicijskih skladov, če izpolnjujejo merila iz petega in šestega odstavka tega člena;
(h) lastniški vrednostni papirji ali zamenljive obveznice, vključeni v glavni indeks;
(i) zlato.
(2) Za namene točke (b) prvega odstavka tega člena dolžniški vrednostni papirji, ki so jih izdale enote centralne ravni držav ali centralne banke, vključujejo:
(a) dolžniške vrednostne papirje, ki so jih izdale enote centralne ravni držav ali centralne banke;
(b) dolžniške vrednostne papirje, ki so jih izdale enote regionalne ali lokalne ravni držav, ki se v standardiziranem pristopu obravnavajo kot izpostavljenosti do enot centralne ravni držav, na ozemlju katerih so ustanovljene;
(c) dolžniške vrednostne papirje, ki so jih izdale osebe javnega sektorja, ki se v skladu s 14. členom sklepa o standardiziranem pristopu obravnavajo kot izpostavljenosti do enot centralne ravni držav, na ozemlju katerih so ustanovljene;
(d) dolžniške vrednostne papirje, ki so jih izdale multilateralne razvojne banke, za katere se v standardiziranem pristopu uporablja utež tveganja 0%;
(e) dolžniške vrednostne papirje, ki so jih izdale mednarodne organizacije, za katere se v standardiziranem pristopu uporablja utež tveganja 0%.
(3) Za namene točke (c) prvega odstavka tega člena dolžniški vrednostni papirji, ki so jih izdale institucije, vključujejo:
(a) dolžniške vrednostne papirje, ki so jih izdale institucije;
(b) dolžniške vrednostne papirje, ki so jih izdale enote regionalne ali lokalne ravni države in ki se v standardiziranem pristopu ne obravnavajo kot izpostavljenosti do enot centralne ravni države, na ozemlju katere so ustanovljene;
(c) dolžniške vrednostne papirje, ki so jih izdale osebe javnega sektorja in ki se v standardiziranem pristopu obravnavajo kot izpostavljenosti do kreditnih institucij;
(d) dolžniške vrednostne papirje, ki so jih izdale multilateralne razvojne banke, razen tistih, za katere se v standardiziranem pristopu uporablja utež tveganja 0%.
(4) Dolžniški vrednostni papirji, ki so jih izdale institucije, katerih vrednostni papirji nimajo bonitetne ocene primerne ECAI, se lahko upoštevajo kot primerno zavarovanje s finančnim premoženjem, če izpolnjujejo naslednja merila:
(a) so uvrščeni v borzno trgovanje na priznani borzi;
(b) iz njih izhajajoči dolg se v primeru stečaja izdajatelja ne poplačuje podrejeno;
(c) vse preostale bonitetno ocenjene izdaje vrednostnih papirjev tega izdajatelja z enakimi pravicami glede prednosti pri poplačilu, za katere je na razpolago bonitetna ocena priznane ECAI, imajo bonitetno oceno primerne ECAI, ki po pravilih za tehtanje izpostavljenosti do institucij ali po pravilih za tehtanje kratkoročnih izpostavljenosti v standardiziranem pristopu ustreza najmanj stopnji kreditne kvalitete 3;
(d) banka nima nobenih informacij, ki bi kazale, da bi se izdaji lahko upravičeno dodelila nižja bonitetna ocena od navedene pod točko (c) tega odstavka;
(e) banka lahko dokaže, da je dolžniški vrednostni papir dovolj likviden.
(5) Enote investicijskih skladov se lahko upoštevajo kot primerno zavarovanje s finančnim premoženjem, če izpolnjujejo naslednja merila:
(a) njihova cena (borzni tečaj) je dnevno javno objavljena;
(b) investicijski sklad je omejen na naložbe v instrumente, ki po prvem do četrtem odstavku tega člena veljajo kot primerno zavarovanje s finančnim premoženjem.
(6) Če investicijski sklad za varovanje dovoljenih naložb uporablja (ali bi lahko uporabljal) izvedene finančne instrumente za zaščito pred tveganji, izhajajočimi iz naložb investicijskega sklada, to ne izključuje primernosti enot navedenega investicijskega sklada.
(7) Če sta za vrednostni papir izdelani dve bonitetni oceni primernih ECAI, se za namene točk (b) do (e) prvega odstavka tega člena uporablja manj ugodna bonitetna ocena. Kadar je za vrednostni papir izdelanih več kakor dve bonitetni oceni primernih ECAI, se uporabita dve najugodnejši bonitetni oceni. Če se dve najugodnejši bonitetni oceni razlikujeta, se uporablja manj ugodna bonitetna ocena izmed obeh.

(1) Če banka uporablja razvito metodo za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem iz tretjega poglavja tega sklepa, se poleg zavarovanja s finančnim premoženjem iz 12. člena tega sklepa kot primerno zavarovanje s finančnim premoženjem priznajo:
(a) lastniški vrednostni papirji ali zamenljive obveznice, ki niso vključeni v glavni indeks, pač pa so uvrščeni v borzno trgovanje na priznani borzi;
(b) enote investicijskih skladov, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
– njihova cena (borzni tečaj) je dnevno javno objavljena; in
– investicijski sklad je omejen na naložbe v instrumente, ki so primerni za priznanje na podlagi prvega do četrtega odstavka 12. člena tega sklepa, ter v postavke iz točke (a) tega odstavka.
(2) Če investicijski sklad za varovanje dovoljenih naložb uporablja (ali bi lahko uporabljal) izvedene finančne instrumente za zaščito pred tveganji, izhajajočimi iz naložb investicijskega sklada, to ne izključuje primernosti enot navedenega investicijskega sklada.

Ne glede na to, katero metodo za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem uporablja banka, morajo biti za priznanje učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem na zmanjšanje kreditnega tveganja izpolnjene naslednje minimalne zahteve:
(a) nizka korelacija:
– kreditna kvaliteta dolžnika in vrednost zavarovanja s finančnim premoženjem ne smeta biti v bistveni pozitivni korelaciji;
– vrednostni papirji, katerih izdajatelj je dolžnik ali katera koli oseba iz skupine oseb, ki so povezane na način, določen v 56. členu Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/06 in 60/06 – popr.; v nadaljevanju: ZGD-1), v kateri je tudi dolžnik, niso primerni. Ne glede na to pa se lahko ko primerne uporabljajo dolžnikove lastne izdaje kritih obveznic, ki ustrezajo definiciji iz 10. točke drugega odstavka 2. člena in 45. členu sklepa o standardiziranem pristopu, kadar so dane kot zavarovanje za posle začasne prodaje/začasnega odkupa. Hkrati mora biti izpolnjena zahteva iz prve alineje te točke;
(b) pravna gotovost:
– banka mora izpolnjevati vse pogodbene in zakonske zahteve v zvezi s prisilno izvršljivostjo zavarovanja s finančnim premoženjem po pravu, ki velja zanj, in sprejeti vse potrebne ukrepe, da to prisilno izvršljivost zagotovijo;
– banka mora izvesti dovolj natančne pravne preglede, ki potrjujejo prisilno izvršljivost dogovorov o zavarovanjih s finančnim premoženjem po pravu, ki velja zanje. Da zagotovijo neprekinjeno prisilno izvršljivost, morajo po potrebi te preglede ponavljati;
(c) operativne zahteve:
– banka mora pravilno dokumentirati dogovore o zavarovanju s finančnim premoženjem, določeni morajo biti jasni in zanesljivi postopki za pravočasno unovčenje;
– banka mora uveljaviti zanesljive postopke in procese za kontrolo tveganj iz naslova uporabe zavarovanj s finančnim premoženjem, vključno s:
i. tveganjem neučinkovitosti ali zmanjšane učinkovitosti zavarovanj s finančnim premoženjem,
ii. tveganjem v zvezi z vrednotenjem zavarovanj s finančnim premoženjem,
iii. tveganjem v zvezi s prenehanjem zavarovanj s finančnim premoženjem ter
iv. tveganjem koncentracije, ki nastane zaradi uporabe zavarovanj s finančnim premoženjem in medsebojnega vpliva med temi zavarovanji in celotnim profilom tveganosti banke;
– banka mora imeti dokumentirane politike in prakse v zvezi z vrstami in obsegom zavarovanj s finančnim premoženjem, ki jih sprejema;
– banka mora izračunavati tržno vrednost zavarovanja s finančnim premoženjem in ga ustrezno prevrednotiti vsaj enkrat na šest mesecev ali kadar koli ima razloge za sum, da je nastopilo znatno zmanjšanje njegove tržne vrednosti;
– če je zavarovanje s finančnim premoženjem pri tretji osebi, mora banka sprejeti primerne ukrepe, da zagotovi, da tretja oseba ločuje to zavarovanje od lastnih sredstev.

Za priznanje učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem na zmanjšanje kreditnega tveganja, kadar banka uporablja enostavno metodo za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem, mora biti poleg minimalnih zahtev iz 14. člena tega sklepa izpolnjena tudi dodatna minimalna zahteva, ki določa, da preostala zapadlost zavarovanja s finančnim premoženjem ni krajša kot preostala zapadlost izpostavljenosti.

(1) Stanovanjske nepremičnine, ki so ali šele bodo v neposredni posesti lastnika oziroma upravičenca v primeru osebnega investicijskega podjetja (personal investment company) ali v neposredni posesti najemnika, in poslovne nepremičnine se lahko priznajo kot primerno zavarovanje, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
(a) vrednost nepremičnine ne sme biti bistveno odvisna od kreditne kvalitete dolžnika. Ta zahteva ne izključuje okoliščin, ko dejavniki izključno makroekonomske narave vplivajo na vrednost nepremičnine in na izpolnjevanje obveznosti dolžnika;
(b) tveganost dolžnika ne sme biti bistveno odvisna od donosnosti zadevne nepremičnine ali projekta, ampak od zmogljivosti dolžnika, da poplača dolg iz drugih virov. Vračilo dolga kot tako ne sme biti bistveno odvisno od katerega koli denarnega pritoka, ki ga ustvarja zadevna nepremičnina, ki služi kot zavarovanje.
(2) Banka lahko kot primerno zavarovanje prizna tudi delnice v finskih stanovanjsko nepremičninskih družbah, ki poslujejo v skladu s finskim Zakonom o nepremičninskih družbah iz leta 1991 ali naknadno sprejeto enakovredno zakonodajo, nanašajočo se na stanovanjske nepremičnine, ki so ali še bodo v neposredni posesti lastnika ali najemnika. Če so ti pogoji izpolnjeni, jih lahko obravnava kot zavarovanje s stanovanjskimi nepremičninami.
(3) Kadar je izpostavljenost zavarovana s stanovanjsko nepremičnino, ki je na ozemlju druge države članice, izpolnjevanje kriterija iz točke (b) prvega odstavka tega člena ni potrebno, vendar le pod pogojem, da nadzorni organ iz države članice, v kateri je stanovanjska nepremičnina, dovoljuje tako izjemo.
(4) Kadar je izpostavljenost zavarovana s poslovno nepremičnino, ki je na ozemlju druge države članice, izpolnjevanje kriterija iz točke (b) prvega odstavka tega člena ni potrebno, vendar le pod pogojem, da nadzorni organ iz države članice, v kateri se poslovna nepremičnina nahaja, dovoljuje tako izjemo.

Za priznanje učinkov zavarovanja z nepremičninami na zmanjšanje kreditnega tveganja morajo biti izpolnjene naslednje minimalne zahteve:
(a) pravna gotovost:
hipoteka ali druga pravica do poplačila iz vrednosti nepremičnine mora biti prisilno izvršljiva po pravu, ki velja za konkretno razmerje zavarovanja z nepremičnino v trenutku njegove sklenitve, in mora biti pravilno in pravočasno dokumentirana in vknjižena v javnih knjigah. Pogodbe morajo odražati nedvomno pravico banke na nepremičnini (izpolnjene so vse pravne zahteve za ustanovitev zavarovanja). Pogodba o zavarovanju in pravni postopki unovčitve zavarovanj z nepremičninami morajo banki omogočati unovčitev zavarovanja v razumnem času;
(b) spremljanje vrednosti nepremičnin:
– banka mora ob pridobitvi nepremičnine v zavarovanje pridobiti oceno njene vrednosti, ki jo izdela neodvisen cenilec, nato pa mora gibanje te vrednosti redno spremljati. Lastno oceno te vrednosti mora za poslovne nepremičnine izdelati najmanj enkrat letno, za stanovanjske nepremičnine pa najmanj enkrat na tri leta. Pogostejša izdelava lastnih ocen vrednosti je potrebna v primeru pomembnih sprememb pogojev na trgu. Za tako spremljanje gibanja vrednosti nepremičnine in za ugotavljanje, katere nepremičnine je treba prevrednotiti, se lahko uporabljajo statistične metode. Ponovno oceno neodvisnega cenilca je potrebno pridobiti vsakokrat, ko informacije kažejo, da bi se vrednost nepremičnine glede na splošne tržne cene lahko bistveno zmanjšala. Za posamične izpostavljenosti, ki presegajo 3 milijone evrov ali 5% kapitala banke in so zavarovane z nepremičninami, je potrebno ponovno oceno neodvisnega cenilca pridobiti vsaj vsaka tri leta;
– "neodvisni cenilec" je oseba, ki ima potrebne kvalifikacije, znanje in izkušnje za izvajanje cenitve, in ki je neodvisna od procesa odločanja o poslih, ki so zavarovani z nepremičninami; v primeru ocenjevanja vrednosti nepremičnin, ki so v Republiki Sloveniji, velja, da imajo potrebne kvalifikacije, znanje in izkušnje za izvajanje cenitve osebe, ki so pooblaščeni ocenjevalci vrednosti nepremičnin po zakonu, ki ureja revidiranje;
(c) dokumentacija:
vrste stanovanjskih in poslovnih nepremičnin, ki jih kot zavarovanje sprejema banka, in njene kreditne politike v tej zvezi, morajo biti jasno dokumentirane;
(d) zavarovanje:
banka mora vzpostaviti postopke za spremljanje, da je nepremičnina, ki je prejeta v zavarovanje, primerno škodno zavarovana.

(1) Denarne terjatve, povezane s komercialnimi posli ali posli z originalno zapadlostjo največ eno leto, se lahko upoštevajo kot primerno zavarovanje. Denarne terjatve, ki veljajo za primerna kreditna zavarovanja, ne vključujejo tistih, ki so povezane z listinjenjem, podudeležbami, kreditnimi izvedenimi finančnimi instrumenti ali zneski, ki jih dolgujejo osebe, povezane z banko na način, določen v 56. členu ZGD-1.
(2) Podudeležba iz prejšnjega odstavka pomeni pogodbo, s katero banka drugi kreditni instituciji proda del že črpanega kredita.

Za priznanje učinkov zavarovanja z denarnimi terjatvami na zmanjšanje kreditnega tveganja morajo biti izpolnjene naslednje minimalne zahteve:
(a) pravna gotovost:
– pravni mehanizem, s katerim se zagotavlja zavarovanje z denarnimi terjatvami, mora banki zagotavljati nedvomno pravico iz tega zavarovanja;
– banka mora sprejeti vse potrebne ukrepe za izpolnjevanje zahtev lokalnega pravnega reda glede prisilne izvršljivosti pravic iz zavarovanja. Vzpostavljen mora biti okvir, ki omogoča posojilodajalcu, da na denarnih terjatvah, prejetih v zavarovanje, pridobi pravico z najboljšim vrstnim redom, razen če boljši vrstni red drugih – privilegiranih – upravičencev temelji na zakonu ali podzakonskih predpisih;
– banka mora opraviti zadosten pravni pregled, ki potrjuje prisilno izvršljivost zavarovanja z denarnimi terjatvami po pravu, ki velja zanj;
– dogovori o zavarovanju z denarnimi terjatvami morajo biti primerno dokumentirani, obstajati morajo jasni in zanesljivi postopki za njihovo pravočasno unovčenje. Postopki banke morajo zagotavljati upoštevanje pravnih pogojev v zvezi z ugotavljanjem neplačila dolžnika in pravočasnim unovčenjem zavarovanja z denarnimi terjatvami. V primeru finančnih težav ali neplačila kreditojemalca mora biti banka pravno upravičena prodati ali odstopiti denarne terjatve tretjim osebam brez soglasja dolžnikov po teh denarnih terjatvah;
(b) upravljanje s tveganji:
– banka mora imeti zanesljiv proces za ugotavljanje kreditnega tveganja, povezanega z denarnimi terjatvami, pridobljenimi za zavarovanje svoje izpostavljenosti. Tak proces mora med drugim vsebovati analize kreditojemalčevega poslovanja in gospodarske dejavnosti ter vrst strank, s katerimi kreditojemalec posluje. Če se banka opira na kreditojemalčevo oceno kreditne sposobnosti njegovih strank, mora pregledati kreditojemalčevo kreditno prakso, da preveri njeno zanesljivost in verodostojnost;
– presežek med vrednostjo denarnih terjatev, pridobljenih za zavarovanje, in zneskom izpostavljenosti mora odražati vse ustrezne dejavnike, vključno s stroški unovčenja, koncentracijo znotraj skupine denarnih terjatev, ki jih je v zavarovanje dal posamezen kreditojemalec, in potencialno tveganje koncentracije znotraj celotne izpostavljenosti banke, ki ni zajeto s splošno metodologijo banke. Banka mora ohranjati neprekinjen proces spremljanja, ki ustreza tej obliki zavarovanja. Poleg tega mora redno pregledovati skladnost s kreditnimi klavzulami, okoljskimi omejitvami in drugimi predpisi;
– denarne terjatve, ki jih da v zavarovanje kreditojemalec, morajo biti razpršene in ne smejo biti v čezmerni korelaciji s kreditojemalcem. Če obstaja bistvena pozitivna korelacija, morajo biti spremljajoča tveganja ustrezno upoštevana pri določanju presežka v zavarovanje danih denarnih terjatev nad izpostavljenostjo;
– denarne terjatve do pravnih ali fizičnih oseb, ki so podrejene dolžniku (vključno z zaposlenimi pri teh osebah), se ne priznajo za instrument zavarovanja;
– banka mora imeti dokumentiran proces za izterjavo plačil iz naslova denarnih terjatev, kadar dolžniki po terjatvah, danih v zavarovanje, zamujajo s plačili ali pride do njihovega neplačila. Vzpostavljeni morajo biti za izterjavo potrebni mehanizmi, tudi če banka pričakuje, da bo kreditojemalec sam izterjal zastavljene denarne terjatve.

(1) Zavarovanja s premičninami se lahko upoštevajo kot primerna, če izpolnjujejo naslednja dva pogoja:
(a) obstoj likvidnih trgov za prodajo teh zavarovanj na hiter in ekonomsko učinkovit način;
(b) obstoj dobro uveljavljenih, javno dostopnih tržnih cen za ta zavarovanja. Banka mora biti tudi sposobna dokazati, da neto cene, ki jih doseže ob unovčenju teh zavarovanj, znatno ne odstopajo od tržnih cen.
(2) Šteje se, da sta pogoja iz prvega odstavka tega člena izpolnjena pri naslednjih vrstah premičnin:
(a) osebna in tovorna vozila;
(b) ladje, jadrnice, letala;
(c) blago, s katerim se trguje na organizirani borzi;
(d) premičnine, ki se vpisujejo v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih nepremičnin po Uredbi o registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih nepremičnin ali v podoben register po vsebinsko enakovrednih predpisih drugih držav.

Za priznanje učinkov zavarovanja s premičninami na zmanjšanje kreditnega tveganja morajo biti izpolnjene naslednje minimalne zahteve:
(a) dogovor o zavarovanju mora biti pravno učinkovit ter prisilno izvršljiv po pravu, ki velja zanj, in mora banki omogočati unovčenje vrednosti nepremičnine v razumnem času;
(b) razen dovoljenih privilegiranih terjatev iz druge alineje točke (a) 19. člena tega sklepa so dovoljene samo tiste pravice na predmetih zavarovanja, ki imajo najboljši vrstni red. Banka mora tako imeti prednost do prihodkov iz unovčitve zavarovanja pred vsemi drugimi posojilodajalci;
(c) vrednost premičnine je potrebno redno spremljati, najmanj pa enkrat na leto. Pogostejše spremljanje je potrebno, če se razmere na trgu zelo spreminjajo;
(d) kreditna pogodba mora vključevati natančen opis zavarovanja in natančno specifikacijo načina in pogostosti prevrednotenja;
(e) vrste zavarovanja s premičninami, ki jih sprejema banka, ter politike in prakse za ustrezen obseg vsake vrste zavarovanja glede na znesek izpostavljenosti je potrebno jasno dokumentirati v notranjih kreditnih politikah in postopkih, ki morajo biti na razpolago za preverjanje;
(f) zahteve glede zavarovanja, ki so opredeljene v kreditnih politikah banke, morajo ustrezati:
– znesku izpostavljenosti,
– zmožnosti hitrega unovčenja zavarovanja,
– zmožnosti objektivnega določanja cene ali tržne vrednosti,
– pogostosti, s katero je mogoče hitro pridobiti oceno vrednosti (vključno s strokovno oceno ali vrednotenjem), in
– nestanovitnosti ali nadomestku za nestanovitnost vrednosti zavarovanja;
(g) začetno vrednotenje in prevrednotenje morata v celoti upoštevati vsa morebitna poslabšanja ali zastarelost zavarovanja. Posebno pozornost je treba pri vrednotenju in prevrednotenju namenjati učinkom minevanja časa na zavarovanja, ki so občutljiva za modo ali datum;
(h) banka mora imeti pravico do fizičnega pregleda premičnin. Vzpostavljene morajo biti politike in postopki, ki obravnavajo uresničevanje pravice do fizičnega pregleda;
(i) banka mora vzpostaviti postopke za spremljanje, ali so premičnine, sprejete v zavarovanje, primerno škodno zavarovane.

Izpostavljenosti iz naslova poslov, s katerimi banka daje v zakup določene stvari tretji stranki, se obravnavajo enako kakor krediti, zavarovani s temi stvarmi (pri izračunu učinkov se upoštevajo določbe 98. člena tega sklepa).

Za obravnavo izpostavljenosti iz naslova poslov zakupa kot zavarovanih s stvarmi, danimi v zakup, morajo biti izpolnjene naslednje minimalne zahteve:
(a) za priznavanje stvari, danih v zakup, kot zavarovanja s premoženjem, morajo biti izpolnjene minimalne zahteve iz 17. oziroma 21. člena tega sklepa;
(b) zakupodajalec mora vzpostaviti zanesljivo upravljanje s tveganji glede na uporabo, za katero so bile stvari dane v zakup, njihovo starost in načrtovano trajanje uporabe, vključno z ustreznim spremljanjem njihove vrednosti;
(c) vzpostavljen mora biti zanesljiv pravni okvir, ki določa zakupodajalčevo pravno lastništvo sredstva in njegovo zmožnost pravočasnega uresničevanja pravic, ki jih ima kot lastnik; in
(d) razlika med neamortiziranim zneskom vrednosti stvari in njeno tržno vrednostjo ne sme biti tako velika, da bi bilo kreditno zavarovanje precenjeno – če to ni bilo upoštevano že pri izračunu LGD.

Vložena denarna sredstva ali denarju podobni instrumenti, ki so pri tretji instituciji na neskrbniški pogodbeni osnovi in so zastavljeni banki, se lahko upoštevajo kot primerno kreditno zavarovanje.

Za priznanje učinkov zavarovanja z vloženimi denarnimi sredstvi ali denarju podobnimi instrumenti pri tretji instituciji na zmanjšanje kreditnega tveganja morajo biti izpolnjene naslednje minimalne zahteve:
(a) terjatev dolžnika do tretje institucije mora biti izrecno zastavljena ali prenesena na banko, taka zastava ali prenos pa morata biti učinkovita in prisilno izvršljiva po pravu, ki velja zanje;
(b) tretja institucija mora biti obveščena o zastavi ali prenosu;
(c) na podlagi obvestila lahko tretja institucija izvede plačila samo banki ali drugim strankam s privoljenjem banke;
(d) zastava ali prenos morata biti brezpogojna in nepreklicna.

Police življenjskega zavarovanja, zastavljene banki, se lahko upoštevajo kot primerno kreditno zavarovanje.

Za priznanje zavarovanja s policami življenjskega zavarovanja, zastavljenih banki, na zmanjšanje kreditnega tveganja morajo biti izpolnjene naslednje minimalne zahteve:
(a) družba, ki daje življenjsko zavarovanje, se na podlagi 29. člena tega sklepa lahko upošteva kot primeren dajalec osebnih kreditnih zavarovanj;
(b) polica življenjskega zavarovanja je izrecno zastavljena banki ali je nanjo prenesena;
(c) družba, ki daje življenjsko zavarovanje, mora biti obveščena o zastavi ali prenosu in zaradi tega ne sme plačati na podlagi pogodbe izplačljivih zneskov brez privoljenja banke;
(d) določene odkupne vrednosti police ni mogoče zmanjšati;
(e) v primeru dolžnikovega neplačila mora banka imeti pravico do odpovedi police in pravočasnega prejetja njene odkupne vrednosti;
(f) banka mora biti obveščena o vsakem neplačilu po polici;
(g) kreditno zavarovanje se mora zagotavljati do dospelosti kredita; kadar to ni mogoče, ker se zavarovalno razmerje izteče pred dospelostjo kredita, mora banka zagotoviti, da do dospelosti kredita kot zavarovanje velja znesek, ki izhaja iz zavarovalne pogodbe;
(h) zastava ali prenos morata biti pravno učinkovita in prisilno izvršljiva po pravu, ki velja zanje v času sklenitve kreditne pogodbe.

Instrumenti, ki jih je izdala tretja institucija in jih bo ta institucija odkupila na zahtevo, se lahko upoštevajo kot primerno kreditno zavarovanje.

Kot primerni dajalci osebnih kreditnih zavarovanj se lahko upoštevajo naslednje osebe:
(a) enote centralne ravni držav in centralne banke;
(b) enote regionalne ali lokalne ravni držav;
(c) multilateralne razvojne banke;
(d) mednarodne organizacije, do katerih izpostaljenostim je v standardiziranem pristopu pripisana utež tveganja 0%;
(e) osebe javnega sektorja, do katerih terjatve se v standardiziranem pristopu obravnavajo kakor terjatve do institucij ali enot centralne ravni držav;
(f) institucije;
(g) druge gospodarske družbe, vključno z družbami, ki so banki nadrejene ali podrejene, ki:
– imajo bonitetno oceno priznane ECAI, ki po pravilih za tehtanje izpostavljenosti do podjetij v standardiziranem pristopu ustreza najmanj stopnji kreditne kvalitete 2;
– nimajo bonitetne ocene priznane ECAI, imajo pa oceno PD, ki je izdelana v skladu z minimalnimi zahtevami za uporabo pristopa IRB, kot so opredeljene v 6. točki 2. člena sklepa o pristopu IRB in ki ustreza bonitetnim ocenam ECAI, ki po pravilih za tehtanje izpostavljenosti do podjetij v standardiziranem pristopu ustreza najmanj stopnji kreditne kvalitete 2 – v primeru bank, ki za izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub uporabljajo pristop IRB brez lastnih ocen LGD (in CF).

Kadar banka uporablja pristop IRB brez lastnih ocen LGD (in CF), mora za dajalca osebnega jamstva izdelati ustrezno bonitetno oceno v skladu z minimalnimi zahtevami za uporabo pristopa IRB, kot so opredeljene v 6. točki 2. člena sklepa o pristopu IRB.

(1) Dajalci osebnih kreditnih zavarovanj, primerni za namene drugega odstavka 51. člena in petega odstavka 52. člena sklepa o pristopu IRB, so institucije, zavarovalnice, pozavarovalnice in izvozne agencije, ki izpolnjujejo naslednje pogoje:
(a) imajo dovolj znanja in izkušenj pri dajanju osebnih kreditnih zavarovanj;
(b) njihovo poslovanje je pravno urejeno na način, ki vsebinsko ustreza pravilom varnega in skrbnega poslovanja za banke, ali pa imajo v času, ko dajo osebno kreditno zavarovanje, bonitetno oceno priznane ECAI, ki po pravilih za tehtanje izpostavljenosti do podjetij v standardiziranem pristopu ustreza najmanj stopnji kreditne kvalitete 3;
(c) imajo v času, ko dajo osebno kreditno zavarovanje, ali v katerem koli poznejšem časovnem obdobju notranjo bonitetno oceno s PD, ki je enak ali nižji od tistega, ki po pravilih za tehtanje izpostavljenosti do podjetij v standardiziranem pristopu ustreza najmanj stopnji kreditne kvalitete 2;
(d) imajo notranjo bonitetno oceno s PD, ki je enak ali nižji od tistega, ki po pravilih za tehtanje izpostavljenosti do podjetij v standardiziranem pristopu ustreza najmanj stopnji kreditne kvalitete 3.
(2) Osebna kreditna zavarovanja, ki jih dajejo izvozne agencije, za namene tega člena ne smejo biti krite s kakršnimi koli izrecnimi posrednimi jamstvi enot centralne ravni držav.

Kot primerne se lahko upoštevajo naslednje vrste kreditnih izvedenih finančnih instrumentov in instrumentov, ki so lahko sestavljeni iz takih kreditnih izvedenih finančnih instrumentov ali pa so jim ekonomsko podobni. To so:
(a) kreditne zamenjave (credit default swaps),
(b) zamenjave skupnega donosa (total return swaps),
(c) kreditni zapisi (credit linked notes) v obsegu, kot so vplačani v denarju.

Če banka kupi kreditno zavarovanje v obliki zamenjave skupnega donosa in knjiži neto plačila, prejeta na podlagi zamenjave kot neto prihodek, hkrati pa ne knjiži nasprotno učinkujočega zmanjšanja vrednosti zavarovane aktive (z zmanjšanjem poštene vrednosti ali z oblikovanjem oslabitev), se kreditno zavarovanje ne prizna.

Če banka izvaja interno varovanje s pomočjo kreditnih izvedenih finančnih instrumentov, tako da zavaruje kreditno tveganje izpostavljenosti v bančni knjigi s kreditnim izvedenim finančnim instrumentom iz postavk trgovalne knjige, je potrebno, da bi bilo zavarovanje priznano za namene tega sklepa, kreditno tveganje, preneseno v tržno knjigo, prenesti na tretjo stranko ali več tretjih strank. V takih primerih se, ob upoštevanju skladnosti takih prenosov z zahtevami za priznavanje kreditnih zavarovanj iz tega sklepa, uporabljajo pravila za izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub v primeru pridobitve osebnega kreditnega zavarovanja iz tretjega do šestega poglavja tega sklepa.

Ob upoštevanju 37. člena tega sklepa morajo biti za priznanje učinkov osebnih kreditnih zavarovanj iz naslova osebnih jamstev ali kreditnih izvedenih finančnih instrumentov na zmanjšanje kreditnega tveganja izpolnjene naslednje minimalne zahteve:
(a) osebno kreditno zavarovanje mora biti vzpostavljeno neposredno med banko in dajalcem osebnega kreditnega zavarovanja;
(b) obseg osebnega kreditnega zavarovanja mora biti jasno opredeljen in nedvomen;
(c) pogodba o osebnem kreditnem zavarovanju ne sme vsebovati nobene klavzule, katere izpolnitev je izven neposrednega nadzora banke in ki bi:
– dajalcu osebnega kreditnega zavarovanja dovoljevala, da enostransko prekliče zavarovanje;
– povečala dejanske stroške zavarovanja zaradi poslabšanja kreditne kvalitete zavarovane izpostavljenosti;
– lahko preprečila obveznost dajalca osebnega kreditnega zavarovanja, da pravočasno plača, če prvotni dolžnik ne poravna zapadlih plačil;
– dajalcu osebnega kreditnega zavarovanja dovoljevala, da skrajša zapadlost kreditnega zavarovanja;
(d) biti mora pravno učinkovito prisilno izvršljivo po pravu, ki velja zanj v trenutku sklenitve kreditne pogodbe.

Banka mora vzpostaviti sisteme za upravljanje morebitne koncentracije tveganja, ki izhaja iz uporabe osebnih jamstev ali kreditnih izvedenih finančnih instrumentov, ter mora biti sposobna prikazati, kako je njena strategija uporabe kreditnih izvedenih finančnih instrumentov in osebnih jamstev povezana z njenim upravljanjem celotnega profila tveganj.

(1) Če je izpostavljenost zavarovana z osebnim jamstvom, za katerega posredno jamči enota centralne ravni države ali centralna banka, enota regionalne ali lokalne ravni države ali oseba javnega sektorja, do katere terjatve se v standardiziranem pristopu obravnavajo kot terjatve do enot centralne ravni države, na ozemlju katere je ustanovljena, multilateralna razvojna banka, za katero se v standardiziranem pristopu uporablja utež tveganja 0%, ali oseba javnega sektorja, do katere terjatve se v standardiziranem pristopu obravnavajo kot terjatve do kreditnih institucij, se lahko šteje, da je izpostavljenost zavarovana z neposrednim osebnim jamstvom teh oseb, če so izpolnjene naslednje minimalne zahteve:
(a) posredno osebno jamstvo mora kriti vse sestavine kreditnega tveganja terjatve;
(b) neposredno jamstvo in posredno jamstvo morata izpolnjevati zahteve za jamstva, določene v 35., 36. in 38. členu tega sklepa, razen da se za posredno jamstvo ne zahteva neposrednosti;
(c) kritje mora biti zanesljivo in pretekla evidenca ne sme nakazovati, da je kritje posrednega osebnega jamstva manj kot dejansko enakovredno kritju neposrednega osebnega jamstva zadevne osebe.
(2) Banka lahko posredno jamstvo uporabi tudi, če ni zagotovila katera izmed oseb iz prvega odstavka tega člena, temveč neka tretja oseba, vendar pa vsaj ena izmed oseb iz prvega odstavka tega člena neposredno osebno jamči za posredno osebno jamstvo te tretje osebe. Izpolnjene morajo biti tudi minimalne zahteve iz točk (a) do (c) prvega odstavka tega člena.

Za priznanje učinkov osebnih jamstev na zmanjšanje kreditnega tveganja morajo biti izpolnjene še naslednje minimalne zahteve:
(a) ob nastopu kršitve in/ali neplačila dolžnika mora imeti banka pravico, da od dajalca osebnega jamstva pravočasno zahteva vse zapadle denarne zneske iz naslova terjatve, v zvezi s katero je zagotovljeno zavarovanje. Plačilo dajalca osebnega jamstva ne sme biti pogojeno s tem, da bi morala banka najprej terjati dolžnika. V primeru osebnih jamstev, s katerimi so zavarovani stanovanjski hipotekarni krediti, je glede zahtev iz tretje alineje točke (c) 35. člena tega sklepa ter te točke dopustno, da se izvršijo v obdobju 24 mesecev;
(b) osebno jamstvo mora biti izrecno dokumentirana obveznost, ki jo prevzame dajalec osebnega jamstva;
(c) osebno jamstvo mora kriti vse vrste plačil, za katere se pričakuje, da jih v zvezi s terjatvijo opravi dolžnik. Če pa so določene vrste plačil izključene iz osebnega jamstva, je potrebno priznano vrednost jamstva prilagoditi tako, da so upoštevane omejitve kritja.

V primeru osebnih jamstev, zagotovljenih v okviru vzajemnih jamstvenih shem, ki jih v ta namen priznajo nadzorni organi ali jih zagotovijo ali za njih posredno osebno jamčijo osebe, navedene v 37. členu tega sklepa, se šteje, da so zahteve iz točke (a) 38. člena tega sklepa izpolnjene, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:
(a) banka mora imeti pravico, da od dajalca osebnega jamstva pravočasno pridobi začasno plačilo, izračunano tako, da predstavlja grobo oceno zneska ekonomske izgube, vključno z izgubami zaradi neplačila obresti in drugih vrst plačil, ki jih je dolžnik obvezan poravnati, za katero je verjetno, da jo bo imela banka sorazmerno z jamstvenim kritjem;
(b) banka mora biti sposobna dokazati, da jo tako osebno jamstvo učinkovito varuje pred izgubami.

Za priznanje učinkov na zmanjšanje kreditnega tveganja morajo kreditni izvedeni finančni instrumenti izpolnjevati še naslednje minimalne zahteve:
(a) v skladu s točko (b) tega člena morajo kreditni dogodki, ki so določeni v pogodbi o kreditnem izvedenem finančnem instrumentu, obsegati najmanj:
– neplačilo zapadlih zneskov v skladu s pogoji osnovne obveznosti, veljavnimi v času neplačila (z obdobjem odloga plačila, ki je bodisi usklajeno z obdobjem odloga plačila po osnovni obveznosti ali krajše od tega obdobja);
– stečaj, nesolventnost, nelikvidnost ali njegovo pisno priznanje takega stanja in podobne dogodke;
– restrukturiranje osnovne obveznosti, ki se nanaša na odpis ali odlog plačila glavnice, obresti ali opravnin/provizij, zaradi česar nastane dogodek kreditne izgube (tj. oslabitev vrednosti v breme izkaza poslovnega izida);
(b) če kreditni dogodki, določeni v pogodbi o kreditnem izvedenem finančnem instrumentu, ne zajemajo restrukturiranja osnovne obveznosti, kakor je opisano v tretji alineji točke (a) tega člena, se lahko kreditno zavarovanje kljub temu upošteva, če se zniža njegova priznana vrednost, kakor je določeno v drugem odstavku 104. člena tega sklepa;
(c) če kreditni izvedeni finančni instrumenti dopuščajo denarno poravnavo, je potrebno vzpostaviti zanesljiv postopek vrednotenja za natančno ocenjevanje izgube. Rok za pridobitev vrednosti osnovne obveznosti po nastanku kreditnega dogodka mora biti jasno določen;
(d) če se za poravnavo zahtevata pravica in sposobnost prejemnika zavarovanja, da osnovno obveznost prenese na dajalca zavarovanja, morajo pogodbena določila osnovne obveznosti določati, da nobeno zahtevano soglasje k takemu prenosu ne sme biti neutemeljeno zavrnjeno;
(e) istovetnost strank, pristojnih za ugotavljanje, ali je nastal kreditni dogodek, je potrebno jasno opredeliti. To ugotavljanje ne sme biti odgovornost samo dajalca zavarovanja, ampak tudi prejemnika zavarovanja.

Neusklajenost med osnovno obveznostjo in referenčno obveznostjo po kreditnem izvedenem finančnem instrumentu (tj. obveznostjo, ki se uporablja za ugotavljanje vrednosti denarne poravnave, ali obveznostjo, ki jo je treba prenesti) ali med osnovno obveznostjo in obveznostjo, ki se uporablja za ugotavljanje, ali je nastal kreditni dogodek, je dovoljena samo, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
(a) referenčna obveznost ali obveznost, ki se uporablja za ugotavljanje, ali je nastal kreditni dogodek, mora biti za primer stečaja uvrščena pari passu z osnovno obveznostjo ali njej podrejena;
(b) osnovna obveznost in referenčna obveznost ali obveznost, ki se uporablja za ugotavljanje, ali je nastal kreditni dogodek, morata imeti istega dolžnika (tj. isto pravno osebo), uveljavljeni pa morata biti tudi prisilno izvršljivi klavzuli o navzkrižni ugotovitvi neplačila ali o navzkrižni takojšnji zapadlosti.

Za priznanje učinkov osebnih kreditnih zavarovanj, ki se uporabljajo za namene drugega odstavka 51. člena in petega odstavka 52. člena sklepa o pristopu IRB, na zmanjšanje kreditnega tveganja morajo izpolnjevati naslednje minimalne zahteve:
(a) osnovna obveznost je:
– izpostavljenost, ki v skladu s tretjim odstavkom 41. člena sklepa o pristopu IRB spada v kategorijo izpostavljenosti do podjetij, razen izpostavljenosti do zavarovalnic in pozavarovalnic ali
– izpostavljenost do enote regionalne ali lokalne ravni države ali do osebe javnega sektorja, ki v skladu s točkama (b) in (c) drugega odstavka 41. člena sklepa o pristopu IRB ne spada v kategorijo izpostavljenosti do enot centralne ravni držav in centralnih bank ali
– izpostavljenost do pravnih oseb, ki ne ustrezajo merilom za velike gospodarske družbe po veljavnem ZGD-1 in ki v skladu s prvim odstavkom 89. člena sklepa o pristopu IRB spada v kategorijo izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno;
(b) osnovni dolžniki ne smejo biti člani iste skupine oseb, povezanih na način, določen v 56. členu ZGD-1, kot dajalec osebnega kreditnega zavarovanja;
(c) izpostavljenost mora biti varovana z enim od naslednjih instrumentov:
– nefinanciranim kreditnim izvedenim finančnim instrumentom (to je kreditnim izvedenim finančnim instrumentom, ki ne predvideva začetnega vplačila investitorja oziroma dajalca zavarovanja) ali osebnim jamstvom, s katerim je zavezana ena sama oseba ali
– kreditnim izvedenim finančnim instrumentom na podlagi prvega neplačila – v tem primeru se obravnava iz tega člena uporabi za tisto izpostavljenost v košarici, katere tveganjem prilagojeni znesek je najnižji ali
– kreditnim izvedenim finančnim instrumentom na podlagi n-tega neplačila – tako zavarovanje je primerno samo, če je bilo pridobljeno tudi primerno zavarovanje na podlagi n-1-tega neplačila ali če je pri n-1 izpostavljenostih v košarici že prišlo do neplačila; v tem primeru se obravnava iz tega člena uporabi za tisto izpostavljenost v košarici, katere tveganjem prilagojeni znesek je najnižji;
(d) osebno kreditno zavarovanje mora izpolnjevati minimalne zahteve iz 35., 36., 38., 40. in 41. člena tega sklepa;
(e) utež tveganja za izpostavljenost ne sme upoštevati nobenega učinka osebnega kreditnega zavarovanja pred njegovo uporabo v skladu s tem členom;
(f) banka mora imeti pravico od dajalca osebnega kreditnega zavarovanja prejeti plačilo, ne da bi ji bilo pred tem potrebno sprožiti pravne postopke za izterjavo plačila od dolžnika, ter mora to plačilo tudi utemeljeno pričakovati. Sprejeti mora potrebne ukrepe, da se prepriča, ali bo dajalec osebnega kreditnega zavarovanja res takoj izvršil plačilo, če pride do kreditnega dogodka;
(g) osebno kreditno zavarovanje mora pokriti vse kreditne izgube, ki so povezane z varovanim deležem izpostavljenosti in ki so posledica kreditnih dogodkov, opredeljenih v pogodbi;
(h) če je za primer unovčenja osebnega kreditnega zavarovanja predvidena stvarna poravnava, mora obstajati pravna gotovost glede prenosljivosti obveznosti, ki jih mora banka v tem primeru prenesti na dajalca zavarovanja (kredita, obveznice ali potencialne obveznosti). Če banka ne namerava prenesti osnovne obveznosti, mora zagotoviti, da je obveznost, ki jo bo prenesla, dovolj likvidna, tako da jo bo lahko v skladu s pogodbo kupila zaradi prenosa;
(i) pogoje in določila celotnega dogovora o osebnem kreditnem zavarovanju morata dajalec osebnega kreditnega zavarovanja in banka pisno potrditi ter jim zagotoviti pravno učinkovitost;
(j) banka mora imeti izdelan postopek za identifikacijo čezmerne korelacije med kreditno sposobnostjo dajalca osebnega kreditnega zavarovanja in dolžnikom iz osnovne obveznosti, ki temelji na njuni odvisnosti od skupnih dejavnikov, razen dejavnikov sistemskega tveganja;
(k) v primeru zavarovanja pred tveganjem zmanjšanja vrednosti denarne terjatve prodajalec kupljenih denarnih terjatev ne sme biti član iste skupine oseb, povezanih na način, določen v 56. členu ZGD-1, kot dajalec osebnega kreditnega zavarovanja.

Kadar banka pridobi kreditna zavarovanja, ki ustrezajo zahtevam iz drugega poglavja tega sklepa, se lahko izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti oziroma tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub spremeni v skladu z določbami tega poglavja. Pri tem se upoštevajo tudi določbe četrtega do šestega poglavja tega sklepa.

Denarna sredstva, vrednostni papirji ali blago, kupljeni, izposojeni ali prejeti na podlagi posla začasne prodaje/začasnega odkupa ali posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, se obravnavajo kot zavarovanje s premoženjem.

Naložbe v kreditne zapise, ki jih izda banka, se pri izračunu učinkov na zmanjševanje kreditnega tveganja obravnavajo kot zavarovanje z bančnimi vlogami pri banki.

Krediti in depoziti pri banki, za katere velja bilančni pobot, se pri izračunu učinkov na zmanjševanje kreditnega tveganja obravnavajo kot zavarovanje z bančnimi vlogami pri banki.

(1) Za izračun polno prilagojene vrednosti izpostavljenosti (E*) za izpostavljenosti, izhajajoče iz okvirnih pogodb o pobotu, ki zajemajo posle začasne prodaje/začasnega odkupa in/ali posojo/izposojo vrednostnih papirjev ali blaga in/ali druge posle z instrumenti kapitalskega trga lahko banka uporabi:
(a) nadzorniške prilagoditve ali lastne ocene v skladu z 48. do 51. členom tega sklepa ali
(b) notranji model v skladu z drugim in tretjim odstavkom tega člena ter 52. do 59. členom tega sklepa.
(2) Notranji model lahko banka uporablja namesto nadzorniških prilagoditev ali lastnih ocen za vse okvirne pogodbe o pobotu iz prvega odstavka tega člena, razen za tiste, ki zajemajo posle z izvedenimi finančnimi instrumenti.
(3) Notranji model lahko banka uporabi tudi za izračun polno prilagojene vrednosti izpostavljenosti (E*) za izpostavljenosti, izhajajoče iz dvostranskih okvirnih pogodb o pobotu, ki zajemajo posle kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja in ki ustrezajo kriterijem iz pododdelka 5.3.6. sklepa o tržnih tveganjih.

(1) Kadar banka uporablja nadzorniške prilagoditve ali lastne ocene, se neto pozicija v vsaki vrsti vrednostnih papirjev ali blaga izračuna tako, da se od skupne vrednosti tovrstnih vrednostnih papirjev ali blaga, posojenih, prodanih ali zagotovljenih na podlagi okvirne pogodbe iz prvega odstavka 47. člena tega sklepa, odšteje skupna vrednost tovrstnih vrednostnih papirjev ali blaga, izposojenih, kupljenih ali prejetih na podlagi te pogodbe.
(2) Za namene prvega odstavka tega člena vrsta vrednostnih papirjev pomeni vrednostne papirje, ki jih izda ista oseba, ki imajo isti datum izdaje, isto zapadlost in za katere veljajo isti pogoji in zahteve ter ista obdobja unovčenja, kakor so določeni v 70. do 87. členu tega sklepa.

Kadar banka uporablja nadzorniške prilagoditve ali lastne ocene, se neto pozicija v vsaki valuti, razen v valuti poravnave okvirne pogodbe o pobotu iz prvega odstavka 47. člena tega sklepa, izračuna tako, da se od skupne vrednosti v tej valuti nominiranih vrednostnih papirjev, posojenih, prodanih ali zagotovljenih na podlagi te okvirne pogodbe o pobotu, in denarnih sredstev v tej valuti, posojenih ali prenesenih na podlagi te okvirne pogodbe o pobotu, odšteje skupna vrednost v tej valuti nominiranih vrednostnih papirjev, izposojenih, kupljenih ali prejetih na podlagi te okvirne pogodbe o pobotu, in denarna sredstva v tej valuti, izposojena ali prejeta na podlagi te okvirne pogodbe o pobotu.

(1) Kadar banka uporablja nadzorniške prilagoditve ali lastne ocene, se prilagoditev za nestanovitnost, ki ustreza dani vrsti vrednostnih papirjev ali denarnim sredstvom, uporabi za absolutno vrednost pozitivne ali negativne neto pozicije v tovrstnih vrednostnih papirjih.
(2) Kadar banka uporablja nadzorniške prilagoditve ali lastne ocene, se prilagoditev za nestanovitnost zaradi valutnega tveganja (FX) uporabi za neto pozitivno ali negativno pozicijo v vsaki valuti, razen v valuti poravnave okvirne pogodbe o pobotu iz prvega odstavka 47. člena tega sklepa.

(1) Kadar banka uporablja nadzorniške prilagoditve ali lastne ocene, se polno prilagojena vrednost izpostavljenosti (E*) izračuna v skladu z naslednjo formulo:
E* = max {0, [(∑(E) – ∑(C)) + ∑(|neto pozicija v vsakem vrednostnem papirju| x H(SEC)) + (∑|E(FX)| x H(FX))]}
(2) Pomen simbolov v formuli iz prvega odstavka tega člena je naslednji:
(a) E* je polno prilagojena vrednost izpostavljenosti;
(b) če se za izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti uporablja standardiziran pristop, je E vrednost vsake posamezne izpostavljenosti iz okvirne pogodbe o pobotu iz prvega odstavka 47. člena tega sklepa, kot če bi bila nezavarovana;
(c) če se za izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub uporablja pristop IRB brez lastnih ocen LGD (in CF), je E vrednost vsake posamezne izpostavljenosti iz okvirne pogodbe o pobotu iz prvega odstavka 47. člena tega sklepa, kot če bi bila nezavarovana;
(d) C je tržna vrednost vrednostnih papirjev ali blaga, izposojenih, kupljenih ali prejetih, ali pa znesek denarnih sredstev, izposojenih ali prejetih v zvezi z vsako tako izpostavljenostjo;
(e) H(SEC) je v odstotkih izražena prilagoditev za nestanovitnost, ki ustreza določeni vrsti vrednostnih papirjev;
(f) E(FX) je neto pozicija (pozitivna ali negativna) v dani valuti, razen v valuti poravnave okvirne pogodbe o pobotu iz prvega odstavka 47. člena tega sklepa, izračunana v skladu z 49. členom tega sklepa;
(g) H(FX) je v odstotkih izražena prilagoditev zaradi valutne neusklajenosti.

Kadar banka uporablja notranji model, mora upoštevati učinke korelacije med pozicijami vrednostnih papirjev, za katere velja okvirna pogodba o pobotu iz drugega odstavka 47. člena tega sklepa, kakor tudi likvidnost zadevnih instrumentov. Notranji model, ki ga banka uporablja, mora zagotavljati ocene možne spremembe vrednosti nezavarovanega zneska izpostavljenosti (∑E – ∑C).

(1) Banka lahko notranji model uporabi ne glede na to, ali uporablja standardizirani pristop ali pristop IRB brez lastnih ocen LGD (in CF).
(2) Če banka uporablja notranji model, ga mora uporabljati za vse nasprotne stranke in vse vrednostne papirje, razen za nebistvene portfelje. Za slednje lahko uporabi nadzorniške prilagoditve ali lastne ocene, kakor je določeno v 48. do 51. členu tega sklepa.

(1) Notranji model lahko uporablja tista banka, ki je v skladu z 8. poglavjem sklepa o tržnih tveganjih pridobila dovoljenje Banke Slovenije za uporabo notranjih modelov za izračun kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje, valutno tveganje in/ali tveganje spremembe cen blaga ali dovoljenje pristojnega organa iz druge države članice za uporabo notranjih modelov za izračun kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje, valutno tveganje in/ali tveganje spremembe cen blaga na enotni osnovi.
(2) Banka, ki dovoljenja iz prvega odstavka tega člena ni pridobila, lahko pri Banki Slovenije zahteva izdajo dovoljenja za uporabo notranjega modela za izračun polno prilagojene vrednosti izpostavljenosti iz okvirnih pogodb o pobotu iz drugega odstavka 47. člena tega sklepa.
(3) Banka Slovenije banki izda dovoljenje iz drugega odstavka tega člena, če je sistem upravljanja tveganj, ki ga banka uporablja za upravljanje tveganj, ki izhajajo iz poslov, zajetih z okvirno pogodbo o pobotu iz drugega odstavka 47. člena tega sklepa, ustrezno zasnovan, če se izvaja celovito ter zlasti če so izpolnjeni naslednji kvalitativni standardi:
(a) notranji model mora izpolnjevati zahteve iz petega in šestega odstavka 69. člena ter 70. člena sklepa o tržnih tveganjih;
(b) notranji model mora biti tesno vključen v dnevni proces upravljanja s tveganji banke in mora biti podlaga za poročanje upravi banke o izpostavljenostih tveganjem;
(c) banka mora imeti organizacijsko enoto za kontrolo tveganj, ki mora biti neodvisna od poslovnih trgovalnih enot in mora poročati neposredno upravi. Ta organizacijska enota mora biti odgovorna za oblikovanje in izvajanje sistema upravljanja s tveganji. Izdelovati in analizirati mora dnevna poročila o rezultatih modela upravljanja s tveganji in o ustreznih ukrepih, ki jih je treba sprejeti v zvezi z določanjem pozicijskih limitov;
(d) dnevna poročila enote za kontrolo tveganj je potrebno pregledovati na ravni vodstva, ki ima dovolj pooblastil za ukrepanje v smislu zmanjšanja ustvarjenih pozicij in celotne izpostavljenosti tveganjem;
(e) banka mora imeti v organizacijski enoti za kontrolo tveganj dovolj osebja, usposobljenega za uporabo razvitejših modelov;
(f) banka mora imeti vzpostavljene postopke za spremljanje in zagotavljanje skladnosti z dokumentirano skupino internih politik in kontrol v zvezi s splošnim delovanjem sistema za merjenje tveganj;
(g) modeli banke morajo imeti dokazano zgodovino zadostne stopnje natančnosti pri merjenju tveganj, izkazane s testiranjem rezultatov merjenja za nazaj z uporabo najmanj enoletnih podatkov;
(h) banka mora pogosto izvajati strog program testiranja izjemnih situacij, pri čemer mora rezultate teh testiranj pregledovati višje vodstvo. To jih mora upoštevati v politikah in limitih, ki jih določa;
(i) banka mora v okviru svojega rednega procesa notranjega revidiranja opraviti neodvisen pregled sistema merjenja tveganj. Ta pregled mora zajemati dejavnosti poslovnih trgovalnih enot in dejavnosti neodvisne organizacijske enote za kontrolo tveganj;
(j) banka mora pregled svojega sistema upravljanja tveganj opraviti najmanj enkrat letno.
(4) Izpolnjevanje pogojev iz tretjega odstavka tega člena banka izkazuje s predložitvijo ustrezne dokumentacije v okviru zahteve za izdajo dovoljenja za uporabo notranjega modela.
(5) Banka mora pogoje iz tretjega odstavka tega člena izpolnjevati neprekinjeno, vseskozi od izdaje dovoljenja Banke Slovenije naprej.
(6) Banka Slovenije banki dovoljenje iz drugega odstavka tega člena odvzame, če:
(a) banka ravna v nasprotju z odredbo Banke Slovenije ali odredbo Banke Slovenije z dodatnimi ukrepi, s katero ji je bila naložena odprava kršitev pri izpolnjevanju pogojev iz tretjega odstavka tega člena;
(b) banka huje krši izpolnjevanje pogojev iz tretjega odstavka tega člena.

Za izračun možne spremembe polno prilagojene vrednosti izpostavljenosti iz okvirnih pogodb o pobotu iz drugega odstavka 47. člena tega sklepa v notranjem modelu veljajo naslednje minimalne zahteve:
(a) najmanj dnevni izračun možne spremembe vrednosti;
(b) 99. percentil enostranskega intervala zaupanja;
(c) 5-dnevno obdobje unovčenja, razen v primeru poslov, ki niso posli začasne prodaje/začasnega odkupa vrednostnih papirjev ali posoja/izposoja vrednostnih papirjev, za katere se uporablja 10-dnevno obdobje unovčenja;
(d) efektivna dolžina obdobja predhodnega opazovanja mora trajati najmanj eno leto, razen če je uporaba krajšega obdobja opazovanja utemeljena z občutno povečano nestanovitnostjo cen;
(e) trimesečno posodabljanje časovnih vrst podatkov.

Notranji model mora zajemati zadostno število dejavnikov tveganj, tako da zajame vsa bistvena cenovna tveganja.

Če ima banka, ki uporablja notranji model, sistem za merjenje korelacij, ki je ustrezen in se izvaja celovito, lahko ta banka uporablja empirične korelacije znotraj kategorij tveganj in med kategorijami tveganj.

(1) Banka, ki uporablja notranji model, polno prilagojeno vrednost izpostavljenosti (E*) izračuna v skladu z naslednjo formulo:
 
E* = max {0, [(∑E – ∑C) + (VaR ocena notranjega modela)]}
 
(2) Pomen simbolov v formuli iz prvega odstavka tega člena je naslednji:
(a) E* je polno prilagojena vrednost izpostavljenosti;
(b) če se za izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti uporablja standardizirani pristop, je E vrednost vsake posamezne izpostavljenosti iz pogodbe, kot če bi bila nezavarovana;
(c) če se za izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub uporablja pristop IRB brez lastnih ocen LGD (in CF), je E vrednost vsake posamezne izpostavljenosti iz pogodbe, kot če bi bila nezavarovana;
(d) C je tržna vrednost vrednostnih papirjev ali blaga, izposojenih, kupljenih ali prejetih, ali denarna sredstva, izposojena ali prejeta v zvezi z vsako tako izpostavljenostjo.

Pri izračunu zneskov polno prilagojenih vrednosti izpostavljenosti z uporabo notranjih modelov mora banka uporabiti rezultat modela za predhodni delovni dan.

Za namene izračuna tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti v standardiziranem pristopu, se kot vrednost izpostavljenosti do nasprotne stranke, ki izhaja iz poslov na podlagi okvirne pogodbe o pobotu uporabi E*, izračunana v skladu z 48. do 59. členom tega sklepa.

Za namene izračuna tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub v pristopu IRB brez lastnih ocen LGD (in CF) se kot vrednost izpostavljenosti do nasprotne stranke, ki izhaja iz poslov na podlagi okvirne pogodbe o pobotu uporabi E*, izračunana v skladu z 48. do 59. členom tega sklepa.

Enostavna metoda za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem se lahko uporablja samo, kadar banka za izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti uporablja standardizirani pristop. Hkratna uporaba enostavne in razvite metode za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem ni dovoljena.

Pri enostavni metodi za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem je vrednost finančnega premoženja enaka njegovi tržni vrednosti, določeni v skladu s četrto alinejo točke (c) 14. člena tega sklepa.

(1) Za tiste dele izpostavljenosti, ki so zavarovani s tržno vrednostjo priznanega zavarovanja s finančnim premoženjem, se uporabi utež tveganja, ki bi bila v standardiziranem pristopu uporabljena za neposredno izpostavljenost banke iz naslova zadevnega instrumenta zavarovanja s finančnim premoženjem, pri čemer ne sme biti nižja od 20%, razen v primerih, za katere je v 65. do 67. členu tega sklepa določena drugačna utež tveganja.
(2) Za preostanek izpostavljenosti (ki ni zavarovana) se uporabi utež tveganja, ki bi bila v standardiziranem pristopu uporabljena za nezavarovano izpostavljenost do dolžnika.

Za s finančnim premoženjem zavarovano izpostavljenost, ki izhaja iz poslov začasne prodaje/začasnega odkupa in posoje/izposoje vrednostnih papirjev, ki izpolnjujejo kriterije iz 86. in 87. člena tega sklepa, se uporabi utež tveganja 0%. Če dolžnik v tem poslu ni prvovrstni tržni udeleženec iz točke (h) drugega odstavka 86. člena tega sklepa, se uporabi utež tveganja 10%.

(1) Za vrednosti izpostavljenosti, ki se v skladu s poglavjem 5.3. sklepa o tržnih tveganjih izračunajo za izvedene finančne instrumente, naštete v Prilogi I sklepa o tržnih tveganjih in dnevno vrednotene po tekočih tržnih cenah, se v delu, v katerem so zavarovane z denarnimi sredstvi ali denarju podobnimi instrumenti, uporablja utež tveganja 0%, če ni valutne neusklajenosti.
(2) Za vrednosti izpostavljenosti iz poslov iz prvega odstavka tega člena se v delu, v katerem so zavarovane z dolžniškimi vrednostnimi papirji, ki so jih izdale enote centralne ravni držav ali centralne banke, katerim se v standardiziranem pristopu pripiše utež tveganja 0%, uporablja utež tveganja 10%.
(3) Za namene drugega odstavka tega člena se šteje, da "dolžniški vrednostni papirji, ki so jih izdale enote centralne ravni držav ali centralne banke", zajemajo tudi dolžniške vrednostne papirje iz točk (a), (b), (d) in (e) drugega odstavka 12. člena tega sklepa.

(1) Pri drugih poslih (ki niso posli iz 65. in 66. člena tega sklepa) se utež tveganja 0% lahko uporabi, če sta izpostavljenost in zavarovanje nominirana v isti valuti in:
(a) je zavarovanje bančna vloga ali denarju podoben instrument ali
(b) je zavarovanje v obliki dolžniških vrednostnih papirjev, ki so jih izdale enote centralne ravni države ali centralne banke in za katere se v standardiziranem pristopu lahko uporabi utež tveganja 0%, pri čemer banka tržno vrednost tega zavarovanja zniža za 20%.
(2) Za namene prvega odstavka tega člena se šteje, da "dolžniški vrednostni papirji, ki so jih izdale enote centralne ravni države ali centralne banke" vključujejo dolžniške vrednostne papirje iz točk (a), (b), (d) in (e) drugega odstavka 12. člena tega sklepa.

(1) Razvita metoda za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem se mora uporabljati v pristopu IRB brez lastnih ocen LGD (in CF), lahko pa se uporablja tudi v standardiziranem pristopu.
(2) Pri razviti metodi za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem se pri tržni vrednosti zavarovanja s premoženjem, zaradi upoštevanja nestanovitnosti cen, uporabijo "prilagoditve za nestanovitnost", kakor je določeno v 70. do 87. členu tega sklepa.
(3) Kadar zavarovanje in osnovna izpostavljenost nista nominirana v isti valuti, se prilagoditvi za nestanovitnost, ki ustreza vrsti zavarovanja, doda še prilagoditev, ki odraža valutno nestanovitnost, kakor je določeno v 70. do 87. členu tega sklepa. Pri tem je potrebno upoštevati drugačno obravnavo valutnih neusklajenosti v primeru poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti na prostem trgu, določeno v naslednjem odstavku tega člena.
(4) V primeru poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti na prostem trgu, kritimi z okvirnimi pogodbami o pobotu, ki so priznane v skladu s poglavjem 5.3.6. sklepa o tržnih tveganjih, se prilagoditev, ki odraža valutno nestanovitnost, uporabi vedno, kadar obstaja neskladje med valuto zavarovanja in valuto poravnave. Tudi v primeru, ko se v poslih, kritih z okvirno pogodbo o pobotu, uporablja več valut, se uporabi samo ena prilagoditev za nestanovitnost.

(1) Nestanovitnosti prilagojena vrednost zavarovanja s finančnim premoženjem, ki jo je treba upoštevati v primeru vseh poslov, razen poslov na podlagi priznanih okvirnih pogodb o pobotu, za katere veljajo določbe 47. do 61. člena tega sklepa, se izračuna na naslednji način:
 
C(VA) = C x (1-H(C)-H(FX))
 
(2) Nestanovitnosti prilagojena vrednost izpostavljenosti, ki jo je treba upoštevati, se izračuna na naslednji način:
E(VA) = E x (1+H(E)), v primeru poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti na prostem trgu pa E(VA) = E
(3) Polno prilagojena vrednost izpostavljenosti (E*), ki upošteva nestanovitnost izpostavljenosti in učinke zavarovanja s finančnim premoženjem, se izračuna na naslednji način:
E* = max {0, [E(VA) – C(VAM)]}
(4) Simboli v formulah iz prvega do tretjega odstavka tega člena imajo naslednji pomen:
(a) C(VA) je nestanovitnosti prilagojena vrednost zavarovanja s finančnim premoženjem;
(b) C je tržna vrednost zavarovanja s finančnim premoženjem, določena v skladu s četrto alinejo točke (c) 14. člena tega sklepa;
(c) H(C) je v odstotkih izražena prilagoditev za nestanovitnost zavarovanja s finančnim premoženjem, izračunana v skladu s 70. do 87. členom tega sklepa;
(d) H(FX) je v odstotkih izražena prilagoditev za nestanovitnost zaradi valutne neusklajenosti, izračunana v skladu s 70. do 87. členom tega sklepa;
(e) E(VA) je nestanovitnosti prilagojeni znesek izpostavljenosti;
(f) E je vrednost nezavarovane izpostavljenosti, kakor bi bila določena v standardiziranem pristopu ali v pristopu IRB brez lastnih ocen LGD (in CF) – odvisno od tega, kateri pristop banka uporablja. Za ta namen banka, ki uporablja standardizirani pristop, kot vrednost izpostavljenosti zunajbilančnih postavk, ki so naštete v Prilogi II sklepa o standardiziranem pristopu, uporabi kar 100% njihove vrednosti (namesto odstotkov njihove vrednosti, določenih v prvem odstavku 3. člena sklepa o standardiziranem pristopu). Banka, ki uporablja pristop IRB brez lastnih ocen LGD (in CF), pri izračunu vrednosti izpostavljenosti postavk, naštetih v osmem, devetem in desetem odstavku 14. člena ter drugem odstavku 79. člena sklepa o pristopu IRB, uporabi konverzijski količnik 100% (namesto konverzijskega količnika v odstotku, določenem v navedenih določbah);
(g) H(E) je v odstotkih izražena prilagoditev za nestanovitnost izpostavljenosti (E), izračunana v skladu s 70. do 87. členom tega sklepa;
(h) E* je polno prilagojena vrednost izpostavljenosti, ki upošteva nestanovitnost izpostavljenosti in učinke zavarovanja s finančnim premoženjem;
(i) C(VAM) je nestanovitnosti prilagojena vrednost zavarovanja s finančnim premoženjem (C(VA)), dodatno prilagojena zaradi neusklajenosti zapadlosti v skladu z določbami četrtega poglavja tega sklepa.

(1) Prilagoditve za nestanovitnost izpostavljenosti in zavarovanja s finančnim premoženjem se lahko izračunajo na dva načina:
(a) z uporabo nadzorniških prilagoditev za nestanovitnost (v nadaljevanju: nadzorniške prilagoditve), kakor je določeno v 71. in 72. členu tega sklepa, ali
(b) z uporabo lastnih ocen prilagoditev za nestanovitnost (v nadaljevanju: lastne ocene), kakor je določeno v 73. do 84. členu tega sklepa.
(2) Banka lahko izbere, ali bo uporabljala nadzorniške prilagoditve ali lastne ocene neodvisno od tega, ali za izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti uporablja standardizirani pristop ali pristop IRB brez lastnih ocen LGD (in CF). Če banka želi uporabiti lastne ocene, jih mora uporabiti za vse vrste instrumentov, razen za nebistvene portfelje, za katere lahko uporabi nadzorniške prilagoditve.
(3) Če je izpostavljenost zavarovana z več oblikami primernega zavarovanja s finančnim premoženjem, je prilagoditev za nestanovitnost:

kjer je a(i) delež posameznega zavarovanja v celotnem zavarovanju s finančnim premoženjem, H(i) pa je prilagoditev za nestanovitnost, ki se nanaša na to zavarovanje.

(1) Nadzorniške prilagoditve za nestanovitnost (H(E), H(C) in H(FX)) ob predpostavki dnevnega prevrednotenja so opredeljene v tabelah 1 do 4.

(2) Stopnja kreditne kvalitete v tabelah iz prvega odstavka tega člena, s katero je povezana bonitetna ocena dolžniških vrednostnih papirjev, je tista stopnja kreditne kvalitete, ki se v standardiziranem pristopu povezuje z dano zunanjo bonitetno oceno. Za te namene se uporablja tudi sedmi odstavek 12. člena tega sklepa.
(3) Kadar banka uporablja nadzorniške prilagoditve, se kot obdobje unovčenja za zavarovane kreditne posle upošteva 20 delovnih dni. Kot obdobje unovčenja za posle začasne prodaje/začasnega odkupa (razen če taki posli vključujejo prenos blaga ali zajamčenih pravic v zvezi z lastništvom blaga) in posojo/izposojo vrednostnih papirjev ali blaga se upošteva 5 delovnih dni. Kot obdobje unovčenja za druge posle z instrumenti kapitalskega trga se upošteva 10 delovnih dni.

(1) Kadar banka uporablja nadzorniške prilagoditve, je za vrednostne papirje, ki ne veljajo za primerne po 12. členu tega sklepa, ali za blago, ki so posojeni ali prodani v okviru poslov začasne prodaje/začasnega odkupa ali posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, prilagoditev za nestanovitnost enaka kakor za lastniške vrednostne papirje, ki jih ni v glavnem indeksu, so pa uvrščeni v borzno trgovanje na priznani borzi (razvidno iz Tabele 4).
(2) Kadar banka uporablja nadzorniške prilagoditve, je prilagoditev za nestanovitnost za enote investicijskih skladov, primerne po 12. členu tega sklepa, tehtano povprečje prilagoditev za nestanovitnost, ki bi bile ob upoštevanju obdobja unovčenja posla, kakor je določeno v tretjem odstavku 71. člena tega sklepa, uporabljene za premoženje, v katero je investicijski sklad investiral. Če pa premoženje, v katero je investicijski sklad investiral, banki ni znano, mora banka uporabiti največjo prilagoditev za nestanovitnost, ki bi bila uporabljena za katero koli premoženje, v katero ima investicijski sklad pravico investirati.
(3) Kadar banka uporablja nadzorniške prilagoditve, so prilagoditve za nestanovitnost za neocenjene dolžniške vrednostne papirje, ki jih izdajo institucije in ki izpolnjujejo kriterije primernosti iz četrtega odstavka 12. člena tega sklepa, iste kakor prilagoditve za vrednostne papirje, ki jih izdajo institucije ali podjetja z zunanjo bonitetno oceno, povezano s stopnjama kreditne kvalitete 2 ali 3.
(4) Stopnja kreditne kvalitete v prvem do tretjem odstavku tega člena, s katero je povezana bonitetna ocena dolžniških vrednostnih papirjev, je tista stopnja kreditne kvalitete, ki se v standardiziranem pristopu povezuje z dano zunanjo bonitetno oceno. Za te namene se uporablja tudi sedmi odstavek 12. člena tega sklepa.

(1) Banka, ki izpolnjuje kvantitativne zahteve iz 76. do 81. člena tega sklepa in kvalitativne zahteve iz 82. do 84. člena tega sklepa, lahko za izračun prilagoditev za nestanovitnost zavarovanj s finančnim premoženjem in izpostavljenosti uporablja svoje lastne ocene.
(2) Banka, ki izpolnjuje pogoje za uporabo lastnih ocen iz prvega odstavka tega člena in ki jih tudi namerava uporabljati, mora o tem predhodno obvestiti Banko Slovenije. Če banka uporablja lastne ocene, jih mora uporabljati za vse vrste finančnega premoženja in brez utemeljenega razloga ter predhodnega obvestila Banki Slovenije ne sme preiti na uporabo nadzorniških prilagoditev za nestanovitnost.

Banka, ki uporablja lastne ocene, mora nestanovitnost zavarovanja s finančnim premoženjem ali valutno neusklajenost oceniti brez upoštevanja kakršnih koli korelacij med nezavarovano izpostavljenostjo, zavarovanjem s finančnim premoženjem in/ali menjalnimi tečaji.

Banka, ki uporablja lastne ocene, mora uporabiti 99. percentil enostranskega intervala zaupanja.

Banka, ki uporablja lastne ocene, mora kot obdobje unovčenja za zavarovane kreditne posle upoštevati 20 delovnih dni. Kot obdobje unovčenja za posle začasne prodaje/začasnega odkupa (razen če taki posli vključujejo prenos blaga ali zajamčenih pravic v zvezi z lastništvom blaga) in posojo/izposojo vrednostnih papirjev ali blaga mora upoštevati 5 delovnih dni. Kot obdobje unovčenja za druge posle z instrumenti kapitalskega trga mora upoštevati 10 delovnih dni.

(1) Banka, ki uporablja lastne ocene, lahko uporabi vrednosti prilagoditev za nestanovitnost, ki jih izračuna glede na dejansko obdobje unovčenja, z uporabo formule kvadratnega korena časa, podaljšano ali skrajšano do obdobja unovčenja, ki je za zadevno vrsto posla določeno v 76. členu tega sklepa:

(2) Simboli v formuli iz prvega odstavka tega člena imajo naslednji pomen:
(a) H(M) je v odstotkih izražena prilagoditev za nestanovitnost za dejansko obdobje unovčenja, kot ga oceni banka;
(b) H(N) je v odstotkih izražena prilagoditev za nestanovitnost iz prvega odstavka 71. člena tega sklepa za obdobje unovčenja T(N);
(c) T(M) je dejansko obdobje unovčenja, kot ga oceni banka;
(d) T(N) je obdobje unovčenja, določeno v 76. členu tega sklepa.

Banka, ki uporablja lastne ocene, mora upoštevati stopnjo likvidnosti finančnega premoženja nižje kvalitete. Kadar obstaja dvom glede likvidnosti zavarovanja s finančnim premoženjem, je obdobje unovčenja potrebno prilagoditi navzgor. Banka mora tudi identificirati, kdaj lahko pretekli podatki podcenijo morebitno nestanovitnost, npr. v primeru fiksnih menjalnih tečajev. Take primere je potrebno obravnavati s scenarijem izjemnih situacij.

(1) Če banka uporablja lastne ocene, mora dolžina obdobja predhodnega opazovanja (vzorčnega obdobja) za izračun prilagoditev za nestanovitnost znašati najmanj eno leto. Za banko, ki uporablja sistem tehtanja ali druge metode za obdobje predhodnega opazovanja, mora efektivna dolžina obdobja opazovanja znašati najmanj eno leto (to pomeni, da tehtano povprečje časovnih zaostankov posameznih opazovanj ne sme biti krajše od 6 mesecev).
(2) Banka Slovenije lahko od banke, ki uporablja lastne ocene, zahteva, da svoje prilagoditve za nestanovitnost izračuna z uporabo krajšega obdobja opazovanja, če je to utemeljeno zaradi nenadno povečane nestanovitnosti cen.

Banka, ki uporablja lastne ocene, mora svoje časovne vrste podatkov posodabljati najmanj vsake tri mesece in jih ponovno oceniti, kadarkoli pride do bistvenih sprememb tržnih cen. To pomeni, da se prilagoditve za nestanovitnost izračunajo najmanj vsake tri mesece.

(1) Banka, ki uporablja lastne ocene, mora ocene nestanovitnosti uporabljati v dnevnem procesu upravljanja s tveganji, vključno v povezavi z internimi limiti izpostavljenosti.
(2) Banka, ki uporablja lastne ocene in je obdobje unovčenja, ki ga uporablja v dnevnem procesu upravljanja s tveganji, za zadevne posle daljše od obdobja, določenega v 76. členu tega sklepa, se prilagoditve za nestanovitnost povečajo v skladu s formulo kvadratnega korena časa, določeno v 77. členu tega sklepa (H(M)).

Banka, ki uporablja lastne ocene, mora imeti vzpostavljene postopke za spremljanje in zagotavljanje skladnosti sistema za ocenjevanje prilagoditev za nestanovitnost z dokumentirano politiko in kontrolami za delovanje tega sistema in za vključevanje teh ocen v proces upravljanja s tveganji.

Banka, ki uporablja lastne ocene, mora v okviru procesa notranjega revidiranja redno izvajati neodvisni pregled sistema za ocenjevanje prilagoditev za nestanovitnost. Pregled celotnega sistema za ocenjevanje prilagoditev za nestanovitnost in vključevanja teh prilagoditev v proces upravljanja s tveganji banke, je potrebno opraviti najmanj enkrat letno, pri čemer je potrebno oceniti najmanj:
(a) vključevanje ocenjenih prilagoditev za nestanovitnost v dnevno upravljanje s tveganji;
(b) upravičenost kakršnih koli občutnih sprememb v procesu ocenjevanja prilagoditev za nestanovitnost;
(c) doslednost, pravočasnost in zanesljivost podatkovnih virov, uporabljenih za delovanje sistema za ocenjevanje prilagoditev za nestanovitnost, vključno z neodvisnostjo teh podatkovnih virov;
(d) točnost in ustreznost predpostavk v zvezi z nestanovitnostjo.

(1) Prilagoditve za nestanovitnost, določene v 71. in 72. členu tega sklepa, so prilagoditve za nestanovitnost, ki se uporabljajo ob predpostavki dnevnega prevrednotenja. Tudi če banka uporablja svoje lastne ocene prilagoditev za nestanovitnost v skladu s 73. do 83. členom tega sklepa, morajo biti te izračunane najprej ob predpostavki dnevnega prevrednotenja. Če se prevrednotenje izvaja manj kot enkrat dnevno, se uporabijo večje prilagoditve za nestanovitnost. Slednje se izračunajo tako, da se prilagoditve za nestanovitnost na podlagi dnevnega prevrednotenja povečajo z uporabo naslednje formule kvadratnega korena časa:

(2) Simboli v formuli iz prvega odstavka tega člena imajo naslednji pomen:
(a) H je v odstotkih izražena prilagoditev za nestanovitnost;
(b) H(M) je v odstotkih izražena prilagoditev za nestanovitnost, ob predpostavki dnevnega prevrednotenja;
(c) N(R) je dejansko število delovnih dni med prevrednotenjem;
(d) T(M) je obdobje unovčenja za zadevno vrsto posla.

(1) Kjer v zvezi s posli začasne prodaje/začasnega odkupa in posojo/izposojo vrednostnih papirjev banka uporablja bodisi nadzorniške prilagoditve bodisi lastne ocene in so izpolnjeni pogoji, določeni v tem členu, lahko namesto prilagoditev za nestanovitnost, izračunanih v skladu s 70. do 84. členom tega sklepa, uporabi prilagoditve za nestanovitnost po stopnji 0%. Te možnosti ne more uporabiti banka, ki uporablja notranji model, kakor je določeno v 52. do 59. členu tega sklepa.
(2) Pogoji za uporabo 0-odstotne prilagoditve za nestanovitnost so:
(a) izpostavljenost in tudi zavarovanje s finančnim premoženjem predstavljajo bančne vloge ali denarju podobni instrumenti ali dolžniški vrednostni papirji, ki so jih izdale enote centralne ravni države ali centralne banke iz točke (b) prvega odstavka 12. člena tega sklepa in za katere se v standardiziranem pristopu uporablja utež tveganja 0%;
(b) izpostavljenost in zavarovanje s finančnim premoženjem sta nominirana v isti valuti;
(c) bodisi zapadlost posla ni daljša od enega dne bodisi se izpostavljenost in zavarovanje s finančnim premoženjem dnevno vrednotita po tekočih tržnih cenah ali se kritje dnevno vzdržuje;
(d) čas od zadnjega vzdrževanja kritja, ko to ni bilo več zadostno glede na tržne cene, in unovčenja zavarovanja s finančnim premoženjem ne sme biti daljši od štirih poslovnih dni;
(e) posel se poravna v okviru sistema poravnave, uveljavljenega za to vrsto posla;
(f) dokumentacija, ki zajema pogodbo, je standardna tržna dokumentacija za posle začasne prodaje/začasnega odkupa ali posojo/izposojo vrednostnih papirjev z zadevnimi vrednostnimi papirji;
(g) posel ureja dokumentacija, ki določa, da se lahko pogodba takoj odpove, če nasprotna stranka ne izpolni obveznosti izročiti gotovino ali vrednostne papirje oziroma ne zagotovi kritja ali če drugače ne izpolni svoje obveznosti;
(h) nasprotna stranka mora biti "prvovrstni tržni udeleženec". Prvovrstni tržni udeleženci so naslednje osebe:
– osebe, navedene v točki (b) prvega odstavka 12. člena tega sklepa, do katerih izpostavljenostim je v standardiziranem pristopu pripisana utež tveganja 0%;
– institucije;
– druga finančna podjetja (vključno z zavarovalnicami),
i. do katerih izpostavljenostim je v standardiziranem pristopu pripisana utež tveganja 20% ali
ii. za katere po notranjih ocenah banke obstaja verjetnost neplačila, ki je enakovredna verjetnosti, povezani z bonitetno oceno primerne ECAI, ki se v skladu s pravili za tehtanje izpostavljenosti do podjetij v standardiziranem pristopu povezuje najmanj s stopnjo kreditne kvalitete 2 – kadar nimajo ocen priznane ECAI in pod pogojem, da banka uporablja pristop IRB brez lastnih ocen LGD (in CF);
– regulirani investicijski skladi, ki morajo izpolnjevati zahteve v zvezi s kapitalom ali finančnimi vzvodi;
– regulirani pokojninski skladi;
– priznane klirinške organizacije iz Priloge II sklepa o tržnih tveganjih.

Če v primeru poslov začasne prodaje/začasnega odkupa ali posoje/izposoje vrednostnih papirjev, nanašajoče se na vrednostne papirje, ki jih izda enota centralne ravni določene države članice, nadzorni organ iz te države članice dovoli uporabo možnosti, določene v 85. členu tega sklepa, potem lahko tudi banke s sedežem v Republiki Sloveniji za iste posle uporabljajo isti pristop.

Za namene izračuna tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti v standardiziranem pristopu se kot vrednost izpostavljenosti uporabi E*, izračunana v skladu z 69. členom tega sklepa. V primeru zunajbilančnih postavk iz Priloge II sklepa o standardiziranem pristopu se kot E* uporabi vrednost, ki se množi z odstotki iz prvega odstavka 3. člena sklepa o standardiziranem pristopu, da se pridobi vrednost izpostavljenosti.

(1) Za namene izračuna tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub v pristopu IRB brez lastnih ocen LGD (in CF) se kot LGD uporabi LGD* (dejanska izguba ob neplačilu), izračunana v skladu s tem členom:
 
LGD* = LGD x (E*/E)
 
(2) Simboli v formuli iz prvega odstavka tega člena imajo naslednji pomen:
(a) LGD* je dejanska izguba ob neplačilu;
(b) LGD je izguba ob neplačilu, ki bi se v pristopu IRB brez lastnih ocen LGD (in CF) uporabila za izpostavljenost, če ta ne bi bila zavarovana;
(c) E* je polno prilagojena vrednost izpostavljenosti, ki upošteva nestanovitnost izpostavljenosti in učinke zavarovanja s finančnim premoženjem (izračunana v skladu z 69. členom tega sklepa);
(d) E je vrednost nezavarovane izpostavljenosti, kakor bi bila določena v pristopu IRB brez lastnih ocen LGD (in CF).

Nepremičnine, ki jih banka sprejme v zavarovanje, mora neodvisni cenilec vrednotiti po tržni vrednosti ali po vrednosti, ki je nižja od tržne. V državah članicah, ki so s predpisi določile kriterije za ocenjevanje hipotekarne kreditne vrednosti, lahko neodvisni cenilec nepremičnine vrednoti po hipotekarni kreditni vrednosti ali po vrednosti, ki je nižja od hipotekarne kreditne vrednosti.

(1) Banka mora nepremičnino, sprejeto v zavarovanje, vrednotiti po njeni tržni vrednosti. Tržna vrednost je ocenjeni znesek, za katerega bi lahko bila nepremičnina na datum vrednotenja izmenjana med kupcem in prodajalcem na podlagi izključno poslovnih odnosov in po ustreznem trženju, pri čemer je vsaka posamezna stranka dobro obveščena in ravna preudarno ter brez prisile.
(2) Banka mora tržno vrednost nepremičnine dokumentirati na pregleden in jasen način.

(1) Hipotekarna kreditna vrednost je vrednost nepremičnine, določena s skrbno oceno možnosti za njeno prodajo v prihodnosti, ob upoštevanju dolgoročnih trajnostnih vidikov te nepremičnine, običajnih in lokalnih razmer na trgu ter njene trenutne in alternativne primerne uporabe. Pri ocenjevanju hipotekarne kreditne vrednosti se špekulativni elementi ne smejo upoštevati.
(2) Banka mora hipotekarno kreditno vrednost nepremičnine dokumentirati na pregleden in jasen način.

(1) Vrednost zavarovanja z nepremičnino je tržna vrednost te nepremičnine, ki je ustrezno zmanjšana tako, da odraža rezultate spremljanja vrednosti nepremičnine, kot se zahteva s 17. členom tega sklepa, in ki upošteva kakršne koli predhodne terjatve, s katerimi je ta nepremičnina obremenjena.
(2) Če se za nepremičnino ugotavlja njena hipotekarna kreditna vrednost, je vrednost zavarovanja z nepremičnino hipotekarna kreditna vrednost te nepremičnine, ki je ustrezno zmanjšana tako, da odraža rezultate spremljanja vrednosti nepremičnine, kot se zahteva s 17. členom tega sklepa, in ki upošteva kakršne koli predhodne terjatve, s katerimi je ta nepremičnina obremenjena.

Vrednost denarnih terjatev je enaka njihovemu nominalnemu znesku.

Banka mora premičnino, sprejeto v zavarovanje, vrednotiti po njeni tržni vrednosti, to je po ocenjenem znesku, za katerega bi lahko bila premičnina na datum vrednotenja izmenjana med kupcem in prodajalcem, ki posel sklepata brez prisile in na podlagi izključno poslovnih odnosov.

Za namene izračuna tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub v pristopu IRB brez lastnih ocen LGD (in CF) se kot LGD uporabi LGD* (dejanska izguba ob neplačilu), izračunana v skladu s 96. in 97. členom tega sklepa.

(1) Če je razmerje med vrednostjo zavarovanja (C) in vrednostjo izpostavljenosti (E) nižje od ravni praga C* (zahtevana minimalna raven zavarovanja s premoženjem za dano izpostavljenost), kakor je določena v tabeli 5 iz 97. člena tega sklepa je kot LGD* potrebno uporabiti LGD, določeno v sklepu o pristopu IRB za nezavarovane izpostavljenosti do nasprotne stranke.
(2) Če razmerje med vrednostjo zavarovanja (C) in vrednostjo izpostavljenosti (E) presega drugo, višjo raven praga C** (zahtevana raven zavarovanja s premoženjem za dodelitev polnega priznanja LGD), kakor je določena v tabeli 5 iz 97. člena tega sklepa, je LGD* enaka vrednosti, ki je predpisana v navedeni tabeli.
(3) Če zahtevana raven zavarovanja s premoženjem C** ni dosežena za izpostavljenost kot celoto, se šteje, da je izpostavljenost sestavljena iz dveh izpostavljenosti, to je deleža, v zvezi s katerim je dosežena zahtevana raven zavarovanja s premoženjem C**, in iz preostalega deleža.

(1) LGD* in zahtevane ravni zavarovanja s premoženjem za zavarovane deleže izpostavljenosti so določene v tabeli 5.

(2) Podrejena terjatev v Tabeli 5 iz prvega odstavka tega člena je terjatev, ki se na podlagi pravnega razmerja med dolžnikom in banko v primeru stečaja dolžnika poplača šele po poplačilu drugih terjatev do dolžnika.

Banka lahko za deleže izpostavljenosti, ki so polno zavarovani s stanovanjsko ali poslovno nepremičnino z ozemlja druge države članice, namesto obravnave iz 95. do 97. člena tega sklepa uporabi utež 50%, vendar le pod pogojem, da nadzorni organ iz države članice, v kateri se nepremičnina nahaja, dovoljuje tako izjemo in ob izpolnitvi enakih pogojev, kot veljajo v tej državi članici.

(1) Če banka za izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub uporablja pristop IRB brez lastnih ocen LGD (in CF), izpostavljenost pa je zavarovana s finančnim premoženjem in drugim primernim zavarovanjem s premoženjem, se LGD* (dejanska izguba ob neplačilu), ki se uporabi kot LGD za namene sklepa o pristopu IRB, izračuna na način, določen v drugem in tretjem odstavku tega člena.
(2) Banka mora nestanovitnosti prilagojeno vrednost izpostavljenosti (vrednost po upoštevanju prilagoditve za nestanovitnost, kakor je določeno v 69. členu tega sklepa) razdeliti na deleže, od katerih je vsak krit s samo eno vrsto zavarovanja s premoženjem. To pomeni, da mora banka izpostavljenost razdeliti na delež, krit s primernim zavarovanjem s finančnim premoženjem, delež, krit z denarnimi terjatvami, deleže, krite z zavarovanjem s poslovno nepremičnino in/ali zavarovanjem s stanovanjsko nepremičnino, delež, krit z drugim primernim zavarovanjem s premoženjem, in nezavarovani delež – odvisno od tega, katera zavarovanja uporablja za to izpostavljenost in v kakšnem obsegu.
(3) LGD* se za vsak delež izpostavljenosti izračuna ločeno, v skladu z določbami tega sklepa, ki se nanašajo na posamezno vrsto primernega zavarovanja s premoženjem.

Denarna sredstva ali denarju podobni instrumenti pri tretjih institucijah se obravnavajo kot osebna jamstva tretjih institucij.

(1) Police življenjskega zavarovanja, zastavljene banki, se obravnavajo kot osebna jamstva podjetij, ki zagotavljajo življenjsko zavarovanje.
(2) Vrednost tako priznanega kreditnega zavarovanja je enaka odkupni vrednosti police življenjskega zavarovanja.

(1) Instrumenti institucij, odkupni na zahtevo, se obravnavajo kot osebna jamstva institucij izdajateljic.
(2) Vrednost tako priznanega kreditnega zavarovanja je naslednja:
(a) če bo instrument odkupljen po svoji nominalni vrednosti, predstavlja vrednost zavarovanja ta znesek;
(b) če bo instrument odkupljen po tržni ceni, predstavlja vrednost zavarovanja vrednost instrumenta, vrednotenega na enak način, kot se vrednotijo dolžniški vrednostni papirji, navedeni v četrtem odstavku 12. člena tega sklepa.

(1) Vrednost osebnega kreditnega zavarovanja (G) je znesek, za katerega se je dajalec zavarovanja zavezal, da ga bo plačal v primeru neplačila dolžnika ali ob nastanku drugih določenih kreditnih dogodkov.
(2) V primeru kreditnih izvedenih finančnih instrumentov, ki kot kreditni dogodek ne vključujejo restrukturiranja osnovne obveznosti z odpisom ali odlogom plačila glavnice, obresti ali nadomestil, katerih posledica je dogodek kreditne izgube (npr. prilagoditev vrednosti v breme izkaza poslovnega izida):
(a) se vrednost kreditnega zavarovanja, ugotovljena v skladu s prvim odstavkom tega člena, zniža za 40%, kadar se je dajalec osebnega kreditnega zavarovanja zavezal plačati znesek, ki ne presega vrednosti izpostavljenosti;
(b) vrednost kreditnega zavarovanja, ugotovljena v skladu s prvim odstavkom tega člena, ne sme presegati 60% vrednosti izpostavljenosti, kadar se je dajalec osebnega kreditnega zavarovanja zavezal plačati znesek, ki presega vrednost izpostavljenosti.

(1) Če je osebno kreditno zavarovanje nominirano v valuti, ki se razlikuje od valute, v kateri je nominirana izpostavljenost (valutna neusklajenost), se vrednost osebnega kreditnega zavarovanja z uporabo prilagoditve za nestanovitnost H(FX) zniža na naslednji način:
 
G* = G x (1-H(FX))
 
(2) Simboli v formuli iz prejšnjega odstavka imajo naslednji pomen:
(a) G* je vrednost osebnega kreditnega zavarovanja (G), prilagojena za valutno tveganje;
(b) G je nominalni znesek osebnega kreditnega zavarovanja;
(c) H(FX) je prilagoditev za nestanovitnost zaradi valutne neusklajenosti med kreditnim zavarovanjem in osnovno obveznostjo, izračunana v skladu s 70. do 84. členom tega sklepa.
(3) Če valutne neusklajenosti ni, velja:
 
G* = G

Prilagoditve za nestanovitnost, ki se uporabijo zaradi valutne neusklajenosti, se lahko izračunajo z uporabo nadzorniških prilagoditev ali z uporabo lastnih ocen, kot je to opredeljeno v 70. do 84. členu tega sklepa.

Če banka delež tveganja kredita prenese v eni tranši ali več tranšah, se uporabijo pravila, določena v Sklepu o izračunu kapitalske zahteve za kreditno tveganje pri listinjenju (Uradni list RS, št. 135/06; v nadaljevanju: sklep o listinjenju). Šteje se, da so pragi pomembnosti, pod katerimi se v primeru izgube ne opravi nobeno plačilo, enakovredni zadržanim pozicijam prve izgube in da vplivajo na povečanje tranširanega prenosa tveganja.

(1) Za namen izračuna tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti v standardiziranem pristopu je g utež tveganja, dodeljena izpostavljenosti, ki je polno zavarovana z osebnim kreditnim zavarovanjem (G(A)).
(2) Simboli iz prvega odstavka tega člena imajo naslednji pomen:
(a) g je utež tveganja izpostavljenosti do dajalca zavarovanja, kakor je določeno v sklepu o standardiziranem pristopu;
(b) G(A) je vrednost G*, izračunana v skladu s 104. členom tega sklepa in dodatno prilagojena za neusklajenost zapadlosti, kakor je določeno v četrtem poglavju tega sklepa.

(1) Če je z osebnim kreditnim zavarovanjem zavarovani znesek nižji od vrednosti izpostavljenosti, zavarovani in nezavarovani delež pa bi imela v primeru stečaja enak vrstni red poplačila (banka in dajalec osebnega kreditnega zavarovanja si delita izgube pro-rata), je dopuščena sorazmerna regulatorna kapitalska olajšava. Za namen standardiziranega pristopa se tveganjem prilagojeni zneski izpostavljenosti izračunajo v skladu z naslednjo formulo:
(E-G(A)) x r + G(A) x g
(2) Simboli v formuli iz prvega odstavka tega člena imajo naslednji pomen:
(a) E je vrednost izpostavljenosti;
(b) G(A) je vrednost G*, izračunana v skladu s 104. členom tega sklepa in dodatno prilagojena za neusklajenost zapadlosti, kakor je določeno v četrtem poglavju tega sklepa;
(c) r je utež tveganja izpostavljenosti do dolžnika, kakor je določeno v sklepu o standardiziranem pristopu;
(d) g je utež tveganja izpostavljenosti do dajalca zavarovanja, kakor je določeno v sklepu o standardiziranem pristopu.

Kadar za izpostavljenosti ali dele izpostavljenosti osebno jamčijo enote centralne ravni držav članic ali centralne banke držav članic, pri čemer je to osebno jamstvo nominirano v domači valuti dolžnika, v tej valuti pa je financirana tudi izpostavljenost, se lahko za take izpostavljenosti ali dele izpostavljenosti uporabi obravnava, določena v 7. členu sklepa o standardiziranem pristopu.

(1) Za namen izračuna tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub v pristopu IRB brez lastnih ocen LGD (in CF) se pravila iz drugega do četrtega odstavka tega člena uporabljajo za izpostavljenosti, ki so polno zavarovane z osebnim kreditnim zavarovanjem, in za izpostavljenosti, ki so z osebnim kreditnim zavarovanjem le delno zavarovane, zavarovani in nezavarovani delež pa bi imela v primeru stečaja enak vrstni red poplačila (banka in dajalec osebnega kreditnega zavarovanja si delita izgube pro-rata).
(2) Za zavarovani del izpostavljenosti (na podlagi prilagojene vrednosti kreditnega zavarovanja G(A)) je PD za namene sklepa o pristopu IRB enak PD dajalca osebnega kreditnega zavarovanja ali PD med PD dolžnika in PD dajalca osebnega kreditnega zavarovanja, če polna substitucija ne bi bila upravičena. V primeru podrejenih izpostavljenosti in nepodrejenega osebnega kreditnega zavarovanja se lahko šteje, da je LGD, ki se uporabi za namene sklepa o pristopu IRB, tisti, ki ustreza nepodrejenim terjatvam.
(3) Za vse nezavarovane dele izpostavljenosti se kot PD uporabi PD dolžnika, kot LGD pa LGD osnovne izpostavljenosti.
(4) G(A) je vrednost G*, izračunana v skladu s 104. členom tega sklepa, dodatno prilagojena za neusklajenost zapadlosti, kakor je določeno v četrtem poglavju tega sklepa.
(5) Podrejena terjatev (izpostavljenost, osebno jamstvo) iz drugega odstavka tega člena je terjatev (izpostavljenost, osebno jamstvo), ki se na podlagi pravnega razmerja med dolžnikom in banko v primeru stečaja dolžnika poplača šele po poplačilu drugih terjatev do dolžnika.

Pri izračunu tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti nastane neusklajenost zapadlosti, ko je preostala zapadlost kreditnega zavarovanja krajša od preostale zapadlosti zavarovane izpostavljenosti.

Če obstaja neusklajenost zapadlosti med kreditnim zavarovanjem in zavarovano izpostavljenostjo, se kreditno zavarovanje ne prizna, če je:
(a) preostala zapadlost zavarovanja krajša od treh mesecev ali
(b) originalna zapadlost zavarovanja krajša od 1 leta ali
(c) izpostavljenost kratkoročna izpostavljenost, za katero velja zapadlost (M) vsaj en dan, kakor je določeno v tretjem in četrtem odstavku 55. člena sklepa o pristopu IRB.

(1) Preostala zapadlost zavarovane izpostavljenosti je najdaljše možno preostalo obdobje, po izteku katerega mora dolžnik izpolniti svoje obveznosti, pri čemer je navzgor omejeno na 5 let.
(2) Preostala zapadlost kreditnega zavarovanja je obdobje do prvega dne, ko to zavarovanje lahko preneha ali je lahko odpovedano, razen za primere, za katere tretji odstavek tega člena določa drugače.
(3) Če obstaja možnost enostranske prekinitve zavarovanja s strani dajalca zavarovanja, se kot obdobje preostale zapadlosti kreditnega zavarovanja upošteva obdobje do prvega dne, ko se lahko ta možnost uveljavi. Če obstaja možnost enostranske prekinitve zavarovanja s strani banke, dogovorjeni pogoji zavarovanja pa banko spodbujajo, da zaključi posel pred njegovo pogodbeno zapadlostjo, se kot obdobje preostale zapadlosti zavarovanja upošteva obdobje do prvega dne, ko se lahko ta možnost uveljavi; sicer se lahko šteje, da taka možnost nima vpliva na preostalo zapadlost zavarovanja.
(4) Če ni možno preprečiti prenehanja kreditnega izvedenega finančnega instrumenta pred iztekom morebitnega obdobja odloga plačila, po izteku katerega se šteje, da je prišlo do neplačila osnovne obveznosti, se zapadlost zavarovanja zmanjša za trajanje obdobja odloga plačila.

Kadar banka uporablja enostavno metodo za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem in pri takem zavarovanju obstaja neusklajenost zapadlosti, kakor je določena v 111. členu tega sklepa, se tako zavarovanje ne prizna.

(1) Kadar banka uporablja razvito metodo za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem, morata biti zapadlost kreditnega zavarovanja in zapadlost izpostavljenosti v skladu z naslednjo formulo upoštevani v prilagojeni vrednosti zavarovanja s finančnim premoženjem:
 
C(VAM) = C(VA) x (t-t*)/(T-t*)
 
(2) Simboli v formuli iz prvega odstavka tega člena imajo naslednji pomen:
(a) C(VAM) je nestanovitnosti prilagojena vrednost zavarovanja s finančnim premoženjem (C(VA)), dodatno prilagojena zaradi neusklajenosti zapadlosti;
(b) C(VA) je nestanovitnosti prilagojena vrednost zavarovanja s finančnim premoženjem, izračunana v skladu z 69. členom tega sklepa, ali znesek izpostavljenosti, odvisno od tega, katera vrednost je nižja;
(c) t je število preostalih let do dneva zapadlosti kreditnega zavarovanja, določeno v skladu s 113. členom tega sklepa, ali vrednost T, odvisno od tega, katera vrednost je nižja;
(d) T je število preostalih let do dneva zapadlosti izpostavljenosti, izračunano v skladu s 113. členom tega sklepa, ali 5 let, odvisno od tega, katera vrednost je nižja;
(e) t* je 0,25.
(3) C(VAM) se vključi v formulo za izračun polno prilagojene vrednosti izpostavljenosti (E*), določene v 69. členu tega sklepa.

(1) Zapadlost osebnega kreditnega zavarovanja in zapadlost izpostavljenosti morata biti v skladu z naslednjo formulo upoštevani v prilagojeni vrednosti osebnega kreditnega zavarovanja:
 
G(A) = G* x (t-t*)/(T-t*)
 
(2) Simboli v formuli iz prvega odstavka tega člena imajo naslednji pomen:
(a) G(A) je G*, prilagojen za neusklajenost zapadlosti;
(b) G* je znesek zavarovanja, prilagojen za valutno neusklajenost;
(c) t je število preostalih let do dneva zapadlosti kreditnega zavarovanja, določeno v skladu s 113. členom tega sklepa, ali vrednost T, odvisno od tega, katera vrednost je nižja;
(d) T je število preostalih let do dneva zapadlosti izpostavljenosti, določeno v skladu s 113. členom tega sklepa, ali 5 let, odvisno od tega, katera vrednost je nižja;
(e) t* je 0,25.
(3) G(A) se nato upošteva kot vrednost zavarovanja za namene 103. do 110. člena tega sklepa.

Kadar banka, ki za izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti uporablja standardizirani pristop, za zmanjševanje kreditnega tveganja pri eni sami izpostavljenosti uporablja več kot eno obliko kreditnega zavarovanja (npr. uporablja zavarovanje s premoženjem in osebno jamstvo), ki vsako zase le deloma krije izpostavljenost, mora izpostavljenost razdeliti na dele, ki so kriti s posamezno obliko kreditnega zavarovanja (npr. na del, ki je krit z zavarovanjem s premoženjem, in na del, ki je krit z osebnim jamstvom). Tveganjem prilagojeni znesek izpostavljenosti mora biti izračunan posebej za vsak del v skladu s sklepom o standardiziranem pristopu in tem sklepom.

Če ima kreditno zavarovanje, ki ga zagotovi en sam dajalec zavarovanja, različne zapadlosti, se smiselno uporablja pristop iz 117. člena tega sklepa.

Če banka pridobi kreditno zavarovanje s kreditnim izvedenim finančnim instrumentom za več izpostavljenosti pod pogojem, da neplačilo prve izmed zavarovanih izpostavljenosti sproži plačilo na podlagi kreditnega zavarovanja s kreditnim izvedenim finančnim instrumentom in da z nastopom tega kreditnega dogodka pogodba za kreditni izvedeni finančni instrument preneha veljati, lahko banka izračun tveganjem prilagojenega zneska izpostavljenosti, če uporablja pristop IRB brez lastnih ocen LGD (in CF) pa tudi zneska pričakovanih izgub, za tisto izpostavljenost, katere tveganjem prilagojeni znesek bi bil v odsotnosti kreditnega zavarovanja s kreditnim izvedenim finančnim instrumentom najnižji, prilagodi v skladu s tem sklepom. To lahko stori samo, če je vrednost izpostavljenosti manjša ali enaka vrednosti kreditnega zavarovanja s kreditnim izvedenim finančnim instrumentom.

V primeru, da neplačilo n-te izmed zavarovanih izpostavljenosti sproži plačilo na podlagi kreditnega zavarovanja s kreditnim izvedenim finančnim instrumentom, sme banka, ki pridobi tako zavarovanje, le-tega za namen izračuna tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti, če uporablja pristop IRB brez lastnih ocen LGD (in CF) pa tudi zneskov pričakovanih izgub, priznati samo, če je bilo zavarovanje s kreditnim izvedenim finančnim instrumentom pridobljeno tudi za neplačila od 1 do n-1 ali če je že prišlo do števila neplačil n-1. V teh primerih se uporablja metodologija, določena v 119. členu tega sklepa za kreditne izvedene finančne instrumente na podlagi prvega neplačila, ustrezno spremenjena za produkte n-tega neplačila.

(1) Banka, ki v skladu s 405. členom ZBan-1 odloži začetek uporabe standardiziranega pristopa za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje do 1. januarja 2008, določbe tega sklepa ne uporablja do omenjenega datuma.
(2) Banka, ki začne uporabljati standardizirani pristop ali pristop IRB za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje tekom leta 2007, mora z dnem pričetka uporabe omenjenega pristopa začeti uporabljati tudi določbe tega sklepa.

Ta sklep začne veljati 1. januarja 2007.