Na podlagi četrtega odstavka 204. člena in 405. člena Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 131/06) ter prvega odstavka 31. člena Zakona o Banki Slovenije (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo) izdaja Svet Banke Slovenije

(1) Ta sklep določa:
(a) banke in hranilnice (v nadaljevanju: banke), ki so zavezane k razkritjem,
(b) obseg, način in pogostnost razkritij,
(c) vrste razkritij.
(2) Kadar se ta sklep sklicuje na določbe drugih predpisov, se te določbe uporabljajo v njihovem vsakokrat veljavnem besedilu.

Banka mora oblikovati jasno politiko za izpolnjevanje zahtev glede razkritij in vzpostaviti ter uresničevati politike za ocenjevanje ustreznosti teh razkritij, ki obsegajo tudi presojo in preverjanje ustreznosti vsebine in pogostnosti teh razkritij.

(1) Pojmi, uporabljeni v tem sklepu, imajo enak pomen kot v določbah Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 131/06; v nadaljevanju: ZBan-1), kot na primer:
(a) kreditna institucija v tretjem odstavku 13. člena,
(b) institucija v tretjem odstavku 14. člena,
(c) država članica v prvem odstavku 18. člena,
(d) tretja država v drugem odstavku 18. člena,
(e) EU nadrejena banka v tretjem odstavku 26. člena,
(f) EU nadrejeni finančni holding v četrtem odstavku 26. člena.
(2) Za namen tega sklepa veljajo naslednje opredelitve pojmov:
(a) za razkritja je bistvena tista informacija, ki bi, če bi bila izpuščena ali napačno navedena, spremenila ali vplivala na oceno ali odločitev uporabnika, ki to informacijo uporablja za sprejemanje ekonomskih odločitev;
(b) poslovno skrivnost banke predstavljajo informacije, katerih odkrivanje javnosti bi zmanjšalo njen konkurenčni položaj; to lahko vključuje informacije o produktih in sistemih, ki bi, v primeru njihovega odkritja konkurentom, zmanjšale njihovo vrednost;
(c) zaupna informacija je tista informacija, ki se nanaša na pogodbeno stranko banke in za katero je s predpisi določena obveznost varovanja njene zaupnosti.

(1) Banka, ki ni vključena v nadzor na konsolidirani podlagi znotraj EU, mora zahteve tega sklepa izpolnjevati na posamični podlagi (ni v bančni skupini znotraj EU).
(2) Banka, ki ima položaj EU nadrejene banke, mora zahteve tega sklepa izpolnjevati na podlagi njenega konsolidiranega finančnega položaja. Banka, ki je podrejena EU nadrejenemu finančnemu holdingu, mora zahteve tega sklepa izpolnjevati na podlagi konsolidiranega finančnega položaja tega finančnega holdinga v primerih, ko je na podlagi 287. in 288. člena ZBan-1 Banka Slovenije pristojna za nadzor nad to banko na konsolidirani podlagi.
(3) Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena mora podrejena banka, ki je pomembna za bančni sistem Republike Slovenije, kot je opredeljeno v 5. členu tega sklepa (v nadaljevanju: pomembna podrejena banka), razkriti informacije iz 12. in 13. člena tega sklepa, in sicer
(a) če ima položaj nadrejene družbe bančne podskupine znotraj Republike Slovenije: na konsolidirani podlagi,
(b) drugih primerih: na posamični podlagi.

(1) Pomembna podrejena banka iz tretjega odstavka 4. člena tega sklepa je tista, ki jo kot tako z odločbo določi Banka Slovenije. Banka Slovenije navedeno odločbo izda, če sta pri banki podani naslednji okoliščini:
(a) je podrejena EU nadrejeni banki ali EU nadrejenemu finančnemu holdingu;
(b) je pomembna za bančni sistem Republike Slovenije.
(2) O tem, ali je banka pomembna za bančni sistem Republike Slovenije, Banka Slovenije odloči predvsem ob upoštevanju naslednjih meril:
(a) njen tržni delež, merjen po bilančni vsoti, znaša 5 ali več odstotkov;
(b) vrste storitev/poslov, ki jih opravlja;
(c) tipi komitentov;
(d) geografska struktura poslovanja;
(e) ima podrejene institucije, ki jih je mogoče šteti za pomembne z vidika finančnega sistema.
(3) Če se po izdaji odločbe o določitvi pomembne podrejene banke okoliščini iz prvega odstavka tega člena spremenita tako, da banka ni več podrejena EU nadrejeni banki ali EU nadrejenemu finančnemu holdingu ali da banka ni več pomembna za bančni sistem Republike Slovenije, Banka Slovenije na zahtevo zadevne pomembne podrejene banke izda odločbo, s katero razveljavi odločbo o določitvi pomembne podrejene banke.
(4) Pomembna podrejena banka mora v okviru zahteve iz tretjega odstavka tega člena predložiti dokaze, da okoliščini iz prvega odstavka tega člena pri njej nista več podani.

(1) Banka Slovenije lahko banki iz prvega in drugega odstavka 4. člena tega sklepa dovoli, da v celoti ali deloma opusti razkritja v skladu s tem sklepom. Banka Slovenije to dovoljenje izda, če sta izpolnjena naslednja pogoja:
(a) razkritja izvede banki nadrejena družba iz tretje države na konsolidirani podlagi;
(b) razkritja iz točke (a) tega odstavka so enakovredna razkritjem po tem sklepu.
(2) Banka izpolnjevanje pogojev iz prvega odstavka tega člena dokazuje s predložitvijo naslednje dokumentacije v okviru zahteve za izdajo dovoljenja:
(a) dokazila, da je podrejena nadrejeni družbi iz tretje države;
(b) izvoda razkritij nadrejene družbe iz tretje države.
(3) Banka Slovenije v izreku odločbe o izdaji dovoljenja določi, da je banka v celoti oproščena izvajati razkritja po tem sklepu, oziroma določi zmanjšani obseg informacij, ki jih mora banka razkrivati po tem sklepu.
(4) Banka, ki je pridobila dovoljenje za delno ali celotno opustitev razkritij po tem sklepu, mora Banki Slovenije dokazila iz drugega odstavka tega člena predlagati tudi po njegovi pridobitvi, in sicer enkrat letno, najpozneje do septembra tekočega leta za preteklo leto.
(5) Če Banka Slovenije ob ponovni predložitvi dokumentacije v skladu s četrtim odstavkom tega člena ugotovi, da pogoji iz prvega odstavka tega člena niso več izpolnjeni, odvzame dovoljenje za celotno ali delno opustitev razkritij v skladu s tem sklepom.
(6) Če Banka Slovenije ob ponovni predložitvi dokumentacije v skladu s četrtim odstavkom tega člena ugotovi, da razkritja, ki jih izvaja banki nadrejena družba iz tretje države, obsegajo manj informacij, kot je upoštevano v dovoljenju za celotno ali delno opustitev razkritij po tem sklepu, to dovoljenje ustrezno spremeni.
(7) Če se razkritja, ki jih izvaja banki nadrejena družba iz tretje države, po pridobitvi dovoljenja za delno opustitev razkritij po tem sklepu spremenijo tako, da obsegajo več informacij, kot je upoštevano v dovoljenju, lahko banka ob ponovni predložitvi dokumentacije v skladu s četrtim odstavkom tega člena vloži zahtevo za ustrezno spremembo tega dovoljenja.

(1) Banka iz prvega ali drugega odstavka 4. člena tega sklepa mora javno objaviti vse informacije iz drugega poglavja tega sklepa.
(2) Pomembna podrejena banka mora javno objaviti informacije iz 12. in 13. člena tega sklepa.
(3) Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena lahko banka opusti razkritje ene ali več informacij iz 10. do 23. člena tega sklepa, če te informacije niso bistvene.
(4) Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena lahko banka opusti razkritje ene ali več informacij iz drugega poglavja tega sklepa, če imajo te značilnost zaupnih informacij ali poslovne skrivnosti. V takem primeru mora navesti, da teh informacij ni razkrila in razkriti splošnejšo informacijo o tem, razen če bi imelo tudi tako splošnejše razkritje značilnost zaupne informacije ali poslovne skrivnosti.

(1) Banka mora razkritja objaviti na svojih javnih spletnih straneh, hkrati z objavo revidiranega letnega poročila. Če so informacije iz drugega poglavja tega sklepa vključene v revidirano letno poročilo ali javno objavljene po pravilih borze oziroma za druge namene, jih ni potrebno posebej objaviti na javnih spletnih straneh banke.
(2) Razkritja mora revidirati pooblaščeni revizor, ne glede na to, kje so javno objavljena.

(1) Banka mora razkritja objaviti najmanj enkrat letno.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena mora banka vse ali nekatere informacije razkriti več kot enkrat letno, če sama presodi, da je to potrebno predvsem glede na naslednje značilnosti njenega poslovanja:
(a) obseg poslovanja;
(b) raznovrstnost poslov;
(c) prisotnost v več državah;
(d) vključenost v finančne sektorje;
(e) udeležba na mednarodnih finančnih trgih;
(f) udeležba v mednarodnih plačilnih, poravnalnih in klirinških sistemih.
(3) Če banka oceni, da so potrebna pogostejša razkritja kot enkrat letno, mora pri teh razkritjih posebno skrbno pretehtati potrebo po razkrivanju predvsem informacij iz točk (b) in (e) 12. člena in točk (b) do (e) 13. člena tega sklepa, informacij o izpostavljenosti tveganjem in drugih informacij, ki se lahko hitro spremenijo. V tem primeru lahko verodostojnost javno objavljenih informacij preveri služba notranje revizije banke.
(4) Pogostejše razkrivanje lahko z ukrepom nadzora zahteva tudi Banka Slovenije, če oceni, da je to potrebno glede na značilnosti poslovanja banke, naštete v drugem odstavku tega člena.
(5) Z ukrepom nadzora iz četrtega odstavka tega člena Banka Slovenije določi:
(a) obseg informacij, ki jih mora banka razkriti;
(b) rok za izvedbo razkritja;
(c) način preverjanja verodostojnosti razkritij.

Banka mora razkriti politiko in cilje upravljanja s tveganji za vsako vrsto tveganj posebej, vključno z razkritji, ki izhajajo iz 10. do 23. člena tega sklepa. Ta razkritja morajo vključevati:
(a) strategije in procese za upravljanje s tveganji;
(b) strukturo in organizacijo ustreznih funkcij upravljanja s tveganji ali druge ustrezne rešitve;
(c) obseg in lastnosti notranjega poročanja o tveganjih in sistemov merjenja tveganj;
(d) politike za varovanje pred tveganji in za njihovo zmanjševanje ter strategije in procese za spremljanje učinkovitosti načinov za varovanje pred tveganji in njihovo zmanjševanje.

Banka mora razkriti naslednje informacije o osebah, vključenih v razkritja:
(a) firmo banke, ki je dolžna izvesti razkritja po tem sklepu;
(b) opis razlik med konsolidacijo za računovodsko poročanje in konsolidacijo za potrebe nadzora na konsolidirani podlagi, s kratkim opisom oseb:
– ki so polno konsolidirane,
– ki so sorazmerno konsolidirane,
– v katerih ima banka naložbe, ki se odštevajo od kapitala,
– ki niso niti konsolidirane niti odštete od kapitala;
(c) morebitne trenutne ali predvidene dejanske ali pravne ovire za takojšnji prenos kapitala ali za poravnavo obveznosti med nadrejeno osebo in njenimi podrejenimi družbami;
(d) skupni znesek, za katerega je kapital nižji od zahtevanega minimuma v vseh podrejenih družbah, ki niso vključene v konsolidacijo, in firmo oziroma firme teh podrejenih družb.

V zvezi s kapitalom mora banka razkriti naslednje informacije:
(a) ključne informacije o posameznih kategorijah kapitala in lastnostih njihovih sestavin;
(b) znesek temeljnega kapitala, z ločenim razkritjem vseh postavk, ki sestavljajo temeljni kapital, in odbitnih postavk pri izračunu temeljnega kapitala;
(c) skupni znesek dodatnega kapitala I in skupni znesek dodatnega kapitala II, kot sta opredeljena s Sklepom o izračunu kapitala bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 135/06; v nadaljevanju: sklep o kapitalu) in kot se v skladu z navedenim sklepom lahko upošteva pri izračunu kapitala banke;
(d) odbitne postavke od temeljnega kapitala in dodatnega kapitala I, z ločenim razkritjem postavke, določene v točki (f) drugega odstavka 22. člena sklepa o kapitalu;
(e) znesek kapitala iz 3. člena sklepa o kapitalu, zmanjšan za odbitne postavke iz 22. člena sklepa o kapitalu in ob upoštevanju razmerij ter omejitev med posameznimi sestavinami kapitala, določenih v drugem odstavku 5. člena sklepa o kapitalu.

V zvezi z minimalnimi kapitalskimi zahtevami in procesom ocenjevanja potrebnega notranjega kapitala mora banka razkriti naslednje informacije:
(a) povzetek pristopa k ocenjevanju ustreznosti notranjega kapitala banke, potrebnega z vidika njenih tekočih in načrtovanih dejavnosti;
(b) če izračunava kapitalsko zahtevo za kreditno tveganje po standardiziranem pristopu, znesek kapitalske zahteve za vse kategorije izpostavljenosti, kot so opredeljene v 4. členu Sklepa o izračunu kapitalske zahteve za kreditno tveganje po standardiziranem pristopu za banke in hranilnice (Uradni list RS, št. 135/06; v nadaljevanju: sklep o standardiziranem pristopu);
(c) če izračunava kapitalsko zahtevo za kreditno tveganje po pristopu na podlagi notranjih bonitetnih sistemov (v nadaljevanju: pristop IRB), znesek kapitalske zahteve za vse kategorije izpostavljenosti, kot so opredeljene v prvem odstavku 17. člena Sklepa o izračunu kapitalske zahteve za kreditno tveganje po pristopu na podlagi notranjih bonitetnih sistemov za banke in hranilnice (Uradni list RS, št. 135/06; v nadaljevanju: sklep o pristopu IRB);
Pri kategoriji izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno se ta zahteva nanaša na vrste izpostavljenosti, ki ji ustrezajo posebne korelacije, opredeljene v prvem, četrtem in petem odstavku 102. člena sklepa o pristopu IRB.
Pri kategoriji izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov se ta zahteva nanaša na:
– vse pristope, določene v 133., 134. in 138. členu sklepa o pristopu IRB;
– izpostavljenosti, s katerimi se trguje na borzi, izpostavljenosti iz naslova naložb v kapital nejavnih družb, če so dovolj razpršene, in druge izpostavljenosti;
– izpostavljenosti, ki so stalno izvzete iz pristopa IRB;
– izpostavljenosti, ki so prehodno izvzete iz pristopa IRB v 157. členu sklepa o pristopu IRB;
– kapitalsko zahtevo za tržna tveganja, izračunano v skladu s Sklepom o izračunu kapitalske zahteve za tržna tveganja za banke in hranilnice (Uradni list RS, št. 135/06; v nadaljevanju: sklep o tržnih tveganjih);
– kapitalsko zahtevo za operativno tveganje, izračunano v skladu s Sklepom o izračunu kapitalske zahteve za operativno tveganje za banke in hranilnice (Uradni list RS, št. 135/06).

V zvezi z izpostavljenostjo kreditnemu tveganju nasprotne stranke iz točke (g) 2. člena sklepa o tržnih tveganjih, mora banka razkriti naslednje informacije:
(a) opis metodologije za določanje notranjega kapitala in limitov izpostavljenosti kreditnemu tveganju nasprotne stranke;
(b) opis politik zavarovanja s premoženjem;
(c) opis politik obvladovanja izpostavljenosti zaradi neugodnih gibanj (wrong-way risk exposures);
(d) opis učinkov poslabšanja bonitete banke na povečanje obsega zavarovanj s premoženjem, ki ga mora zagotoviti banka;
(e) o bruto pozitivno pošteni vrednosti pogodb, prihodkov iz pobota, pobotanih tekočih kreditnih izpostavljenostih, zavarovanjih s premoženjem, s katerimi razpolaga banka, in neto kreditni izpostavljenosti izvedenih finančnih instrumentov;
Neto kreditna izpostavljenost izvedenih finančnih instrumentov je kreditna izpostavljenost na podlagi poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti, pri čemer je potrebno upoštevati ugodnosti iz prisilno izvršljivih pogodb o pobotu in ugodnosti iz dogovorov o zavarovanju s premoženjem.
(f) opis metode izračuna vrednosti izpostavljenosti za izvedene finančne instrumente, posle začasne prodaje oziroma odkupa, posoje oziroma izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, posle kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja in posle z dolgim rokom poravnave, določene v 48. do 68. členu sklepa o tržnih tveganjih, ki jo uporablja;
(g) nominalno vrednost kreditnih izvedenih finančnih instrumentov, ki se uporabljajo za varovanje in porazdelitev tekoče kreditne izpostavljenosti po vrstah kreditne izpostavljenosti;
(h) nominalno vrednost poslov s kreditnimi izvedenimi finančnimi instrumenti, pri čemer mora biti ločeno prikazana vrednost teh instrumentov za lastni portfelj in ločeno prikazane vrednosti teh instrumentov za stranke; navedba vrst kreditnih izvedenih finančnih instrumentov, ki je nadalje razčlenjena na kupljene in prodane;
(i) oceno α, če je banka pridobila dovoljenje Banke Slovenije za uporabo lastne ocene α.

V zvezi z izpostavljenostjo kreditnemu tveganju in tveganju zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev mora banka razkriti naslednje informacije:
(a) opredelitev zapadlih in oslabljenih postavk za računovodske namene;
(b) opis metodologije prevrednotenja postavk in rezervacij;
(c) skupni znesek izpostavljenosti, zmanjšan za oslabitve oziroma rezervacije, brez upoštevanja učinkov kreditnih zavarovanj ter povprečni znesek izpostavljenosti v poročevalskem obdobju, razčlenjen po vseh kategorijah izpostavljenosti;
(d) porazdelitev izpostavljenosti po pomembnih geografskih področjih, razčlenjenih na pomembne kategorije izpostavljenosti, po potrebi tudi dodatne podrobnosti;
(e) porazdelitev izpostavljenosti glede na gospodarsko panogo ali vrsto komitentov, razčlenjenih na kategorije izpostavljenosti, po potrebi pa tudi dodatne podrobnosti;
(f) razčlenitev vseh kategorij izpostavljenosti po preostali zapadlosti do enega leta in nad enim letom, po potrebi pa tudi dodatne podrobnosti;
(g) za pomembne gospodarske panoge ali vrste komitentov po stanju konec leta naslednje podatke:
– znesek zapadlih izpostavljenosti in v okviru tega znesek oslabljenih izpostavljenosti,
– znesek prevrednotenja in rezervacij,
– znesek ukinjenih prevrednotenj in rezervacij;
(h) znesek oslabljenih izpostavljenosti in znesek zapadlih izpostavljenosti, razčlenjen glede na pomembna geografska območja, vključno z zneski oslabitev in rezervacij v zvezi z vsakim geografskim območjem, če je mogoče;
(i) prikaz sprememb prevrednotenj in prikaz sprememb rezervacij, pri čemer morata oba prikaza obsegati:
– opis prevrednotenj in rezervacij po vrstah sredstev,
– stanje prevrednotenj in rezervacij na začetku poročevalskega obdobja,
– znesek povečanja v poročevalskem obdobju,
– znesek zmanjšanja v poročevalskem obdobju,
– stanje prevrednotenj in rezervacij na koncu poročevalskega obdobja.

Banka, ki izračunava kapitalsko zahtevo za kreditno tveganje po standardiziranem pristopu, mora za vsako kategorijo izpostavljenosti iz 4. člena sklepa o standardiziranem pristopu razkriti naslednje informacije:
(a) firme imenovanih zunanjih bonitetnih institucij (v nadaljevanju: ECAI) ali izvoznih agencij (v nadaljevanju: ECA) in razloge za njihovo morebitno zamenjavo;
(b) navedbo ECAI ali ECA, katerih bonitetne ocene so uporabljene pri posamezni kategoriji izpostavljenosti;
(c) splošen opis procesa določanja uteži tveganja posameznim izpostavljenostim na podlagi razpoložljivih bonitetnih ocen dolžnika in njegovih finančnih instrumentov;
(d) navedba vzporeditve bonitetnih ocen posamezne imenovane ECAI ali ECA s stopnjo kreditne kvalitete iz sklepa o standardiziranem pristopu, če gre za vzporeditev, ki je Banka Slovenije javno ne objavlja;
(e) vrednosti izpostavljenosti in vrednosti izpostavljenosti z upoštevanjem učinkov kreditnih zavarovanj, razčlenjenih po stopnjah kreditne kvalitete v skladu s sklepom o standardiziranem pristopu in Sklepom o kreditnih zavarovanjih (Uradni list RS, št. 135/06), in vrednosti odbitnih postavk od kapitala.

Banka, ki za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje uporablja pristop IRB, mora razkriti izpostavljenosti:
(a) razvrščene v posamezne bonitetne razrede, kot so opredeljeni v drugem odstavku 62. člena sklepa o pristopu IRB,
(b) ki se jim pripišejo uteži tveganja, določene v prvem odstavku 133. člena sklepa o pristopu IRB.

Banka, ki izračunava kapitalsko zahtevo za tržna tveganja, mora razkriti kolikšen del kapitalske zahteve odpade na posamezno vrsto tveganja (znesek).

Banka, ki izračunava svoje kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje, valutno tveganje in/ali tveganje spremembe cen blaga z uporabo notranjih modelov, mora razkriti naslednje informacije:
(a) za vsak zajeti portfelj:
– značilnosti uporabljenih notranjih modelov,
– opis testiranja izjemnih situacij,
– opis uporabljenih metod za testiranje za nazaj in za potrditev (validacijo) natančnosti in doslednosti notranjih modelov ter opis postopkov modeliranja;
(b) opis sistemov in kontrol za upravljanje – vrednotenje trgovalne knjige v skladu z 12. in 13. členom sklepa o tržnih tveganjih.

V zvezi z operativnim tveganjem mora banka razkriti naslednje informacije:
(a) pristop, ki ga uporablja za izračun kapitalske zahteve za operativno tveganje;
(b) opis metodologije naprednega pristopa, če ga banka uporablja, vključno z opisom notranjih in zunanjih elementov, upoštevanih pri merjenju operativnega tveganja. V primeru kombinirane uporabe mora razkriti kateri pristop uporablja za posamezno poslovno področje in/ali podružnico.

V zvezi z naložbami v lastniške vrednostne papirje, ki niso vključeni v trgovalno knjigo, mora banka razkriti naslednje informacije:
(a) glede namena naložb, vključno z odnosom do kapitalskih dobičkov in strateških razlogov, uporabljene računovodske tehnike in metode vrednotenja ter morebitne spremembe računovodskih usmeritev;
(b) knjigovodsko vrednost naložb, pošteno vrednost naložb in, za vrednostne papirje, s katerimi se trguje na borzi, primerjavo s tržno ceno, če se slednja bistveno razlikuje od poštene vrednosti;
(c) vrste, naravo in zneske izpostavljenosti iz naslova vrednostnih papirjev, s katerimi se trguje na borzi, izpostavljenosti iz naslova naložb v kapital nejavnih družb, če so dovolj razpršene, in drugih izpostavljenosti;
(d) kumulativno realizirane dobičke in izgube iz prodaj naložb v lastniške vrednostne papirje v poročevalskem obdobju;
(e) skupni znesek nerealiziranih dobičkov ali izgub in kateri koli od teh zneskov, ki ga banka vključuje v temeljni ali dodatni kapital I.

V zvezi z obrestnim tveganjem iz postavk, ki niso vključene v trgovalno knjigo, mora banka razkriti naslednje informacije:
(a) naravo obrestnega tveganja in ključne predpostavke (vključno s predpostavkami o predčasnih odplačilih kreditov in gibanju vpoglednih vlog) in frekvenco merjenja obrestnega tveganja;
(b) vpliv na prihodke oziroma drugo mero vrednosti, uporabljeno pri upravljanju obrestnega tveganja v primeru naglega zvišanja ali znižanja obrestne mere po pomembnejših valutah.

V zvezi z listinjenjem mora banka razkriti naslednje informacije:
(a) cilje, ki jih želi banka doseči z dejavnostjo listinjenja;
(b) vloge, ki jih banka prevzema v procesu listinjenja;
(c) obseg aktivnosti banke v posamezni vlogi iz točke (b) tega odstavka;
(d) pristope, ki jih uporablja za izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti;
(e) povzetek računovodskih politik za listinjenje, ki vključuje informacije o:
– tem, ali se posli obravnavajo kot prodaje ali financiranja,
– pripoznavanju dobičkov pri prodaji,
– ključnih predpostavkah za vrednotenje zadržanih obresti,
– obravnavi sintetičnih listinjenj, če ta informacija ni zajeta v drugih računovodskih politikah;
(f) imena ECAI, ki se uporabljajo za ocenjevanje pozicij v listinjenju, in vrste izpostavljenosti, za katere se uporablja posamezna agencija;
(g) skupno stanje pozicij v listinjenju, za katere velja okvir listinjenja (razčlenjen na tradicionalno in sintetično listinjenje), po vrstah izpostavljenosti;
(h) za pozicije v listinjenju, za katere velja okvir listinjenja:
– razčlenitev zapadlih postavk in postavk, ki jih je banka oslabila oziroma oblikovala rezervacije po vrstah izpostavljenosti in
– izgube, ki jih je banka pripoznala v poročevalskem obdobju;
(i) skupni znesek zadržanih ali kupljenih pozicij v listinjenju, razčlenjenih glede na vrsto izpostavljenosti;
(j) skupni znesek zadržanih ali kupljenih pozicij v listinjenju, razčlenjen v razumno število razredov uteži tveganja. Pozicije, ki so bile tehtane s 1250%, ali odštete od kapitala, se razkrijejo ločeno;
(k) skupni znesek obnavljajočih se izpostavljenosti v listinjenju, razčlenjen glede na udeležbo izvorne banke in udeležbo investitorjev;
(l) povzetek dejavnosti listinjenja v poročevalskem obdobju, vključno z zneskom listinjenih izpostavljenosti, razčlenjenih glede na vrsto izpostavljenosti, in pripoznanimi dobički ali izgubami iz prodaje, razčlenjenimi po vrstah izpostavljenosti.

Banka, ki za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje uporablja pristop IRB, mora razkriti naslednje informacije:
(a) o datumu izdaje dovoljenja za uporabo pristopa IRB in morebitnem postopnem uvajanju pristopa IRB;
(b) obrazložitev in pregled:
– strukture notranjih bonitetnih sistemov in primerjava notranjih bonitetnih ocen z zunanjimi,
– notranjih ocen parametrov tveganja, ki se ne uporabljajo samo za namen izračuna kapitalske zahteve za kreditno tveganje po pristopu IRB, temveč tudi za druge namene,
– procesa za priznavanje kreditnih zavarovanj in upravljanja z njimi,
– mehanizmov upravljanja in nadzora notranjih bonitetnih sistemov, vključno z opisom njihove neodvisnosti, zanesljivosti in preverjanja njihove ustreznosti;
(c) opis notranjega bonitetnega procesa, ločeno za naslednje kategorije izpostavljenosti:
– do enot centralne ravni držav in centralnih bank,
– do institucij,
– do podjetij, vključno z majhnimi in srednje velikimi družbami (SME), posebnimi kreditnimi aranžmaji in odkupljenimi denarnimi terjatvami, ki spadajo v to kategorijo,
– iz naslova bančništva na drobno, ločeno po vrstah izpostavljenosti, za katere se v skladu s 102. členom sklepa o pristopu IRB, uporabljajo različne korelacije,
– iz naslova lastniških instrumentov;
Poleg tega mora banka opisati vrste izpostavljenosti, ki so vključene v kategorije izpostavljenosti iz točke (c), opredelitve, metode in podatke za ocenjevanje in potrditev primernosti PD in, kjer je primerno LGD (in CF), vključno s predpostavkami, uporabljenimi pri izdelavi ocen teh parametrov tveganja, ter opise pomembnih odstopanj od opredelitve neplačila, kakor je določeno v 28. do 31. členu sklepa o pristopu IRB, vključno z opisom vpliva teh odstopanj.
(d) vrednosti izpostavljenosti za vsako od kategorij izpostavljenosti, navedenih v prvem odstavku 17. člena sklepa o pristopu IRB; vrednosti izpostavljenosti do enot centralne ravni držav in centralnih bank, do institucij in do podjetji, kjer banka uporablja lastne ocene LGD (in CF), se razkrijejo ločeno od vrednosti izpostavljenosti, za katere banka ne uporablja lastnih ocen;
(e) za kategorije izpostavljenosti do enot centralne ravni držav in centralnih bank, do institucij, do podjetij in iz naslova lastniških instrumentov, razčlenjene na zadostno število bonitetnih razredov dolžnikov (vključno z bonitetnimi razredi neplačnikov), ki omogočajo razumno razlikovanje kreditnega tveganja:
– skupni znesek izpostavljenosti ločeno, po postavkah sredstev in zunajbilančnih postavkah,
– za banke, ki uporabljajo lastne ocene LGD, z izpostavljenostmi tehtano povprečje LGD v odstotkih,
– z izpostavljenostmi tehtano povprečje uteži tveganja,
– za banke, ki uporabljajo lastne ocene CF, znesek zunajbilančne izpostavljenosti in z izpostavljenostmi tehtano povprečje vrednosti izpostavljenosti za vsako kategorijo izpostavljenosti;
(f) za kategorijo izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno in za vsako od vrst izpostavljenosti iz četrte alinee točke (c) tega člena, bodisi razkritja iz točke (e) tega člena (če je mogoče na ravni skupine izpostavljenosti), bodisi analizo izpostavljenosti (po postavkah sredstev in zunajbilančnih postavkah) glede na zadostno število razredov EL, ki omogočajo razumno razlikovanje kreditnega tveganja (če je mogoče na ravni skupine izpostavljenosti);
(g) oslabitve oziroma rezervacije, oblikovane v poročevalskem obdobju, za vsako kategorijo izpostavljenosti (za izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno, za vsako vrsto izpostavljenosti iz četrte alineje točke (c) tega člena) in primerjavo s predhodnim poročevalskim obdobjem;
(h) opis dejavnikov, ki so vplivali na stopnjo izgube v poročevalskem obdobju (na primer, da so bile pri banki stopnje neplačila, dejanski LGD in dejanski CF višji od povprečnih v predhodnem poročevalskem obdobju);
(i) ocene banke v primerjavi z dejanskimi rezultati skozi daljše obdobje. To mora vključevati najmanj informacijo o ocenah izgub glede na dejanske izgube v vsaki kategoriji izpostavljenosti (za izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno za vsako vrsto izpostavljenosti iz četrte alinee točke (c) tega člena) skozi obdobje, ki je dovolj dolgo, da omogoča razumno oceno učinkovitosti notranjih bonitetnih procesov za vsako kategorijo izpostavljenosti (za izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno, za vsako vrsto izpostavljenosti iz četrte alineje točke (c) tega člena). Če je primerno, mora banka te informacije nadalje razčleniti tako, da izdela analizo stopenj neplačila in, v primeru bank, ki uporabljajo lastne ocene LGD (in CF), tudi analizo dejanskih LGD in dejanskih CF glede na ocene teh parametrov tveganja.

Banka, ki uporablja kreditna zavarovanja, mora razkriti naslednje informacije:
(a) politike in procese za uporabo bilančnega pobota ter obseg uporabe te vrste zavarovanja;
(b) politike in procese za vrednotenje zavarovanja s premoženjem in upravljanje z njim;
(c) opis glavnih vrst zavarovanja s premoženjem, ki jih banka sprejema;
(d) pomembnejše vrste dajalcev osebnih jamstev in nasprotnih strank v poslih s kreditnimi izvedenimi finančnimi instrumenti ter njihovo boniteto;
(e) informacije o koncentraciji tržnega ali kreditnega tveganja v okviru sprejetih kreditnih zavarovanj;
(f) banka, ki za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje uporablja standardizirani pristop ali pristop IRB, vendar brez lastnih ocen LGD (in CF), za vsako kategorijo izpostavljenosti skupno vrednost izpostavljenosti (po bilančnem pobotu, če se slednji uporablja), ki je zavarovana s premoženjem in to po uporabi prilagoditev za nestanovitnost;
(g) za vsako kategorijo izpostavljenosti skupno vrednost izpostavljenosti (po bilančnem pobotu, če se slednji uporablja), ki je zavarovana z osebnimi jamstvi ali kreditnimi izvedenimi finančnimi instrumenti. Za kategorijo izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov se ta zahteva nanaša na vsakega od pristopov, določenih v 133., 134. in 138. členu sklepa o pristopu IRB.

Banka, ki izračunava kapitalsko zahtevo za operativno tveganje po naprednem pristopu, mora opisati uporabo zavarovanj za namen zmanjševanja operativnega tveganja.

(1) Banka, ki v skladu s 405. členom ZBan-1 odloži začetek uporabe standardiziranega pristopa za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje do 1. januarja 2008, do navedenega datuma ni dolžna razkrivati informacij po:
(a) točki (a), (b), (c) in (e) 13. člena tega sklepa,
(b) 14. členu tega sklepa,
(c) 15. členu tega sklepa,
(d) 16. členu tega sklepa,
(e) 20. členu tega sklepa,
(f) 23. členu tega sklepa,
(g) 25. členu tega sklepa.
(2) Banka, ki bo do 1. januarja 2008 kapitalsko zahtevo za kreditno tveganje samo še deloma izračunavala v skladu s Sklepom o kapitalski ustreznosti bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 24/02, 85/02, 22/03, 36/04, 68/04, 103/04, 124/04, 62/05, 67/05 in 74/06; v nadaljevanju: sklep o kapitalski ustreznosti), do navedenega datuma ni dolžna razkrivati informacij po:
(a) točki (b) 13. člena tega sklepa;
(b) 15. členu tega sklepa, kolikor se nanašajo na izpostavljenosti, za katere kapitalsko zahtevo za kreditno tveganje izračunava v skladu s sklepom o kapitalski ustreznosti;
(c) 16. členu tega sklepa;
(d) 23. členu tega sklepa, vendar le, če je kategorija izpostavljenosti "pozicije v listinjenju in listinjene izpostavljenosti" v celoti izvzeta iz pristopa IRB (preko stalnih izvzetij ali postopne uvedbe);
(e) 25. členu tega sklepa, vendar le za tisti del izpostavljenosti, pri katerem kapitalsko zahtevo za kreditno tveganje izračunava v skladu s sklepom o kapitalski ustreznosti.
(3) Banka, ki začne uporabljati standardizirani pristop ali pristop IRB za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje tekom leta 2007, mora z dnem pričetka uporabe omenjenega pristopa začeti uporabljati tudi določbe tega sklepa.

Ta sklep začne veljati 1. januarja 2007.