Številka: U-I-271/04-20
Datum: 14. 12. 2006

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo Vladimirja Oblaka iz Sežane in drugih, ki jih zastopa Odvetniška družba Čeferin, o. p., d.n.o., Grosuplje, na seji 14. decembra 2006

1. Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč na območju Občine Sežana (Uradni list RS, št. 114/2000, 100/03, 23/04, 112/04 in 43/05 – ur. p. b.) in Pravilnik o merilih za plačilo nadomestila za uporabo nezazidanih stavbnih zemljišč na območju Občine Sežana (Uradni list RS, št. 131/03), kolikor urejata odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za nezazidana stavbna zemljišča oziroma za zemljiške parcele, ki komunalno niso opremljene, se razveljavita.
2. Udeleženci nosijo svoje stroške postopka sami.

1. Pobudniki izpodbijajo Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč na območju Občine Sežana (v nadaljevanju Odlok) in Pravilnik o merilih za plačilo nadomestila za uporabo nezazidanih stavbnih zemljišč na Območju Občine Sežana (v nadaljevanju Pravilnik), kolikor jim nalagata plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju nadomestilo) za njihova nezazidana stavbna zemljišča. Navajajo, da so leta 2004 zanje prejeli odločbe o odmeri nesorazmerno visokega nadomestila. Menijo, da sta izpodbijana akta v neskladju z 58. in 61. členom Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. – v nadaljevanju ZSZ/84), ker jim nalagata plačilo nadomestila za zemljišča, ki komunalno niso opremljena (tako imenovane "gmajne"). Pri odmeri nadomestila naj bi Odlok predvideval le uporabo dveh kriterijev (njihovo opremljenost in njihovo lokacijo oziroma namembnost) in ne vseh kriterijev iz 61. člena ZSZ/84. Po 8. členu Pravilnika naj bi zanje veljala višina nadomestila, določena kar v odstotku od vrednosti zazidanih stavbnih zemljišč. Ustavno sodišče naj bi že večkrat presodilo (na primer v odločbi št. U-I-355/98 z dne 22. 3. 2002, Uradni list RS, št. 28/01 in OdlUS X, 56, v odločbi št. U-I-157/02 z dne 4. 12. 2003, Uradni list RS, št. 131/03 in OdlUS XII, 94 in v odločbi št. U-I-336/02 z dne 22. 1. 2004, Uradni list RS, št. 10/04 in OdlUS XIII, 2), da načelu enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) ustreza sorazmerje med ugodnostmi zemljišč in s tem zvezanimi bremeni. V nasprotju s tem naj bi jim izpodbijana akta predpisovala nesorazmerno višino nadomestila, zlasti v primerjavi s sosednjimi občinami. Po njihovem mnenju je treba upoštevati načelo enakosti tudi pri oprostitvah plačil nadomestila. Nesorazmerna višina nadomestila naj bi posegala v njihovo lastninsko pravico (33. člen Ustave) in naj bi bila zato v neskladju tudi s 67. in z 69. členom Ustave. Pojasnjujejo, da jim je Občina predlagala, naj ji zemljišča prodajo. Menijo, da to pomeni, da si želi z njimi ustvarjati dobiček, kar naj bi bilo v neskladju s 140. členom Ustave. Med postopkom za oceno ustavnosti in zakonitosti je bil sprejet Odlok o odpravi sprememb Odloka in o odpravi dela Pravilnika ter spremembe in dopolnitve Odloka (Uradni list RS, št. 112/04 – v nadaljevanju Odlok o odpravi). Ta akt naj bi sicer znižal vrednost točke, ki se upošteva pri odmeri nadomestila za njihova zemljišča (iz prvotnih 150 odstotkov na 50 odstotkov vrednosti točke). Vendar naj bi bila višina nadomestila zanje še vedno nesorazmerna, zato pri pobudi vztrajajo in jo razširjajo še na Odlok o odpravi. Predlagajo, naj Ustavno sodišče izpodbijane določbe Odloka in Pravilnika odpravi ter Občini naloži stroške postopka.
2. Občina odgovarja, da Odlok o odpravi odpravlja odločbe o odmeri nadomestila za leto 2004, zato naj pobudniki ne bi izkazovali pravnega interesa za izpodbijanje Odloka. Na podlagi Odloka o odpravi naj bi izdala nove odločbe o odmeri nadomestila, vendar naj bi posamezni pobudniki svoja zemljišča prodali in bodo zato lahko uveljavljali novosti pri oprostitvah plačil. Zato pobudniki tudi ne izkazujejo pravnega interesa za oceno Odloka o odpravi. Izpodbijani del Odloka ureja plačilo nadomestila za nezazidana stavbna zemljišča na območju Mesta Sežana, ki naj bi bila načrtovana s prostorskimi izvedbenimi načrti (te je tudi priložila). Območja, na katerih so ta zemljišča, naj bi bila komunalno opremljena z javnimi cestami, z vodovodnim in električnim omrežjem ter ponekod tudi s kanalizacijo. ZSZ/84 in določbe 218. do 218.d člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in nasl. – v nadaljevanju ZGO-1) naj bi zanje predvidevale plačevanje nadomestila. Njegova višina naj ne bi bila nesorazmerna s koristmi, ki jih nudijo navedena zemljišča. Meni, da to potrjuje vrednost kvadratnega metra teh zemljišč, saj naj bi sodno zapriseženi cenilec zanje določil informativno vrednost v višini 35 do 40 eurov. Vrednost kvadratnega metra kmetijskega zemljišča ("gmajne") naj bi bila le 1 euro. Po Odloku naj bi bila višina nadomestila približno 3.38 odstotka od vrednosti obravnavanih zemljišč. Na podlagi Odloka o odpravi naj bi znašala le 0,68 odstotka njihove vrednosti. Sklicevanje pobudnikov na višino nadomestila v sosednjih občinah naj ne bi bilo utemeljeno, saj naj nekdanji dogovor, ki je predvideval usklajevanje te dajatve, ne bi veljal. Pojasnjuje, da pobudnikom ni predlagala, naj ji zemljišča prodajo. Želela naj bi jih le zaščititi pred špekulacijami v prometu z njimi in pred morebitnimi izsiljevanji njihove prodaje za nižjo ceno. Za njihov nakup naj ne bi imela zagotovljenih proračunskih sredstev, čeprav meni, da so obravnavana zemljišča namenjena gradnjam in naj se zanje tudi namenjajo.

3. Pobudniki so kot lastniki nezazidanih stavbnih zemljišč zavezanci za plačilo nadomestila, zato izkazujejo pravni interes. Ustavno sodišče se zato ni spuščalo še v pravni interes posameznih pobudnikov, ki so svoja zemljišča morebiti prodali. Pobudo je sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) nadaljevalo z odločanjem o stvari.
4. Iz navedb pobudnikov izhaja zlasti očitek, da plačujejo nadomestilo za velike površine nezazidanih stavbnih zemljišč, ki komunalno niso opremljene (tako imenovane gmajne), oziroma da ga zanje plačujejo v nesorazmerni višini. Med drugim menijo, da so v neenakem položaju v primerjavi z zavezanci, ki plačujejo nadomestilo od nezazidanih stavbnih zemljišč, ki so komunalno opremljena.
5. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-286/04 z dne 26. 10. 2006 (Uradni list RS, št. 120/06) že ocenilo, da je četrti odstavek 218.b člena ZGO-1 v praksi omogočal različne razlage pojma komunalne opremljenosti nezazidanih stavbnih zemljišč (zemljiških parcel), urejenih z državnim ali občinskim lokacijskim načrtom, od nezazidanih stavbnih zemljišč (zemljiških parcel), urejenih z občinskim prostorskim redom. Občine so namreč menile, da je zakonskemu pogoju komunalne opremljenosti nezazidanih stavbnih zemljišč (zemljiških parcel) zadoščeno že, če se ta nahajajo na komunalno opremljenem območju prostorskega urejanja. Tudi v obravnavanem primeru Občina Sežana zatrjuje, da pobudniki plačujejo nadomestilo za nezazidana stavbna zemljišča, načrtovana z izvedbenimi prostorskimi načrti, ki se po 2. točki tretjega odstavka 218.d člena ZGO-1 štejejo za zemljišča na območjih, urejenih z občinskim lokacijskim načrtom. Po njenem stališču to pomeni, da gre za zemljišča, ki so na komunalno opremljenih območjih in po Zakonu je zanje predvideno plačilo nadomestila.
6. V citirani odločbi je Ustavno sodišče že presodilo, da četrti odstavek 218.b člena ZGO-1, kolikor se nanaša na zemljiške parcele z območij, za katere je sprejet državni ali občinski lokacijski načrt, ni v neskladju z Ustavo, če se razlaga tako, da se tudi zanje plačuje nadomestilo le, če imajo dostop do javnega cestnega omrežja in če je zanje možno izvesti priključke na javno vodovodno omrežje, javno elektroenergetsko omrežje in javno kanalizacijsko omrežje, kolikor ni dovoljena gradnja greznic oziroma malih čistilnih naprav. S tem je Ustavno sodišče iz pravnega reda izločilo razlage citirane določbe ZGO-1, ki so bile v neskladju z Ustavo. Takšna je tudi razlaga navedene določbe ZGO-1, na katero se v obravnavanem primeru sklicuje Občina Sežana.
7. Odlok v izpodbijanem delu temelji na neustavni razlagi četrtega odstavka 218.b člena ZGO-1. Na njegovi podlagi je bil izdan tudi izpodbijani del Pravilnika. Odlok in Pravilnik sta zato v teh delih v neskladju s tretjim odstavkom 153. člena Ustave, kolikor ne upoštevata, da se od nezazidanih stavbnih zemljišč oziroma zemljiških parcel plačuje nadomestilo le, če ima vsaka od njih zagotovljen dostop do javnega cestnega omrežja in če je zanjo možno izvesti priključke na javno vodovodno omrežje, javno elektroenergetsko omrežje in javno kanalizacijsko omrežje, kolikor ni dovoljena gradnja greznic oziroma malih čistilnih naprav.
8. Ustavno sodišče je zato Odlok in Pravilnik v izpodbijanih delih razveljavilo. Ustavno sodišče je Odlok in Pravilnik v teh delih razveljavilo in ne odpravilo, kot so predlagali pobudniki. Pri odločitvi je upoštevalo, da so pobudniki zoper odločbe o odmeri nadomestila vložili pritožbe, o katerih še ni pravnomočno odločeno. Ker je Ustavno sodišče izpodbijana dela Odloka in Pravilnika razveljavilo že iz navedenega razloga, ni ocenilo še drugih očitkov pobudnikov. Razveljavitev pomeni, da se na podlagi navedenih delov Odloka in Pravilnika nadomestilo od nezazidanih stavbnih zemljišč, ki niso komunalno opremljena tako, kot to na podlagi odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-286/04 nalaga četrti odstavek 218.b člena ZGO-1, ne plačuje.
9. Pobudniki so zahtevali povračilo stroškov postopka. Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške postopka, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pobudniki ne navajajo. Zato je Ustavno sodišče odločilo, da svoje stroške postopka nosijo sami.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi tretjega odstavka 45. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.