Učitelj od 1. do 9. razreda pri pouku in pri drugih oblikah
organiziranega dela diferencira delo z učenci glede na njihove zmožnosti
(notranja diferenciacija).
    V 4., 5., 6. in 7. razredu se pri slovenskem jeziku in italijanskem ali
madžarskem jeziku na narodno mešanih območjih ter pri matematiki in tujem
jeziku lahko pouk v obsegu največ ene četrtine ur, namenjenih tem predmetom,
organizira kot nivojski pouk (fleksibilna diferenciacija).
    V 8. in 9. razredu se pri slovenskem jeziku in italijanskem ali
madžarskem jeziku na narodno mešanih območjih ter pri matematiki in tujem
jeziku pouk lahko organizira:
    – z razporeditvijo učencev v učne skupine,
    – s hkratnim poučevanjem dveh učiteljev,
    – kot nivojski pouk,
    – kot kombinacija oblik diferenciacije iz prejšnjih alinej tega odstavka.
Obseg ur, namenjenih izvajanju diferenciacije v 8. in 9. razredu, mora
biti enak, ne glede na to, katera oblika diferenciacije se izvaja.
    Če zaradi majhnega števila učencev ni mogoče organizirati pouka v skladu
s prejšnjim odstavkom, pri pouku poteka samo notranja diferenciacija.
    Odločitev o izvajanju oblik diferenciacije pri slovenskem jeziku in
italijanskem ali madžarskem jeziku na narodno mešanih območjih ter pri
matematiki in tujem jeziku v drugem in tretjem obdobju, na predlog ravnatelja
sprejme svet šole praviloma za eno šolsko leto. Pred odločitvijo svet šole
pridobi mnenje učiteljskega zbora in sveta staršev.
    Nivojski pouk iz tega člena poteka na dveh ali več ravneh zahtevnosti.
    Podrobnejše pogoje za izvajanje diferenciacije pri pouku predpiše minister.«.”