Številka: Up-16/06-26
Datum: 7. 12. 2006

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji 7. decembra 2006

1. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 3167/2005 z dne 7. 9. 2005 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.
2. Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1594/2002 z dne 20. 11. 2003 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III P 470/96 z dne 24. 4. 2002 se ne sprejme.

1. V pravdnem postopku je sodišče pritožniku (tedaj tožencu) naložilo, naj izprazni poslovni prostor ter ga izpraznjenega stvari in oseb izroči tožeči stranki. V izvršilnem postopku, ki se je začel na podlagi odločitve sodišča v pravdnem postopku, je sodišče prve stopnje pritožnikov (tedaj dolžnikov) ugovor zoper sklep o izvršbi zavrnilo kot neutemeljen. Višje sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo. Sodišči sta svojo odločitev utemeljili na stališču, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, ker je bila odločba pritožbenega sodišča vročena obema strankama 11. 12. 2003 in je ob vložitvi predloga za izvršbo potekel tudi 30-dnevni paricijski rok za izpolnitev obveznosti.
2. Iz ustavne pritožbe izhaja, da pritožnik nasprotuje tako odločitvi sodišča, izdani v pravdnem postopku (sodbi Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1594/2002 z dne 20. 11. 2003 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III P 470/96 z dne 24. 4. 2002), kot tudi odločitvi sodišča, izdani v izvršilnem postopku (sklepu Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 3167/2005 z dne 7. 9. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. In 2004/00271 z dne 11. 4. 2005). V njej podrobno opisuje potek različnih pravnih postopkov in kršitve, ki naj bi bile storjene v njih. V pravdnem postopku zaradi izpraznitve in izročitve poslovnega prostora naj ne bi bil vabljen na obravnave, prvostopenjska sodba naj bi bila pristranska in neetična, sodišče pa naj bi razsodilo o zadevi brez njegove vednosti. Sodba Višjega sodišča v tej zadevi naj mu sploh ne bi bila vročena. Pritožnik trdi, da izpodbijana sklepa v izvršilnem postopku zato temeljita na neizvršljivi sodbi, Višje sodišče pa ni odgovorilo na njegove navedbe o nevročitvi sodbe. Sodišči naj bi se sklicevali na sklep o izvršbi z dne 7. 5. 2002, ki po pritožnikovem mnenju ne obstaja. Zatrjuje kršitev 14., 22., 23. in 25. člena Ustave.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-16/06 z dne 2. 10. 2006 ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 3167/2005 z dne 7. 9. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. In 2004/00271 z dne 11. 4. 2005 sprejel v obravnavo in do konca odločitve zadržal izvrševanje izpodbijanih sodnih odločb. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču v Ljubljani, v skladu z 22. členom Ustave pa upnici v izvršilnem postopku. Višje sodišče na ustavno pritožbo ni odgovorilo. Upnica je v svojem odgovoru navedla, da je ustavna pritožba zoper sodbi, izdani v pravdnem postopku, prepozna. Meni, da je ustavna pritožba zoper sklepa, izdana v izvršilnem postopku, neutemeljena, kršene pa so njene pravice, saj ji zaradi nemožnosti uporabe lastne nepremičnine in neplačevanja najemnine za poslovni prostor nastaja škoda. Sodišču v izvršilnem postopku naj ne bi bilo mogoče očitati nepravilnosti, pritožnik pa naj bi s svojim ravnanjem, zlasti neprevzemanjem pošte, skušal izigravati predpise. Pritožnik je na navedbe upnice odgovoril, v svoji obširni vlogi pa večinoma ponavlja navedbe iz ustavne pritožbe ter opisuje potek raznih sodnih postopkov.

4. Pritožnik s tem, ko sodiščema v izvršilnem postopku očita, da nista odgovorili na njegove navedbe o nevročitvi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1594/2002 z dne 20. 11. 2003, smiselno zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sestavni del navedene pravice, ki je izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave v postopkih pred sodišči in pred drugimi organi, je pravica stranke, da se o okoliščinah, pomembnih za odločitev, v kontradiktornem postopku izjavi, obveznost sodišča pri tem pa je, da se z navedbami strank seznani in, če so dopustne ter za odločitev pravno relevantne, do njih opredeli. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo.
5. V obravnavanem primeru je pritožnik že v ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 22. 4. 2004 navajal, da sodbe Višjega sodišča ni prejel. Očitek je nato ponovil še v pritožbi, vendar je Višje sodišče v obrazložitvi sklepa, s katerim je pritožbo zavrnilo, le pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da je "dokazno podprta ugotovitev, da je bila tako upniku kot dolžniku odločba pritožbenega sodišča vročena 11. 12. 2003", pri čemer tudi iz sklepa Okrajnega sodišča ni razvidno, na podlagi katerega dokaza je bila odločitev pritožniku pravilno vročena takrat, kot trdita sodišči.
6. V skladu z 19. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – ZIZ) postane sodna odločba izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti. Rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti začne teči naslednji dan od dneva, ko je bila dolžniku odločba vročena. Po drugem odstavku 320. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) ima nasproti strankam sodba učinek šele od dneva, ko jima je vročena. Iz navedenega izhaja, da je pritožnikova pritožbena navedba o tem, da ni prejel citirane sodbe Višjega sodišča, za odločitev sodišč relevantna, saj je od vročitve drugostopenjske odločbe sodišča odvisna izvršljivost sodne odločbe – izvršilnega naslova v obravnavanem izvršilnem postopku. Višje sodišče bi se zato moralo do nje opredeliti. Ker tega ni storilo, je s tem kršilo pritožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato sklep Višjega sodišča v Ljubljani razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje (1. točka izreka). Ko bo sodišče v ponovljenem postopku ponovno odločalo o pritožbi, bo moralo odgovoriti na pritožbeno navedbo pritožnika o nevročitvi sodbe in pojasniti, na katerih dokazih utemeljuje svojo ugotovitev.
7. Ker je Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 22. člena Ustave, mu očitkov o kršitvah drugih ustavnih pravic v zvezi z navedenim sklepom ni bilo treba presojati.

8. Ustavne pritožbe zoper sodbi v pravdnem postopku pa Ustavno sodišče ni sprejelo v obravnavo (2. točka izreka), ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik. Očitek o kršitvi pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) zaradi pristranskosti prvostopenjskega sodišča je pavšalen, zato ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti. Očitek, da pritožnik ni bil vabljen na naroke za glavno obravnavo, zaradi česar naj bi mu bila kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pa je neutemeljen. Pritožnik je v pravdnem postopku imel pooblaščenko, skladno z določbami ZPP pa se vabila na naroke za glavno obravnavo vročajo le pooblaščencu. Iz ustavne pritožbe izhaja, da je pooblaščenka bila vabljena na naroke za glavno obravnavo.
9. Pri presojanju ustavne pritožbe zoper sodbi, izdani v pravdnem postopku, se Ustavno sodišče zaradi ugotovitev iz točke B. – I. ni spuščalo v vprašanje njene pravočasnosti.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovali sodnici Krisper Kramberger in Škrk. Sodnica Krisper Kramberger je dala odklonilno ločeno mnenje.