Številka: U-I-46/05-6
Datum: 11. 1. 2007

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo Brigite Marčič, odvetnice v Rušah, na seji 11. januarja 2007

1. Člen 11 Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine Ruše (Medobčinski uradni vestnik Štajerske in Koroške regije, št. 22/2000 in 28/03), kolikor dejavnost odvetništva vrednoti z dodatnimi točkami, se razveljavi.
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti drugega odstavka 12. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine Ruše se zavrže.

1. Pobudnica izpodbija 11. člen in drugi odstavek 12. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine Ruše (v nadaljevanju: Odlok), kolikor ji nalagata plačevanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju: nadomestilo) za poslovni prostor, namenjen odvetniški dejavnosti. Z odločbo št. 425-05-00526/04 z dne 13. 5. 2004 Davčnega urada Maribor naj bi ji bilo odmerjeno nadomestilo za 44,28 m2 poslovne površine v višini 58.004,00 SIT. Izpodbijani 11. člen Odloka naj bi predpisoval kot dodatni kriterij za odmero nadomestila še izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka. Za odvetništvo naj bi bilo predvidenih dodatnih 1000 točk za m2. Nerazumljivo in arbitrarno naj bi Občina vrednotila poslovni prostor, ki je že po sami legi uvrščen v I. območje. Sporna lokacija naj za opravljanje odvetništva ne bi bila ugodna, ker je 15 km oddaljena od najbližjega sodišča. Po drugem odstavku 12. člena Odloka naj bi se višina točke določala glede na namen uporabe. Namen uporabe pa naj bi bil upoštevan že v 9. členu Odloka, ki določa nadomestilo za poslovni namen 500 točk, za stanovanjske objekte pa le 20 točk. Pobudnica zatrjuje neskladje izpodbijanih določb Odloka s 14. in 74. členom Ustave.
2. Občina Ruše na navedbe pobudnice ni odgovorila.

3. Odlok v 11. členu predpisuje za dejavnost odvetništva dodatno število točk, s katerimi so obremenjena zazidana stavbna zemljišča, na katerih pobudnica opravlja to dejavnost, zato izkazuje pravni interes za oceno ustavnosti in zakonitosti te določbe Odloka. Ustavno sodišče je pobudo v tem delu sprejelo in glede na izpolnjene pogoje po četrtem odstavku 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
4. Po 5. točki prvega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 – v nadaljevanju: ZUreP-1) je prenehal veljati Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 – v nadaljevanju: ZSZ/97), razen prve alineje 56. člena v delu, ki se nanaša na nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Na podlagi te določbe ZSZ/97 je v veljavi ureditev plačevanja nadomestila, kot izhaja iz VI. poglavja Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. – v nadaljevanju: ZSZ/84). Tej ureditvi sta 180. člen ZUreP-1 in 218. člen Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in nasl. – v nadaljevanju: ZGO-1) dodala opredelitve stavbnih zemljišč, za katera se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča lahko odmerja. ZSZ/84 v 61. členu med kriteriji, ki jih je treba upoštevati pri določanju nadomestila, navaja tudi namembnost stavbnega zemljišča in izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih.
5. V obravnavanem primeru gre za zazidano stavbno zemljišče, ki je gradbena parcela z zgrajenim objektom, zato je po 218. členu ZGO-1 odmera nadomestila zanj predvidena. Odlok v 11. členu predvideva, da se pri uporabi zazidanega stavbnega zemljišča v posameznih dejavnostih upoštevajo izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih, ki so posledica izjemno ugodne lokacije stavbnega zemljišča. Dodatne točke za vrednotenje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na izjemno ugodnih lokacijah se obračunajo za dejavnosti, ki so naštete v nadaljevanju. Med njimi je dejavnost odvetništva ovrednotena s 1000 točkami.
6. Iz navedb pobudnice izhaja, da drugi odstavek 11. člena Odloka brez razumnega razloga obremenjuje zazidana stavbna zemljišča, na katerih so poslovni prostori namenjeni odvetniški dejavnosti, v primerjavi z zazidanimi stavbnimi zemljišči, na katerih so enote ali objekti, ki se uporabljajo za drug namen (na primer: za trgovino, gostinstvo, turizem in druge pridobitne dejavnosti), zato naj bi bil v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.
7. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-357/98 z dne 22. 3. 2001 (Uradni list RS, št. 28/01 in OdlUS X, 56) že odločilo, da je izjemna donosnost dejavnosti, ki se opravlja na določenih lokacijah, po določbi tretje alineje 61. člena ZSZ/84 okoliščina, ki jo lokalna skupnost utemeljeno upošteva, ko določa višino nadomestila. Neenakost, ki se na ta način vzpostavlja med posameznimi zavezanci, zato sama po sebi ni v neskladju z določbo drugega odstavka 14. člena Ustave. Vendar načelo enakosti pred zakonom terja tudi upoštevanje sorazmerja med dodatno ugodnostjo in s tem povezanimi dodatnimi bremeni, ki jih normodajalec z različnim urejanjem pravnih položajev nalaga posameznim zavezancem. Načelu enakosti ustreza takšna normativna različnost, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, s tem, da razlikovanje ne sme biti arbitrarno in mora predpis v okviru svojega namena izbrati sredstva, sorazmerna ugotovljeni različnosti položajev, ki so podlaga za normativno razlikovanje. Višina dodatne obremenitve mora biti torej v razumnem sorazmerju z višino dodatnega dohodka, ki ga prinaša izjemno ugodna lokacija. Izpodbijani predpis prestane takšen preizkus, če normodajalec v postopku ustavnosodne presoje navede podatke, ki jih je uporabil pri določitvi sorazmerja med posameznimi obremenitvami.
8. Občina v obravnavanem primeru ni sporočila nikakršnih podatkov, ki bi utemeljevali razlike pri vrednotenju zazidanih stavbnih zemljišč, na katerih so poslovni objekti namenjeni odvetniški dejavnosti, od tistih enakovrednih zemljišč, na katerih so poslovni objekti, namenjeni drugim dejavnostim. Ustavno sodišče bi sicer lahko upoštevalo podatke iz gradiva v normodajnem postopku ali podatke, ki so mu dostopni na kakšen drug način. Vendar v tem primeru Ustavno sodišče ni imelo na razpolago nikakršnih podatkov, ki bi utemeljevali predpisane razlike v obremenitvah zavezancev na spornem območju, zato je izpodbijani 11. člen Odloka, ki za poslovne objekte, namenjene odvetniški dejavnosti, uvaja višjo dodatno obremenitev kot za druge poslovne dejavnosti, v neskladju z načelom enakosti po drugem odstavku 14. člena Ustave.
9. Ustavno sodišče je 11. člen Odloka v izpodbijanem delu razveljavilo in ne odpravilo, kot je predlagala pobudnica. Pri odločitvi je upoštevalo, da je pobudnica zoper odločbo o odmeri nadomestila vložila pritožbo, o kateri še ni pravnomočno odločeno. Ker je Ustavno sodišče izpodbijano določbo Odloka razveljavilo že zaradi njene neskladnosti z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ni ocenilo še njene skladnosti s 74. členom Ustave.

10. V skladu z drugim odstavkom 162. člena Ustave lahko vsakdo da pobudo za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem, če izkaže svoj pravni interes. Drugi odstavek 24. člena ZUstS določa, da je pravni interes za vložitev pobude podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora biti pravni interes neposreden in konkreten, morebitna ugoditev pobudničinemu predlogu mora privesti do izboljšanja njenega pravnega položaja.
11. Po drugem odstavku 12. člena Odloka je predpisano, da se vrednost točke lahko določa ločeno za stanovanjske in počitniške objekte ter za poslovne površine. Na podlagi Sklepa o določitvi vrednosti točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Ruše (MUV, št. 28/03) je bila predpisana točka v vrednosti 0,0702 SIT za m2 ne glede na namembnost stavbnega zemljišča. Enaka višina točke ne glede na namen je bila predpisana tudi za leti 2005 in 2006. Zato pobudnica ni izkazala neposrednega pravnega interesa za izpodbijanje te določbe, splošen in abstrakten pravni interes pa ne zadošča za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti. Glede na to je Ustavno sodišče pobudo v tem delu zavrglo (2. točka izreka).

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi tretjega odstavka 45. člena in 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.