Številka: Up-318/05-19
Datum: 11. 1. 2007

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. A. in B. B., obeh iz Ž., ki ju zastopa odvetniška družba C., Č. in D., o. p., d. n. o., Z., na seji 11. januarja 2007

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 2355/2004 z dne 23. 12. 2003 se zavrne.

1. Sodišče prve stopnje je na predlog pritožnic (upnic v izvršilnem postopku) na podlagi notarskega zapisa najemne pogodbe izdalo sklep o izvršbi zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnine. Zoper ta sklep je dolžnik vložil ugovor, ki ga je isto sodišče zavrnilo. Sprejelo je stališče, da razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – v nadaljevanju: ZIZ), ki preprečuje izvršbo, ni podan, ker je notarski zapis najemne pogodbe, na podlagi katerega sta pritožnici vložili predlog za izvršbo, izvršilni naslov. Zoper prvostopenjski sklep je dolžnik vložil pritožbo, ki ji je Višje sodišče ugodilo in prvostopenjski sklep spremenilo tako, da je predlog za izvršbo zavrnilo. Višje sodišče je zavzelo stališče, da notarski zapis v obravnavani zadevi ni izvršilni naslov (2. točka prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 55. člena ZIZ), ker naj bi iz njega izhajala zgolj obveznost plačevanja najemnine, ne pa tudi obveznost izpraznitve in izročitve nepremičnine, ki jo zahtevata pritožnici.
2. Pritožnici vlagata ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča in zatrjujeta kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Menita, da je odločitev sodišča očitno napačna, ker naj bi sodišče napačno ugotovilo, da obveznost izpraznitve in izročitve nepremičnine ne izhaja iz notarskega zapisa. Menita, da iz notarskega zapisa izhaja prav nasprotno, namreč, da je dolžnik po prenehanju najemnega razmerja dolžan pritožnicama izročiti najeto nepremičnino. Višjemu sodišču še očitata, da je odločilo drugače, kot sodišča sicer odločajo v drugih podobnih primerih.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-318/05 z dne 7. 11. 2006 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo, v skladu z 22. členom Ustave pa nasprotni stranki v izvršilnem postopku, družbi E., d. o. o., V. Na ustavno pritožbo je odgovoril edini družbenik družbe E., F. F. iz U., ki je navedel, da je bila družba E. po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99 in nasl. – ZFPPod) izbrisana iz sodnega registra in da vlaga odgovor kot edini družbenik in pravni naslednik izbrisane družbe.
4. F. F. v odgovoru navaja, da se strinja z odločitvijo in z razlogi odločitve Višjega sodišča, da notarski zapis najemne pogodbe, na podlagi katerega sta pritožnici vložili predlog za izvršbo, ni izvršilni naslov glede obveznosti izpraznitve nepremičnin. Zato meni, da sta pritožnici svoje morebitne pravice dolžni uveljavljati v posebnem postopku in dodaja, da sta pritožnici to že storili ter pred pristojnim sodiščem zoper njega vložili tožbo na izpraznitev nepremičnine in njeno izročitev v neposredno posest.
5. Njegov odgovor je Ustavno sodišče v skladu z 22. členom Ustave poslalo pritožnicama, ki se o njem nista izjavili.

6. Pritožnici v ustavni pritožbi zatrjujeta, da je izpodbijani sklep Višjega sodišča tako očitno napačen, da ga je mogoče označiti za arbitrarnega. Ustavno sodišče bi lahko ugotovilo, da je odločitev arbitrarna, če je sodišče ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev.
7. Po mnenju Višjega sodišča iz notarskega zapisa najemne pogodbe, na podlagi katerega sta pritožnici zahtevali izvršbo, ne izhaja obveznost izpraznitve in izročitve nepremičnine, ki sta jo zahtevali pritožnici, temveč zgolj obveznost plačevanja najemnine. Pojasnilo je, da lahko morebitno neplačevanje najemnine na podlagi Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Uradni list SRS, št. 18/74 in nasl. – v nadaljevanju: ZPSPP) privede do odstopa od pogodbe in posledične izpraznitve in izročitve poslovnih prostorov, vendar le v skladu z določbami tega zakona in na način, kot ta to določa.
8. Vprašanje, kdaj je notarski zapis izvršilni naslov, ureja Zakon o notariatu (Uradni list RS, št. 13/94 in nasl – v nadaljevanju: ZN), ki določa, da je notarski zapis izvršilni naslov, če je v njem določena obveznost nekaj dati, storiti, opustiti ali trpeti, če je glede takšne obveznosti dovoljena poravnava in če zavezanec soglaša z neposredno izvršljivostjo notarskega zapisa (4. člen ZN). Primernost izvršilnega naslova za izvršbo ugotavlja sodišče v izvršilnem postopku, in sicer je notarski zapis kot izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve (prvi odstavek 21. člena ZIZ) in če je izvršljiv (to pomeni, da je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in da je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla (prvi odstavek 20.a člena ZIZ)).
9. Višje sodišče je tako pritožnicama razumno in s sklicevanjem na določbe ZPSPP pojasnilo, da notarski zapis najemne pogodbe glede predlagane izvršbe zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnine ni izvršilni naslov ter da bi pritožnici izpraznitev in izročitev nepremičnine lahko zahtevali v skladu z določbami tega zakona. Zato odločitve Višjega sodišča ni mogoče označiti za arbitrarno. V pravilnost navedenega stališča pa se Ustavno sodišče ne more spuščati. Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo namreč ne preizkuša, ali so dejanske ugotovitve sodišč pravilne in ali so pravna stališča, na katerih temelji izpodbijana sodna odločba, v skladu z zakonom. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.
10. Pritožnici v ustavni pritožbi še zatrjujeta, da odločitev Višjega sodišča odstopa od ustaljene sodne prakse. Tudi ta očitek bi bil lahko pomemben z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vendar je ta očitek tako splošen, da ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.
11. Ker ustavna pritožba ni utemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Krisper Kramberger.