Št. Up-418/05-26
Datum: 11. 1. 2007

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe A., d. o. o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji 11. januarja 2007

Sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 185/2004 z dne 12. 1. 2005 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

1. Tožeča stranka je vložila tožbo na ugotovitev ničnosti dveh pogodb o prodaji nepremičnin. Kot vrednost spornega predmeta je navedla 1.500.000 SIT. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da bo zahtevka za ugotovitev ničnosti vsake od pogodb obravnavalo ločeno. V postopku odločanja o enem od njiju je ugodilo zahtevku tožnice in ugotovilo ničnost prodajne pogodbe za trisobno stanovanje, ki je bila sklenjena med ustavno pritožnico, kot prvo toženo stranko v pravdi, in drugo toženo stranko (kupcem). Višje sodišče je potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pritožnica je zoper pravnomočno drugostopenjsko sodbo vložila revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrglo. Zavzelo je stališče, da v obravnavanem primeru ni mogoče oceniti, ali vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT, ker tožeča stranka ni navedla, na katerega od zahtevkov se nanaša v tožbi navedena vrednost spornega predmeta: na vsak zahtevek posebej, na oba skupaj ali samo na enega od njiju. Tako je po stališču sodišča položaj pritožnice primerljiv s položajem v tistih premoženjskih sporih, pri katerih vrednost spora ni bila določena, zato revizija ni dovoljena. Pritožnica pa bi po stališču sodišča lahko tudi sama predlagala izdajo sklepa za ugotovitev vrednosti spornega predmeta po tretjem odstavku 44. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju: ZPP).
2. Zoper sklep Vrhovnega sodišča je pritožnica vložila ustavno pritožbo, v kateri zatrjuje kršitev pravic iz 14., 22. in 25. člena Ustave. Meni, da je stališče Vrhovnega sodišča očitno napačno. Navaja, da je v primerih, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi, oziroma vrednost, ki jo s sklepom določi sodišče (drugi in tretji odstavek 44. člena ZPP). Meni, da vrednost spornega predmeta lahko določita le tožeča stranka ali sodišče in ne tožena stranka, kot je to obrazložilo sodišče. Navaja še, da je tudi ugotovitev sodišča, da tožeča stranka ni navedla vrednosti spornega predmeta, očitno napačna, saj je ob razdružitvi zahtevkov vztrajala pri vrednosti spornega predmeta 1.500.000 SIT. Z navedenimi stališči sodišča pa naj bi bila pritožnici kršena tudi pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Pritožnica je Ustavnemu sodišču naknadno poslala sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 543/2005 z dne 17. 11. 2005, s katero je bilo odločeno o reviziji v drugi razdruženi zadevi.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-418/05 z dne 7. 9. 2006 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Ustavna pritožba je bila v skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) poslana Vrhovnemu sodišču, ki je nanjo odgovorilo. Pojasnilo je, da označitev tožeče stranke v tožbi, da je vrednost spora 1.500.000 SIT, v zvezi z zahtevkoma zaradi ugotovitve ničnosti dveh prodajnih pogodb med različnimi strankami ni bila opredeljena v skladu z določbami drugega odstavka 41. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju: ZPP) ter da ima navedba zgolj skupne vrednosti enake posledice kot popolni izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta. Vrhovno sodišče meni, da se v takem položaju sicer res najprej ponuja rešitev iz 46. člena ZPP, vendar pa je vprašanje, do kdaj lahko sodišče ukrepa po 108. členu ZPP (to je, ali je mogoča odprava formalnih pomanjkljivosti samo do določene faze postopka, ves čas postopka ali še celo v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi). Vrhovno sodišče meni, da je edino sprejemljivo stališče, da poprava tožbe, ki je zaradi navedbe nediferencirane navedbe vrednosti spornega predmeta pomanjkljiva, v revizijskem postopku ni več možna in da je taka tudi ustaljena praksa sodišča. Zato po mnenju Vrhovnega sodišča v revizijskem postopku ni več mogoče izpeljati postopka po 108. členu ZPP in ima nediferencirana navedba vrednosti spornega predmeta za posledico, da nobena od strank (ki nista pravočasno, torej v postopku, v katerem je še mogoče zagotoviti sodelovanje obeh strank pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta) nima pravice do revizije.
4. V skladu z določbo 22. člena Ustave je bila ustavna pritožba poslana nasprotnima (tožečima) strankama v pravdnem postopku C. C. in Č. Č. ter drugo toženi stranki D. D. oziroma njegovim dedičem E. E., F. F. in G. G. G. Na ustavno pritožbo sta odgovorili samo nasprotni stranki. V odgovoru navajata, da sta v tožbi kot vrednost spornega predmeta za oba zahtevka določili 1.500.000 SIT in da po razdružitvi zadev vrednost spornega predmeta ni bila ponovno določena. Navajata še, da je Vrhovno sodišče tako logično in pravilno ugotovilo za vsak zahtevek (stanovanje) polovično vrednost spornega predmeta.
5. Odgovora Vrhovnega sodišča in nasprotnih strank sta bila poslana pritožnici, ki je nanju odgovorila. Pritožnica meni, da ni ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča, da se revizija zaradi nediferencirane vrednosti spornega predmeta zavrže. Navaja, da je Vrhovno sodišče v drugi razdruženi zadevi revizijo dovolilo in o njej odločilo s sodbo št. II Ips 543/2005 z dne 17. 11. 2005, čeprav je bila vrednost spornega predmeta navedena enako kot v obravnavanem primeru. Pritožnica tudi meni, da je stališče Vrhovnega sodišča, da je mogoče ugovarjati navedeni vrednosti spornega predmeta le do začetka obravnavanja glavne stvari, tudi v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-324/05 z dne 6. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 43/06 in 54/06 popr. in OdlUS XV, 46). Meni, da se navedena odločba nanaša tudi nanjo, kot toženo stranko, ker tožeča stranka ne more imeti več pravic kot tožena stranka. Dalje pritožnica še navaja, da je že na prvi pogled očitno, da vrednost spora presega 1.000.000 SIT, saj gre za trisobno stanovanje in Vrhovno sodišče tudi zato revizije ne bi smelo zavreči. V zvezi z odgovorom nasprotnih strank je pritožnica navedla, da njune trditve ne držijo, ker ne v pripravljalnih vlogah v katerikoli od razdruženih zadev ne v pritožbi ali reviziji v drugi razdruženi zadevi kot vrednost spora nista navedli 750.000 SIT, temveč vedno le 1.500.000 SIT.

6. Iz pravdnega spisa št. II P 348/96 izhaja, da sta nasprotni stranki pri Okrajnem sodišču v Ljubljani vložili tožbo na ugotovitev ničnosti dveh prodajnih pogodb in kot vrednost spornega predmeta določili 1.500.000 SIT. Sodišče prve stopnje je na prvem naroku za glavno obravnavo sprejelo sklep, da se tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe med nasprotnima strankama kot tožečo stranko ter pritožnico in četrto toženo stranko kot toženima strankama izloči in se vpiše kot samostojna tožba pod št. II P 1683/2002 ter da se tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe med nasprotnima strankama kot tožečo stranko in pritožnico ter drugo in tretjo toženo stranko kot toženima strankama še naprej vodi pod št. II P 348/96. Dalje je iz spisov št. II P 348/96 in št. II P 1683/2002 razvidno, da so tako tožeče kot tožene stranke v obeh razdruženih zadevah na vseh vlogah sodišču kot vrednost spornega predmeta navedle 1.500.000 SIT ter da je tudi sodišče v obeh zadevah sodne takse odmerilo na podlagi te vrednosti.
7. V obravnavani zadevi je šlo torej za eno tožbo z dvema zahtevkoma, ki ju je sodišče razdružilo in obravnavalo ločeno. V vsaki razdruženi zadevi se je kot vrednost spornega predmeta ves čas navajala vrednost 1.500.000 SIT. V izpodbijani zadevi je sodišče s pravnomočno sodbo tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, v drugi razdruženi zadevi pa ga je v celoti zavrnilo. Vrhovno sodišče, ki je odločalo o tem, ali je izredno pravno sredstvo dovoljeno ali ne, revizije pritožnice ni dovolilo in jo je zavrglo, medtem ko je revizijo nasprotnih strank v drugi razdruženi zadevi dovolilo in jo s sodbo št. II Ips 543/2005 z dne 17. 11. 2005 zavrnilo. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Ker je bila vrednost spornega predmeta v obeh razdruženih zadevah določena enako in ker je v obeh razdruženih zadevah stranka, ki je vložila revizijo, spodbijala pravnomočno sodbo v celoti, se izkaže, da je Vrhovno sodišče v dveh enakih primerih odločilo različno.
8. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je poseben izraz splošnega načela enakosti iz 14. člena Ustave na področju sodnega in drugega varstva pravic) vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem. Iz te pravice Ustave med drugim izhaja, da so sodišča, ki uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžna enake položaje obravnavati enako in dosledno uporabljati zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. Ob povsem enakem dejanskem stanju torej ne sme priti do različne odločitve.(*1)
9. V obravnavani zadevi pa je ob enakem dejanskem stanju (ko je bila vrednost spornega predmeta navedena enako) prišlo do različne odločitve. Vrhovno sodišče je, ko je odločalo o dovoljenosti revizije, v dveh enakih primerih odločilo različno; enkrat je revizijo dovolilo, drugič pa ne. Ker pritožnica ne more imeti manj pravic kot tožeča stranka, ki je v drugi razdruženi zadevi imela pravico do revizije, izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča krši pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zato ga je Ustavno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
10. Ker je Ustavno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča zaradi ugotovljene kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, se ni spuščalo v presojo navedb pritožnice o drugih kršitvah človekovih pravic.

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) P. Jambrek, Člen 22 (enako varstvo pravic); v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 241.