Številka: Up-1130/05-10

Datum: 11. 1. 2007

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. in B. B., obeh z Ž. na Ž., ki ju zastopa B. B. B., odvetnik v Z., na seji 11. januarja 2007

1. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. II Cp 674/2005 z dne 11. 10. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Tolminu št. I 167/2001 z dne 4. 4. 2005 se v delu, ki se nanaša na odločitev o predlogu za razveljavitev potrdila o izvršljivosti, zavrne.
2. Sklep Višjega sodišča v Kopru št. II Cp 674/2005 z dne 11. 10. 2005 in sklep Okrajnega sodišča v Tolminu št. I 167/2001 z dne 4. 4. 2005 se razveljavita v delu, v katerem je odločeno o ugovoru po izteku roka, in se zadeva v tem delu vrne Okrajnemu sodišču v Tolminu v novo odločanje.

1. Ustavna pritožnika sta družbenika družbe, ki je bila 20. 10. 2001 izbrisana iz sodnega registra na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99 in nasl. – v nadaljevanju ZFPPod). Zoper izbrisano družbo je bil 17. 8. 1998 na podlagi verodostojne listine izdan sklep o izvršbi št. Ig 124/98, ki je postal pravnomočen. Na njegovi podlagi je po izbrisu družbe sodišče na predlog upnika izdalo sklep o izvršbi zoper pritožnika. Proti temu sklepu sta pritožnika glede na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 54/02 in OdlUS XI, 211) vložila ugovor po izteku roka, vložila pa sta tudi predlog za razveljavitev potrdila o izvršljivosti sklepa o izvršbi št. Ig 124/98. Prvostopenjsko sodišče je ugovor po izteku roka zavrnilo, ker je menilo, da ni obrazložen, saj naj pritožnika kot družbenika v izbrisani družbi ne bi izkazala svoje pasivne vloge. Višje sodišče je tej odločitvi prvostopenjskega sodišča pritrdilo, vendar iz drugih razlogov. Menilo je, da ugovora o svoji pasivnosti v družbi pritožnika ne moreta uveljavljati v ugovoru po izteku roka, saj lahko zoper aktivne družbenike uveljavljata regresni zahtevek. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tudi predlog za razveljavitev potrdila o izvršljivosti sklepa o izvršbi, ker naj bi bil sklep o izvršbi izbrisani družbi pravilno vročen, saj naj bi bil zapis na vročilnici o pomotni vročitvi sklepa o izvršbi št. Ig 124/98 nepooblaščeni osebi prečrtan in ne podčrtan, kot sta trdila pritožnika.
2. Pritožnika v ustavni pritožbi nasprotujeta takšnima odločitvama sodišč in zatrjujeta kršitev 14., 22., 23. in 25. člena Ustave. Sodišči naj bi napačno šteli, da je bil sklep o izvršbi izbrisani družbi vročen, saj naj bi bil zapis na vročilnici o pomotni vročitvi sklepa nepooblaščeni osebi podčrtan in ne prečrtan, kot naj bi napačno ocenili sodišči. Sodišči naj tudi ne bi izvedli predlaganih dokazov, s čimer naj jima tudi ne bi bila dana možnost obravnavanja pred sodiščema. Napačna naj bi bila tudi odločitev sodišč o ugovoru po izteku roka, saj naj prvostopenjsko sodišče ne bi izvedlo dokazov, predlaganih v ugovoru po izteku roka.
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo 7. 11. 2006 sprejel v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču, v skladu z 22. členom Ustave pa nasprotni stranki v pravdnem postopku in jima omogočilo, da nanjo odgovorita, česar pa nista storila.

Odločitev o predlogu za razveljavitev klavzule o izvršljivosti
4. Pritožnika izpodbijanima odločitvama o predlogu za razveljavitev potrdila o izvršljivosti očitata, da temeljita na napačni dokazni oceni zapisa na vročilnici, sodišči pa naj bi neupravičeno zavrnili druge predlagane dokaze ter jima s tem onemogočili obravnavanje pred sodiščem. Zatrjujeta kršitev 14., 22., 23. in 25. člena Ustave. Vsi ti očitki so neutemeljeni. Res je, da sta pritožnika v postopku pred prvostopenjskim sodiščem kot dokaz predložila vročilnico, predlagala pa sta še njuno zaslišanje, ki ga prvostopenjsko sodišče ni izvedlo niti ga z izpodbijanim sklepom ni zavrnilo oziroma obrazložilo, zakaj je ravnalo tako. Vendar pa sta pritožnika očitek, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazni predlog z njunim zaslišanjem in da jima zato ni bila dana možnost obravnavanja, uveljavljala šele v ustavni pritožbi. Zato ga Ustavno sodišče ni moglo upoštevati. Po prvem odstavku 51. člena ZUstS je namreč mogoče ustavno pritožbo vložiti šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih pravnih sredstvih). Glede drugih (novih) dejstev in dokazov, ki naj jih sodišče ne bi izvedlo, pa jima je pritožbeno sodišče razumno obrazložilo, zakaj jih pri svojem odločanju ni moglo upoštevati. Ta dejstva in dokaze sta pritožnika namreč uveljavljala šele v pritožbenem postopku, zato jih je sodišče štelo za prepozne. Drugi očitki pritožnikov pa pomenijo njuno nestrinjanje z dokazno oceno sodišč in z ugotovljenim dejanskim stanjem. Ustavno sodišče se v pravilnost te dokazne ocene ne more spuščati, saj v skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS preizkusi le, ali je z izpodbijanimi odločbami kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina. Teh kršitev pa izpodbijana sklepa ne vsebujeta.
5. Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnika, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v delu, ki se nanaša na odločitev o predlogu za razveljavitev klavzule o izvršljivosti, zavrnilo (1. točka izreka).

Odločitev o ugovoru po izteku roka
6. Pritožnika izpodbijata tudi odločitev o ugovoru po izteku roka. Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot Višje sodišče sta zavzeli stališče, da ugovor po izteku roka ni utemeljen, vendar iz različnih razlogov. Prvostopenjsko sodišče je navedeni ugovor zavrnilo kot neutemeljen, ker je menilo, da je neobrazložen, Višje sodišče pa je menilo, da pritožnika ugovora po izteku roka ne moreta vložiti, ker je bil sklep o izvršbi, izdan zoper njiju, v času odločitve Ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-135/00 že pravnomočen, pritožnika pa naj bi imela na podlagi te ustavne odločbe zoper aktivne družbenike možnost uveljavljati regresni zahtevek.
7. Pritožnika prvostopenjskemu sodišču očitata, da ni izvedlo v ugovoru po izteku roka predlaganih dokazov in da so zato njegovi zaključki napačni, odločitev pa arbitrarna. Po določbi drugega odstavka 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – v nadaljevanju ZIZ) mora biti ugovor obrazložen, zato mora dolžnik v njem navesti vsa dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze. Pritožnika sta v ugovoru po izteku roka navedla, da sta družbi zagotovila manjši del osnovnega kapitala, da pa na nadaljnje poslovanje družbe nista imela vpliva, ker sta bila pasivna družbenika. Pojasnila sta, da zato tudi nista imela vpliva na uskladitev družbe z določbami Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. – v nadaljevanju ZGD). Kot dokaz za te navedbe sta predlagala svoje zaslišanje in vpogled v poslovno dokumentacijo družbe.
8. Po mnenju prvostopenjskega sodišča te njune navedbe in predlagani dokazi ne zadoščajo, da bi bilo ugovor po izteku roka mogoče šteti za obrazloženega, zato ga je kot neutemeljenega zavrnilo. Kljub temu pa iz vsebine izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče navedeni ugovor presojalo z vidika njegove utemeljenosti, saj se je opredelilo glede tega, ali sta pritožnika izkazala svojo pasivno vlogo v družbi. Menilo je, da je nista izkazala. Iz določbe drugega odstavka 53. ZIZ izhaja, kdaj se šteje, da je ugovor obrazložen. Po tej določbi je ugovor obrazložen, če dolžnik navede vsa dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predloži dokaze. A contrario pa je ugovor neobrazložen, če tega ne vsebuje. Neobrazložen je torej lahko samo tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov, in/ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami. Če ugovor torej vsebuje argumentirane trditve/dejstva in dokaze, ki bi lahko pripeljali do odločitve o njegovi utemeljenosti, je tak ugovor obrazložen. Vse to pa ugovor pritožnikov vsebuje. Odločitev sodišča, da je ugovor pritožnika neobrazložen, je glede na zgoraj navedene kriterije tako očitno napačna, da jo je mogoče označiti za arbitrarno.
9. Višje sodišče je glede ugovora po izteku roka zavzelo stališče, da se je prvostopenjsko sodišče brez potrebe ukvarjalo z vprašanjem, ali sta bila dolžnika pasivna družbenika, ker je sklep o izvršbi zoper pritožnika postal pravnomočen in zato ugovor po izteku roka ni mogoč. Navedlo je, da razveljavitev določb ZGD ter ZFPPod, kolikor se nanašajo na pasivne družbenike izbrisane družbe, z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-135/00, velja le za naprej, iz te odločbe pa naj bi izhajala tudi pravica pritožnikov, da zoper aktivne družbenike uveljavljata regresni zahtevek.
10. Ustavno sodišče je skladnost ureditve nadaljevanja izvršilnega postopka zoper novega dolžnika z Ustavo presojalo v odločbi št. U-I-351/04 in Up-357/03 z dne 20. 10. 2005 (Uradni list RS, št. 96/05 in OdlUS XIV, 103). Ugotovilo je, da je določba četrtega odstavka 24. člena ZIZ v neskladju z Ustavo. Zavzelo je namreč stališče, da odločanje o prehodu obveznosti na novega dolžnika zahteva postopek, ki je vsebinsko enak postopku odločanja o ugovoru dolžnika proti sklepu o izvršbi z upoštevanjem ustreznih procesnih jamstev. V načinu izvršitve je določilo, da mora sodišče pri odločanju o nadaljevanju prekinjenega postopka v času do odprave neskladja novemu dolžniku dati možnost, da se izjavi že na prvi stopnji. Za primer, da novi dolžnik ugovarja prehodu obveznosti, pa je določilo, da mora sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi, o ugovoru odločiti na prvi stopnji s sklepom, zoper katerega bo novi dolžnik imel možnost pritožbe na Višje sodišče.
11. V obravnavani zadevi je izvršilno sodišče po izbrisu družbe izvršilni postopek zoper pritožnika sicer res nadaljevalo s sklepom o nadaljevanju izvršbe na podlagi sklepa o izvršbi zoper izbrisano družbo in jima omogočilo, da sta zoper izdani sklep vložila ugovor. Res je tudi, da sta pritožnika v ugovoru ugovarjala, da sta bila pasivna družbenika v družbi. Vendar pa je prvostopenjsko sodišče ta ugovor odstopilo v reševanje Višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi.(1) Ugovor je namreč štelo za neutemeljen, saj takrat veljavni ZFPPod ni razlikoval med pasivnimi in aktivnimi družbeniki. Pritožbeno sodišče je nato ugovor vsebinsko obravnavalo in ga zavrnilo prav na podlagi določb ZGD in ZFPPod, ki so bile pozneje z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-135/00 razveljavljene. Pritožnika sta tako šele z razveljavitvijo navedenih določb dobila možnost ugovarjati, da sta bila pasivna družbenika družbe (navedena odločba je namreč prvič uveljavila ločitev pasivnih in aktivnih družbenikov ter kriterije za takšno razlikovanje), in s tem tudi možnost, da sodišča te njune navedbe in dokaze pri svojem odločanju (kot pravno pomembne) upoštevajo, zato sta vložila ugovor po izteku roka. Sicer je Ustavno sodišče z navedeno odločbo res odločilo, da družbeniki, ki niso odgovorni za obveznosti družbe, lahko do družbenikov, ki odgovarjajo za obveznosti družbe, uveljavljajo regresni zahtevek (4. točka izreka), vendar pa je v obrazložitvi odločbe pojasnilo, da to uveljavljajo družbeniki, ki so že plačali za obveznosti družbe ali pa so odločbe, ki so izvršilni naslov in se glasijo nanje, že pravnomočne.
12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče s tem, ko je zavzelo stališče, da pritožnika po pravnomočnosti sklepa o izvršbi ne moreta ugovarjati, da sta bila pasivna družbenika družbe, ter je iz tega razloga zavrnilo pritožbo pritožnikov zoper sklep prvostopenjskega sodišča o ugovoru po izteku roka, je kršilo njuno pravico do izjave iz 22. člena Ustave. Ker je Ustavno sodišče izpodbijana sklepa sodišč razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 22. člena Ustave, se v presojo o obstoju zatrjevanih drugih kršitev človekovih pravic ni spuščalo (2. točka izreka).

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnik Čebulj in sodnica Krisper Kramberger. Sodnica Krisper Kramberger je dala odklonilno ločeno mnenje.

(1) To je storilo na podlagi drugega odstavka 54. člena v zvezi s tretjim odstavkom 58. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 – ZIZ), ki pa sta bila z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 75/02 – ZIZ-A) spremenjena tako, da o ugovoru zopet odloča prvostopenjsko (izvršilno) sodišče.