Številka: U-I-245/05-10

Datum: 7. 2. 2007

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Galerije Ažbe, d. o. o., Ljubljana in Antikvitete Novak, d. o. o., Ljubljana, ki ju zastopa Bogdana Žigon, odvetnica v Ljubljani, na seji 7. februarja 2007

1. Razveljavijo se drugi, tretji in četrti odstavek 3. člena Pravilnika o evidencah in nadzoru pri trgovanju s predmeti kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 140/04).
2. Razveljavitev začne učinkovati po preteku 6 mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

1. Pobudnici, družbi, ki se ukvarjata z dejavnostjo antikvariatov, izpodbijata 3. člen Pravilnika o evidencah in nadzoru pri trgovanju s predmeti kulturne dediščine (v nadaljevanju: Pravilnik), v katerem so natančneje določeni podatki, ki se v to evidenco vpisujejo. Pobudnici menita, da je ministrica pri izdaji Pravilnika prekoračila pooblastila iz Zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/99 in nasl. – v nadaljevanju: ZVKD). Drugi in četrti odstavek 3. člena Pravilnika naj bi namreč mimo poprejšnje določitve v zakonu določala, katere osebne podatke je treba zbirati v zvezi z izvorom predmeta kulturne dediščine ter v zvezi s kupcem takega predmeta. Ker se nanašata na osebne podatke, naj bi bili ti določbi v neskladju tudi z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 86/04 – v nadaljevanju: ZVOP-1). V skladu z 8. in 10. členom ZVOP-1 naj bi se namreč osebni podatki lahko obdelovali le, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon ali če je za obdelavo osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika; tudi namen obdelave osebnih podatkov mora biti določen z zakonom, v primeru osebne privolitve posameznika pa mora biti ta predhodno na ustrezen način seznanjen z namenom obdelave osebnih podatkov. Glede na to naj obdelava osebnih podatkov ne bi imela podlage ne v ZVKD ne v ZVOP-1. Ureditev po Pravilniku naj bi izključevala možnost zbiranja osebnih podatkov na podlagi osebne privolitve, ker je trgovec ob prodaji zavezan kupcu predmeta kulturne dediščine izdati certifikat, kar pa naj ne bi bilo mogoče brez osebnih podatkov iz evidence, zato naj bi izpodbijana ureditev zavirala prodajo.
2. Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju: Ministrstvo) v svojem odgovoru navaja, da je Pravilnik izdan na podlagi 36. člena ZVKD, ki v prvem odstavku določa, da mora oseba, ki trguje s predmeti kulturne dediščine, voditi evidenco prodaje in drugih poslov s temi predmeti, ter vanjo vpisovati podatke o izvoru predmetov kulturne dediščine, opis in prodajno ceno predmeta ter podatke o kupcu. Predmete kulturne dediščine določa Pravilnik o določitvi zvrsti predmetov kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 73/2000). Za te predmete naj bi bila zaradi varstva kulturne dediščine predpisana posebna ureditev za izvoz in uvoz ter za iznos in trgovanje. Zaradi svoje narave naj bi imeli višjo tržno ceno ali pa z njimi trgovanje sploh ne bi bilo dovoljeno. Zato naj bi v zvezi s temi predmeti grozilo nezakonito pridobivanje, ponarejanje, nedovoljena trgovina, ropanje arheoloških območij, kar naj bi imelo za posledico izgubo nenadomestljivih arheoloških, zgodovinskih in znanstvenih informacij. Ministrstvo pojasnjuje, da so predmeti z domnevo dediščine, ne glede na to, kje se najdejo, lastnina države. Evidenca trgovanja naj bi zavarovala trgovca, prodajalca in kupca. Izvor je za predmete kulturne dediščine bistven podatek. K preverjanju izvora so muzeji celo zavezani. Od preverjanja izvora predmeta naj bi bil odvisen tudi položaj imetnika predmeta kulturne dediščine kot dobrovernega posestnika, zlasti v primerih zahtev po restituciji. Ministrstvo meni, da glede na to z izpodbijano določbo Pravilnika ni prekoračeno pooblastilo iz 36. člena ZVKD in da je določba v skladu z ZVOP-1.

3. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo in ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS), je nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
4. Pobudnici izpodbijata določbo 3. člena Pravilnika, s katero so natančneje določeni podatki, ki sestavljajo evidenco o prodaji in drugih poslih s predmeti kulturne dediščine. Očitata, da je z določitvijo dodatnih podatkov prekoračeno pooblastilo iz ZVKD, in ker naj bi šlo za osebne podatke, povzročeno tudi neskladje z ZVOP-1.
5. Določba 36. člena ZVKD ureja trgovanje z dediščino. V prvem odstavku določa, da mora podjetnik posameznik ali pravna oseba, ki trguje z dediščino, voditi evidenco prodaje in drugih poslov z dediščino; v evidenco se vpisujejo podatki o izvoru predmetov dediščine, opis in prodajna cena predmeta ter podatki o kupcu; prodajalec mora kupca seznaniti z možnostjo omejitve izvoza. V drugem odstavku pa daje pooblastilo ministru, da s pravilnikom določi način vodenja in nadzor nad to evidenco. Kulturna dediščina je opredeljena v 2. členu ZVKD in je lahko tudi premične narave. Če ima status spomenika, je prepovedan trajni izvoz, za začasni izvoz in za izvoz (drugih) predmetov kulturne dediščine pa je predpisano dovoljenje ministra (31. člen ZVKD). Zaradi nadzora nad izvozom, iznosom, uvozom in trgovanjem s premično kulturno dediščino 37. člen tega zakona daje ministru tudi pooblastilo, da določi seznam zvrsti predmetov kulturne dediščine, ki se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
6. Prvi odstavek 36. člena ZVKD in prvi odstavek 3. člena Pravilnika predpisujeta zbiranje podatkov za vodenje evidence o prodaji in drugih poslih s kulturno dediščino in sta si po vsebini enaka. Gre za podatke o izvoru predmetov, o opisu in prodajni ceni predmeta ter za podatke o kupcu. S tega vidika zakonsko pooblastilo za določanje načina vodenja in nadzora nad evidenco v določbi prvega odstavka ni prekoračeno in so očitki pobudnic neutemeljeni.
7. Izpodbijani člen Pravilnika pa v nadaljnjih odstavkih z zakonom določene kategorije podatkov, ki sestavljajo evidenco, sicer podrobneje opredeli, vendar jih ne opredeli določno. Tako Pravilnik v drugem, tretjem in četrtem odstavku 3. člena pri določanju podatkov, ki jih je treba vpisati v evidenco, predpisuje le minimalni obseg (npr. podatki o kupcu obsegajo najmanj osebne podatke in številko računa za prodan predmet), in tako dopusti možnost vpisa širšega obsega podatkov. Ker vpis podatkov nad določenim najmanjšim obsegom ni urejen s Pravilnikom, v zakonu pa tudi ni določen, je pooblastilo ministra uporabljeno tako, da način vodenja evidence ni povsem jasno določen. Taka ureditev pa lahko vodi v neenotnost izvrševanja posameznih določb v izpodbijanem členu Pravilnika. Glede osebnih podatkov, ki bi bili zbrani kot dodatni podatki, četudi bi bili posredovani prostovoljno, pa bi lahko povzročila tudi nesorazmernost posega v ustavno zagotovljeno varstvo osebnih podatkov glede na namen njihovega zbiranja, kot izhaja iz ZVKD.
8. Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo pomembnost načela jasnosti in določnosti pravnih norm kot posebnega vidika ustavnega načela pravne države iz 2. člena Ustave. To načelo sicer ne pomeni, da morajo biti predpisi taki, da jih ne bi bilo treba razlagati, saj njihova uporaba vedno pomeni razlago glede na konkretni primer. Z vidika pravne varnosti, ki je tudi eno od načel pravne države, postane pravna norma sporna takrat, kadar s pomočjo pravil o razlagi pravnih norm ni mogoče določiti jasne vsebine (tako v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-32/02 z dne 10. 7. 2003, Uradni list RS, št. 73/03 in OdlUS XII, 71 ter št. U-I-227/06 z dne 16. 11. 2006, Uradni list RS, št. 131/06). Ker nejasnosti v drugem, tretjem in četrtem odstavku 3. člena Pravilnika ni mogoče zapolniti s pravili razlage pravnih norm, jih je Ustavno sodišče razveljavilo zaradi neskladja z 2. členom Ustave.
9. Ker je določbe drugega, tretjega in četrtega odstavka 3. člena Pravilnika razveljavilo že iz razloga neskladja z načelom pravne države, se ni spuščalo v presojo zatrjevanih nezakonitosti glede na ZVOP-1.
10. Zaradi ustavne obveznosti zavarovanja kulturne dediščine, je Ustavno sodišče odločilo, da razveljavitev začne učinkovati šele po preteku šestih mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. V vmesnem času je ukrepe varstva premične kulturne dediščine mogoče uskladiti z Ustavo.

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 45. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodnika dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Modrijan.