Številka: Up-854/05-14

Datum: 7. 2. 2007

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik v Z., na seji 7. februarja 2007

Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 812/2005 z dne 22. 6. 2005 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

1. Ustavni pritožnik je v izvršilnem postopku vložil ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Izvršilno sodišče je nato s sklepom drugo točko sklepa o izvršbi razveljavilo in odločilo, da se zadeva nadaljuje v pravdnem postopku pred krajevno pristojnim prvostopenjskim sodiščem. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi upnika in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovor pritožnika zavrnilo. Menilo je, da je ugovor dolžnika neobrazložen, po drugem odstavku 61. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – v nadaljevanju ZIZ) pa sodišče ugovor dolžnika zavrne, če ni obrazložen. Po oceni pritožbenega sodišča pritožnikove navedbe za obrazloženost ugovora ne zadoščajo, saj naj bi bile posplošene, poleg tega pa naj pritožnik ne bi predložil ustreznih dokazov. Menilo je, da bi moral pritožnik za trditev o plačilu terjatve kot dokaz predložiti listino. Ocenilo je namreč, da pritožnikov predlog za njegovo zaslišanje ni primeren dokaz glede na verodostojno listino – izpisek iz poslovnih knjig, ki jo je predložil upnik.
2. Pritožnik izpodbijanemu sklepu očita kršitev pravic iz 22. in 25. člena Ustave. Meni, da bi moralo sodišče ugovor šteti za obrazložen vsaj v delu, ki se nanaša na ugovore pravne narave in nanje odgovoriti, ker naj predložitev dokazov zanje ne bi bila potrebna. Zatrjuje, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pravno odločilne navedbe, predvsem pa na navedbo, da listine, priložene predlogu za izvršbo, niso verodostojne listine. Trdi tudi, da upnik v postopku ni navedel razloga za razdrtje kreditne pogodbe. Pritožbeno sodišče naj bi ga s tem, ko je zavrnilo njegovo pritožbo, postavilo v neenak položaj z drugimi dolžniki, saj naj upnik za izdajo sklepa o izvršbi ne bi predložil verodostojne listine. Pogodbe in odstopne izjave po njegovem mnenju namreč niso verodostojne listine.
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo dne 30. 11. 2006 sprejel v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču, v skladu z določbo 22. člena Ustave pa nasprotni stranki v pravdnem postopku in jima omogočilo, da na ustavno pritožbo odgovorita, česar pa nista storila.

4. Po prvem odstavku 53. člena ZIZ lahko dolžnik sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, izpodbija z ugovorom. Pri tem je treba razlikovati med primeri, ko gre za izvršbo na podlagi verodostojne listine, in primeri, ko gre za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova. Pravnomočen izvršilni naslov namreč pomeni pravnomočno ugotovljen obstoj terjatve, zato njegove pravilnosti in zakonitosti v izvršilnem postopku ni mogoče preizkušati. Dolžnik lahko v takem primeru uveljavlja le tiste ugovore, ki se nanašajo na dopustnost izvršbe (55. člen ZIZ). Pri izvršbi na podlagi verodostojne listine pa pred vložitvijo predloga za izvršbo o upnikovi terjatvi še ni bilo odločeno. Upnik z verodostojno listino izkazuje zgolj visoko stopnjo verjetnosti obstoja terjatve. S sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine sodišče v skladu z drugim odstavkom 44. člena ZIZ šele naloži dolžniku, da v osmih dneh, v meničnih in čekovnih sporih pa v treh dneh od vročitve sklepa, plača terjatev ter hkrati dovoli izvršbo za poplačilo te terjatve. Če dolžnik ugovarja zoper sklep o izvršbi v celoti oziroma sklepu ugovarja v delu, v katerem mu je bilo naloženo plačilo terjatve, postane obstoj te terjatve sporen. V tem primeru sodišče razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, ter postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (drugi odstavek 62. člena ZIZ), kar pomeni da se o obstoju upnikove terjatve odloča v pravdi.
5. Ugovor dolžnika mora biti skladno z drugim odstavkom 53. člena ZIZ obrazložen. Če se sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine izpodbija v delu, s katerim je dolžniku naloženo, da poravna terjatev, se šteje, da je ugovor v tem delu obrazložen, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih v ugovoru navaja (drugi odstavek 61. člena ZIZ). Glede na to je lahko neobrazložen samo tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami. Če dolžnik ugovarja zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v celoti oziroma v delu, v katerem mu je bilo naloženo plačilo terjatve, pa je treba pri ocenjevanju izpolnjevanja kriterijev obrazloženosti ugovora upoštevati tudi pravila o dokaznem bremenu. Če dolžnik zanika obstoj temelja za nastanek terjatve, mu dokazov o tem v izvršilnem postopku ni treba predlagati, saj je dokazno breme o tem na upniku in ne na dolžniku.(1) Če dokaze predlaga, pa pri tem ne veljajo nobene omejitve glede izbora dokaznih sredstev.
6. V konkretnem primeru je pritožnik v ugovoru navedel, da upnik ni predložil verodostojne listine, iz katere bi izhajala upnikova terjatev. Trdil je, da upniku nič ne dolguje, ker ni kršil kreditne pogodbe, zato naj bi bil upnikov odstop od navedene pogodbe neutemeljen. Navajal je tudi, da je pokrival negativno stanje na računu in da upnik za svoje trditve o tem stanju ni predložil nikakršnih dokazov. Kot dokaz za te ugovorne navedbe je predlagal svoje zaslišanje. Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da pritožnikov ugovor izpolnjuje kriterije obrazloženosti. Stališče drugostopenjskega sodišča, da dokaza z zaslišanjem dolžnika "ni mogoče šteti za primeren dokaz" in da bi pritožnik ugovorne navedbe lahko utemeljeval le z listinami, je zato v neskladju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. S tem, ko je sodišče štelo, da ugovor ni obrazložen, je odločilo o njegovi utemeljenosti, pritožniku pa je bila odvzeta možnost, da se o njegovi obveznosti na podlagi vseh razpoložljivih dokaznih sredstev odloči v pravdnem postopku.
7. Ustavno sodišče je zato izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu sodišču v novo odločanje. Ker je Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 22. člena Ustave, mu očitkov o kršitvah drugih ustavnih pravic ni bilo treba presojati.

8. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodnika dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Tako tudi sodna praksa (glej npr. sklepa Višjega sodišča v Kopru št. II Cpg 34/2004 z dne 11. 3. 2004 in št. II Cpg 70/2005 z dne 20. 10. 2005).