Številka: Up-642/05-13

Datum: 7. 2. 2007

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa mag. B. B. iz Z. Z., na seji 7. februarja 2007

Sodba Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 1140/2001 z dne 15. 10. 2002 in sodba Okrajnega sodišča v Mariboru št. II P 1368/2000 z dne 26. 2. 2001 se razveljavita in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Mariboru v novo odločanje.

1. V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje odločilo, da se odpove najemna pogodba št. 12521-01/92, ki jo je pritožnik (v pravdi toženec) 11. 4. 1992 sklenil s tožečo stranko (tj. s Stanovanjskim skladom Občine Maribor) zaradi najema stanovanja, in da je pritožnik stanovanje dolžan izprazniti v roku 60 dni pod izvršbo. Odločitev sodišča prve stopnje je potrdilo tudi Višje sodišče. Sodišči sta svojo odločitev oprli na tretji in četrti odstavek 53. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I in nasl. – v nadaljevanju SZ).(1) Zavzeli sta stališče, da se pritožnik ne more uspešno sklicevati na socialno stisko, če ni pridobil ustreznega potrdila Centra za socialno delo. Po presoji Višjega sodišča sodišče prve stopnje ni bilo dolžno samo ugotavljati razlogov, zaradi katerih pritožnik ni predložil potrdila, oziroma raziskovati njegove socialne stiske, saj naj to ne bi izhajalo niti iz 53. člena SZ niti iz drugih določb tega zakona.
2. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravic iz 14. in 22. člena Ustave v povezavi s pravicami iz 34. in 35. člena Ustave. Pojasnjuje, da sta bila z ženo zaradi nezakonitega izbrisa deset let brez vsakih pravic, brez zaposlitve in v hudi socialni stiski. Po mnenju pritožnika gre za skrajno grob primer zakonske diskriminacije človeka v socialni stiski glede na to, ali ima slovensko državljanstvo oziroma dovoljenje za stalno bivanje ali ne; če slednje ima, ga ni mogoče vreči iz stanovanja, če tega nima, pa se ne more sklicevati na svojo socialno stisko. Pritožnik trdi, da sta bila z ženo ves čas zakonita prebivalca Republike Slovenije, kljub temu, da jima je bil ta status z nezakonitim izbrisom leta 1992 odvzet. Sicer pa je pritožnik prepričan, da ni mogoče najti (ustavno dopustnih) razlogov za diskriminacijo nedržavljanov pri pridobitvi potrdila o socialni stiski. Pritožnik sodiščema očita, da pri sojenju nista upoštevali dimenzije človekovih pravic. Meni, da bi sodišči morali veljavno zakonodajo razlagati v duhu prizadetih ustavnih pravic; če taka razlaga ni bila možna, pa bi morali sprožiti postopek za oceno ustavnosti zakonske določbe, ki Centru za socialno delo preprečuje izdajo potrdila o stanju socialne stiske nedržavljanom. Pritožnik Ustavnemu sodišču predlaga izjemno obravnavo prepozne ustavne pritožbe (tretji odstavek 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS). Pri tem pojasni, da je do zamude pri vložitvi ustavne pritožbe prišlo zato, ker sam kot prava neuka stranka ustavne pritožbe ni znal vložiti, pravna pomoč pa mu ni bila dostopna.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-642/05 z dne 3. 10. 2006 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Glede na navedbe v ustavni pritožbi je namreč ocenil, da gre v obravnavanem primeru za posebno utemeljen primer iz tretjega odstavka 52. člena ZUstS. V skladu s 56. členom ZUstS je bila ustavna pritožba poslana Višjemu sodišču v Mariboru, v skladu z 22. členom Ustave pa nasprotni stranki v pravdnem postopku. Na ustavno pritožbo nista odgovorila.

4. V obravnavanem primeru mora Ustavno sodišče preizkusiti, ali je s stališčem sodišč, po katerem se pritožnik ne more uspešno sklicevati na socialno stisko, ker ni predložil ustreznega potrdila Centra za socialno delo, kršena pritožnikova pravica iz 22. člena Ustave.
5. V 22. členu Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave, je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku. Ena od temeljnih pravic, ki izvirajo iz 22. člena Ustave, je pravica do izjave. Za zagotovitev kontradiktornega postopka je bistveno, da ima vsaka stranka možnost, da predstavi svoja stališča tako glede dejanske kot pravne podlage spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke in o rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj v razmerju do druge stranke. Pravica do izjave v postopku je smiselna le, če se poleg pravice navajati dejstva stranki zagotovi tudi pravica do navedbe dokazov, s katerimi naj sodišča ta dejstva ugotovi (tj. pravica do dokaza).(2) Iz opredelitve, da je pravica do dokaza del ustavne pravice do izjave v postopku, izhaja, da je določbe, ki v posameznih vrstah postopkov omejujejo dopustne dokaze ali ki za ugotovitev posameznega dejstva dopuščajo le posamezno vrsto dokaza ali drugače omejujejo možnost izvedbe dokazov, treba šteti kot omejitev te ustavne pravice.(3)
6. Na podlagi četrtega odstavka 53. člena SZ najemnik svojo socialno stisko dokazuje s potrdilom Centra za socialno delo, ki ga mora predložiti lastniku in občinskemu organu, pristojnemu za stanovanjske zadeve v 15 dneh po nastanku okoliščin iz tretjega odstavka istega člena. V obravnavanem primeru sta sodišči navedeno zakonsko določbo razlagali tako, da je mogoče socialno stisko dokazovati zgolj s predložitvijo ustreznega potrdila Centra za socialno delo. To izhaja tako iz stališča obeh sodišč, da se pritožnik ne more uspešno sklicevati na socialno stisko, ker ni predložil ustreznega potrdila Centra za socialno delo, zlasti pa tudi iz stališča Višjega sodišča, da sodišče ni bilo dolžno ugotavljati razlogov, zaradi katerih pritožnik ni predložil potrdila, oziroma raziskovati njegove socialne stiske, saj to ne izhaja niti iz 53. člena SZ niti iz drugih določb tega zakona. S takšno (ozko) razlago določb SZ sta sodišči posegli v pritožnikovo pravico do izjave v postopku.
7. Sodišči sta s stališčem, na katerega sta oprli izpodbijano odločitev, pritožniku pravzaprav onemogočili dokazovanje ene od okoliščin, ki je bila bistvena za odločitev o tožbenem zahtevku. Pri tem nista upoštevali druge pomembne okoliščine, da pritožnik glede na svoj neurejeni status (niti ni bil državljan Republike Slovenije niti in imel dovoljenja za stalno bivanje)(4) ni mogel pridobiti potrdila Centra za socialno delo. Po oceni Ustavnega sodišča četrtega odstavka 53. člena SZ ni mogoče razlagati tako, da dokazovanje socialne stiske z drugimi dokaznimi sredstvi ni mogoče niti tedaj, ko stranka izkaže, da potrdila Centra za socialno delo ne more pridobiti. Zato navedena zakonska določba sodišč ni omejevala pri tem, da bi upoštevajoč specifične okoliščine konkretnega primera na drug način ugotavljali obstoj socialne stiske. Iz navedenega izhaja, da sta sodišči s svojim stališčem nedopustno posegli v pritožnikovo pravico do izjave ter s tem kršili njegovo pravico iz 22. člena Ustave.
8. Ker izpodbijani sodbi kršita pravico pritožnika iz 22. člena Ustave, ju je Ustavno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ker je Ustavno sodišče izpodbijani sodbi razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 22. člena Ustave, mu očitkov o kršitvah drugih ustavnih pravic ni bilo treba presojati. Preden bo sodišče ponovno odločilo o tožbenem zahtevku, bo moralo pritožniku omogočiti dokazovanje zatrjevane socialne stiske.

9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodnika dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Čebulj.

(1) Po tretjem odstavku 53. člena SZ najemniku stanovanja ni mogoče odpovedati najemne pogodbe zato, ker ni plačal najemnine in drugih obveznosti po tem zakonu, če zaradi socialne stiske, v kateri se je znašel sam in osebe, ki poleg njega uporabljajo stanovanje, ni zmogel v celoti poravnati najemnine in drugih obveznosti po tem zakonu. Na podlagi četrtega odstavka 53. člena SZ najemnik svojo socialno stisko dokazuje s potrdilom Centra za socialno delo, ki ga mora predložiti lastniku in občinskemu organu, pristojnemu za stanovanjske zadeve, v 15 dneh po nastanku okoliščin iz prejšnjega odstavka.
(2) A. Galič: Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 284.
(3) Ibidem.
(4) V skladu s prvim odstavkom 5. člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92 in nasl. – ZSV) so upravičenci po tem zakonu državljani Republike Slovenije, ki imajo stalno prebivališče v Sloveniji, ter tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji.