Številka: Up-46/05-15

Datum: 7. 2. 2007

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Kmetijske zadruge A., z. o. o., Ž. Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji 7. februarja 2007

Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 303/2004 z dne 5. 10. 2004 se razveljavi in vrne temu sodišču v novo odločanje.

1. Pritožnica se je na podlagi tretjega odstavka 78. člena Zakona o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92 in nasl. – v nadaljevanju ZZad) izločila iz Kmetijsko-gospodarske zadruge, z. o. o., V. (v nadaljevanju KGZ V.). Na tej podlagi je zoper KGZ V. vložila tožbo, da ji izroči nekatere nepremičnine, ki se nahajajo na njenem območju, in da ji izstavi listino, na podlagi katere se bo lahko vpisala kot lastnica v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje je njenemu tožbenemu zahtevku ugodilo. KGZ V. je zoper sodbo vložila pritožbo, ki ji je Višje sodišče ugodilo in zahtevek pritožnice zavrnilo. Zavzelo je stališče, da je imela pritožnica na podlagi tretjega odstavka 78. člena ZZad pravico, da se izloči iz kmetijske zadruge, ne pa tudi pravice, da zahteva nepremičnine, ki se nahajajo na njenem območju, to je na območju izločene zadruge. Pojasnilo je, da bi pritožnica za utemeljitev takega zahtevka morala predložiti ustrezen sporazum o izvršitvi medsebojnih pravic in obveznosti, iz katerega bi izhajalo, da sta se pravdni stranki ob izločitvi dejansko dogovorili, da se v tožbi navedene nepremičnine izročijo pritožnici in se nanjo prepiše lastninska pravica. Ker pritožnica takega sporazuma ni niti predložila niti ga ni zatrjevala in ker po samem ZZad do zahtevanih nepremičnin ni upravičena, je Višje sodišče njen zahtevek zavrnilo kot materialnopravno neutemeljen.
2. Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravic iz 22., 23., 25., 33. in iz 67. člena Ustave, kršitev drugega odstavka 155. člena Ustave ter kršitev pravice iz prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Meni, da ima na podlagi tretjega odstavka 78. člena ZZad, ob smiselni uporabi predpisov, na katere se ta člen sklicuje, pravico do dela skupnega nepremičnega premoženja zadruge, ki leži na njenem območju. Zatrjuje, da je Višje sodišče s stališčem, da bi morala za utemeljenost zahtevka na izročitev nepremičnin, ki ležijo na njenem območju, predložiti sporazum, kršilo njeno pravico do zasebne lastnine iz 33. in 67. člena Ustave. S tem naj bi ji sodišče odreklo pravico do zadružnega premoženja, saj sporazuma ni mogla doseči, ker KGZ V. nanj ni pristala. Navedeno stališče Višjega sodišča pa naj bi bilo tudi očitno napačno, s čimer naj bi ji bila kršena pravica iz 22. člena Ustave. Pritožnica dalje zatrjuje, da ji je bila z ravnanjem Višjega sodišča kršena tudi pravica do izjave pred sodiščem in načelo kontradiktornosti na pritožbeni stopnji oziroma pravica do javnosti sojenja, s čimer naj bi ji bili kršeni pravici iz 22. in iz 24. člena Ustave ter pravica iz prvega odstavka 6. člena EKČP. Meni, da Višje sodišče ne bi smelo spremeniti sodbe na podlagi drugačne ocene dokazov brez pritožbene obravnave in izdati sodbe, ki je za pritožnico pomenila "sodbo popolnega presenečenja". Pritožnica še meni, da ji je bila kršena tudi pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Navaja, da se je revizijski prag s sprejemom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) dvignil tako, da ji je retroaktivno odvzel pravico do revizije, ki bi jo sicer po Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. – ZPP/77), veljavnem v času vložitve tožbe, imela. S tem naj bi bilo poseženo v njene pridobljene pravice, kar naj bi bilo tudi v nasprotju z drugim odstavkom 155. člena Ustave.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-46/05 z dne 15. 12. 2006 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo, v delu, ki se je nanašal na kršitev do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa jo je zavrgel. Ustavna pritožba je bila v skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) poslana Višjemu sodišču v Ljubljani, ki nanjo ni odgovorilo. V skladu s 22. členom Ustave pa nasprotni (toženi) stranki v pravdnem postopku KGZ V., ki je nanjo odgovorila. Tožena stranka meni, da ustavna pritožba ni utemeljena ter da je Višje sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Meni, da bi bila pravica do zasebne lastnine lahko kršena le, če bi Višje sodišče potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in bi bilo njej vzeto nepremično premoženje. Meni, da je Višje sodišče pravilno ugotovilo, da bi morala pritožnica ob izločitvi premoženjska razmerja urediti s sporazumom in ob tem upoštevati splošni interes in morebitne zadržke za izločitev zaradi oteženega poslovanja (drugi in tretji odstavek 306. člena ZZD). Meni, da izločitev pritožnice pomeni zmanjševanje oziroma drobitev zadrug na manjše zadružne enote, kar po letu 1990 ni v splošnem interesu, ter navaja, da je KGZ V. ena od uspešnejših zadrug v Sloveniji tudi zato, ker ni prišlo do izločitev delov zadruge in delitev zadruge na manjše zadruge. Meni, da pritožnici tudi nista bili kršeni pravica do izjave in načelo kontradiktornosti v postopku, ker je imela pritožnica vse možnosti za podajanje navedb na prvi stopnji in ker je imela možnost tudi odgovoriti na pritožbo (ki pa je bila vložena izključno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava). Prav tako meni, da sodbe Višjega sodišča ni mogoče šteti za sodbo presenečenja, ker je sodišče uporabilo določbe ZZD in ne "nekih neznanih ali neobičajnih" pravnih norm. Dalje meni, da pritožnici tudi ni bila vzeta pravica do revizije, saj je pritožnica sama predlagala vrednost spornega predmeta.
4. Odgovor nasprotne stranke je bil poslan pritožnici, ki se o njem ni izjavila. Navedla je le, da vztraja pri navedbah iz ustavne pritožbe.

5. Pritožnica meni, da je z izločitvijo iz sestava tožene stranke na podlagi tretjega odstavka 78. člena ZZad upravičena od tožene stranke zahtevati tisti del premoženja tožene stranke, ki leži na njenem območju. Meni, da ji je Višje sodišče med drugim kršilo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena v zvezi s prvim odstavkom 67. člena Ustave, ker je sprejelo stališče, da ji ZZad ne daje avtomatično pravice do zahtevanega premoženja in da bi morala za utemeljenost zahtevka predložiti sporazum. Ustavno sodišče je zato izpodbijano sodno odločbo najprej preizkusilo z vidika morebitne kršitve pravice do zasebne lastnine.
6. Po tretjem odstavku 34. člena ZZad je zadružno premoženje lastnina zadruge, za katero se smiselno uporabljajo predpisi o lastninski pravici. Zadružna lastnina je tako posebna oblika zasebne lastnine, glede katere so pravice lastnikov (članov zadruge) do poljubnega razpolaganja z njihovim deležem ali s premoženjem celotne zadruge omejene. O statusnih spremembah zadruge (razdelitev, pripojitev ali spojitev) odloča občni zbor zadruge najmanj z dvotretjinsko večino (tretji odstavek 23. člena ZZad) in samo v primeru razdelitve zadruge ima nova zadruga pravico do dela premoženja zadruge, ki se deli. Izjemo od tega pravila je določil tretji odstavek 78. člena ZZad, ki je članom oziroma kooperantom omogočil, da v prekluzivnem roku enega leta po uveljavitvi ZZad (to je do 28. 3. 1993) pod pogoji, ki so z zakonom o združevanju kmetov določeni za organiziranje in izločitev temeljne organizacije, iz dela kmetijske zadruge, njene temeljne zadružne organizacije ali iz dela temeljne organizacije kooperantov, organizirajo samostojno zadrugo. Šlo je torej za statusno spremembo (izločitev dela zadruge iz celotne zadruge), o kateri so lahko odločali samo člani oziroma kooperanti tistega dela zadruge ali temeljne zadružne organizacije oziroma temeljne organizacije kooperantov, ki se je izločal. V tem primeru se je delilo tudi premoženje, vključno z obveznostmi, med staro zadrugo oziroma temeljno zadružno organizacijo ali temeljno organizacijo kooperantov in novo zadrugo. (1) Cilj te določbe je bila poprava ali vsaj omilitev morebitnih nepravilnosti ali krivic, nastalih s statusnimi spremembami v kmetijskem zadružništvu. Določba naj bi veljala samo za kmetijsko zadružništvo, v katerem je bilo administrativno združevanje manjših v večje zadruge najpogostejše (Poročevalec DZ, št. 9/91, str. 22).
7. Varovalni učinek 33. člena Ustave zajema vse tiste pravne položaje, s katerimi se uresničuje varovanje svobode na premoženjskem področju.(2) V primeru izločitve dela zadruge po tretjem odstavku 78. člena ZZad ima zadruga, ki se izloči, pravico do dela premoženja prej skupne zadruge, pri čemer je treba smiselno upoštevati določbe ZZD in Zakona o združevanju kmetov (Uradni list SRS, št. 1/79). Gre za lastninsko upravičenje, ki ga določa pravni red. Varstvo iz 33. člena Ustave tako zajema tudi zahtevek za premoženje, do katerega je na podlagi zakona upravičena zadruga, ki se po tretjem odstavku 78. člena ZZad izloči.
8. Pritožnica se je po tretjem odstavku 78. člena ZZad že izločila iz tožene stranke (KGZ V.) in je že vpisana v sodnem registru kot samostojna zadruga. Zato vprašanje, ali je bila izločitev pritožnice iz tožene stranke zakonita, ni bilo več predmet presoje Višjega sodišča. Višje sodišče je izrecno poudarilo, da v to odločitev ni več mogoče posegati. Kljub temu je bilo mnenja, da bi bila pritožnica upravičena zahtevati nepremičnine, ki so na njenem območju le, če bi predložila sporazum, iz katerega bi izhajalo, da sta se pravdni stranki ob izločitvi dejansko dogovorili, da se v tožbi navedene nepremičnine izročijo tožeči stranki in da se nanjo prepiše lastninska pravica na teh nepremičninah. To pomeni, da po mnenju Višjega sodišča pritožnica v obravnavanem primeru nima pravice do dela prej skupnega premoženja, če se o tem ne sporazume s toženo stranko. Takšno stališče Višjega sodišča pa je v neskladju s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu sodišču v novo odločanje. Ne glede na to pa odločitev Ustavnega sodišča ne prejudicira vprašanja, ali je tožbeni zahtevek pritožnice za izročitev navedenih nepremičnin in izstavitev za vpis lastninske pravice primerne listine v celoti utemeljen. O tem bo moralo odločiti sodišče v novem sojenju. Ob tem Ustavno sodišče pripominja, da razlogi, ki jih je Višje sodišče navedlo, bolj kažejo na to, da bi moralo Višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti temu sodišču v novo odločanje.
9. Ker je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 33. člena Ustave, se ni spuščalo še v presojo, ali so bile z izpodbijano sodbo kršene tudi druge človekove pravice in temeljne svoboščine, kot je to zatrjevala pritožnica.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodnika dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) E. Čeferin, Razdelitev kmetijske zadruge, Gospodarski vestnik, 41, št. 51 (1992), str. 57.
(2) G. Virant in L. Šturm, Člen 33 (pravica do zasebne lastnine in dedovanja); v L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 342.