Številka: Up-127/05-14

Datum: 15. 2. 2007

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji 15. februarja 2007

Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 52/2004 z dne 9. 11. 2004, sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 68/2003 z dne 16. 10. 2003 in sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. I Pd 661/95 z dne 12. 7. 2002 se v delu, v katerem se nanašajo na odločitev o zahtevku iz naslova razlike v plači, razveljavijo in se zadeva v tem delu vrne Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

1. Delovno sodišče prve stopnje je v pretežni meri ugodilo zahtevku pritožnika in je razveljavilo odločbi tožene stranke z dne 16. 11. 1994 in 1. 8. 1995 o razporeditvi pritožnika v plačilni razred ter naložilo toženi stranki, naj mu povrne razliko v plači od 28. 6. 1991 do 28. 2. 1996, ko se je pritožnik upokojil. Po ugotovitvah sodišča tožnik ni bil razporejen na delovno mesto, ki bi ustrezalo njegovi izobrazbi, činu in strokovni usposobljenosti. Pri odločitvi o višini prikrajšanja pri plači je sodišče upoštevalo primerljivo delovno mesto in izračun sodne izvedenke. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, prav tako tudi zahtevke za plačilo nadomestila za prehrano in zimsko rekreacijo, zaradi prikrajšanja pri napredovanju, za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin in v pretežnem delu zahtevek zaradi prikrajšanja pri odpravnini zaradi upokojitve. Pritožbo pritožnika, vloženo zoper odločitev sodišča prve stopnje, je Višje delovno in socialno sodišče zavrnilo. Zoper odločitev Višjega sodišča je pritožnik vložil revizijo. Vrhovno sodišče je revizijo v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevkov za plačilo denarnih zneskov zaradi onemogočanja zimske rekreacije, zaradi prikrajšanja pri napredovanju in zaradi predčasne upokojitve zavrglo, ker posamezne vrednosti izpodbijanih delov pravnomočne sodbe, ki se nanašajo na te zahtevke, ne presegajo z zakonom določenega zneska za dovoljenost revizije. Revizijo je zavrnilo v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova plač. Pritožnikovi reviziji, ki se je nanašala na zavrnitev odškodninskega zahtevka, pa je Vrhovno sodišče ugodilo. Sodbo sodišča druge stopnje je v tem delu razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.
2. Pritožnik v obširni ustavni pritožbi zatrjuje številne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin (1., 2., 14., 15., 22., 23., 25., 34., 35., 50., 63., 125. in 154. člena Ustave) ter 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Pritožnik oporeka stališču sodišč, ki so ga zavzela ob uporabi 14. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL). Ne strinja se z njihovo razlago, da mu izmed pravic in privilegijev, pridobljenih v času trajanja delovnega razmerja v Jugoslovanski ljudski armadi (v nadaljevanju JLA), po 25. 6. 1991 pripadajo le tiste pravice in v takšnem obsegu, kot so priznane s slovensko zakonodajo zaposlenim v Teritorialni obrambi (v nadaljevanju TO) oziroma v Slovenski vojski (v nadaljevanju SV). Vrhovnemu sodišču očita, da se ni opredelilo do njegovih navedb v zvezi z nezakonitostjo formacij. Enako očita nižjima sodiščema. Navaja, da je prerekal njihovo zakonitost, ker jih ni sprejela Vlada in ker niso bili objavljeni. Ne strinja se z izvedenskim mnenjem niti z odločitvijo sodišč, ki je pri odločitvi o zahtevku za plačilo razlik v plači uporabilo varianto II. izvedenskega mnenja. Meni, da je izvedenkin izračun nezakonit, ker temelji na nezakonitih formacijah. Sodišču očita, da ni obrazložilo zavrnitev njegovih zahtevkov in da ni upoštevalo njegove analize delovnih mest. Sodišču nadalje očita, da ni upoštevalo vseh predlaganih dokazov, da ga ni zaslišalo, niti se ni opredelilo do njegove pisne izjave. Pritožnik se prav tako ne strinja z odločitvijo Vrhovnega sodišča v delu o zavrženju revizije. Sodiščem očita kršitev pravice do sojenja v razumnem roku.
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo na seji dne 4. 9. 2006 v delu, ki se nanaša na sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 52/2004 z dne 9. 11. 2004 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 68/2003 z dne 16. 10. 2003 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. I Pd 661/95 z dne 12. 7. 2002 glede odločitve o zahtevku iz naslova razlike v plači, sprejel v obravnavo (1. točka izreka sklepa št. Up-127/05 z dne 8. 9. 2006). V preostalem delu ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo oziroma jo je zavrgel (2., 3. in 4. točka izreka citiranega sklepa). V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Vrhovnemu sodišču, ki je sporočilo, da na ustavno pritožbo ne bo odgovorilo. Na podlagi 22. člena Ustave je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo tudi nasprotnemu udeležencu v delovnem sporu, ki na navedbe v ustavni pritožbi ni odgovoril.

4. Očitek pritožnika o tem, da se sodišča niso opredelila do njegovih navedb v zvezi z nezakonitostjo formacij, pomenijo po vsebini zatrjevanje kršitve 22. člena Ustave (pravica do enakega varstva pravica). Sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave v postopkih pred sodišči in pred drugimi organi, je pravica stranke, da se o okoliščinah, pomembnih za odločitev, v kontradiktornem postopku izjavi, obveznost sodišča pri tem pa je, da se z navedbami strank seznani in če so dopustne ter za odločitev pravno relevantne, do njih opredeli. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo. V zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice iz 22. člena Ustave se je v sporni zadevi zato zastavilo vprašanje, ali je pritožnik od sodišč dobil odgovore na vse navedbe o vprašanjih, ki so relevantna za pravilno odločitev v tem sporu.
5. Pritožnik je namreč ves čas postopka navajal, da sta formaciji št. 111 in št. 1501, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, katero delovno mesto bi bilo zanj primerljivo in ustrezno glede na njegovo prejšnje delovno mesto v JLA, nezakoniti, ker Vlada ni dala soglasja k njuni izdaji in kot taki ne moreta biti podlaga za določitev njegove plače. Ustavno sodišče je že v postopku preizkusa ustavne pritožbe pribavilo pravdni spis v pritožnikovi zadevi. Iz navedenega spisa izhaja, da je pritožnik navedeni očitek uveljavljal že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Prvič v pripravljalni vlogi dne 31. 1. 2000 ter še enkrat v vlogi dne 5. 2. 2001. Sodišče prve stopnje je na obravnavi dne 22. 3. 2000 sicer izvedlo dokaz z vpogledom v formacije št. 111, št. 112 in št. 1501, vendar se do pritožnikove navedbe glede zatrjevane nezakonitosti ni opredelilo. Pritožnik je tudi v pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje navedel, da je sodišče zanemarilo dejstvo, da sistemizacija delovnih mest v TO po formaciji št. 111 in št. 1501 ni zakonita, ker Vlada zanju ni dala soglasja, kot to določa 3. člen Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 in nasl. – v nadaljevanju ZDDO). Višje delovno in socialno sodišče je očitek povzelo med pritožbene navedbe pritožnika, vendar nanj v nadaljevanju obrazložitve svoje odločitve ni odgovorilo. Pritožnik je očitek ponovil v reviziji. Tudi Vrhovno sodišče je očitek povzelo med revizijske navedbe pritožnika. Zavrnilo je zgolj očitek pritožnika, ki je zatrjeval, da formacija št. 111 ni bila predložena sodišču kot dokaz. Do očitka o nezakonitosti formacij pa se Vrhovno sodišče ni opredelilo.
6. Formaciji sta bili sprejeti v obdobju, ko je veljal Zakon o obrambi in zaščiti (Uradni list RS, št. 15/91 in nasl. – v nadaljevanju ZOZ). V skladu s prvim odstavkom 132. člena ZOZ so za delavce v TO veljali splošni predpisi, ki so veljali za delavce v državnih organih, če ni ZOZ določil drugače. Skladno s tretjim odstavkom 132. člena ZOZ so se s formacijo določila delovna mesta v TO, ki so jih opravljale aktivne vojaške osebe. Za druge zaposlene so se delovna mesta določila z aktom o sistemizaciji delovnih mest. V skladu s tretjim odstavkom 3. člena ZDDO je akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest ministrstva oziroma organov v njegovi sestavi izdal minister s soglasjem Vlade. Glede na navedeno določbo je bila veljavnost akta o sistemizaciji oziroma formaciji pogojena s soglasjem Vlade. Iz navedenega izhaja, da so pritožnikove navedbe o nezakonitosti formacij, ker Vlada zanju ni dala soglasja, za odločitev sodišč upoštevne. Sodišča bi se zato morala do njih opredeliti. Ker tega niso storila, so s tem kršila pritožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato izpodbijane sodbe v delu, v katerem se nanašajo na odločitev o zahtevku iz naslova razlike v plači, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.
7. Ker je Ustavno sodišče izpodbijane sodbe razveljavilo že zaradi zgoraj ugotovljene kršitve 22. člena Ustave, mu drugih pritožnikovih očitkov, ki bi tudi lahko pomenili kršitev 22. člena Ustave, ni bilo treba presojati.

8. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.