Številka: Up-162/05-19

Datum: 7. 2. 2007

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji 7. februarja 2007

Sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 439/2003 z dne 26. 8. 2004 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

1. Vrhovno sodišče je v pravdnem postopku zavrglo revizijo, ki jo je zoper sodbo Višjega sodišča pritožnica (v pravdi tožnica) vložila sama. Odločitev je oprlo na stališče, da je takšna revizija nedovoljena, ker jo je vložila oseba, ki nima te pravice. V obrazložitvi je zapisalo, da lahko skladno s tretjim odstavkom 86. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Pojasnilo je, da sme po četrtem odstavku 86. člena ZPP stranka ta dejanja izjemoma opravljati sama, če ima opravljen pravniški državni izpit, vendar pritožnica ni zatrjevala in tudi ne dokazala, da bi ta izpit opravila.
2. Pritožnica v ustavni pritožbi Vrhovnemu sodišču očita, da je kršilo njeno pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Njeno revizijo naj bi namreč zavrglo v nasprotju z določbami ZPP in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Pritožnica trdi, da bi jo bilo moralo pred odločanjem o dopustnosti revizije Vrhovno sodišče pozvati k predložitvi potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu. Revizijo bi po njenem mnenju smelo zavreči šele, če niti ona niti njen pooblaščenec ne bi predložila ustreznega potrdila.
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-162/05 z dne 15. 12. 2006 sprejel v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Vrhovnemu sodišču, v skladu z 22. členom Ustave pa nasprotni stranki v pravdnem postopku (tožencema). Na ustavno pritožbo ni odgovoril nihče.

4. Pritožnica (smiselno) nasprotuje odločitvi Vrhovnega sodišča, ker je revizijo, ki jo je vložila sama, zavrglo, ne da bi jo pred tem pozvalo, naj (sama oziroma po pooblaščencu) odpravi njene pomanjkljivosti.
5. Ustava pravice do revizije ne zagotavlja. Iz pravice do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave pa izhaja, da v primeru, ko zakon neko pravno sredstvo dopusti, niti zakon niti sodišče, ki ta zakon uporablja, ne smeta postavljati nesorazmernih formalnih ovir, ki onemogočajo meritoren preizkus pravnega sredstva.(1) Glede na trditve v ustavni pritožbi je Ustavno sodišče izpodbijano odločitev preizkusilo z vidika morebitne kršitve te človekove pravice.
6. Po tretjem odstavku 86. člena ZPP sme v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravljati pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Navedena določba ZPP pomeni omejitev postulacijske sposobnosti stranke v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi in s tem omejitev dostopa do Vrhovnega sodišča. Očitke o neskladnosti te omejitve z Ustavo je Ustavno sodišče zavrnilo s sklepom št. U-I-137/00 z dne 10. 7. 2003 (Uradni list RS, št. 73/03 in OdlUS XII, 73). Pogoj obveznega odvetniškega zastopanja ne velja le, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (četrti odstavek 86. člena ZPP).
7. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-736/04 z dne 9. 11. 2006 sprejelo stališče, da gre za nesorazmeren poseg v pritožnikovo pravico do dostopa do sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave, če Vrhovno sodišče zavrže revizijo, ki jo vloži pritožnik sam, ne da bi bil pritožnik pred tem opozorjen na procesno omejitev pri vložitvi revizije (bodisi s pravnim poukom v odločbi Višjega sodišča bodisi s pozivom v postopku z revizijo) in na njene posledice. Pri tem je opozorilo na določbo 12. člena ZPP. Ta sodišču nalaga, naj stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi. Ocenilo je, da predhodno opozorilo pritožnika na omejitev postulacijske sposobnosti stranke v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne bi bistveno zmanjšalo učinkovitosti vodenja postopka z revizijo, medtem ko je na drugi strani posledica za stranko, ki vloži revizijo sama in ni opozorjena na to omejitev in na njene posledice, v tem, da Vrhovno sodišče o njeni reviziji ne bo vsebinsko odločalo.
8. Takšen je tudi obravnavani primer. Vrhovno sodišče je revizijo, ki jo je pritožnica vložila sama, zavrglo kot nedovoljeno (sklicujoč se zgolj na drugi odstavek 374. člena ZPP(2) in na 377. člen ZPP(3)), ne da bi bila pritožnica pred tem opozorjena na procesno omejitev pri vložitvi revizije in na njene posledice. S takšno razlago zakona je pritožnici nesorazmerno omejilo dostop do (Vrhovnega) sodišča in s tem kršilo njeno pravico do sodnega varstva.
9. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila pritožnici z izpodbijanim sklepom Vrhovnega sodišča kršena pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ga je razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Glede na to Ustavnemu sodišču ni bilo treba preizkušati obstoja drugih zatrjevanih kršitev.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodnika dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnik Fišer in sodnica Krisper Kramberger.

(1) Tako Ustavno sodišče v odločbi št. Up-736/04 z dne 9. 11. 2006 (Uradni list RS, št. 127/2006). Primerjaj tudi stališče Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Liakopoulou proti Grčiji, št. 20627/04, sodba z dne 24. 5. 2006.
(2) Drugi odstavek 374. člena ZPP določa: »Revizija je nedovoljena, če jo vloži nekdo, ki nima te pravice, nekdo, ki jo je umaknil, ali nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa, ali če je vložena zoper sodbo, zoper katero jo po zakonu ni mogoče vložiti.«
(3) 377. člen ZPP določa: »Prepozno, nepopolno ali nedovoljeno revizijo zavrže revizijsko sodišče s sklepom, če tega ni storil v mejah svojih pravic (374. člen) že sodnik sodišča prve stopnje.«