Številka: Up-124/05-10

Datum: 15. 2. 2007

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji 15. februarja 2007

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 536/2004 z dne 11. 11. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 983/2004 z dne 24. 5. 2004 in s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III P 1184/2004 z dne 5. 5. 2004 se zavrne.

1. V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je pritožnica (v pravdi tožnica) zahtevala, da je dolžna tožena stranka kot odgovorna urednica tednika »Ona« v prvi številki tega tednika po izdaji sodbe objaviti pritožničin popravek, ki se nanaša na prispevek dveh novinarjev, objavljen v št. 8/2004 tega tednika. Zoper prvostopenjsko sodbo je pritožnica vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnica je nato vložila tudi revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo. Odločitev sodišč temelji na ugotovitvi, da je popravek napisan žaljivo, kar je glede na določbo pete alineje 31. člena Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 35/01 – v nadaljevanju ZMed) ovira za njegovo objavo.
2. V ustavni pritožbi pritožnica nasprotuje navedeni odločitvi sodišč in zatrjuje kršitve pravic iz 22., 23. in 40. člena Ustave. Meni, da je glede na žaljivo vsebino člankov, ki sta bila objavljena v navedenem tedniku, upravičeno zahtevala, da se objavi njen odgovor. Pojasnjuje svoje razumevanje določb ZMed, ki urejajo pravico do popravka in odgovora. Nasprotuje stališču sodišč, da je popravek, katerega objavo je zahtevala, žaljiv. Po njenem mnenju ni v skladu s pravili enakopravnosti, varstva lastnih pravic in objektivnega medijskega informiranja, da je bila novinarjema dovoljena objava člankov, njej pa ne odgovor na njune navedbe. Pritožnica je prepričana, da so jo sodišča prikrajšala za njeno ustavno pravico do odgovora na neresnične in žaljive navedbe v spornih člankih. Predlaga, naj Ustavno sodišče razveljavi izpodbijane sodbe in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-124/05 z dne 23. 2. 2006 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Vrhovnemu sodišču, v skladu z 22. členom Ustave pa nasprotni stranki v pravdnem postopku. Na ustavno pritožbo nista odgovorila.

4. V obravnavani zadevi je bil v pravdnem postopku zavrnjen pritožničin zahtevek za objavo popravka, ki se je nanašal na predhodno objavljen prispevek dveh novinarjev. Ustava v 40. členu določa, da je zagotovljena pravica do popravka objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa. Ker gre v pravdi zaradi (ne)objave popravka neposredno za varstvo človekove pravice, tako da je prav uveljavitev pravice vsebina zahtevka, se Ustavno sodišče sme in mora spustiti v obravnavo izpodbijane sodne odločbe tudi z vidika, ali ni bilo v njej materialno pravo uporabljeno tako, da je bila človekova pravica iz 40. člena Ustave zožena in zato kršena.
5. Pravica do popravka je pravica od odgovornega urednika zahtevati brezplačno objavo odziva na vsakršno objavljeno obvestilo, s katerim sta bila prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa.(1) Namen pravice do popravka (»right of reply«) je v tem, da ima vsaka fizična ali pravna oseba pravico odzvati se na informacijo, objavljeno v medijih, ki prikazuje netočna dejstva o njej in so z njo prizadete njene osebnostne pravice.(2) Koncept pravice do popravka zajema dva vidika: (1) zagotavljanje celovite in uravnotežene podobe dogajanja (v tem okviru zlasti varovanje interesa javnosti po objektivni in vsestranski informiranosti) ter (2) uresničevanje posameznikove pravice do varstva dobrega imena, časti in zasebnosti (in s tem tudi ustavno varovane pravice do dostojanstva).(3)
6. Pravica do popravka je individualna pravica civilnopravne narave, s katero prizadeti varuje svoje pravice in interese in jo ima tedaj, ko sta bila z objavljeno informacijo prizadeta njegova pravica ali interes.(4) Pravice do popravka ni mogoče enačiti s pravico dostopa do medija.(5) Od slednje jo loči močna osebnostna nota; pravica do popravka je namreč vezana na prizadetost pravice oziroma interesa tistega, ki popravek zahteva, in nastane kot posledica prej objavljenega prispevka (npr. članka).(6) Gre za način, na katerega lahko posameznik s sredstvi medijskega prava brani svojo čast ali dobro ime z učinkovitim sodelovanjem v javni razpravi, ki ga zadeva. S tem, ko ima prizadeti možnost objave popravka na informacijo, ima nasproti medijem enakopravnejši položaj, ustvarjeno je določeno ravnotežje, varovano načelo enakosti orožij.(7)
7. Primeri, v katerih odgovorni urednik lahko odkloni objavo popravka, so našteti v 31. členu ZMed.(8) Med razlogi za odklonitev objave popravka je med drugim naveden ta, da je popravek napisan žaljivo (peta alineja 31. člena ZMed). Razlog za navedeno izjemo je v varstvu časti in dobrega imena oziroma osebnega dostojanstva posameznika, ki je prav tako ena od temeljnih ustavnih vrednot, ki jih varuje 35. člen Ustave.
8. Ustavno sodišče mora torej presoditi, ali je z zavrnitvijo zahtevka za objavo popravka, ki je bil po oceni sodišč napisan žaljivo, nedopustno poseženo v pritožničino pravico do popravka. Odgovor na to vprašanje je mogoče najti samo z upoštevanjem vseh okoliščin konkretnega primera. Iz izpodbijanih sodb izhaja, da so sodišča to zahtevo upoštevala. Tako je Višje sodišče kot izhodišče za odločanje navedlo, da je treba pri ugotavljanju, ali gre za primer žaljivega pisanja, upoštevati vse okoliščine primera, tj. presojati zadevo celovito. Kot je ugotovilo Višje sodišče, se je pritožnica odzvala na prvi objavljeni članek novinarke in je toženi stranki poslala svoj odgovor (z naslovom »Druga plat resnice«), ki je bil v celoti objavljen v istem tedniku 17. 2. 2004. Sledila je objava spornih prispevkov, v zvezi s katerima je pritožnica zahtevala objavo popravka v tem sodnem postopku. Iz sodbe Višjega sodišča izhaja, da je tožena stranka zavrnila zahtevo pritožnice za objavo popravka, sklicujoč se na neprimernost polemike med pritožnico in obema novinarjema, ki že presega meje dobrega okusa in obremenjuje bralce, saj je postala žaljiva (z obeh strani) in prehaja že povsem na osebno raven. Kot je poudarilo Višje sodišče, predmet tega postopka ni odločanje o žaljivosti predhodno objavljenih prispevkov, temveč je pomembno le, da pritožnica ne more zahtevati objave popravka, kakršen je bil poslan toženi stranki, zaradi žaljivih označevanj piscev. Tudi iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je pritožnica v besedilih, katerih objavo je zahtevala, podajala predvsem negativno vrednostno oceno novinarjev (pri tem je sodišče primeroma navedlo dele besedila, ki kažejo na žaljivost pisanja). Že sodišče prve stopnje je zapisalo, da je razpravljanje »ad personam« nasploh v nasprotju z namenom instituta objave popravka. Razlogom sodišč prve in druge stopnje je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče, ki je pojasnilo, da z zakonsko zahtevo po taki vsebini popravka, ki ni žaljiva, ni v ničemer zmanjšan obseg varstva pravic prizadetega – tudi če je objavljeno besedilo zanj žaljivo (za to ima prizadeti na razpolago druge oblike pravnega varstva), in da morebitno protipravno ravnanje avtorjev obvestila ne upravičuje takšnega ravnanja prizadetega. Glede na ugotovljeno dejansko stanje v obravnavani zadevi Ustavno sodišče ocenjuje, da z zavrnitvijo zahtevka za objavo popravka pritožnici ni bila kršena pravica iz 40. člena Ustave.
9. Pritožničin očitek o neenakem obravnavanju v primerjavi z novinarjema, ki jima je bila dovoljena objava spornih člankov, po vsebini pomeni očitek o kršitvi načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Vendar je ta očitek neutemeljen. Iz navedene pravice namreč izhaja zahteva, da sodišča, ki uporabljajo zakon v konkretnih primerih, enake položaje obravnavajo enako in dosledno uporabljajo zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. Za kršitev te pravice bi torej šlo, če bi ob enakem dejanskem stanju sodišče odločilo, da se dovoli objava popravka eni stranki, drugi pa ne. Obravnavan primer pa ni tak.
10. Zatrjevane kršitve pravic iz 22. in 23. člena Ustave pritožnica ne izkaže. Navedeni ustavni določbi zagotavljata ustavna procesna jamstva, kršitve teh jamstev pa ni mogoče utemeljevati z argumentom, da je odločitev sodišč po vsebini napačna.
11. Glede na navedeno je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Testen F. v Šturm L. (ured.): Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 442, tč. 11.
(2) Tako je namen pravice do popravka opredeljen v Priporočilu Sveta Evrope, Rec(2004)16, ki ga je sprejel Svet ministrov 15. 12. 2004.
(3) Tako koncept pravice do popravka opredeljuje S. Kralj Zatler v članku: Dostop do medijev in ustavno zagotavljanje pravice do odgovora in popravka, Pravna praksa, št. 21/06, str. 7.
(4) Tako S. Zatler v M. Krivic, S. Zatler: Svoboda tiska in pravice posameznika; Pravica do popravka in pravica do odgovora v slovenski zakonodaji, Ljubljana 2000, Open Society Institute, Edicija Mediawatch, str. 34–35.
(5) S. Kralj Zatler v citiranem članku opredeli pravico dostopa do medijev kot pravico vsakega posameznika ali organizacije, da v določenem mediju – tiskanem, radijskem ali televizijskem mediju, danes pa tudi v t. i. novem mediju – objavi svoj prispevek ali mnenje v obliki članka, nekajminutne oddaje ali celo pripravi program. Kot navaja avtorica članka, pravica dostopa do medija ni usmerjena na interes tistega, ki jo uveljavlja (kot to velja za pravico do popravka), pač pa na uresničevanje interesa javnosti po objektivni in vsestranski informiranosti.
(6) Tako S. Kralj Zatler v citiranem članku, str. 8.
(7) Tako A. Finžgar: Odgovornost sredstev množičnega obveščanja zlasti tiska pri posegih v osebne in poslovne pravne položaje, Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete v Ljubljani, 1972, str. 108.
(8) Člen 31 ZMed se glasi: »Odgovorni urednik mora objaviti popravek, razen v naslednjih primerih:
– če se zahtevani popravek ne nanaša na obvestilo, na katero se sklicuje zainteresirana oseba;
– če zahtevani popravek ne navaja dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v obvestilu;
– če bi bila objava popravka v nasprotju z zakonom;
– če zahteve za objavo popravka s strani državnega organa ali pravne osebe ni podpisala pooblaščena oseba;
– če je popravek napisan žaljivo;
– če je zahtevani popravek nesorazmerno daljši od obvestila, v katerem so navedbe, zaradi katerih se daje, oziroma od dela obvestila, na katerega se neposredno nanaša;
– če je bila zahteva za objavo popravka dana po preteku roka iz tega zakona;
– če je bila zahtevana objava popravka z isto vsebino, kot jo ima zahtevani popravek, o katerem teče spor pred sodiščem zaradi zavrnitve ali neustreznosti načina njegove objave.«