Številka: U-I-267/06-41

Datum: 15. 3. 2007

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevami Višjega sodišča v Ljubljani, na seji 15. marca 2007

Člen 376 Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in 32/04) ni v neskladju z Ustavo.

1. Predlagatelj izpodbija 376. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijano določbo, kolikor se nanaša na zamudne obresti, razveljavi zaradi neskladja z 2., s 14., s 33. in s 67. členom Ustave. Neskladje z načelom enakosti (14. člen Ustave) predlagatelj zahteve vidi v tem, da pravilo ne ultra alterum tantum velja tako za zamudne kot za pogodbene obresti, čeprav naj bi imele povsem različno funkcijo. Tako ene kot druge naj bi bile po svoji tradicionalni funkciji plačilo za uporabo tujega denarja, vendar naj bi šlo pri pogodbenih obrestih za upravičeno uporabo tujega denarja, pri zamudnih pa za neupravičeno uporabo, do katere pride zaradi zamude pri plačilu denarne obveznosti. Zamudne obresti naj bi imele tako funkcijo odškodnine in delno tudi kaznovalno funkcijo: da bi zamudne obresti lahko učinkovito opravljale svojo preventivno funkcijo, bi morala biti pravna ureditev takšna, da se dolžniku ne splača zamujati s plačilom obveznosti. Z uveljavitvijo pravila v 376. členu OZ naj bi zakonodajalec dosegel nasprotno - izpodbijana določba naj bi dolžnike vzpodbujala k plačilni nedisciplini: dolžniki, ki so svojo obveznost vsaj delno redno plačevali, bodo v slabšem položaju kot dolžniki, ki niti delno niso izpolnili svoje obveznosti. Kadar dolžnik že pogodbenih obresti ne bo plačeval, bo že vsota teh dosegla glavnico in upnik bo izgubil vse zamudne obresti ne glede na to, ali je bil aktiven ali ne. Namen določbe 401. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - v nadaljevanju ZOR), ki je veljala le za pogodbene obresti, naj bi bil zavarovati dolžnika pred neaktivnim upnikom: upnika naj bi silila k pravočasni izterjavi zapadlih in neplačanih obresti, preden bi dosegle višino glavnice. Res naj bi imel upnik v primeru, ko bi zaradi dolžnikove zamude utrpel večjo škodo od zneska, ki bi ga dobil na račun zamudnih obresti, po drugem odstavku 380. člena OZ pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine, vendar naj bi zakonodajalec s širjenjem učinkovanja pravila ne ultra alterum tantum tudi na zamudne obresti brez potrebe produciral nove pravde. Po mnenju predlagatelja zakonska ureditev, ki omejuje tek zamudnih obresti, posega tudi v pravico do zasebne lastnine (33. in 67. člen Ustave) upnika. Navaja, da je poseg v lastninsko pravico ustavno dopusten samo, če zasleduje enega izmed ciljev, ki izhajajo iz 67. člena Ustave, tj. gospodarsko, socialno in ekološko funkcijo lastnine, in če poseg prestane test sorazmernosti. Povzema vsebino odločbe št. U-I-202/93 z dne 6. 10. 1994 (Uradni list RS, št. 74/94 in OdlUS III, 99), v kateri je Ustavno sodišče presojalo skladnost prvega in drugega odstavka 399. člena ZOR z Ustavo, in poudarja, da javna korist lahko upravičuje poseg v ureditev pogodbenih obresti, nikakor pa ne, ko gre za zamudne obresti. Predlagatelj očita 367. členu OZ tudi nejasnost in s tem kršitev načela pravne države (2. člen Ustave), saj naj zakon ne bi dovolj natančno določil pojmov obresti in glavnice. Navaja, da je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 (Uradni list RS, št. 28/06 in OdlUS XV, 19) odločilo, da morajo sodišča pri odločanju o teku zamudnih obresti po 1. 1. 2002 upoštevati 376. člen OZ tudi, če je obligacijsko razmerje, iz katerega izvirajo zamudne obresti, nastalo pred uveljavitvijo oziroma Glede na ureditev obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95 in nasl. - ZPOMZO) predlagatelj - sklicujoč se na načelo enake vrednosti dajatev (8. člen OZ) - meni, da ni jasno, ali je treba ob uporabi 376. člena OZ za razmerja, nastala pred njegovo uveljavitvijo, upoštevati nominalno ali valorizirano glavnico in ali je pri obračunu višine zapadlih, pa neplačanih obresti treba upoštevati tudi tisti del obrestne mere, ki opravlja funkcijo ohranjanja realne vrednosti glavnice. Ureditev, po kateri se pravilo 376. člena OZ uporablja tudi za zamudne obresti, je po mnenju predlagatelja v nasprotju z 2. členom Ustave tudi zato, ker pravilo ne ultra alterum tantum velja tudi, če upnik terjatev sodno uveljavlja in lahko prav zaradi dolžine sodnega postopka izgubi pravico, ki je predmet tega postopka.
2. Državni zbor odgovarja, da ne gre za takšno različnost institutov zamudnih in pogodbenih obresti, da bi s tem, ko ju je enako uredil, kršil ustavno načelo enakosti iz drugega dostavka 14. člena Ustave. V obeh primerih naj bi šlo namreč za denarno obveznost, ki se dolguje poleg glavnice: pogodbene obresti so stvar dogovora, zamudne obresti pa so predpisane za primer zamude. Navedena razlika naj bi pomenila le upravičen (razumen) razlog za različno ureditev, kar pomeni, da bi bil zakonodajalec upravičen različno urediti prenehanje teka zamudnih in pogodbenih obresti in da takšno razlikovanje ne bi bilo v neskladju z Ustavo. Ne gre pa po mnenju Državnega zbora za takšno različnost, ki bi terjala različno ureditev, zato zakonodajalec tega ni bil dolžan storiti. V zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do zasebne lastnine Državni zbor odgovarja, da sicer drži, da lahko zamudne obresti v nekem trenutku prenehajo teči, vendar ima upnik na razpolago sredstva za preprečitev oškodovanja svojega premoženja: lahko jih izterja, še preden dosežejo glavnico, če pa zaradi prenehanja njihovega teka utrpi večjo škodo, kot jo pokrivajo obresti, pa jo lahko izterja s posebno tožbo. Možnost nastanka škode na premoženju naj sama zase še ne bi pomenila posega v ustavno zavarovano pravico do zasebne lastnine. Po oceni Državnega zbora je izpodbijana določba jasna, zato ne gre za neskladje z 2. členom Ustave. Opozarja na večkrat poudarjeno stališče Ustavnega sodišča, da je razlaga nejasne določbe v prvi vrsti stvar sodišča, razen če gre za takšno nejasnost, ki je tudi z razlago ni mogoče odpraviti.
3. Vlada meni, da je zahteva za oceno ustavnosti 376. člena OZ neutemeljena. Navaja, da je zakonodajalec pri pripravi OZ ocenil, da so se gospodarske razmere ustalile do te mere, da je postalo načelo denarnega nominalizma dispozitivne in ne več kogentne narave. Tako naj bi OZ s 376. členom v naš pravni red ponovno vpeljal pravilo ne ultra alterum tantum, tj. eno od varoval, ki naj prepreči, da bi višina nateklih obresti ustvarila nesorazmerno obveznostno razmerje med upnikom in dolžnikom. Tudi po najširši možni razlagi naj določbe 33. člena Ustave ne bi bilo mogoče razumeti tako, da je s to ustavno določbo zavarovana pravica do zamudnih obresti preko višine, kot jo določa izpodbijana določba. Ureditev teka obresti po OZ naj bi bila jasna, zato po mnenju Vlade ne gre za kršitev načela pravne države. Po mnenju Vlade tudi ne gre za kršitev 14. člena Ustave. Omejitve, kot jo zatrjuje predlagatelj, naj dejansko sploh ne bi bilo, saj bi lahko upnik v primeru, ko bi menil, da je škoda višja, kot bi mu šlo zamudnih obresti, razliko do popolne odškodnine zahteval na podlagi drugega odstavka 380. člena oziroma Dejstvo, da mora vložiti tožbo, pa po mnenju Vlade ne pomeni kršitve Ustave.

4. Predlagatelj Višje sodišče v Ljubljani je vložil skupno 22 zahtev za oceno ustavnosti 376. člena OZ, ki jih je Ustavno sodišče združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja. Ustavno sodišče je poslalo Državnemu zboru v odgovor prvo zahtevo. Kasnejših zahtev, v katerih predlagatelj navaja vsebinsko enake razloge, Državnemu zboru ni posebej pošiljalo.

5. Predlagatelj izpodbija določbo 376. člena OZ, ki se glasi:

"Obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico."

6. Pravilo, po katerem se obrestovanje ustavi, ko so zaostale obresti tako narasle, da so dosegle višino glavnice, je veljalo že v klasični dobi rimskega prava (tunc enim ultra sortis summam usurae non exiguntur, quotiens tempore), Justinijan pa ga je kasneje razširil še na že plačane obresti. Izraza ne ultra alterum tantum rimskopravni viri še ne poznajo, v občepravni doktrini se je izoblikoval šele kasneje.(1)
7. Člen 401 ZOR je določal, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Vendar je prepoved teka obresti ultra alterum tantum veljala le za pogodbeno dogovorjene obresti in le do leta 1989, ko je bil 401. člen ZOR z Zakonom o spremembah ZOR (Uradni list SFRJ, št. 57/89) črtan. Za zakonske zamudne obresti ta prepoved ni bila nikoli izrecno določena.
8. OZ ureja obresti v oddelku "Denarne obveznosti" v okviru poglavja "Razne vrste obveznosti". Izpodbijana določba je umeščena v odsek "Obresti", v katerem je opredeljen še pojem obresti, določena prepoved anatocizma in domneva oderuških obresti. V naslednjih dveh odsekih "Zamuda z izpolnitvijo denarnih obveznosti" in "Pogodbene obresti" so posebej urejene zamudne in pogodbene obresti. Glede na umestitev določbe v zakonu zato kljub nekaterim drugačnim stališčem v teoriji ne more biti dvoma, da določba velja tako za zamudne kot za pogodbene obresti.
9. Ustavno sodišče je na podlagi zahteve Okrajnega sodišča v Ljubljani že obravnavalo vprašanje prenehanja teka zamudnih obresti, ki izvirajo iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo oziroma OZ, ki je ponovno uvedel pravilo ne ultra alterum tantum, je v prehodni določbi določil, da se zakon ne uporablja za razmerja, nastala pred njegovo uveljavitvijo. Predlagatelj pa je izhajal s stališča, da je uporaba 277. člena ZOR v neskladju z Ustavo, če se po 1. 1. 2002 ne uporablja tako, da obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico. Zahtevo je utemeljeval s tem, da je uporaba pravila o zakonskih zamudnih obrestih v razmerah normalne inflacije, ki ne upošteva klasičnega civilizacijskega varovala ne ultra alterum tantum, v neskladju z 2. členom Ustave. Navajal je, da v sodni praksi niso redki primeri, ko zamudne obresti tudi večkrat presežejo glavnico. Kolikor k temu prispeva kaznovalna funkcija zamudnih obresti, ki je delno utemeljena s tem, da dolžnika sili k plačilu, po mnenju Okrajnega sodišča v Ljubljani ta ne sme biti nesorazmerna.
10. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-300/04 zaradi neskladja z drugim odstavkom 14. člena Ustave razveljavilo prehodno določbo 1060. člena OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja ZOR, ki ne določa uporabe pravila, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Odločilo je, da čas nastanka obligacijskega razmerja ni stvaren in razumen razlog za razlikovanje med dolžniki, za katere pravilo ne ultra alterum tantum velja, in med tistimi, za katere se glede na določbo 1060. člena OZ to pravilo ne uporablja.
11. Izpodbijana določba se tako uporablja za obligacijska razmerja, nastala po uveljavitvi OZ, na podlagi odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-300/04 pa glede zamudnih obresti, ki tečejo po 1. 1. 2002, tudi za obligacijska razmerja, nastala pred njegovo uveljavitvijo.
12. Predmet presoje z odločbo št. U-I-300/04 je bila torej prehodna določba 1060. člena oziroma Ustavno sodišče je poudarilo, da se v ustavno skladnost 376. člena OZ, ki tek (zamudnih) obresti omejuje z načelom ne ultra alterum tantum, ni spuščalo.
13. Vprašanje skladnosti 376. člena OZ, v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, je predmet presoje v tej zadevi. Predlagatelj, tokrat Višje sodišče v Ljubljani, izhaja s stališča, da določba 376. člena OZ ne bi smela veljati za zamudne obresti. Glede na izhodišča v zahtevi je moralo Ustavno sodišče odgovoriti na naslednja vprašanja:
(a) ali je v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave ureditev, po kateri pravilo ne ultra alterum tantum 376. člena OZ velja tako za zamudne kot za pogodbene obresti,
(b) ali je zakonsko omejevanje teka neplačanih zamudnih obresti s pravilom ne ultra alterum tantum v neskladju s 33. členom Ustave in
(c) ali je določba 376. člena OZ dovolj jasna, da ustreza kriterijem iz 2. člena Ustave.

14. Obresti so po svoji funkciji v prvi vrsti plačilo za uporabo tujega denarja,(2) ki se zaračunava v odstotku od glavne terjatve in po času, v katerem uporaba traja.(3) Pri tem gre lahko za upravičeno uporabo tujega denarja in torej za pogodbeno dogovorjeno ceno (pogodbene obresti) ali za neupravičeno uporabo, do katere praviloma pride zaradi zamude pri plačilu denarne obveznosti (zamudne obresti). Pogodbene obresti tečejo v času trajanja obligacijskega razmerja, zamudne pa, če pride do zamude, od prvega dne zamude dalje do plačila. Tek pogodbenih obresti je časovno vnaprej opredeljen s časom trajanja obligacijskega razmerja, tek zamudnih obresti pa časovno vnaprej ni omejen.(4) Zamuda je v sferi dolžnika, ki nanjo s svojimi dejanji lahko vpliva (če pravočasno plača dolg, zamuda sploh ne nastane). Pogodbene obresti mora dolžnik plačati, ker je določen čas uporabljal upnikov denar. Dolžnika ne silijo k plačilu; plačal jih bo v vsakem primeru in v enakem absolutnem znesku ne glede na to, ali bo svoj dolg plačal pravočasno ali z zamudo.(5) Zamudne obresti pa prek svoje kazenske funkcije dolžnika silijo k plačilu; prej ko bo dolg plačal, nižji bo znesek zamudnih obresti. Obresti - tako pogodbene kot zamudne - v plačilo dospevajo dnevno. Zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve, v vsakem primeru pa, ko zastara glavna terjatev oziroma ko bi zastarala, če ne bi bila izpolnjena.
15. Obresti niso zgolj pravna kategorija, temveč zlasti instrument gospodarske in monetarne, pa tudi socialne politike. Na tem področju, ki je sestavljeno iz številnih elementov, ki so pretežno stvar gospodarske politike, ne pa ustavnopravne narave, ima pravo omejen doseg. Zato je potrebna tudi zadržanost ustavnosodne presoje, ki dopušča zakonodajalcu pri zakonodaji s področja gospodarskega usmerjanja, pospeševanja raznih dejavnosti v družbi in v podobnih primerih še posebno široko področje lastnega urejanja.(6) Zaradi takšne narave obresti lahko Ustavno sodišče preizkuša le določene mejne vrednosti zakonodajalčevega prostega preudarka. Ob takšnem izhodišču je logično, da Ustavno sodišče v urejanje tovrstnih razmerij lahko poseže le v izjemnih primerih, ko je zakonodajalec s svojo ureditvijo presegel skrajne meje polja proste presoje, torej v primerih, ko je ureditev očitno v neskladju s katero izmed človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.
16. Do vprašanj v zvezi z zamudnimi obrestmi je zadržano tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. V primeru Aka proti Turčiji(7) je Evropsko sodišče za človekove pravice sicer odločilo v prid pritožnikom, kljub temu pa je izhajalo z načelnega stališča, da spada določanje višine zamudnih obresti, ki jih je država dolžna plačati v primeru svoje zamude, v polje zakonodajalčeve proste presoje, pri čemer pa mora zakonodajalec preveriti, ali je bilo ohranjeno ravnovesje med javnim interesom in posameznikovo pravico. Evropsko sodišče za človekove pravice praviloma ne presoja, ali je država pravilno ocenila, kaj je javna korist in kaj ne. To pristojnost prepušča državam glede na njihove konkretne zgodovinske in politične razmere, ki narekujejo takšno ali drugačno socialno politiko.

17. Zakonodajalec je tek obresti s pravilom ne ultra alterum tantum omejil tako v primeru, ko dolžnik dolguje zapadle zamudne obresti kot tudi v primeru, ko dolžnik dolguje zapadle pogodbene obresti. Predlagatelj 376. členu OZ očita neskladje z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, ker meni,da bi moral zakonodajalec tek zapadlih, pa neplačanih zamudnih in pogodbenih obresti urediti različno. Zagovarja stališče, da zaradi njihove narave in namena pravilo ne ultra alterum tantum ne bi smelo veljati za zamudne obresti.
18. Da sta instituta pogodbenih in zamudnih obresti različna, je Ustavno sodišče pojasnilo že v 14. točki obrazložitve te odločbe. Obresti ureja vrsta zakonskih pravil. Mednje spadajo ne le določbe, ki določajo obveznost plačila obresti in višino obrestne mere, temveč tudi druga (omejitvena) pravila. Sestavni del teh pravil je od 1. 1. 2002 tudi pravilo ne ultra alterum tantum,(8) ki po ureditvi v OZ velja za zamudne in pogodbene obresti. Pravilo je eno izmed varoval, ki naj preprečijo, da bi višina nateklih obresti ustvarila nepravično, nesorazmerno obveznostno razmerje med upnikom in dolžnikom.(9)
19. Za zagotavljanje in vzdrževanje pravičnega razmerja med strankama obligacijskega razmerja ima zakonodajalec poleg pravila ne ultra alterum tantum na voljo različne instrumente, zlasti višino obrestne mere, domnevo oderuških obresti, prepoved obrestnega obrestovanja, valorizacijo denarnih obveznosti, pravico do popolne odškodnine, pravila o vračunavanju izpolnitve, zastaranje idr. Šele rezultat njihovega medsebojnega delovanja in usklajenosti, značilnosti delovanja trga kapitala ter učinkovanja splošnih pravnih načel in načel obligacijskega prava lahko da pravo sliko o ravnovesju položajev upnika in dolžnika v različnih dejanskih in pravnih situacijah. Naloga zakonodajalca je, da določi takšno (kombinacijo) pravil, ki naj varujejo položaja upnika in dolžnika in med njima ustvarjajo in ohranjajo primerno ravnovesje. Pri tem mora izhajati iz posebnosti njunih položajev in ciljev, ki jih ureditev pogodbenih in zamudnih obresti zasleduje ter iz danih gospodarskih in socialnih razmer.
20. Glede na navedeno je treba učinke izpodbijanega pravila ne ultra alterum tantum presojati v kontekstu celotne ureditve zamudnih in pogodbenih obresti. Kljub temu, da velja za obe vrsti obresti, to pravilo v kombinaciji z drugimi zakonskimi določbami v enem in drugem primeru učinkuje različno. Ko vsota zapadlih in neplačanih pogodbenih obresti doseže glavnico, pogodbene obresti nehajo teči. Pravni red upniku za izterjavo razlike do celotnega zneska pogodbeno dogovorjenih obresti ne daje pravnega varstva. Drugačen je položaj upnika (in dolžnika), ko gre za zamudne obresti. Ena izmed nalog zamudnih obresti je, da dolžnika spodbujajo k plačilu. Ta učinek s prenehanjem teka zamudnih obresti (ko vsota zapadlih in neplačanih zamudnih obresti doseže glavnico) sicer preneha, vendar ima upnik še vedno pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine,(10) če mu zaradi trajanja dolžnikove zamude nastaja nadaljnja škoda. Obe civilni sankciji, zamudne obresti in splošna civilna sankcija za kršitev pogodbene obveznosti imata namreč enako (skupno) funkcijo: povrnitev škode, ki zaradi kršitve obveznosti (zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti) druge pogodbene stranke lahko nastane upniku.(11)
21. Čeprav pravilo, po katerem obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico, velja v obeh primerih, sta ureditvi zamudnih in pogodbenih obresti različni. Ker torej velja za dva različna instituta različna ureditev, ne gre za primer iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Zato se Ustavnemu sodišču ni bilo treba spuščati v vprašanje, ali je zakonodajalec z določitvijo istega pravila v obeh primerih sploh povzročil situacijo, ki bi jo bilo mogoče obravnavati z vidika načela enakosti pred zakonom.

22. Predlagatelj izpodbijani pravni ureditvi, ki omejuje tek neplačanih zamudnih obresti, očita tudi, da neutemeljeno posega v upnikovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena v zvezi s 67. členom Ustave. Če namreč dolžnik zamuja z izpolnitvijo svoje denarne obveznosti, po mnenju predlagatelja upniku vsak dan, ko traja dolžnikova zamuda, nastaja škoda, ki je enaka najmanj donosu, ki bi ga dosegel z najmanj tvegano naložbo.
23. Pravica do zasebne lastnine je zagotovljena v 33. členu Ustave. Ustavno sodišče je moralo presoditi, ali je zakonodajalec s tem, ko je določil, da prepoved teka zamudnih obresti ultra alterum tantum velja tudi za zamudne obresti, posegel v upnikovo pravico do zasebne lastnine.
24. Ustavni pojem lastnine je širši od civilnega pojma lastninske pravice. Varstvo med drugim zajema tudi terjatve,(12) tj. premoženjske pravice upnika v razmerju do dolžnika, ki naj opravi določeno izpolnitev. V obravnavani zadevi je predmet varstva v najširšem smislu upnikova denarna terjatev, ki je sestavljena iz glavnice in - v primeru zamude - zamudnih obresti. Na glavnico samo po sebi izpodbijana ureditev ne vpliva. Prav tako izpodbijana ureditev nima vpliva na odločitev, ali dolžnik upniku dolguje tudi zamudne obresti. Te dolžnik dolguje že na podlagi zakona, če je z izpolnitvijo denarne obveznosti v zamudi (prvi odstavek 378. člena OZ). Višino obrestne mere zamudnih obresti določa zakon, upnik in dolžnik pa se lahko dogovorita tudi, da je obrestna mera zamudnih obresti nižja ali višja od zakonsko določene (378. in 379. člen OZ). Zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih zamudnih obresti doseže glavnico (376. člen OZ).
25. Vprašanje morebitne potrebe po varstvu pravic upnika oživi na točki, ko (in če) vsota zapadlih in neplačanih zamudnih obresti doseže glavnico. S tem trenutkom zamudne obresti nehajo teči. Ker dolžnik upnikov denar od tega trenutka dalje uporablja brezplačno, za vračilo ni več stimuliran: ne glede na nadaljnje trajanje zamude bodo zapadle pa neplačane zamudne obresti nehale teči, ko bodo dosegle glavnico. S trenutkom, ko obresti nehajo teči, torej upniku (lahko) nastaja škoda.(13)
26. Škodo, ki nastane upniku zaradi zamude, praviloma krijejo že zamudne obresti, ki so tipizirana odškodnina(14) in jih upnik prejme ne glede na to, ali mu je škoda sploh nastala (prvi odstavek 380. člena OZ), po (morebitnem) prenehanju teka zamudnih obresti pa lahko upnik (morebitno) nadaljnjo škodo uveljavlja v okviru pravice do popolne odškodnine. Tudi v to pravico izpodbijana določba ne posega.(15)
27. Odločba št. U-I-202/93, na katero se predlagatelj sklicuje, se nanaša na vprašanje dopustnosti posega zakonodajalca v avtonomijo urejanja pogodbenih razmerij, ko gre za višino pogodbenih obresti. Ker vprašanja, ki se nanašajo na samo obveznost plačila in na tek zamudnih obresti, niso prepuščena avtonomiji strank obligacijskega razmerja, se na to odločbo v obravnavanem primeru ni mogoče sklicevati.
28. Glede na navedeno zakonodajalec z določitvijo prepovedi teka ultra alterum tantum za zamudne obresti ni posegel v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena v povezavi s 67. členom Ustave. Ali bi moral zakonodajalec za ves čas trajanja zamude upniku zagotoviti zamudne obresti ali zadostuje možnost uveljavljanja odškodninskega zahtevka, ko in če do nadaljnje škode pride, pa je vprašanje primernosti ureditve, ki sodi v polje proste presoje zakonodajalca.

29. Ker je Ustavno sodišče uporabo 367. člena OZ razširilo tudi na zamudne obresti, ki izvirajo iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, in tečejo po 1. 1. 2002, predlagatelj 367. členu OZ očita nejasnost in s tem neskladje z enim izmed načel pravne države (2. člen Ustave). Meni, da pojma obresti in glavnice nista dovolj natančno določena, zlasti naj ne bi bilo jasno, ali je treba upoštevati nominalno ali valorizirano glavnico in ali je pri obračunu višine zapadlih, pa neplačanih obresti treba upoštevati tudi tisti del obrestne mere, ki opravlja funkcijo ohranjanja realne vrednosti glavnice.
30. Eno od načel pravne države zahteva, da so predpisi jasni in določni, tako da je mogoče nedvomno ugotoviti vsebino in namen norme. Navedeno velja za vse predpise, zlasti pa je to pomembno pri predpisih, ki vsebujejo pravne norme, ki določajo pravice ali dolžnosti pravnih subjektov. Zahteva po jasnosti in določnosti seveda ne pomeni, da morajo biti predpisi taki, da jih ne bi bilo treba razlagati. Uporaba predpisov vedno pomeni njihovo razlago. Za razumevanje posamezne določbe pogosto ne zadošča razlaga zgolj sporne določbe, temveč je treba upoštevati tudi kontekst celotne ureditve posameznega instituta,(16) v obravnavanem primeru denarnih obveznosti. Norma je nejasna, kadar se z ustaljenimi metodami razlage pravnih norm ne da ugotoviti njene vsebine, ne pa zgolj zato, ker ne daje odgovorov na vsa vprašanja, ki se utegnejo pojaviti pri njenem izvrševanju v praksi (U-I-277/05 z dne 9. 2. 2006, Uradni list RS, št. 21/06 in OdlUS XV, 15).
31. Vprašanji, ali je treba za razmerja, nastala pred uveljavitvijo OZ, upoštevati nominalno ali valorizirano glavnico in ali je pri obračunu višine zapadlih, pa neplačanih obresti treba upoštevati tudi tisti del obrestne mere, ki opravlja funkcijo ohranjanja realne vrednosti glavnice, sodita v okvir razlage zakona. Predlagatelj od Ustavnega sodišča pričakuje odgovor na vprašanje, katera razlaga je pravilna. Razlaga zakonskih določb in skrb za enotno sodno prakso je v prvi vrsti stvar sodišča. Pristojnost Ustavnega sodišča namreč ni pojasnjevati, kako naj sodišče razlaga zakon. Različne razlage so lahko predmet presoje pred Ustavnim sodiščem šele, ko je treba iz pravnega reda izločiti neustavno razlago. Da bi za razlago pomembne določbe OZ in predpisov, na katere OZ odkazuje, omogočale neustavno razlago, pa predlagatelj ne zatrjuje. Izpodbijana določba zato ni v neskladju z 2. členom Ustave.
32. Ureditev, po kateri se pravilo 376. člena OZ uporablja tudi za zamudne obresti, je po mnenju predlagatelja v neskladju z 2. členom Ustave končno zato, ker pravilo ne ultra alterum tantum velja tudi, če upnik terjatev sodno uveljavlja in lahko upnik prav zaradi dolžine sodnega postopka "izgubi pravico, ki je predmet tega postopka". Te trditve predlagatelj ne obrazloži, zato je Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

33. Kot navedeno, je zakonodajalčevo polje proste presoje pri urejanju vprašanj s področja gospodarske in socialne politike, kamor brez dvoma sodi tudi zakonsko urejanje vprašanj, ki se nanašajo na obveznost, višino in tek obresti, še posebej široko. Z vidika Ustave v teh primerih ni mogoče govoriti o zgolj eni sami in edini možni ustavnoskladni zakonodajni rešitvi. Ustavno sodišče zato ne presoja, ali je izpodbijana zakonska ureditev med več v poštev prihajajočimi možnostmi tudi najustreznejša, pač pa preizkuša le z ustavnega vidika sporne mejne vrednosti zakonodajalčevega prostega preudarka. Odločitev Ustavnega sodišča v tej zadevi zato ne pomeni, da zakonodajalec vprašanj, s katerimi se je Ustavno sodišče ukvarjalo, ob upoštevanju raznolikosti razmerij, na katera posega ureditev obresti, ne bi mogel urediti tudi drugače.

34. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) in druge alineje drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Modrijan.

(1) V. Korošec: Rimsko pravo, 1. del, Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1991, str. 237.
(2) S. Cigoj: Teorija obligacij, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1989, str. 56: avtor govori o obrestih kot o "plačilu za prepustitev rabe denarnega zneska ali druge nadomestne stvari"; V. Balažic, Omejitvena pravila o obrestih, Podjetje in delo, Ljubljana 1/05, str. 23: "Obresti so po svoji tradicionalni funkciji plačilo za uporabo tujega denarja oziroma cena denarja ali kapitala."; enako tudi Koziol, Welser, Bürgerliches Recht, Band II, Manzsche Verlags- und Universitätsbuchhandlung, Dunaj 2001, str. 31.
(3) N. Plavšak, Uvodni komentar k 2. odseku: Obresti; v N. Plavšak, M. Juhart, V. Kranjc, A. Polajnar - Pavčnik, P. Grilc, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 526.
(4) Ta trditev velja pod predpostavko, da dolg iz naslova obresti ni zastaran.
(5) Tudi ta trditev velja pod predpostavko, da dolg iz naslova obresti ni zastaran.
(6) L. Šturm, Člen 14 (načelo enakosti); v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 176.
(7) V primeru Aka proti Turčiji (23. 9. 1998) in številnih vsebinsko enakih zadevah je ESČP odločilo, da gre za kršitev 1. člena Prvega protokola k EKČP, ko je v Turčiji prihajalo do razlastitev, odškodnina pa je bila plačana z zamudo. Razlaščenci so bili na podlagi predpisa, ki je določal višino zamudnih obresti v primerih, ko je dolžnik država, upravičeni do zamudnih obresti po 30 % obrestni meri, medtem ko je letna inflacija znašala 70 %. Sodišče je presodilo, da je razlika v višini odškodnine v obdobju med dnem razlastitve in dnem, ko je bila dejansko izplačana, za pritožnika poleg izgube zemlje pomenila posebno izgubo, ki je porušila ravnovesje med pravico do zasebne lastnine in javnim interesom, zaradi katerega je prišlo do razlastitve.
(8) T. Pavčnik: Delna razveljavitev 1060. člena OZ - neenak položaj dolžnikov, Pravna praksa št. 11/2006, str. 6.
(9) T. Pavčnik: Prepoved ultra alterum tantum in načelo celovitosti pravnega reda, Gradivo s seminarja: III. Dnevi civilnega prava, Portorož, marec/april 2005.
(10) Člen 380 OZ določa: "Upnik ima pravico do zamudnih obresti ne glede na to, ali mu je zaradi dolžnikove zamude nastala kakšna škoda. Vendar ima upnik v primeru, če je škoda, ki mu je nastala zaradi dolžnikove zamude, večja od zneska, ki bi ga dobil na račun zamudnih obresti, pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine."
(11) Več v N. Plavšak, Pravica do popolne odškodnine (380. člen); v N. Plavšak in drugi, str. 539: "Tudi namen zamudnih obresti je pogodbi zvesti stranki (upniku) omogočiti, da doseže povrnitev škode, ki ji zaradi kršitve obveznosti (zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti) druge stranke lahko nastane. Le da je (dokazni) položaj pogodbi zveste stranke olajšan, saj ji ni treba dokazovati, da ji je zaradi zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti nastala škoda."; glej tudi T. Pavčnik: Prepoved, str. 5: "Zahteva po pravi meri v pravu pravnemu redu nalaga, naj ima privilegiran upnikov položaj, ki mu priznava pravico do tipizirane odškodnine, kjer se dolžnik ne more razbremeniti odgovornosti za neplačevitost, svojo mejo. Od tod dalje naj ima upnik položaj, ki je izenačen s povprečnim oškodovancem."
(12) Primerjaj G. Virant in L. Šturm, Člen 33 (pravica do zasebne lastnine in dedovanja); v: Šturm (ur.), op. cit., str. 342.
(13) Izpodbijana določba ne učinkuje, če dolžnik dolg pravočasno izpolni ali če ga izpolni z zamudo, pa upnik terjatev izterja, še preden vsota zapadlih in neplačanih obresti doseže glavnico. Povedano drugače: izpodbijana določa (lahko) poseže v upnikov premoženjskopravni položaj samo, če upnik (vsaj) terjatve iz naslova zamudnih obresti ne uveljavlja pravočasno in/ali če bo do njenega aktiviranja pripeljala dolgotrajnost postopkov pred sodiščem (ali drugim pristojnim organom).
(14) T. Pavčnik: Prepoved, str. 2 in 4.
(15) Ena izmed funkcij zamudnih obresti je njihova kaznovalna funkcija. V primeru zamude pri izpolnitvi denarne obveznosti gre - neodvisno od vzroka za zamudo - za neupravičeno rabo tujega denarja. Zato mora biti funkcija zamudnih obresti tudi preprečevanje te neupravičene rabe. Obrestna mera zamudnih obresti mora biti za dolžnika tako neugodna, da ga sili k izpolnitvi njegove obveznosti. S prenehanjem teka zamudnih obresti preneha tudi navedeni učinek zamudnih obresti, kar lahko negativno vpliva na plačilno disciplino, česar Ustavno sodišče ne zanika. Vendar je bistvo kazenske funkcije zamudnih obresti v zagotavljanju vpliva na dolžnika, da bo izpolnil svojo obveznost, ne pa v obogatitvi upnika. Pravice do zasebne lastnine pa ni mogoče razlagati tako široko, da bi bilo mogoče govoriti o posegu vanjo že, ko in če kazenski učinek zamudnih obresti preneha.
(16) Več v M. Pavčnik: Argumentacija v pravu, Ljubljana, Cankarjeva založba 2004, str. 56. in nasl.