Številka: Up-323/05-12

Datum: 15. 3. 2007

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe A., d. o. o., Ž., ki jo zastopa direktor B. B., na seji 15. marca 2007

Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 128/2005 z dne 1. 3. 2005 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo pritožničino tožbo kot nedovoljeno, ker podpisnik tožbe ni izkazal, da je upravičen zastopati pritožnico. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnice. Sprejelo je stališče, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da B. B., ki je tožbo podpisal, ni vpisan v sodnem registru kot zakoniti zastopnik in da upravičenosti za zastopanje pritožnice ni izkazal niti potem, ko ga je sodišče pravilno pozvalo, naj to stori. Višje sodišče je še pojasnilo, da tudi fotokopija izvlečka skupščine, iz katere izhaja, da je bil B. B. v času vložitve tožbe že zakoniti zastopnik pritožnice, na odločitev ne more vplivati, ker velja načelo, da je pravilen podatek, ki je naveden v sodnem registru.
2. Pritožnica meni, da je stališče Višjega sodišča, da je vpis direktorja gospodarske družbe v sodni register konstitutivne narave, v nasprotju z večinsko sodno prakso. Pri tem se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 30/97 z dne 22. 5. 1997, sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cpg 18/2001 z dne 19. 4. 2001 in sklep Višjega sodišča v Kopru št. Cpg 599/99 z dne 10. 12. 1999. Meni, da je sodišče zato kršilo načela pravne države iz 2. člena Ustave.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-323/05 z dne 16. 1. 2007 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Ustavna pritožba je bila v skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) poslana Višjemu sodišču v Ljubljani, v skladu z 22. členom Ustave pa nasprotni (toženi) stranki v pravdnem postopku C. C. iz Izole, ki nanjo nista odgovorila.

4. Pritožnica ustavne pritožbe ne more utemeljiti s sklicevanjem na 2. člen Ustave, saj ta člen neposredno ne ureja nobene človekove pravice oziroma temeljne svoboščine.
5. Z očitkom, da je Višje sodišče odločilo v nasprotju z večinsko sodno prakso, pritožnica po vsebini uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Iz te ustavne določbe med drugim izhaja, da sodišče ne sme samovoljno oziroma arbitrarno odstopiti od uveljavljene in enotne sodne prakse. Za izkaz obstoja kršitve te pravice mora pritožnica izkazati troje: da o nekem vprašanju že obstaja enotna sodna praksa, da odločitev v njenem istovrstnem primeru od te prakse odstopa in da je ta odstop arbitraren, torej da sodišče zanj ni navedlo razumnih pravnih argumentov. Upoštevajoč navedene kriterije je Ustavno sodišče preizkusilo, ali je očitek pritožnice utemeljen.
6. V obravnavani zadevi je Višje sodišče sprejelo stališče, da "velja načelo, da je pravilen podatek, kot je vpisan v sodnem registru" in je zato štelo, da je zakonita zastopnica pritožnice še vedno direktorica Č. Č., ki je vpisana v sodnem registru, in ne B. B., ki naj bi bil na skupščini imenovan za direktorja pritožnice. To pomeni, da je po stališču Višjega sodišča vpis zastopnika družbe v sodni register konstitutivne narave. Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje, da je enotna in ustaljena sodna praksa v vsebinsko podobnih primerih drugačna ter to utemeljuje z naslednjimi odločbami sodišč: s sklepom Vrhovnega sodišča št. III Ips 30/97 z dne 22. 5. 1997, s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cpg 18/2001 z dne 19. 4. 2001 in s sklepom Višjega sodišča v Kopru št. Cpg 599/99 z dne 10. 12. 1999.
7. V navedenih sodnih odločbah so sodišča sprejela stališče, da je vpis zastopnika gospodarske družbe v sodni register deklaratorne in ne konstitutivne narave. Vrhovno sodišče je v sklepu št. III Ips 30/97 z dne 22. 5. 1997 ugotovilo, da slednje izhaja že iz določbe 32. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. - ZGD), ki določa, da družbo zastopajo in predstavljajo osebe, ki so določene z zakonom ali z aktom o ustanovitvi družbe. Višje sodišče pa je v sklepu št. IV Cpg 18/2001 z dne 19. 4. 2001 še pojasnilo, da pooblastilo za zastopanje nastane (oziroma preneha) že s tem, ko pristojni organ sprejme ustrezen sklep o imenovanju (oziroma razrešitvi) na funkcijo. Iz navedenega izhaja, da so sodišča v vsebinsko istovrstnih primerih odločila, da je direktor zakoniti zastopnik družbe že z dnem imenovanja na to funkcijo in ne šele z dnem vpisa v sodni register. Sodišča so tako v podobnih primerih upoštevala stališče, da je vpis direktorja družbe v sodni register deklaratorne narave. Zato je treba šteti, da je takšna tudi ustaljena in enotna sodna praksa, še zlasti zato, ker je tako odločilo tudi Vrhovno sodišče, ki je najvišje sodišče v državi (prvi odstavek 127. člena Ustave). V pravilnost navedenega stališča se Ustavno sodišče ne more spuščati.
8. Stališče Višjega sodišča (da je vpis zastopnika v sodni register konstitutivne narave) je tako očitno v nasprotju z enotno in uveljavljeno sodno prakso. Kljub temu pa to samo po sebi še ne pomeni kršitve pravice iz 22. člena Ustave. Ustava namreč ne prepoveduje kakršnega koli odstopa od sodne prakse, ampak le samovoljen oziroma arbitraren odstop. To pomeni, da mora sodišče, če se odloči, da bo od uveljavljene sodne prakse odstopilo, razloge za to posebej obrazložiti (kar predvsem predpostavlja, da sodno prakso tudi pozna).(1) V obravnavanem primeru pa Višje sodišče za sprejem stališča, ki od enotne in uveljavljene sodne prakse odstopa, ni navedlo nobenega razloga; torej odstopa od ustaljene sodne prakse sploh ni obrazložilo. Zato je navedeno stališče Višjega sodišča v neskladju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
9. Glede na navedeno je Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Višje sodišče bo moralo v novem odločanju upoštevati razloge, navedene v tej odločbi.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 317.