Številka: Up-373/05-16

Datum: 15. 3. 2007

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi, ki jo je vložil A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji 15. marca 2007

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 309/2003 z dne 13. 1. 2005 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

1. S sodbo Vrhovnega sodišča je bila kot neutemeljena zavrnjena zahteva za varstvo zakonitosti pritožnikovega zagovornika zoper pravnomočno sodbo, s katero je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela po drugem odstavku 159. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju KZ). Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo in naložilo vračilo protipravno pridobljene premoženjske koristi.
2. V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitev 22., 28. in 29. člena Ustave ter 6. in 7. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP). Navaja, da mu sodišče ni vročilo odgovora vrhovne državne tožilke na zahtevo za varstvo zakonitosti in mu tako ni zagotovilo enakega obsega pravic in enakega položaja v razmerju do državnega tožilstva. Kršitev načela zakonitosti pritožnik utemeljuje z navedbo, da v sodbi ni navedeno, katera konkretna avtorska dela katerih konkretnih avtorjev naj bi pritožnik dajal v promet. Po oceni pritožnika je objekt kazenskopravnega varstva lahko le konkretno avtorsko delo, ki izpolnjuje pogoje iz 5. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 21/95 in nasl. - v nadaljevanju ZASP). Zato naj bi bil obstoj avtorskega dela v kazenskem postopku predhodno vprašanje. Sodišča naj ne bi ugotavljala, katera konkretna dela naj bi pritožnik dajal v promet niti, ali izpolnjujejo pogoje za avtorska dela. Poleg tega, po mnenju pritožnika, tožilstvu ni uspelo dokazati, da so obravnavani računalniški programi in glasbena dela sploh avtorska dela, zato očitanemu kaznivemu dejanju manjka element protipravnosti. Pritožnik izpodbija tudi stališče Vrhovnega sodišča, da dela, kakršna naj bi v promet ponujal in dajal pritožnik, na prvi pogled izpolnjujejo pogoje po 5. členu ZASP.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-373/05 z dne 22. 12. 2006 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Ustavna pritožba je bila v skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) poslana Vrhovnemu sodišču, Višjemu sodišču v Ljubljani in Okrajnemu sodišču v Kranju, ki nanjo niso odgovorila.

4. Ustavno sodišče je v postopku vpogledalo spis Okrajnega sodišča v Kranju št. K 87/2001 in spis Vrhovnega sodišča št. I Ips 309/2003.
5. Po 22. členu Ustave je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Bistvena vsebina pravice iz 22. člena Ustave je v tem, da posamezniku zagotavlja možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča njegovi pravici, ter možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o njegovi pravici.
6. Ustavno sodišče je glede vzpostavitve načela kontradiktornosti tako pri rednih kot izrednih pravnih sredstvih v kazenskem postopku že zavzelo stališče, da iz 22. člena Ustave, ki je konkretiziran s 16. členom Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP), izhaja, da ima obdolženec pravico, da navaja dejstva in predlaga dokaze, ki so mu v korist, ter da se izjavi o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj. Kot takšno procesno gradivo je Ustavno sodišče štelo pisni predlog višjega državnega tožilca, podanega na podlagi drugega odstavka 445. člena ZKP (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-426/02, Up-546/01 z dne 23. 10. 2003, Uradni list RS, št. 114/03, OdlUS XII, 83 in odločba št. Up-206/04 z dne 23. 11. 2006, Uradni list RS, št. 127/06) ali obrazloženo mnenje prvostopenjskega sodišča v postopku za izredno omilitev kazni (odločba Ustavnega sodišča št. Up-32/01 z dne 13. 3. 2003, Uradni list RS, št. 31/03 in OdlUS XII, 54).
7. Po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) načelo kontradiktornosti kot izraz pravice do poštenega sojenja po 6. členu EKČP zahteva, da mora biti stranki omogočeno, da se seznani in opredeli glede vseh vlog in listin v spisu, ki bi lahko v njeno škodo vplivale na odločitev sodišča. V zadevi Belziuk proti Poljski(1) je ESČP npr. navedlo, da mora biti obdolžencu dana možnost, da se seznani z vsemi navedbami in s predlaganimi dokazi, ki lahko vplivajo na odločitev sodišča, in da o njih zavzame stališče, ne glede na to, ali ima organ (avocat général) v postopku vlogo stranke ali neodvisnega organa. Le stranke so tiste, ki jim mora biti prepuščena odločitev, ali se bodo izjavile o čemerkoli, kar vsebuje sodni spis. V zadevi Meftah in drugi proti Franciji(2) in zadevi J. J. proti Nizozemski(3) je ESČP poudarilo, da pravica do kontradiktornega postopka iz prvega odstavka 6. člena EKČP praviloma pomeni možnost za stranke v kazenskem in civilnem postopku, da se seznanijo s predlaganimi dokazi ali pripombami in se izjavijo o njih, celo če jih predlaga neodvisni član pravosodne državne službe (independent member of the national legal service), z namenom, da vplivajo na odločitev sodišča.
8. Vrhovno sodišče pritožniku ni omogočilo, da bi se pred odločanjem senata Vrhovnega sodišča seznanil s pisnim predlogom vrhovne državne tožilke in se glede njega tudi izjavil, zato odločba o zahtevi za varstvo zakonitosti temelji na postopku, v katerem je bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave. Glede na to jo je Ustavno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje.
9. Ker je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo že zaradi kršitve 22. člena Ustave, se v presojo o obstoju drugih zatrjevanih kršitev ustavni pravic ni bilo treba spuščati.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam Lukić. Sodnik Tratnik je bil pri obravnavanju in odločanju v tej zadevi izločen. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema, proti sta glasovala sodnica Krisper Kramberger in sodnik Fišer.

(1) Zodba ESČP z dne 25. 3. 1998, Reports 1998-II.
(2) Sodba z dne 26. 7. 2002.
(3) Sodba z dne 27. 3. 1998.