Številka: U-I-56/06-31

Datum: 15. 3. 2007

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobude družbe Inkaso, d. o. o., Maribor, ki jo zastopa Janez Žlender, odvetnik v Ljubljani, Andreja Severja iz Ljubljane, Milana Bevca iz Prevorij ter družbe Kartagina, d.o.o., Ljubljana, ki jo zastopa direktor Darko Plajnšek, na seji 15. marca 2007

1. Drugi odstavek 66. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/03, 86/04, 23/05 - ur. p. b., 44/05 in 55/05 - ur. p. b.) ni bil v neskladju z Ustavo.
2. Drugi odstavek 66. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/03, 86/04, 23/05 - ur. p. b., 44/05 in 55/05 - ur. p. b., 40/06, 51/06 - popr. in 70/06 - ur. p. b.) ni v neskladju z Ustavo.

1. Pobudnica družba Inkaso (v nadaljevanju prvi pobudnik) izpodbija drugi odstavek 66. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 55/05 - ur. p. b. - v nadaljevanju ZP-1-UPB2). Svoj pravni interes utemeljuje z navedbo, da teče zoper njo postopek o prekršku, v katerem je Tržni inšpektorat Republike Slovenije, Enota Maribor, izdal odločbo o prekršku. Zoper odločbo je prvi pobudnik vložil zahtevo za sodno varstvo, o kateri sodišče še ni odločilo. Prilaga odločbo o prekršku št. 66/2006 z dne 19. 1. 2006 in zahtevo za sodno varstvo. Zatrjuje neskladje izpodbijane določbe s 23. in 25. členom Ustave. Neskladje naj bi bilo v tem, da ni dopustna pritožba zoper odločbo, s katero okrajno sodišče zavrne zahtevo za sodno varstvo in s tem potrdi odločbo prekrškovnega organa. Prvi pobudnik navaja, da brez nadzora instance ni mogoče zagotoviti ustrezne kvalitete sojenja v postopkih o prekrških. Zakonodajalec naj bi s takšno ureditvijo obdolžencem odvzel možnost dostopa do neodvisnih in nepristranskih sodišč in s tem kršil pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Meni, da sodnik na prvi stopnji ne more biti neodvisen in nepristranski, če ni zagotovljeno instančno odločanje. Želja po čim večji učinkovitosti naj zakonodajalca ne bi upravičevala do posega v pravico do pritožbe in pravico do sodnega varstva. Poudarja, da so za prekrške predpisane stroge sankcije. Že najnižje predpisane globe naj bi bile zelo visoke, za pravne osebe pa naj bi dosegale večmilijonske zneske. Po Zakonu o potrošniških kreditih (Uradni list RS, št. 77/04 - ur. p. b. - v nadaljevanju ZPotK) naj bi že najnižji zneski glob znašali 3.000.000 tolarjev. Prvi pobudnik navaja, da je zakonodajalec omejil pravico do pritožbe, pri čemer takšna ureditev ne izpolnjuje kriterijev nujnosti in sorazmernosti posega. Ustavnemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane določbe.
2. Pobudnik Andrej Sever (v nadaljevanju drugi pobudnik) izpodbija drugi odstavek 66. člena ZP-1-UPB2. Svoj pravni interes utemeljuje z navedbo, da je Okrajno sodišče v Postojni zavrnilo njegovo zahtevo za sodno varstvo, ki jo je vložil zoper plačilni nalog prekrškovnega organa. Prilaga sodbo Okrajnega sodišča v Postojni št. PR 398/2005 z dne 24. 6. 2005. Zatrjuje neskladje izpodbijane določbe z načeli pravne države iz 2. člena Ustave in z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Ker izpodbijana določba dovoljuje pritožbo v primerih, ko je izrečena višja globa od najnižje predpisane globe za prekršek, naj bi bili posamezniki, ki jim je izrečena najnižja predpisana globa, v neenakem položaju s tistimi, ki jim je izrečena višja globa. Takšno razlikovanje naj ne bi bilo upravičeno. Poleg tega naj bi zakon prekrškovnemu organu ne omogočal, da izreče višjo globo od najnižje predpisane. Izpodbijana določba naj bi drugemu pobudniku neutemeljeno odrekla pravico do rednega pravnega sredstva zoper sodbo okrajnega sodišča, ki je prva stopnja sodnega varstva. Drugi pobudnik še navaja, da plačilni nalog nima obrazložitve, na podlagi katere bi bilo možno v pravnem sredstvu uveljavljati ugovore. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ugotovi, da je drugi odstavek 66. člena ZP-1-UPB2 v neskladju z Ustavo.
3. Pobudnik Milan Bevc (v nadaljevanju tretji pobudnik) izpodbija prvi in drugi odstavek 66. člena ZP-1-UPB2. Iz njegove pobude izhaja, da je Okrajno sodišče v Ljubljani zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, ki jo je vložil zoper plačilni nalog Inšpekcije za cestni promet. Prilaga sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. PR 16052/2005 z dne 8. 11. 2005. Zatrjuje neskladje izpodbijanih določb z drugim odstavkom 14. člena in s 25. členom Ustave. Navaja, da izpodbijana ureditev ne zagotavlja pritožbe ali drugega ustreznega pravnega sredstva zoper prvostopenjsko odločitev sodišča. Ustavno sodišče naj bi v odločbi št. U-I-219/03 z dne 1. 12. 2005 (Uradni list RS, št. 118/2005 in OdlUS XIV, 88) opredelilo kriterije, kdaj je lahko v sodnem postopku izključena pritožba, vendar naj ti ne bi bili izpolnjeni v primeru, ko na prvi stopnji odloča sodnik posameznik. Tretji pobudnik tudi meni, da ureditev iz drugega odstavka 66. člena ZP-1-UPB2 povzroča neenakost pred zakonom. Navedena določba dovoljuje pritožbo v primeru, ko je izrečena višja globa od najnižje predpisane. Kriterij za dopustnost pritožbe iz drugega odstavka 66. člena ZP-1-UPB2 je po mnenju tretjega pobudnika arbitraren, saj je pritožba lahko dovoljena ob izrečeni globi v znesku 30.000 tolarjev, ne pa tudi v primeru izrečene globe 200.000 tolarjev. Enako naj bi veljajo, če bi bili globi izrečeni v enakem znesku. Dopustnost pritožbe po mnenju tretjega pobudnika ni odvisna od teže prekrška in s tem povezane višine predpisane in izrečene globe, pač pa zgolj od tega, ali je zakonodajalec globo določil v razponu ali v določenem znesku. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane določbe razveljavi ali ugotovi, da je določba drugega odstavka 66. člena ZP-1-UPB2 v neskladju z Ustavo.
4. Pobudnica družba Kartagina (v nadaljevanju četrti pobudnik) izpodbija drugi odstavek 66. člena ZP-1-UPB2. Pravni interes za presojo izpodbijane določbe utemeljuje z odločbo Tržnega inšpektorata, Enota Ljubljana, št. 613-1002/2005-6-11003 z dne 2. 3. 2006, zoper katero je vložila zahtevo za sodno varstvo. Protiustavnost izpodbijane določbe utemeljuje z enakimi navedbami kot prvi pobudnik.
5. Državni zbor v odgovoru zavrača očitke o neskladnosti izpodbijane ureditve s 23. in 25. členom Ustave. Navaja, da se z zahtevo za sodno varstvo v celoti uresničuje tako pravica do sodnega varstva, saj o njej odloča okrajno sodišče, kot tudi pravica do pravnega sredstva, saj jo je mogoče vložiti zoper vsako odločbo prekrškovnega organa iz razlogov, ki omogočajo njen preizkus v celoti. Odločanja na treh stopnjah naj ne bi bilo treba zagotoviti v vseh primerih. Pritožba naj bi bila nujna, ko sodišče odloča na prvi stopnji tako, da dopolni dokazni postopek ali samo drugače oceni izvedene dokaze in odločitev spremeni v škodo storilca. Podobno naj bi veljalo za zavrženje zahteve za sodno varstvo, ker taka procesna odločitev še ni instančno preizkušena. Zakonodajalec je zagotovil pritožbo v tistih primerih, "ko je odločanje rezultat tehtanja in presoje, kakšno sankcijo oziroma kakšno višino globe izreči". Šlo naj bi za primere, ko sme prekrškovni organ po lastni presoji odmeriti višjo globo od predpisane ali pa izreči odvzem premoženjske koristi večje vrednosti. Na očitke pobudnikov o kršitvi načela enakosti pred zakonom Državni zbor odgovarja, da je razlikovanje glede dopustnosti pritožbe razumno in stvarno utemeljeno. Pritožba ni dovoljena v primerih, ko je sodišče odločilo enako kot prekrškovni organ. Dovoljena je, če je bila odmerjena višja globa od najnižje predpisane, s čimer naj se omogoči ponovna presoja pravilnosti izrečene globe. Za podobno situacijo naj bi šlo pri odvzemu premoženjske koristi. Taka ureditev naj bi izhajala s stališča, da se na več stopnjah odloča le o najpomembnejših zadevah ali o najtežjih kršitvah zakona, in naj bi sledila načelu ekonomičnosti postopka, ki izhaja iz pravice do odločanja v razumnem roku.
6. Vlada v mnenju navaja, da je zakonodajalec v določenih primerih iz upravičenih razlogov dopustil pritožbo zoper odločitev sodišča o zahtevi za sodno varstvo in da je pri tem zasledoval upravičen cilj. Pojasnjuje, da izreka prekrškovni organ globo praviloma v najnižjem znesku, ki je za posamezno vrsto prekrška predpisan z materialnim predpisom, po posebnem zakonskem pooblastilu pa sme izreči tudi višjo globo od najnižje predpisane za prekršek. Razlika v pooblastilih prekrškovnega organa je po mnenju Vlade bistvena, saj mora prekrškovni organ zaradi tega opraviti tudi vrednotenje teže prekrška, kar terja dodatno sodno varstvo na drugi stopnji. Čeprav pomeni taka ureditev tristopenjsko odločanje in s tem v primerjavi z drugimi primeri do določene mere okrnjeno učinkovitost, Vlada ocenjuje, da je to utemeljeno zaradi narave odločitve, ki pomeni zahtevnejše obravnavanje in v primeru izrekanja drugih sankcij tudi večje poseganje v človekove pravice in temeljne svoboščine. V primeru izrekanja globe na spodnji meji je po mnenju Vlade zahteva za sodno varstvo ustrezno pravno sredstvo, s katerim se hkrati zagotavlja tudi sodno varstvo. Vlada pojasnjuje, da lahko sodišče v okviru zahteve za sodno varstvo presoja celotno dejansko in pravno podlago izrečene sankcije, zato ima zahteva za sodno varstvo lastnost učinkovitega pravnega sredstva. Zaradi pooblastil sodišča, da na podlagi zahteve za sodno varstvo odpravi vse ugotovljene kršitve, naj bi bila zagotovljena tudi pravica do sodnega varstva.
7. Ministrstvo za pravosodje v mnenju navaja, da je z zahtevo za sodno varstvo zadoščeno pravici do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Pojasnjuje, da je zakonodajalec kot kriterij za dopustnost pritožbe upošteval, ali je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek, ne pa višine zagrožene ali konkretno izrečene globe, kar bi bila zakonska možnost. Teže prekrška naj ne bi izražala v celoti že sama višina predpisane globe, temveč tudi druge okoliščine (npr. splošni in posebni povratek), zaradi česar lahko prekrškovni organ odloči, da je treba izreči globo nad predpisano mero. Tako izrečena globa naj bi po svoji naravi pomenila večji represivni poseg državnega organa in naj bi bila zato ustrezni kriterij za dopustnost pritožbe. Različna obravnava različnosti naj ne bi pomenila kršitve načela enakosti pred zakonom.

8. Ustavno sodišče je pobude prvega, drugega in tretjega pobudnika poslalo v odgovor Državnemu zboru. Pobude četrtega pobudnika, ki je enake vsebine kot pobuda prvega pobudnika, ni pošiljalo v odgovor nasprotnemu udeležencu, ker je ta že imel možnost, da odgovori na zatrjevane neskladnosti izpodbijanih določb. Nato je pobude zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združilo.
9. Tretji pobudnik navaja, da izpodbija prvi in drugi odstavek 66. člena ZP-1-UPB2. Ker je iz vsebine pobude razvidno, da se očitki tega pobudnika nanašajo na izključitev pritožbe zoper odločitev sodišča o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo, je Ustavno sodišče štelo, da tudi ta pobudnik izpodbija drugi odstavek 66. člena ZP-1-UPB2.
10. Izpodbijani drugi odstavek 66. člena ZP-1-UPB2 je bil med postopkom spremenjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 40/06 - v nadaljevanju ZP-1C). O ustavnosti zakona, ki je med postopkom prenehal veljati, lahko Ustavno sodišče odloča samo pod pogoji, določenimi v 47. členu Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS). Morebitna ugotovitev neustavnosti izpodbijane določbe bi lahko učinkovala le na postopke, ki še niso pravnomočno končani oziroma v primeru pravnomočno končanega postopka, če je bila zoper pravnomočno odločitev sodišča pravočasno vložena ustavna pritožba. Iz pobude prvega pobudnika izhaja, da se zoper njega vodi postopek o prekršku, ki še ni pravnomočno končan. Drugi in tretji pobudnik sta zoper pravnomočni sodni odločbi pravočasno vložila ustavni pritožbi. Ker bi morebitna ugotovitev neustavnosti predpisa še vplivala na položaj pobudnikov, so izpolnjeni pogoji iz 47. člena ZUstS za presojo izpodbijane določbe.
11. Četrti pobudnik navaja, da izpodbija drugi odstavek 66. člena ZP-1-UPB2. Ker je iz ustavne pritožbe, ki jo je vložil zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. PR 6323/2006-2404 z dne 6. 9. 2006, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za sodno varstvo, razvidno, da je sodišče uporabilo določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1, kakršen velja po noveli ZP-1C, četrti pobudnik izkazuje pravni interes za vložitev pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 66. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 70/06 - v nadaljevanju ZP-1-UPB3).
12. Ustavno sodišče je pobude sprejelo in glede na izpolnjene pogoje po četrtem odstavku 26. člena ZUstS nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.

13. ZP-1-UPB2 v 66. členu ureja pravico do pritožbe zoper odločitev sodišča o zahtevi za sodno varstvo. Prvi odstavek se glasi: "Zoper sklep sodišča, s katerim je bila zahteva za sodno varstvo zavržena in zoper sodbo, s katero je bila na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka odločba prekrškovnega organa spremenjena v škodo storilca, je dovoljena pritožba iz vseh razlogov, navedenih v 154. členu tega zakona." Izpodbijani drugi odstavek 66. člena ZP-1-UPB2 se je glasil: "Zoper druge odločbe sodišča prve stopnje je pritožba dovoljena le, če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane mere za prekršek, stranska sankcija ali odvzem premoženjske koristi ali odločeno o premoženjskopravnem zahtevku. Vloži se lahko iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena tega zakona, razen glede stroškov postopka."
14. Zakonodajalec je z novo ureditvijo postopka v prekrškovnih zadevah odstopil od prej uveljavljenega modela odločanja, ko je na prvi stopnji praviloma odločal sodnik za prekrške in na drugi stopnji Senat za prekrške kot pritožbeni organ.(1) V ZP-1-UPB2 je uredil dve temeljni vrsti postopka: postopek za prekrške prekrškovnega organa(2) (hitri postopek) in redni sodni postopek. O prekrških se odloča po hitrem postopku, razen v primerih, ko zakon določa drugače (prvi odstavek 52. člena ZP-1-UPB2).(3) Redni sodni postopek je namenjen obravnavanju prekrškov, pri katerih je potrebna večja stopnja vrednotenja z vidika osebnosti storilca, ali so širše meje dispozitivnosti pri izrekanju sankcij oziroma sankcije s svojimi posledicami posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine.(4) Prekrškovni organ v hitrem postopku po uradni dolžnosti brez odlašanja, hitro in enostavno ugotovi tista dejstva in zbere tiste dokaze, ki so potrebni za odločitev o prekršku (prvi odstavek 55. člena ZP-1-UPB2). Pred izdajo odločbe o prekršku mora kršitelja obvestiti o prekršku in ga poučiti, da se lahko pisno izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška ter da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer ne bo mogel več uveljavljati (drugi odstavek 55. člena ZP-1-UPB2).
15. Po zaključenem hitrem postopku je upravičencu dana možnost izpodbijanja odločbe o prekršku z vložitvijo zahteve za sodno varstvo, ki ima dvojno funkcijo: omogoča preizkus odločbe prekrškovnega organa in sproži postopek sodnega varstva. V zahtevi za sodno varstvo lahko upravičenec uveljavlja klasične pritožbene razloge, opredeljene v 62. členu ZP-1-UPB2: napačno uporabo materialnega in procesnega prava ter nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Poleg navedenih razlogov sme upravičenec v zahtevi za sodno varstvo uveljavljati tudi razloge, ki se nanašajo na izrečene sankcije, odvzem premoženjske koristi, stroške postopka in odločitev o premoženjskopravnem zahtevku. O zahtevi za sodno varstvo odločajo okrajna sodišča, ki v postopku preizkušajo pravilnost in zakonitost odločanja prekrškovnih organov.
16. Pobudniki zatrjujejo, da je bila izpodbijana določba drugega odstavka 66. člena ZP-1-UPB2 v neskladju s 25. členom Ustave, ker je izključevala pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče zavrnilo zahtevo za sodno varstvo in s tem potrdilo odločitev prekrškovnega organa. Iz določbe 25. člena Ustave izhaja dolžnost zakonodajalca, da zoper vsako odločbo sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katero ti odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, predvidi pritožbo ali drugo pravno sredstvo. Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-309/94 z dne 16. 2. 1996 (OdlUS V, 21) navedlo, da ta določba zagotavlja načelo instančnosti, katerega bistvena vsebina je v tem, da lahko organ druge stopnje presoja odločitev prvostopenjskega organa z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici in obveznosti. Pri tem lahko funkcijo drugega pravnega sredstva opravi tudi zahteva za preizkus odločbe v sodnem postopku.(5)
17. V primeru odločanja o zahtevi za sodno varstvo gre za odločanje v okviru enotnega upravno-kaznovalnega postopka, v katerem opravljajo okrajna sodišča vlogo instančnega organa in hkrati zagotavljajo sodno varstvo. Po vseh svojih značilnostih opravlja zahteva za sodno varstvo funkcijo pravnega sredstva, saj se z njo zagotavlja instančna kontrola. V tem okviru je odločanje okrajnega sodišča o zahtevi za sodno varstvo primerljivo z odločanjem drugostopenjskega organa o pravnem sredstvu. Sodišče v primeru zavrnitve zahteve za sodno varstvo odloči enako kot pred njim prekrškovni organ. V tem primeru je mogoče zahtevo za sodno varstvo obravnavati kot "drugo pravno sredstvo" v smislu 25. člena Ustave. Zato izključitev nadaljnje pritožbe zoper odločitev sodišča o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo ne pomeni posega v pravico do pravnega sredstva.(6) Glede na navedeno drugi odstavek 66. člena ZP-1-UPB2 ni bil v neskladju s 25. členom Ustave. Pri tem se Ustavno sodišče ni spuščalo v ustavnost razmejitve pristojnosti za odločanje o prekrških po hitrem in po rednem sodnem postopku.
18. Drugi in tretji pobudnik očitata izpodbijani določbi tudi neskladje z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Po mnenju drugega pobudnika so posamezniki, ki jim je izrečena najnižja predpisana globa, v neenakem položaju s tistimi, ki jim je izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek. Z navedbo, da je pritožba dovoljena ob izrečeni globi v znesku 30.000 tolarjev, ne pa ob izrečeni globi v znesku 200.000 tolarjev, tretji pobudnik zatrjuje, da je razlikovanje arbitrarno.
19. Po drugem odstavku 66. člena ZP-1-UPB2 je bila zoper odločitev sodišča o zahtevi za sodno varstvo dovoljena pritožba, če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek, stranska sankcija ali odvzem premoženjske koristi ali odločeno o premoženjskopravnem zahtevku. Glede na opisane kriterije za dopustnost pritožbe je bila v večini primerov relevantna okoliščina, ali je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane. Zakonodajalec je v predpisih, s katerimi so določeni prekrški, predpisal globe v določenih zneskih ali v razponih. Pri predpisovanju glob ga omejuje 17. člen ZP-1-UPB2, ki določa najnižje in najvišje zneske glob (splošni minimumi in maksimumi). Z določitvijo spodnjih in zgornjih mej predpisanih glob (posebnih minimumov in maksimumov) v okviru dopustnih razponov opravi zakonodajalec primarno tehtanje nevarnosti prekrška, zato so za posamezne prekrške predpisane spodnje in zgornje meje glob v različnih zneskih. Četrti odstavek 52. člena ZP-1-UPB2 je določal pooblastila prekrškovnega organa pri izrekanju globe. Praviloma je smel izreči globo v znesku, v katerem je bila predpisana, če je bila predpisana v razponu, pa najnižjo predpisano globo. Navedeno pomeni, da so bile za prekrškovni organ globe praviloma določene absolutno. S posebnim zakonom je bil prekrškovni organ lahko pooblaščen za izrekanje višjih glob od najnižjih predpisanih oziroma v katerikoli višini razpona.(7) Takšno izrekanje sankcije je pomenilo zahtevnejše obravnavanje, saj je moral prekrškovni organ opraviti tudi vrednotenje teže prekrška.
20. Načelo enakosti pred zakonom pomeni, da mora predpis enake dejanske položaje subjektov urejati enako. Pobudnika primerjata svoj položaj s položajem posameznikov, ki jim je izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek. Vendar gre v takem primeru za sankcijo, ki je rezultat vrednotenja teže prekrška oziroma zahtevnejšega obravnavanja. Zato položaja pobudnikov, ki jima je bila izrečena globa v višini posebnega minimuma, ni mogoče primerjati s položajem oseb, ki jim je globa odmerjena v znesku, ki presega posebni minimum. Ker gre za različne položaje, je očitek pobudnikov o neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave neutemeljen.
21. Prvi pobudnik očita izpodbijani ureditvi tudi, da je v neskladju s 23. členom Ustave, ker naj ne bi zagotavljala neodvisnega in nepristranskega sojenja. Pobudnik očitek o neskladju izpodbijane ureditve s prvim odstavkom 23. člena Ustave navezuje na očitek o neskladnosti s 25. členom Ustave. Izpodbijana ureditev ni v neskladju s 25. členom Ustave, zgolj to, da zoper odločitev okrajnega sodišča ni dovoljeno nadaljnje pravno sredstvo, pa samo po sebi ne more pomeniti neskladja s prvim odstavkom 23. člena Ustave.
22. Po mnenju drugega pobudnika je izpodbijana določba v neskladju z 2. členom Ustave. Ker svojega očitka ne konkretizira, ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

23. Četrti pobudnik izpodbija veljavno določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1-UPB3, ki se glasi: "Zoper druge odločbe sodišča prve stopnje je pritožba dovoljena le, če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali če je bil izrečen odvzem premoženjske koristi, ki presega 400 eurov. Vloži se lahko iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena tega zakona, razen glede stroškov postopka." Po mnenju četrtega pobudnika je navedena določba v neskladju s 23. in 25. členom Ustave.
24. Zakonodajalec je z izpodbijano določbo ohranil ureditev, po kateri je zoper odločitev sodišča o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo pritožba praviloma izključena.(8) Četrti pobudnik utemeljuje neustavnost izpodbijane določbe enako kot prvi pobudnik. Iz enakih razlogov, iz katerih je Ustavno sodišče za ureditev v ZP-1-UPB2, ki izključuje pritožbo zoper sodbo sodišča o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo, ugotovilo, da ni bila v neskladju z Ustavo, je bilo treba ugotoviti, da tudi drugi odstavek 66. člena ZP-1-UPB3 ni v neskladju s 25. členom in s prvim odstavkom 23. člena Ustave (2. točka izreka).

25. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena ZUstS ter druge alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/3 in 98/3 - popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Ribičič.

(1) Drugačna ureditev je veljala, kadar so na prvi stopnji odločali nekateri upravni organi (npr. carinski uradi in devizni inšpektorat). V takem primeru je bila zagotovljena le ena stopnja sodnega varstva pred Senatom za prekrške.
(2) Prekrškovni organi so opredeljeni kot upravni in drugi državni organi in nosilci javnih pooblastil, ki izvajajo nadzorstvo nad izvrševanjem zakonov in uredb, s katerimi so določeni prekrški, in organi samoupravnih lokalnih skupnosti, ki so s posebnimi predpisi pooblaščeni za odločanje o prekrških (drugi odstavek 45. člena ZP-1-UPB2).
(3) Zakon ne ureja vseh procesnih dejanj v hitrem postopku, pač pa odkazuje na smiselno uporabo določb zakona, ki ureja splošni upravni postopek, in rednega sodnega postopka (58. člen ZP-1-UPB2). Tako poenostavljen postopek je namenjen odločanju o lažjih prekrških.
(4) Glej Poročevalec DZ, št. 39/02, str. 14.
(5) Prim. odločbo št. U-I-219/03.
(6) Če sodišče ugotovi kršitve iz prve in druge alineje 62. člena oziroma da je za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja treba dopolniti dokazni postopek, s sodbo odpravi odločbo o prekršku in samo odloči o prekršku po določbah, ki veljajo za redni sodni postopek o prekršku, pri čemer se odločba o prekršku šteje za obdolžilni predlog, prekrškovni organ pa ima položaj predlagatelja postopka (drugi odstavek 65. člena ZP-1-UPB2). Če sodišče v takem primeru na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka spremeni odločbo prekrškovnega organa v škodo storilca, je pritožba dovoljena (prvi odstavek 66. člena ZP-1-UPB2).
(7) Glej npr. 398.b člen Zakona o trgu vrednostnih papirjev (Uradni list RS, št. 56/99 in nasl. - ZTVP-1).
(8) Sedanja ureditev je strožja od prejšnje, saj pritožba ni več dovoljena, če je izrečena stranska sankcija ali če je izrečen odvzem premoženjske koristi do 400 eurov.