Na podlagi tretjega odstavka 17. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/06 – ZmetD in 66/06 – odl. US) izdaja Vlada Republike Slovenije

(1) Ta uredba v skladu z Direktivo Sveta 84/360/EGS z dne 28. junija 1984 o boju proti onesnaževanju zraka iz industrijskih obratov (UL L št. 188 z dne 16. 7. 1984, str. 20), zadnjič spremenjeno z Direktivo Sveta z dne 23. decembra 1991 o standardiziranju in racionaliziranju poročil o izvajanju določenih direktiv, ki se nanašajo na okolje (UL L št. 377 z dne 31. 12. 1991, str. 48), določa posebne zahteve za naprave za proizvodnjo keramike in opečnih izdelkov na podlagi gline v zvezi z emisijo snovi v zrak, in sicer:
– določitev naprav za proizvodnjo keramike in opečnih izdelkov na podlagi gline,
– posebne mejne vrednosti emisije za nekatere snovi v odpadnih plinih,
– ukrepe v zvezi z zmanjševanjem emisije snovi v zrak in
– prilagoditev obstoječih naprav za pridobivanje keramike in opečnih izdelkov določbam te uredbe.
(2) Za vprašanja o emisiji snovi v zrak iz naprav za proizvodnjo keramike in opečnih izdelkov, ki niso urejena s to uredbo, se uporablja predpis, ki ureja emisije snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja. Za vprašanja obratovalnega monitoringa emisije snovi v zrak iz naprav za proizvodnjo keramike in opečnih izdelkov se uporablja predpis, ki ureja prve meritve in obratovalni monitoring emisije snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja.

(1) Določbe te uredbe se uporabljajo za naprave za proizvodnjo keramičnih izdelkov z žganjem (v nadaljnjem besedilu: naprava za proizvodnjo keramike in opečnih izdelkov), v katerih se izvaja eden ali več naslednjih tehnoloških procesov:
– priprava homogene mase, oblikovanje in sušenje surovih oblikovancev,
– glaziranje in žganje in
– skladiščenje končnih izdelkov na območju izvajanja tehnoloških procesov.
(2) Za proizvodnjo keramičnih izdelkov z žganjem iz prejšnjega odstavka se šteje proizvodnja:
– strešnikov,
– opek,
– ognjevzdržnih izdelkov,
– cevovodov iz zastekljene gline,
– proizvodov, odpornih proti obrabi in kemikalijam,
– okrasne keramike, lončevine ali porcelana za rabo v gospodinjstvih,
– gradbenih izdelkov iz grobe keramike in fine keramike (npr. ploščice in sanitarna keramika),
– tehnične keramike (npr. elektroporcelan ali porcelan za uporabo v zobozdravstvu),
– ekspandirane gline,
– anorgansko vezanih abrazivnih sredstev in drugih specialnih izdelkov iz keramike.
(3) Naprave za proizvodnjo keramike in opečnih izdelkov se uvrščajo med naprave iz skupine naprav za proizvodnjo keramike in opečnih izdelkov, ki je v Uredbi o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja (Uradni list RS, št. 31/07) označena s številko 2.10.
(4) Naprave za proizvodnjo keramike in opečnih izdelkov so podrobneje opisane v Referenčnem dokumentu o najboljših razpoložljivih tehnikah v industriji keramike Direktive Sveta 96/61/ES o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja okolja, ki je dostopen preko spletne strani Agencije Republike Slovenije za okolje.

(1) Mejna koncentracija celotnega prahu za izpuste naprave za proizvodnjo keramike in opečnih izdelkov je 20 mg/m3. Za emisijo prahu iz razpršilnega stolpa je mejna koncentracija celotnega prahu 30 mg/m3 pri uporabi vrečastih filtrov in 50 mg/m3 pri uporabi ciklonov in mokrega izločevalnika prahu, če se odpadna voda, ki pri tem nastane, ponovno uporabi.
(2) Če masni pretok svinca in njegovih spojin, izraženih kot Pb, iz izpusta iz žgalnega dela opekarske ali keramične peči presega 2,5 g/h, je mejna koncentracija svinca in njegovih spojin, izraženih kot Pb, za posamezen izpust 0,5 mg/m3, sicer pa je mejna koncentracija svinca in njegovih spojin, izraženih kot Pb, enaka 3 mg/m3.
(3) Mejne koncentracije za snovi v odpadnih plinih za vsak izpust iz žgalnega dela opekarske ali keramične peči so:
1. 500 mg/m3 za žveplove diokside, izražene kot SO(2);
2. 500 mg/m3 za dušikove okside, izražene kot NO(2);
3. 5 mg/m3 za fluor in njegove hlapne spojine, izražene kot HF, za peči, ki obratujejo šaržno pa je mejni masni pretok enak 30 g/h in mejna koncentracija 10 mg/m3;
4. 30 mg/m3 za klor in hlapne kloride, izražene kot HCl;
5. 20 mg/m3 za celotne organske snovi, izražene kot celotni organski ogljik;
6. 3 mg/m3 za benzen.
(4) Mejne koncentracije snovi iz I. in II. nevarnostne skupine organskih snovi, določene s predpisom, ki ureja emisijo snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaženja, se za opekarske in keramične peči ne uporabljajo.
(5) Koncentracije snovi v odpadnih plinih iz prvega do četrtega odstavka tega člena se določajo za vsak posamičen izpust iz naprave za proizvodnjo keramike in opečnih izdelkov.
(6) Razpršeno emisijo snovi iz naprave za proizvodnjo keramike in opečnih izdelkov je treba pri vrednotenju emisije snovi oceniti in količine izpuščenih snovi prišteti emisiji snovi iz izpustov naprave za proizvodnjo keramike in opečnih izdelkov.
(7) Izmerjene koncentracije snovi v odpadnih plinih se preračunajo na 17-odstotno vsebnost kisika v odpadnih plinih.

(1) Upravljavec naprave za proizvodnjo keramike in opečnih izdelkov mora pri načrtovanju in obratovanju naprav zagotoviti naslednje ukrepe za zmanjševanje emisije snovi v zrak:
– uporabo zaprtega sistema drobljenja in prevoza pri pripravi in homogenizaciji surovine,
– uporabo čistejših surovin in dodajanje snovi, ki tvorijo s fluoridi temperaturno stabilnejše spojine,
– uvajanje tehnologij hitrega žganja, ki skrajšajo zadrževalni čas vložka v žgalni coni,
– uporabo goriv, ki so dovoljena za uporabo v kurilnih napravah,
– uporabo dozirnih naprav, ki pri solnem glaziranju zmanjšujejo emisijo hlapnih kloridov.
(2) Če je kljub izvedenim ukrepom iz prejšnjega odstavka emisija snovi iz naprav za proizvodnjo keramike in opečnih izdelkov pri serijski proizvodnji keramičnih in opečnih izdelkov na podlagi gline čezmerna, mora upravljavec naprave zagotoviti uporabo čistilnih naprav za odpadne pline.

Nadzor nad izvajanjem te uredbe opravlja inšpekcija, pristojna za varstvo okolja.

(1) Z globo od 4.000 eurov do 40.000 eurov se za prekršek kaznuje upravljavec naprave za proizvodnjo keramike in opečnih izdelkov, ki je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, če ravna v nasprotju z določbami 4. ali 7. člena te uredbe.
(2) Z globo od 1.200 eurov do 4.100 eurov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba upravljavca naprave za proizvodnjo keramike in opečnih izdelkov.

(1) Upravljavec obstoječe naprave za proizvodnjo keramike in opečnih izdelkov mora prilagoditi obratovanje obstoječe naprave za proizvodnjo keramike in opečnih izdelkov mejnim vrednostim emisije snovi iz 3. člena te uredbe najpozneje do 31. decembra 2010.
(2) Do prilagoditve obstoječe naprave za proizvodnjo keramike in opečnih izdelkov določbam te uredbe se za mejne koncentracije celotnega prahu za obstoječe naprave za proizvodnjo keramike in opečnih izdelkov uporabljajo naslednje vrednosti:
– 50 mg/m3 za celotni prah za posamezen izpust, če masni pretok celotnega prahu iz vseh izpustov naprave za proizvodnjo keramike in opečnih izdelkov presega 0,5 kg/h, sicer pa je mejna koncentracija celotnega prahu 150 mg/m3.
(3) Do prilagoditve obstoječe opekarske ali keramične peči določbam te uredbe se za mejne koncentracije za obstoječe opekarske ali keramične peči uporabljajo naslednje vrednosti:
1. žveplovi dioksidi, izraženi kot SO(2):
– 500 mg/m3, če je vsebnost žvepla v surovini pod 0,12 odstotkov;
– 1.500 mg/m3, če je vsebnost žvepla v surovini nad 0,12 odstotkov;
2. 500 mg/m3 za dušikove okside, izražene kot NO(2);
3. 5 mg/m3 za fluor in njegove hlapne spojine, izražene kot HF;
4. 30 mg/m3 za klor in hlapne kloride, izražene kot HCl;
5. organske spojine:
– benzen 5 mg/m3,
– fenol 20 mg/m3,
– stiren 100 mg/m3,
– metanol 20 mg/m3,
– 50 mg/m3 za celotne organske snovi, izražene kot celotni organski ogljik.
(4) Izmerjene koncentracije snovi v odpadnih plinih obstoječih opekarskih ali keramičnih peči se preračunajo na 18-odstotno vsebnost kisika v odpadnih plinih.

Z dnem uveljavitve te uredbe preneha veljati Uredba o emisiji snovi v zrak iz naprav za proizvodnjo keramike in opečnih izdelkov (Uradni list RS, št. 73/94 in 41/04 – ZVO-1).

Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.