Številka: Up-220/05-10

Datum: 29. 3. 2007

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji 29. marca 2007

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 549/2000 z dne 16. 12. 2004 in sodba Upravnega sodišča št. U 702/99 z dne 21. 3. 2000 se v delu, v katerem se nanašata na A. A., razveljavita in se zadeva vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje.

1. Skupaj z dvema drugima tožnikoma je pritožnik tožil Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju Ministrstvo) zaradi nezakonitega posega v ustavne pravice posameznika. Do tega naj bi prišlo, ker naj bi Ministrstvo pri pripravi Poročila o zlorabi dokumentacije in podatkov Policije (v nadaljevanju Poročilo) brez zakonite podlage pridobilo in uporabilo register klicanih številk mobilnih telefonov. Upravno sodišče je tožbi dveh tožnikov ugodilo, tožbo pritožnika pa je zavrnilo z utemeljitvijo, da v njegovem primeru v Poročilu njegovi telefonski klici niso bili prikazani. Vrhovno sodišče je pritožbo pritožnika zavrnilo.
2. Pritožnik izpodbija obe sodbi in zatrjuje kršitev 22. in 24. člena Ustave. Kršitev pravice do enakega varstva pravic pritožnik utemeljuje z navedbo, da je Ministrstvo ves čas upravnega spora razpolagalo s Poročilom, njemu pa je bil dovoljen zgolj vpogled v Poročilo, ki sicer ima oznako "uradna tajnost, strogo zaupno". Ker je bilo gradivo obsežno, naj bi vpogled vanj ne zadostoval za izjavo o vseh okoliščinah in dejstvih, pomembnih za postopek. Odločitev Upravnega sodišča, ki mu Poročila ni dovolilo prepisovati in preslikovati, naj bi bila tudi v neskladju z določbo 150. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP), ki se v postopku pred Upravnim sodiščem uporablja glede določb, ki niso urejene v Zakonu o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – v nadaljevanju ZUS). Ista človekova pravica naj bi mu bila kršena tudi zato, ker sta obe sodišči odločitev oprli le na Poročilo, ne da bi pri tem razpolagali s prilogami k Poročilu; s tem naj bi mu bila onemogočena dostop do pomembnega dokaza in njegova izvedba. Kršitev človekove pravice iz 24. člena Ustave pritožnik utemeljuje z navedbo, da je sodišče prve stopnje izključilo javnost glavnih obravnav, ne da bi o tem izdalo obrazložen sklep in ta sklep tudi razglasilo.
3. Senat Ustavnega sodišča je 30. 1. 2007 odločil, da se ustavna pritožba sprejme v obravnavo. Ustavno pritožbo je Ustavno sodišče v skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) poslalo Vrhovnemu sodišču ter v skladu z 22. členom Ustave toženi stranki v upravnem sporu in jima omogočilo, da na ustavno pritožbo odgovorita, česar pa nista storila.

4. Očitek, da je bil toženec v upravnem sporu v privilegiranem položaju, ker je ves čas razpolagal s Poročilom, pritožnik pa je vanj lahko le vpogledal, sam po sebi ne zadošča za utemeljitev zatrjevane kršitve človekove pravice iz 22. člena Ustave. Toženec je v drugačnem položaju že zato, ker je omenjeni dokument nastal pri njem. Z vidika pravice do enakega varstva pravic bi bilo dejstvo, da je toženec ves čas imel na razpolago Poročilo, pritožnik pa je vanj lahko le vpogledal, pomembno, če bi mu tak način seznanjanja s procesnimi gradivi onemogočil uveljavljanje pravic. Pritožnik sicer zatrjuje, da si zaradi obsežnosti gradiva ni mogel zapomniti vsebine Poročila, zaradi česar naj se ne bi mogel izjaviti o vseh okoliščinah in dejstvih, pomembnih za postopek, pri čemer ostaja pri pavšalnem zatrjevanju. Ob tem v ustavni pritožbi ne zatrjuje, da bi ga sodišče pri pregledovanju Poročila časovno omejevalo ali da ne bi smel v Poročilo vpogledati večkrat.
5. Glede očitka, ki se nanaša na izključitev javnosti v postopku pred Upravnim sodiščem, je treba ugotoviti, da pritožnik te zatrjevane kršitve človekovih pravic ni uveljavljal v pritožbi zoper sodbo Upravnega sodišča, zaradi česar v tem delu ni izčrpal pravnih sredstev po vsebini. Zato teh domnevnih kršitev ni mogoče uveljavljati v ustavni pritožbi.
6. Z vidika pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) pa je utemeljena trditev pritožnika, da sta sodišči svojo odločitev oprli le na Poročilo, ne da bi pri tem razpolagali s prilogami. Vrhovno sodišče je pri tem navedlo, da je sodišče prve stopnje Poročilo pridobilo od toženca (in to po več pozivih), toženec pa ni predložil prilog, na katere se sklicuje pritožnik. Ob taki dejanski podlagi je Vrhovno sodišče štelo, da je sodišče prve stopnje pravilno odločalo zgolj na podlagi razpoložljivih spisov, med katerimi pa ni bilo prilog k Poročilu. Tako odločanje naj bi bilo skladno z določbo četrtega odstavka 36. člena ZUS.
7. Po četrtem odstavku 36. člena ZUS mora tožena stranka v določenem roku poslati vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Če tožena stranka tudi na novo zahtevo ne pošlje spisov o zadevi ali če izjavi, da jih ne more poslati, sme sodišče odločiti o stvari tudi brez spisov.
8. V predmetni zadevi sta obe sodišči odločali, ne da bi pri tem razpolagali z vsemi listinami, na katere se sicer sklicuje pritožnik. Pritožnik navaja, da je med postopkom na prvi stopnji ugotovil, da toženec ni predložil prilog k Poročilu, in je na to tudi opozoril sodišče. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožnik zatrjeval, da so priloge izjemnega pomena za ugotavljanje neustavnosti in nezakonitosti Poročila, ker so služile kot podlaga za njegov nastanek.
9. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje, da mu je bil z ravnanjem obeh sodišč, ki sta odločali brez vseh delov Poročila, onemogočen dostop do dokazov in njihovo izvajanje v sodnem postopku. Pravica predlagati dokaze in si zagotoviti njihovo izvajanje v sodnem postopku je del pravice do izjave in je varovana z 22. členom Ustave. Ta pravica sicer ni neomejena, morebitne omejitve pa ne smejo iti na škodo zahteve po enakopravnem položaju (enakosti orožij) strank, ki v postopku nastopajo. Če dokaza, ki bi bil v prid stranki, ki ga predlaga, ni mogoče izvesti iz razloga, ki ni na njeni strani, to njenega položaja ne sme poslabšati.
10. V obrazložitvah obeh sodb ni navedb, da bi toženec sodišče obvestil o tem, da teh prilog ne more poslati, kar pomeni, da je sodiščema za odločanje zgolj na podlagi izvedenega dokaza (poslanega nepopolnega Poročila) zadoščalo dejstvo, da toženec pač ni predložil vseh spisov. Vrhovno sodišče je možnost takega odločanja pojasnilo z določbo četrtega odstavka 36. člena ZUS. Ta določba je procesne narave. Glede na trditve v ustavni pritožbi je treba preizkusiti, ali ni razlaga zakonske norme, ki jo je dalo Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi, neskladna s pravico iz 22. člena Ustave, kot to zatrjuje pritožnik.
11. Določba četrtega odstavka 36. člena ZUS je sodiščem dajala možnost, da odločajo, tudi, če sodišču tožena stranka ni poslala spisov zadeve ali če je poslala le del spisov. Vrhovno sodišče je, izhajajoč iz prej navedene določbe ZUS, v obrazložitvi sodbe pravilnost sodbe sodišča prve stopnje utemeljilo z razlago, da o prilogah k Poročilu to sodišče ni moglo odločiti, ker z njimi ni razpolagalo. Tako stališče za pritožnika, ki je zatrjeval, da priloge vsebujejo pomembne dokaze o kršitvah človekovih pravic, pomeni omejitev dostopa do dokazov in njihovega izvajanja in s tem kršitev pravice do izjave (22. člen Ustave). Omejitev glede na naravo upravnega spora in glede na položaj strank v njem posega v enakost orožij strank, saj tožniku kot šibkejši strani v sporu dejansko onemogoča uveljavljanje varstva pravic.
12. Glede na navedeno je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča v delu, ki se nanaša na pritožnika, razveljavilo. Razveljavilo pa je tudi sodbo Upravnega sodišča, ki je odločilo na način, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da pomeni kršitev človekove pravice iz 22. člena Ustave, ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.